VDSS Sodba Psp 45/2020

Jedro

Glede na 19. 4. 2018 vloženega predloga za oceno telesne okvare, pravno podlago za rešitev sporne zadeve predstavlja ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/82 in št. 66/89, v nadaljevanju Seznam) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

Glede na takšno materialnopravno ureditev pomeni, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Nova sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ne ureja več pravice do invalidnine. Telesne okvare so izločene iz tega sistema in ne predstavljajo varovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve ... z dne 13. 12. 2018 in odločba tožene stranke št. zadeve ... z dne 30. 8. 2018 in da se tožeči stranki prizna pravica do invalidnine za vsaj 30 % telesno okvaro, oziroma se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Ob enem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj v postopku sploh ni ugotavljalo stopnje telesne okvare, čeprav je primarno po svoji osebni zdravnici podala predlog za uvedbo postopka zaradi ocene telesne okvare in kot sekundarno eventualno uveljavljanje pravic iz tega naslova. Tožnica ima že samo na podlagi ocenjene telesne okvare iz tega naslova določene pravice oziroma beneficije kot na primer pravica do brezplačnega parkiranja, pravica do znižanega plačila za avtobusni in železniški prevoz in tako dalje. Meni, da izpodbijana sodba temelji na neustavni določbi tretjega odstavka 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), saj prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni razlikoval med telesnimi okvarami, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu in tistimi, ki so posledice poškodbe ali bolezni izven dela. ZPIZ-2 z navedeno zakonsko določbo brez vsakršnega razumnega razloga, utemeljenega na javnem interesu oziroma koristi, začne razlikovati med obema kategorijama in je posledično takšna določba arbitrarna. Očita kršitev drugega člena Ustave Republike Slovenije in poudarja, da je postavljena posledično v neenakopraven položaj z drugimi osebami, katerih telesne okvare so bile prav tako posledica bolezni oziroma poškodbe izven dela, pa jim je bila pravica do priznanja telesne okvare in posledično do invalidnine priznana iz razloga, ker so svoj zahtevek uveljavljale pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Sklicuje se tudi na kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije in 153. člena, ki zagotavlja, da so zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in kršitev 15. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Izpodbijana zakonska določba, ko ne obstaja razumni razlog za razlikovanje med zavarovanci, pri katerih je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in zavarovanci, pri katerih je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela in tudi med tistimi zavarovanci, katerih postopek za priznanje telesne okvare in invalidnine je bil sprožen do 1. 1. 2013 in tistimi, ki so ta postopek sprožili po 1. 1. 2013, upoštevajoč enako Ustavno ureditev in dejstvo, da ob sprejemu ZPIZ-2 za sprejem prehodne določbe tretjega odstavka 403. člena ni bil posebej izkazan javni interes, še zlasti, ko takšno pravno stanje, kot ga določa navedena zakonska določba, traja že vse od leta 2013, predstavlja neustavno pravno praznino. Predlaga, da pritožbeno sodišče prekine ta postopek in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije prične postopek za oceno ustavnosti določbe tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnjemu sodišču v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Nadalje navaja, da so navedbe tožnice o neustavnosti pravne ureditve neutemeljene in se pri tem sklicuje tudi na primere iz sodne prakse, na primer sodba Psp 277/2019.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve ... z dne 13. 12. 2018, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vložene zoper prvostopnjo odločbo št. zadeve ... z dne 30. 8. 2018. S slednjo je toženec odločil, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Glede na 19. 4. 2018 vloženega predloga za oceno telesne okvare, pravno podlago za rešitev sporne zadeve predstavlja ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/82 in št. 66/89, v nadaljevanju Seznam) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

7. Glede na takšno materialnopravno ureditev pomeni, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Nova sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ne ureja več pravice do invalidnine. Telesne okvare so izločene iz tega sistema in ne predstavljajo varovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica takšnega vzroka, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ne zatrjuje kot tudi to ne izhaja iz listinske dokumentacije tako, da ga tudi ne bi bilo mogoče dokazati. Z vloženo tožbo je tožnica izrecno uveljavljala odpravo prej citiranih odpravnih aktov in priznanje invalidnine za vsaj 30 % telesno okvaro. O takšnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje tudi odločalo, ne pa o predlogu, ki ga je v predsodnem postopku vložila tožničina osebna zdravnica.

9. Ne glede na navedeno, je v pritožbenem postopku edino relevantno dejstvo, da invalidski komisiji prve in druge stopnje dne 11. 12. 2018 in dne 7. 6. 2018 enotno in skladno ugotavljata, da pri tožnici za nobeno od bolezenski stanj ni mogoče ugotoviti telesne okvare po kateri od točk s Seznama. Torej ni mogoče ugotoviti izgube, poškodovanosti ali znatnejše onesposobljenosti organov ali delov telesa, da bi bilo mogoče ugotoviti telesno okvaro po kateri od točk iz Seznama telesnih okvar, kjer so podrobno opisane zdravstvene težave in pa tudi odstotki, ki so določeni za posamezno telesno okvaro. Izven tega okvira niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje, ne sme določati drugih telesnih okvar, saj za to nima pravne podlage. Nobena od ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju oziroma bolezenskih stanj pri tožnici pa zagotovo niso posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. To pa pomeni, da tudi če bi bila ugotovljena določena stopnja telesne okvare, tožnici pravice do invalidnine ne bi bilo mogoče priznati, saj ne bi bil izpolnjen nadaljnji pogoj in sicer pravno relevantni vzrok iz 66. ali 68. člena ZPIZ-2. Sodišče odloča o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje posameznih pravic, ne ugotavlja pa zgolj obstoj določenih dejstev. Tako ne ugotavlja zgolj dejstev o obstoju telesne okvare, kar smiselno uveljavlja tožnica sedaj v pritožbi. Obstoj posameznega dejstva, torej tudi telesne okvare, kot dokaz o izpolnjevanju pogojev za uveljavljanje določenih bonitet, je eventuelno stvar ocene pred izvedenskim organom toženca.

10. Glede na vse obrazloženo in ob dejstvu, da gre pri tožnici za bolezenska stanja, ki niso posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo za ugotovitev telesne okvare, izvesti dokaz z izvedencem.

11. Ker je izpodbijana zavrnilna sodba že na podlagi vsega navedenega izdana ob pravilno uporabljenem materialnem pravu, z njo ni prišlo, niti moglo priti do kršitve 2. člena Ustave Republike Slovenije ob spoštovanju vladavine prava in socialne države ter iz 14. člena Ustave Republike Slovenije o enakosti pred zakonom. Enako velja za zatrjevano kršitev iz 15. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, kakor tudi ne za kršitev določbe 153. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja, da so zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo.

12. V zvezi s predlogom pritožbe, da sodišče prekine postopek in prične postopek za oceno ustavnosti določbe tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 pritožbeno sodišče poudarja naslednje. V sodni praksi pritožbenega sodišče je že bilo zavzeto stališče, da tretji odstavek 403. člena ZPIZ-2 ni v nasprotju s posameznimi določbami Ustave Republike Slovenije. Zaradi različnega vzroka nastanka telesne okvare, gre za drugačno dejansko stanje od tistega, ko je telesna okvara nastala zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Ustavno sodišče Republike Slovenije je ob ustanosodnih presojah normativne zakonske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri zagotavljanju pravic do socialne varnosti iz 50. člena Ustave Republike Slovenije široko polje avtonomnega urejanja. Pravice, ki ne izvirajo iz zavarovalnih rizikov za starost, invalidnost ali smrt zavarovancev in po naravi niti ne sodijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so z učinkom za naprej lahko opuščene, če to narekujejo stvarne finančne razmere. Tudi zadnjo reformo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z obravnavano pravico, je narekovala ekonomska nevzdržnost pokojninske blagajne zaradi neugodne demografske strukture in neugodnega razmerja med številom upokojencev oziroma uživalcev pravic ter številom aktivnih zavarovancev. Z ZPIZ-2 je položaj vseh zavarovancev, vključenih v zavarovanje po prejšnjih predpisih, urejeno enako, torej tako, da od 1. 1. 2013 dalje po 403. členu ZPIZ-2 zavarovanec ni več upravičen do invalidnine, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Iz navedenih razlogov po presoji pritožbenega sodišča citirana določba 403. člena ZPIZ-2 ni v nasprotju s posameznimi določbami Ustave Republike Slovenije.

13. Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da določba 403. člena ZPIZ-2 ni protiustavna, ni sledilo predlogu v pritožbi. Sicer pa pritožbeno sodišče poudarja, da skladno z določbo 24. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami, v nadaljevanju ZUstS) lahko pobudo za oceno ustavnosti zakona ali posameznih določb poda kdor izkaže pravni interes. Torej tudi tožnica sama, v kolikor meni, da je določba 403. člena ZPIZ-2 protiustavna.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je skladno z določbo 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 108/2011
• VDSS sodba Psp 141/2011
• VDSS sodba Psp 699/2009