VDSS Sodba Psp 318/2019

Jedro

Upoštevajoč določilo Uredbe (ES) 883/2004, da se glede zavarovanja uporablja zakonodaja države članice, v kateri oseba opravlja delo, je sodišče pravilno ugotovilo, da za tožnika obstaja primarno aktivna podlaga zavarovanja v Republiki Italiji, saj je bil v Republiki Sloveniji tožnik v tem obdobju vključen le prostovoljno v obvezno zavarovanje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožeča stranka v Republiki Sloveniji ni bila aktivno zavarovana, je potrebno priznati to obdobje kot pokojninsko dobo v Republiki Italiji v enkratnem trajanju.

V veljavnih predpisih ni pravne podlage, da bi se v primeru, ko zavarovancu pravica iz pokojninskega zavarovanja ni priznana, vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 16. 1. 2019 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 12. 2018 in da je tožena stranka tožeči stranki ponovno dolžna odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine, upoštevajoč tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v okviru prostovoljnega zavarovanja ter podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prispevke za prostovoljno pokojninsko zavarovanje, plačano v času od 15. 7. 1994 do 25. 12. 1994 in od 1. 1. 1995 do 17. 1. 2006, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka po pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo Uredbo (ES) 987/2019. Izvedbena Uredba (ES) 987/2019 nikjer določneje ne opredeljuje pojma obveznega in prostovoljnega zavarovanja, opredeljuje le situacijo kolizije med obveznim in prostovoljnim zavarovanjem. Sodišče je kljub Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 65/17, v nadaljevanju ZPIZ-2E) napačno ugotovilo, da gre za vključitev tožeče stranke le v prostovoljno zavarovanje ter dobo obravnavalo kot pokojninsko dobo z dokupom. To je imelo ugodne posledice le na področju izpolnjevanja pogojev za predčasno upokojitev, ne pa tudi pri odmeri višine priznane pravice. Novela ZPIZ-2E je za nazaj popravila odmero starostne ali predčasne pokojnine, saj šteje zavarovalno dobo, na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, kot pokojninsko dobo brez dokupa. Zato je le-to potrebno upoštevati kot obvezno zavarovanje po izvedbeni Uredbi in ga obravnavati kot enakovrednega obveznemu zavarovanju v Republiki Italiji. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker se ni opredelilo do ključnih in odločilnih dejstev, do sodne prakse in argumentacije, ki jo je ponujal tožnik glede sprejete novele ZPIZ-2E. Napačna je tudi razlaga tožbenega zahtevka, saj tožnik ne zahteva priznanja tako italijanske kot slovenske zavarovalne dobe. Vztraja samo pri priznanju slovenske zavarovalne dobe. S tem je kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki zahteva razumno, izčrpno in prepričljivo argumentacijo pravnih stališč v sodbah, saj je le-to bistven del poštenega postopka. Prav tako se je sodišče pri zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka na vračilo plačanih prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, napačno oprlo na splošna civilnopravna obligacijska pravila namesto na specialne predpise. Sodišče bi se moralo skladno s sklepom VDSS Psp 468/2000 z dne 13. 6. 2003 in sodbo VS RS VIII Ips 228/2001 z dne 15. 10. 2002, opreti na različne specialne predpise, glede na obdobje, za katera so bili vplačani sporni prispevki. Predlaga spremembo prvostopne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sodno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožnik ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Za odločitev o pritožbi je pomembno predvsem vprašanje pravilne uporabe določb ZPIZ-2 in veljavne koordinacijske Uredbe, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do večkrat zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanja, ki za razsojo zadeve niso odločilna. To še zlasti, ker gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje tožnika, pa je napačno.

7. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 16. 1. 2019, s katero je drugostopni organ zavrnil pritožbo tožeče stranke glede priznane pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker naj ne bi bila upoštevana pokojninska doba iz Slovenije v obdobju od 15. 7. 1994 do 25. 12. 1994 in od 1. 1. 1995 do 17. 1. 2006. S prvostopno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 12. 12. 2018 je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 275,07 EUR na mesec od 16. 12. 2018 dalje.

8. Glede na tožnikovo zatrjevanje je sporna narava pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil, ko je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji.¹

9. S tem v zvezi tako ni relevanten očitek tožeče stranke o napačni uporabi Uredbe (ES) št. 883/2004 z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, 30. 4. 2004 s spremembami, v nadaljevanju Uredba (ES) 883/2004)² ter na njeni podlagi sprejete Uredbe (ES) št. 987/2009 (UL L 284, 30. 10. 2009). Koordinacija (povezovanje) poteka le med socialnimi zavarovanji, ki so obvezna zavarovanja, ne pa med prostovoljnimi zavarovanji, ki so iz koordinacije izvzeta. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, v nadaljevanju ZPIZ-92) je v prvem poglavju opredeljeval osebe, ki se lahko obvezno zavarujejo, v drugem poglavju pa osebe, ki se lahko prostovoljno vključijo v zavarovanje, niso pa obvezno zavarovane. Bistven pravnorelevanten razlikovalni kriterij med tema zavarovanjema je v oblikovanju socialnopravnega razmerja. Pri obveznem zavarovanju nastane zavarovanje na podlagi zakona (ex lege) z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Tako zavarovanje, za katero ni potrebna privolitev zavarovanca, traja brez prekinitev in brez možnosti odpovedi ves čas, dokler so izpolnjeni zakonski pogoji. Drugače kot obvezno, prostovoljno zavarovanje nastane in preneha z enostransko izjavo volje upravičene osebe. Pogoja za prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje sta, da oseba ni vključena v krog obvezno zavarovanih oseb in zakonska možnost vključitve vanj. Nosilec obveznega zavarovanja nima možnosti odklonitve zahtevka, v kolikor obstajajo materialni (zakonski) in formalni (izjava volje zavarovane osebe) pogoji vključitve. V primeru prostovoljne vključitve nastane posebno javno pravno razmerje.³ Pravico do prostovoljne vključitve imajo predvsem osebe s primerljivo manjšo, vendar obstoječo potrebo po zaščiti, ki jih približuje obvezno zavarovanim osebam. Uredba (ES) 883/2004, ki ureja pravila koordinacije določa, da je urejanje nacionalnih sistemov socialne varnosti v izključni pristojnosti posamezne države članice. Pravice iz sistemov socialne varnosti posamezne države članice pa pridobijo državljani držav članic praviloma pod enakimi pogoji in v enakem obsegu kot domači državljani.⁴ Upoštevajoč določilo Uredbe (ES) 883/2004, da se glede zavarovanja uporablja zakonodaja države članice, v kateri oseba opravlja delo,⁵ je sodišče pravilno ugotovilo, da za tožnika obstaja primarno aktivna podlaga zavarovanja v Republiki Italiji,⁶ saj je bil v Republiki Sloveniji tožnik v tem obdobju vključen le prostovoljno v obvezno zavarovanje.⁷ Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožeča stranka v Republiki Sloveniji ni bila aktivno zavarovana, je potrebno priznati to obdobje kot pokojninsko dobo v Republiki Italiji v enkratnem trajanju.⁸

10. Na pravilno odločitev sodišča tako ne more vplivati razlogovanje tožnika, da je novela ZPIZ-2E, spremenila naravo obdobja prostovoljne vključenosti v obvezno zavarovanje v spornem obdobju. Celotna obširna argumentacija tožene stranke o spremembi narave prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje z novelo ZPIZ-2E, je napačna. To obdobje se po noveli ZPIZ-2E s 1. 1. 2018 res upošteva kot pokojninska doba brez dokupa, vendar prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje še vedno predstavlja obliko prostovoljnega zavarovanja.⁹ Pri tem ni odveč opozoriti, da je glede opredelitve obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje¹⁰ ustavno sodišče že pred novelo zakona ugotovilo, da je omenjeni skupini zavarovancem, kljub takšni opredelitvi¹¹ zagotovljena socialna varnost, saj se lahko upokojijo pozneje, obdobja, v katerih so bili v obvezna zavarovanja vključeni prostovoljno, pa bodo v celoti upoštevana. Takšna oblika zavarovanja tudi, po noveli ZPIZ-2E ne predstavlja prednostne podlage, zato je prvostopno sodišče to obdobje zavarovanja pravilno upoštevalo kot prostovoljno zavarovanje.

11. Tudi ni relevanten očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na zatrjevano pomanjkljivo obrazložitev prvostopnega sodišča glede novele ZPIZ-2E. Skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe zaradi napak, naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev je varovana tako pravica do pritožbe.¹² Tudi skopa, površna ali pomanjkljiva obrazložitev, je še vedno obrazložitev, če le omogoča preizkus. Sodišče prve stopnje pa se je v obrazložitvi ustrezno opredelilo do vseh relevantnih navedb (dejanskih in pravnih) tožene stranke v 6., 7. in 8. tč. obrazložitve sodbe. Tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zadostilo standardu obrazložitve sodbe. Sodišče se je opredelilo do vseh ključnih in odločilnih dejstev. Sodišče se mora opredeliti vsaj do nosilne sodne prakse in pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana in ki niso očitno neutemeljena in nerelevantna. Celotna obrazložitev je usmerjena v argumentacijo, zakaj je potrebno sporno obdobje opredeliti kot prostovoljno zavarovanje,¹³ pred katerim ima obvezno zavarovanje¹⁴ prednost. Sodišče se tako ni bilo dolžno še posebej izrecno opredeljevati, zakaj sporno obdobje nima narave obveznega zavarovanja. Tako ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ne drži tudi trditev o napačni interpretaciji tožbenega zahtevka, ker je sodišče odločalo o zahtevku za priznanje tako italijanske kot slovenske zavarovalne dobe. Sodišče se je namreč izrecno opredelilo o tem, da obdobje zavarovanja v Republiki Italiji šteje kot obvezno zavarovanje, obdobje zavarovanja v Republiki Sloveniji pa kot prostovoljno zavarovanje, pred katerim ima obvezno zavarovanje prednost in ki se torej upošteva pri določitvi obsega pravice. Navedba prvostopnega sodišča, da citirana Uredba nikakor ne dopušča, da bi nekdo za isto obdobje pridobil pokojnino v dveh državah ali na dveh različnih podlagah, je sodišče uporabilo le kot dodatno podkrepitev razloga, zakaj tožniku sporno obdobje ne vpliva na odmero pravice do starostne pokojnine. Upoštevanje pomena dvojnega zavarovanja pri odmeri pri toženi stranki je namreč stvar materialnopravne presoje sodišča, ne pa vprašanje bistvene kršitve določb postopka oziroma pravice do poštenega sojenja. Tako ni bila kršena pravica do poštenega sojenja oziroma do enakega varstva pravic iz 22. člena URS oziroma 6. člena EKČP do poštenega postopka.

13. Pravilno je bil zavrnjen tudi podredni zahtevek na vračilo prispevkov. Z zakonom je določeno, v katerih primerih se pridobi določena pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V veljavnih predpisih ni pravne podlage, da bi se v primeru, ko zavarovancu pravica iz pokojninskega zavarovanja ni priznana, vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Temeljna načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, določena v zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so odraz načela obveznega zavarovanja medgeneracijske solidarnosti, vzajemnosti in solidarnosti. V zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je določeno, da je sistem obveznega pokojninskega zavarovanja določen na podlagi medgeneracijske solidarnosti.¹⁵ Načelo medgeneracijske solidarnosti je povezano tudi z načelom vzajemnosti med zavarovanci in upokojenci, ki so vključeni v obvezno pokojninsko zavarovanje.¹⁶ Če pogoji za priznanje pravice iz pokojninskega zavarovanja niso izpolnjeni, to ne pomeni, da se pokojninska doba zavarovancu odvzame. Ravno zaradi zgoraj opisanih načel, ni v nobeni zakonski podlagi določene pravice zavarovanca, da lahko, v kolikor pravice ne uveljavi oziroma mu le-ta ni priznana, zahteva vrnitev plačanih prispevkov. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je za plačevanje spornih prispevkov za pokojninsko zavarovanje obstajal pravni temelj. Tudi pritožbeno sodišče ne more slediti tožniku v razlogovanju, da bi se sodišče moralo sklicevati na specialne predpise.¹⁷ Uporaba slednjih pride v poštev le takrat, ko so bili prispevki plačani brez pravne podlage¹⁸ ali so le-ti bili plačani v previsokem znesku, kar pa v predmetni zadevi ni bilo sporno. To ureja tudi sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik.¹⁹ Pravno nerelevantno je tako tožnikovo zatrjevanje, da je tožnik plačeval prispevke za zavarovanje, ki ima naravo obveznega zavarovanja,²⁰ saj bi bil v primeru neplačevanja prispevkov, deležen izvršbe. Kot je že bilo pojasnjeno, se je lahko tožnik skladno s svojimi interesi in željami samostojno odločil, ali bo pristopil k obveznemu zavarovanju,²¹ ali ne.²² Torej le v primeru, ko so prispevki plačani brez podlage ali v previsokem znesku, se odloča o njihovem vračilu, uporabljajoč specialne predpise, ki urejajo način zagotavljanja sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obračunavanje in plačevanje prispevkov ter njihove stopnje oziroma zastaranje obveznosti za obračun in plačilo prispevkov ter pravice od vračila nepravilno ali preveč plačanih prispevkov.

14. Ker sodišče ni ugotovilo s pritožbo uveljavljenih razlogov, niti razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnik je bil v obravnavanem obdobju prostovoljno vključen v zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ-92.
² Ki so jih države članice EU dolžne upoštevati v zvezi s pravicami nacionalnih sistemov socialne varnosti za zaposlene in samozaposlene državljane drugih držav članic.
³ Prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje predstavlja sama po sebi tujek v zavarovanju. Z njo se vzpostavlja razmerje konkurenčnosti z zasebnim zavarovanjem. Zaradi tega in zaradi potrebne zaščite nosilcev zakonodajalci možnost prostovoljne vključitve omejujejo (v nasprotnem primeru bi lahko zavarovane osebe v času, ko predstavljajo (dobre) rizike izbrale praviloma (glede na premijo) ugodnejše zasebno zavarovanje. Kasneje v povišani starosti, pri dolgotrajnejši bolezni ali ob rojstvu otrok, bi lahko izbrale ponovno ugodnejšo zaščito v obveznem zavarovanju, brez prejšnjega plačila prispevkov v solidarnostno skupnost. Strban, G.,Temelji obveznega zdravstvenega zavarovanja, Ljubljana 2005.
⁴ Določeno je, da se obvezna socialna zavarovanja v določenem obdobju lahko uporablja le zakonodaja ene države članice. Uredba (ES) 883/2004 v 1. členu opredeljuje pojem zaposlene in samozaposlene osebe, v 11. členu pa je določeno, da če oseba opravlja delo v več državah članicah sočasno, so določena pravila za določitev uporabe zakonodaje le ene države članice in sicer tiste države, v kateri oseba opravlja delo.
⁵ Če oseba opravlja delo v več državah članicah sočasno, so določena pravila za določitev uporabe zakonodaje le ene države članice. Določilo tretjega odstavka 12. člena določa, da se v primeru, če se zavarovalna doba, dopolnjenega v okviru obveznega zavarovanja po zakonodaji ene države članice prikriva zavarovalno dobo, dopolnjeno v okviru prostovoljnega zavarovanja po zakonodaji drugi državi članici, upošteva samo doba, dopolnjena v okviru obveznega zavarovanja.
⁶ V spornem obdobju je bila tožeča stranka obvezno zavarovana na podlagi delovnega razmerja v Republiki Italiji.
⁷ Na podlagi 24. člena ZPIZ-92.
⁸ Za ta del bo tožeča stranka v Republiki Italiji pridobila tudi pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine.
⁹ Slednje potrjujejo tudi cilji in razlogi, ki so bili obravnavani ob sprejemu novele zakona pa tudi iz ocene finančnih posledic, ki naj bi jih novela ZPIZ-2E povzročila v državnem proračunu.
¹⁰ Ki se je pred novelo ZPIZ-2E štela kot pokojninska doba z dokupom.
¹¹ Pokojninska doba z dokupom.
¹² Šele, če ima sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo ni mogoče pritožiti. S tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali brez razlogov (torej s tistim, česar ni) dialog in polemika nista mogoča in zato tudi ni mogoče uresničevati pravice do pritožbe. (Komentar k 339. členu ZPP; Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009).
¹³ Pojasnjeno je, da se tožniku obdobje vključenosti v prostovoljno obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, ne more upoštevati pri odmeri, ker ima naravo prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, ki ne vpliva na odmero pravice.
¹⁴ Na podlagi delovnega razmerja v Republiki Italiji.
¹⁵ Ki je solidarnost med aktivno generacijo, ki plačuje prispevke v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja in generacijo upokojencev, ki prejema pokojnine. Sredstva, zbrana s prispevki se tekoče uporabijo za izplačilo mesečnih pokojnin in drugih dajatev.
¹⁶ Določilo drugega odstavka 50. člena Ustave RS določa, da država odgovarja za delovanje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dolžnost države je tudi ta, da skrbi za razvoj in delovanje obveznega zavarovanja. Na podlagi te dolžnosti je država dolžna določiti stopnje prispevkov obveznosti plačevanja prispevkov matične evidence, ki so potrebne za izvajanje teh pravic. Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja se financira iz obveznih prispevkov zavarovancev za pokojninsko zavarovanje, obveznih prispevkov delodajalca v pokojninsko zavarovanje in drugih prihodkov obveznega zavarovanja ter sredstev državnega proračuna. Za slovenski sistem je značilno, da zavarovanci plačujejo nekaj manj od dveh tretjin prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prispevki se plačujejo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, finančna uprava oziroma FURS pa opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov ter pobira in izterjuje, v skladu s pravili, ki ji določa Svet ZPIZ), Več Škoberne in Strban, Pravo socialne varnosti, GV Založba, 2010, str 194.
¹⁷ Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje, Zakon o prispevkih za socialno varstvo in Zakon o davčnem postopku, Zakon o dohodnini.
¹⁸ Če bi bil zavarovanec vključen v zavarovanje brez pravne podlage.
¹⁹ Kot tudi navaja sam tožnik, ko se sklicuje na sodno prakso VDSS Psp 469/2000 z dne 13. 6. 2003 in VS RS VIII Ips 228/2001 z dne 15. 10. 2002.
²⁰ Kar je obrazloženo v točki 9.
²¹ Na podlagi 24. člena ZPIZ-92.
²² Ko oseba enkrat izrazi voljo in se vključi v pravni režim zavarovanja, velja zanjo obligatornost izpolnjevanja prevzetih obveznosti, skladno s pogoji tako dolgo, dokler je ta oseba v to zavarovanje vključena. V primeru izstopa iz zavarovanja, tudi obveznosti prenehajo.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 150/2019
• VDSS Sodba Psp 15/2022
• VDSS sodba Psp 334/2012