VDSS Sodba Psp 287/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju zahteve v zvezi z dokončno odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper navedeni sklep. Stališče sodišča prve stopnje, da je v tem primeru podan dejanski stan po 183. členu ZPIZ-2, je preuranjeno. Je pa odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede odprave izpodbijanih upravnih aktov, kajti tožena stranka je nezakonito zavrgla tožnikovo zahtevo. Tožena stranka bo morala v novem postopku najprej s tožnikom razčistiti, kakšni so razlogi, zaradi katerih uveljavlja ponovno odmero pokojnine in šele nato presoditi, ali gre za ponovno uveljavljanje istih razlogov, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ali pa gre za nove razloge o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. V tem primeru pa bo tožena stranka presodila ali so izpolnjeni pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2017 in sklep št. ... z dne 8. 5. 2017. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 834,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 9. 4. 2015 priznana pravica do starostne pokojnine od 26. 12. 2014 dalje. Z odločbo št. ... z dne 5. 9. 2015 pa mu je bila po uradni dolžnosti starostna pokojnina od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmerjena v višjem znesku, z upoštevanjem dela plač pri delodajalcu A. d. d., s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Dne 9. 12. 2016 pa je tožnik na zapisnik pri toženi stranki ponovno vložil zahtevo za ponovni izračun starostne pokojnine, ker je menil, da je višina pokojnine nepravilna. V pritožbi zoper prvostopenjski sklep se je skliceval na svoje formule glede izračuna pokojninske osnove, pri čemer pa svojih navedb ni konkretiziral. Tožena stranka meni, da je bila njegova vloga z dne 9. 12. 2016 jasna in nedvoumna in sicer, da je tožnik zahteval ponovno odmero pokojnine, ki je bila že ponovno odmerjena po uradni dolžnosti upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS¹. Tožena stranka je zato tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine obravnavala po 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)² in tožnikovo zahtevo s sklepom zavrgla. Šele na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnik uveljavljal, da se njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine z dne 9. 12. 2016 obravnava po določbi 183. člena ZPIZ-2, pri čemer se je skliceval na odprt primer njegove žene, ki se vodi v drugem sodnem postopku. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo z dne 9. 12. 2016 obravnavalo le po določbi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)³. Ker je tožnik zahteval ponovno odmero pokojnine, sodišče že iz tega razloga ni imelo pravne podlage, da je odpravilo izpodbijano odločbo z dne 8. 8. 2017 in sklep z dne 8. 5. 2017, saj ni odločalo o zakonitosti odločbe in sklepa, ki sta bila predmet spora in o katerih bi moralo odločiti v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)⁴. Sodišče toženi stranki tudi ni naložilo izdajo novega upravnega akta, temveč je v razlogih sodbe navedlo, da naj tožena stranka vsebinsko obravnava tožnikovo zahtevo z dne 9. 12. 2016. S tem pa je podana tudi kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 81. in 82. členom ZDSS-1. V konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 7. člena ZUP na način kot je to storilo sodišče prve stopnje. Bistveno je namreč, da organe tožene stranke pri njihovem postopanju in odločanju zavezujejo postopkovna pravila, določena v zakonu, med drugim so vezani na pravnomočne odločitve. Tožnik v novi zahtevi uveljavlja enak zahtevek, o katerem je bilo že materialno pravnomočno odločeno po uradni dolžnosti z odločbo z dne 5. 9. 2015 in tudi enak razlog, ki je bil že upoštevan pri ponovni odmeri pokojnine, saj je bila tožniku ponovno odmerjena pokojnina že na podlagi izrednega pravnega sredstva po določbi 183. člena ZPIZ-2. Upoštevaje navedeno tako pogoji za ponovno vsebinsko odločanje o ponovni odmeri starostne pokojnine, niso podani. Za rešitev zadeve v konkretnem primeru tudi ni pomembno sklicevanje tožnika na drug primer, saj le-ta ne more vplivati na drugačno odločitev v predmetni zadevi. Glede na odločbo Ustavnega sodišča bi tožnik lahko zgolj v roku 60 dni od objave navedene odločbe, to je do 29. 6. 2015 zahteval revizijo podatkov o plačah. Tudi če bi se zahteva tožnika za ponovno odmero pokojnine obravnavala po določbi 183. člena ZPIZ-2, tožnik ne bi pridobil več pravic, kot mu gredo po odločbi z dne 5. 9. 2015. Ker gre za enak zahtevek, o katerem je bilo že materialnopravno odločeno po uradni dolžnosti (ponovna odmera pokojnine) in tudi enak razlog, ki je bil že predmet postopka, tožena stranka meni, da je bila njena odločitev pravilna in zakonita. Posledično tudi ni dolžna tožniku povrniti stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka vse navedbe tožene stranke, razen tistih, s katerimi se izrecno strinja. Tožnik je pred prvostopnim organom tožene stranke 9. 12. 2016 na zapisnik podal laičen zahtevek za ponovni izračun starostne pokojnine iz razloga, ker je menil (in še vedno meni), da mu je bila pokojnina zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno odmerjena. Prvostopni organ pa je tožnikovo zahtevo brez izvedbe kakršnegakoli ugotovitvenega postopka, ki bi tožniku dal možnost, da toženi stranki natančneje pojasni razloge svoje zahteve, z izpodbijanim sklepom zahtevo zavrgel. Že v pritožbi pa je tožnik navajal, da je pri izračunu z dne 9. 4. 2015 ugotovil nepravilnosti glede upoštevanja zaostanka plač za obdobje 1990 do 1992 in neustreznost zneska pri notranjem odkupu za leto 1993. Priložil je podatke, za katere je menil, da so merodajni pri izračunu pokojnine, ki ga je napravil sam na osnovi teh podatkov. Res je, da se ni izrecno skliceval na 183. člen ZPIZ-2, vendar ta okoliščina tožene stranke ne odvezuje, da pri obravnavanju njegove vloge, ob skrbni in popolni proučitvi vloge, kot tudi pravilni uporabi zakonskih predpisov, ne bi mogla razbrati, da gre v tem primeru za laično vlogo, s katero vlagatelj zahteva obravnavo po 183. členu ZPIZ-2. Tožnik tudi ni bil dolžan izrecno navesti, da je zahtevek vložil na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Z odpravo odločb tožene stranke se je stanje upravnega postopka vrnilo na isto točko, kot je bilo 9. 12. 2016, ko je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevo po 183. členu ZPIZ-2, saj se zaradi odprave odločb tožene stranke šteje, da o zahtevi z dne 9. 12. 2016 še ni bilo odločeno. Je pa glede na odločitev sodišča prve stopnje sedaj tožena stranka dolžna o zahtevi vsebinsko odločiti. Takšno ravnanje ji nalagajo tudi določila ZUP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁵ pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper sklep št. ... z dne 8. 5. 2017. Z omenjenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. Postavila se je na stališče, da je bilo o tej upravni zadevi z odločbo z dne 5. 9. 2015 že pravnomočno odločeno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 9. 4. 2015 priznana pravica do starostne pokojnine od 26. 12. 2014 dalje. Z odločbo št. ... z dne 5. 9. 2015 pa mu je bila po uradni dolžnosti, upoštevaje že citirano Ustavno odločbo, starostna pokojnina od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmerjena. Prejšnja odločba z dne 9. 4. 2015 je bila razveljavljena. Tožnik je na zapisnik 9. 12. 2016 izjavil "v letu 2013 sem se upokojil po ZPIZ-2, ker sem izpolnjeval pogoje za upokojitev po ZPIZ-1. Želim uveljaviti izvzem iz obveznega pokojninskega zavarovanja po 18. členu ZPIZ-1, zaradi doseganja predpisane starosti 63 let v letu 2012. Ob tem želim, da se odpravita odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območna enota B. št. ... z dne 12. 12. 2014 in z dne 20. 3. 2015. Želim ponovno odmero starostne pokojnine od 20. 2. 2013 dalje oziroma vračilo pokojnine, ki mi je bila priznana z odločbo št. ... z dne 15. 7. 2013." Tožena stranka je omenjeno vlogo štela, kot da gre za zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine in jo z izpodbijanim sklepom zavrgla.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev tožene stranke preuranjena. Najmanj kar je, bi moral strokovni delavec, ki je izjavo tožnika vzel na zapisnik, skladno z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP) razčistiti, kakšni so razlogi, zaradi katerih tožnik predlaga ponovno odmero pokojnine. Zgolj sklicevanje na odločbo z dne 5. 9. 2015, s katero je tožena stranka po uradni dolžnosti, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, odmerila starostno pokojnino, nikakor ne pomeni, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno. Šele, ko so znani razlogi (teh razlogov pa v zahtevi z dne 9. 12. 2016 ni navedenih) bi lahko organ presodil, ali gre za iste razloge, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ali pa gre za nove (drugačne) razloge, ki jih je potrebno obravnavati, upoštevaje 183. člen ZPIZ-2, kjer je urejena razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe. V prvem odstavku je namreč določeno, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.

9. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju zahteve v zvezi z dokončno odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper navedeni sklep. Stališče sodišča prve stopnje, da je v tem primeru podan dejanski stan po 183. členu ZPIZ-2, je preuranjeno. Je pa odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede odprave izpodbijanih upravnih aktov, kajti kot je bilo že rečeno, je tožena stranka nezakonito zavrgla tožnikovo zahtevo. Tožena stranka bo morala v novem postopku najprej s tožnikom razčistiti, kakšni so razlogi, zaradi katerih uveljavlja ponovno odmero pokojnine in šele nato presoditi, ali gre za ponovno uveljavljanje istih razlogov, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ali pa gre za nove razloge o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. V tem primeru pa bo tožena stranka presodila ali so izpolnjeni pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2.

10. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, s tem ko ni v izreku izrecno odločilo o tem, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, v primeru, ko je odpravilo izpodbijani odločbi, toženi stranki naložiti izdajo novega upravnega akta. Tudi če stranka tega izrecno ni zahtevala, pa v primeru kot je predmetni, že sam zakon sodišču daje ustrezno podlago, s katero naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Vendar pa navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). S tem, ko je sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke, to pomeni, da o tožnikovi zahtevi z dne 9. 12. 2016 še ni bilo odločeno in da mora tožena stranka o tej zahtevi ponovno odločati, kar je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)⁶ in zajemajo 375 točk za odgovor na pritožbo (225,00 EUR) in 2 % materialnih stroškov (4,5 EUR), vse povečano za 22 % DDV (50,49 EUR).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015.
² Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
⁵ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 128/2014
• VDSS Sodba in sklep Psp 157/2018
• VDSS Sodba Psp 81/2020