VDSS Sodba Psp 47/2020

Jedro

Po splošni določbi 2. člena ZŠtip-1, so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, doseganju izjemnih dosežkov, odgovornosti študentov za izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe in izboljšanju zaposljivosti. Za doseganje namena štipendiranja so z zakonom predpisane obveznosti študenta. Če zakon ne določa drugače, mora štipendist v skladu z 92. členom ZŠtip-1 vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 se namreč štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih študijskih obveznosti zaradi višje sile. Kljub temu navedeni razlogi niso vgrajeni v 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1, ki ga je potrebno uporabiti za razsojo predmetne zadeve. Določba 5. odstavka 99. člena je dopolnjena šele z novelo ZŠtip-1B z dne 4. 5. 2018, ki je začela veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati za šolsko leto 2018/2019, po njej pa štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V besedilu 5. odstavka 99. člena ZŠtip-1 (veljavno pred dopolnitvijo z novelo ZŠtip-1B) gre za pravno praznino, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

Ugotovljeno pravno praznino je potrebno zapolniti z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teološke razlagalne metode tudi z analogijo legis in uporabo argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti štipendista za pravočasno izpolnitev, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v okoliščinah konkretnega primera sodišče pravilno uporabilo tudi 240. člen OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe tožnici povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 7. 2019 in CSD A. št. ... z dne 10. 9. 2018, ker je presodilo, da je odločitev o prenehanju pravice do državne štipendije po odločbi z dne 24. 11. 2014 in vračilu štipendij v skupni višini 4.824,00 EUR, nepravilna in nezakonita (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 8 dneh od prejema sodbe povrniti 793,01 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Sklicuje se na 3. člena Zakona o štipendiranju¹ (ZŠtip-1), ki definira štipendijsko razmerje, zaključek izobraževanja in obveznosti izobraževalnega programa, vključno z oddajo in zagovorom zaključne naloge. V predmetni zadevi so edino relevantne ugotovitve, da je bila tožnici državna štipendija prvič za prvi letnik izobraževanja v študijskem letu 2014/2015 dodeljena v višini 190,00 EUR, za drugi letnik v študijskem letu 2015/2016 v višini 212,00 EUR, za dodatno leto 2016/2017 v višini 190,00 EUR; da bi tožnica izobraževanje morala zaključiti do 30. 9. 2017; da je imela v šolskem letu 2017/2018 podaljšan status študenta; da je magistrsko nalogo oddala 24. 9. 2018, magistrirala pa 18. 10. 2018. Iz navedenega izhaja, da glede na drugo alinejo 92. člena in sedmo alinejo 97. člena ZŠtip-1 ni pravočasno opravila študijskih obveznosti, zato je štipendijsko razmerje prenehalo na podlagi 5. odstavka 99. člena ZŠtip-1 pa nastala obveznost vračila prejetih zneskov. Ne drži, da glede na odgovor na tožbo ni sporno, da bi tožnica študijske obveznosti morala zaključiti do 30. 9. 2018, saj se je izobraževalni program iztekel 30. 9. 2017. Zaradi podaljšanja študentskega statusa bi obveznost morala zaključiti do 30. 9. 2018, magistrirala pa je šele 8. 10. 2018. Ker sodišče ugotavlja obstoj zakonitega razloga za prenehanje študijskega razmerja, obstoji podlaga za vrnitev štipendije, 240. člen OZ pa ni uporabljiv. Sklicevanje na elementarno pravičnost ne pride v poštev, saj je tožnica za zagovor magistrske naloge imela dve leti časa in ni mogoče zaključiti, da 8 dnevne zamude ni mogla preprečiti ter se ji izogniti.

Ne strinja se z uporabo 42. in 43. člen ZUPJS-a, saj je uporabljiv ZŠtip-1 kot lex specialis. Sodišče napačno zaključuje, da odločba z dne 10. 9. 2018 ne razveljavi odločb z dne 24. 11. 2014, 21. 10. 2015 in 29. 11. 2016, ki da so zato še vedno veljavni pravni temelj, na podlagi katerega je bila štipendija izplačana. Z odločbo z dne 10. 9. 2018 je izrečeno, da tožnici preneha pravica do državne štipendije, priznane z odločbo z dne 24. 11. 2014 in odreja vračilo štipendij za študijski leti 2015/2016 in 2016/2017 v višini 4.824,00 EUR.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke. Vztraja, da ji je bil status študentke za leto 2017/2018 priznan iz zdravstvenih razlogov ter da zagovora magistrske naloge do 30. 9. 2018 ni opravila iz razlogov, ki niso na njeni strani. Sklicuje se na 2. člen ZŠtip-1 o namenu štipendiranja saj je študij opravila izjemno uspešno. Predlaga zavrnitev pritožbe ter vračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ne gre niti za smiselno zatrjevano relativno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi neutemeljeno očitanega nasprotja v zaključku sodišča, da bi tožnica glede na podaljšan status študentke morala izobraževanje zaključiti do 30. 9. 2018 in zapisom v pripravljalni vlogi, da se je izobraževalni program iztekel 30. 9. 2017. Sodba je temeljito obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno poudariti predvsem naslednje.

Predsodni upravni postopek

6. Gre za izpodbojno tožbo zaradi presoje drugostopenjske odločbe z dne 9. 7. 2019 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A. z dne 10. 9. 2018. Po slednji odločbi tožnici preneha pravica do državne štipendije po odločbi z dne 24. 11. 2014, zneske štipendije, prejete v študijskih letih 2015/2016 in 2016/2017 v višini 4.824,00 EUR pa je po 5. odstavku 99. člena v zvezi z drugo alinejo 92. člena ZŠtip-1 dolžna vrniti. Upravni odločbi temeljita na ugotovitvah, da je bila tožnici državna štipendija prvič dodeljena za prvi letnik izobraževanja v študijskem letu 2014/2015 v višini 190,00 EUR, za drugi letnik v študijskem letu 2015/2016 v višini 212,00 EUR, za dodatno študijsko leto 2016/2017 v višini 190,00 EUR, da bi izobraževanje morala zaključiti do 30. 9. 2017, da je imela v študijskem letu 2017/2018 podaljšan status študentke, da je magistrsko nalogo oddala 24. 9. 2018, magistrirala pa šele 8. 10. 2018.

7. Zgolj dejstvo, da tožnica ni pravočasno opravila študijskih obveznosti, ker ji je štipendijsko razmerje prenehalo pred zagovorom magistrske naloge, v okoliščinah konkretnega primera ne pogojuje drugačne razsodbe od izpodbijane.

Materialno pravno izhodišče za rešitev zadeve

8. Zmotno in zato nesprejemljivo je materialnopravno stališče tožene stranke, da je predmetno zadevo mogoče pravilno presoditi le ob goli jezikovni razlagi in uporabi relevantne zakonske podlage. ZŠtip-1 v drugi alineji 92. člena sicer res določa, da mora štipendist izobraževalni program uspešno zaključiti do 30. 11. naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku, v sedmi alineji 97. člena prenehanje štipendijskega razmerja, če ne dokonča izobraževalnega programa v roku iz druge alineje 92. člena zakona in v 5. odstavku 99. člena nalaga vračilo štipendij, če obveznosti iz izobraževalnega programa ne zaključi v roku iz druge alineje 92. člena ZŠtip-1. Vrniti mora štipendije, prejete za zaključeni letnik izobraževalnega programa ali za dodatno študijsko leto po izteku izobraževalnega programa, če je bil do štipendije upravičen.

9. Vendar je predhodno navedene določbe ZŠtip-1 v okoliščinah konkretnega primera mogoče pravilno uporabiti le v skladu z namenom štipendiranja in upoštevanju razlogov, zaradi katerih študij ni bil zaključen v roku. Po splošni določbi 2. člena ZŠtip-1, so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, doseganju izjemnih dosežkov, odgovornosti študentov za izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe in izboljšanju zaposljivosti. Za doseganje namena štipendiranja so z zakonom predpisane obveznosti študenta. Če zakon ne določa drugače, mora štipendist v skladu z 92. členom ZŠtip-1 vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 se namreč štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih študijskih obveznosti zaradi višje sile. Kljub temu navedeni razlogi niso vgrajeni v 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1, ki ga je potrebno uporabiti za razsojo predmetne zadeve. Določba 5. odstavka 99. člena je dopolnjena šele z novelo ZŠtip-1B³ z dne 4. 5. 2018, ki je začela veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati za šolsko leto 2018/2019, po njej pa štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V besedilu 5. odstavka 99. člena ZŠtip-1 (veljavno pred dopolnitvijo z novelo ZŠtip-1B) gre za pravno praznino, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je ugotovljeno pravno praznino potrebno zapolniti z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teološke razlagalne metode tudi z analogijo legis in uporabo argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna⁴. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti štipendista za pravočasno izpolnitev, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v okoliščinah konkretnega primera sodišče pravilno uporabilo tudi 240. člen Obligacijskega zakonika⁵ (OZ).

10. Nepravilno je tudi toženkino stališče o zmotnem sklicevanju na 42. in 43. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev⁶ (ZUPJS), ker da je za zakonito odločitev potrebno uporabiti izključno ZŠtip-1. Čeprav je materialni ZŠtip-1 lex specialis, ki ureja vrste štipendij, pogoje za dodelitev, višino in dodatke k štipendiji, postopke dodeljevanja in sofinanciranje kadrovskih štipendij, vire financiranja, vodenje evidenc, dolžnost vročanja in nadzor nad izvajanjem zakona, se pri njegovem izvajanju uporabljajo tudi postopkovni zakoni. Poleg Zakona o splošnem upravnem postopku (6. člen ZŠtip) tudi relevantne določbe 42. in 43. člena ZUPJS-a, ki med drugim urejata poseg v pravnomočne posamične upravne akte zaradi spremenjenih okoliščin z njihovo razveljavitvijo ali odpravo.

Dejanske okoliščine predmetne zadeve in odločitev pritožbenega sodišča

11. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnici s sklepom B. fakultete Univerze v C. z dne 1. 9. 2017 status študentke iz zdravstvenih razlogov podaljšan do 30. 9. 2018, da je v študijskem letu 2017/2018 opravila vse obveznosti razen zagovora magistrske naloge, ki jo je oddala 24. 9. 2018 in se prijavila na zagovor, v pritožbenem postopke niso niti sporne. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča, da tožnica ni mogla pravočasno opraviti zagovora magistrske naloge zaradi odsotnosti članov komisije. Ob ustrezni interpretaciji relevantnih določb ZŠtip-1 in zapolnitvi pravne praznine je pravilno zaključilo, da študija do 30. 9. 2018 ni mogla zaključiti iz razloga, ki ga ni mogla preprečiti, saj ji fakulteta ni omogočila pravočasnega zagovora magistrske naloge. Zamuda pri zaključku obveznosti, ko je lahko tožnica magistrsko nalogo zagovarjala šele 8. 10. 2018, ne izhaja iz njene sfere. Gre za ekskulpacijski razlog iz 240. člena OZ, zato tožnica prejetih štipendij ni dolžna vrniti (13. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁷ (ZDSS-1) izpodbijani upravni odločbi kot nezakoniti že zato utemeljeno odpravilo. Pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

Ker je s prvostopenjsko upravno odločbo izrečeno le, da tožnici preneha pravica do državne štipendije, priznane z odločbo CSD A. št. ... z dne 24. 11. 2014 za šolsko leto 2014/2015, ne da bi bilo vanjo kakorkoli poseženo, nato pa odrejeno vračilo štipendij za študijski leti 2015/2016 in 2016/2017, priznanih z odločbama z dne 21. 10. 2015 in 29. 11. 2016, imata izpodbijana posamična upravna akta takšne procesne pomanjkljivosti, da ju ni mogoče niti preizkusiti. Odrejeno je vračilo štipendij, izplačanih za študijski leti 2015/2016 in 2016/2017 čeprav temelj v pravnomočnih posamičnih upravnih aktih sploh ni odpadel. Gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, kar je le še dodaten razlog za zakonitost odprave nezakonitih posamičnih upravnih aktov.

12. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno toženkino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Sodišče je ob uporabi 165. in 155. člena ZPP ter Odvetniške tarife⁸(OT) hkrati odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo (in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,4 točke za materialne stroške, skupno 382,40 točk po 0,60 EUR kar znaša 229,44 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279, 91 EUR) in sicer v roku, kot je razvidno iz II. odstavka izreka te sodne odločbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
³ Ur. l. RS, št. 31/2018.
⁴ Marjan Pavčnik, argumentacija v pravu CZ 1998, stran 145.
⁵ Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/2004.
⁸ Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 468/2015
• VDSS Sodba Psp 100/2021
• VSRS Sodba VIII Ips 35/2022