VDSS Sodba Psp 61/2020

Jedro

Iz podanega izvedenskega mnenja prepričljivo izhaja ugotovitev, da pristojni organ (invalidska komisija) ni ustrezno ugotovila dejanskega stanja, torej ali je glede na tožnikovo zdravstveno stanje utemeljeno pričakovati, da bo tožnik uspešno opravil poklicno rehabilitacijo. V takem primeru, kot je predmetni, nikakor ni mogoče od tožnika, ki je že takrat imel psihične težave pričakovati, da bo sam realno ocenil, kakšne so njegove zmožnosti za opravo poklicne rehabilitacije. Tudi če se sam strinja oziroma celo predlaga poklicno rehabilitacijo, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, to invalidske komisije nikakor ne odvezuje, da ugotovi, kakšne so realne možnosti za uspešno končanje poklicne rehabilitacije. Omenjeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo ustrezno razčiščeno, kar pomeni, da je bila odločitev sprejeta na podlagi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo zavarovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 7. 2018 in z dne 28. 5. 2018. Odločbo z dne 28. 8. 2012 pa je razveljavilo. Tožnika je z 22. 8. 2012 dalje razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu od 1. 4. 2017 dalje priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma delo, ki je pretežno sede, (dve tretjini delovnega časa), s hojo le na krajše razdalje po ravnem terenu, brez upravljanja komand z desnim stopalom, s polnim delovnim časom. Toženi stranki je naložilo, da o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo (I. do IV. točka izreka). Zahtevek za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko pa je zavrnilo (V. Točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje in sicer zoper I., II., III., IV. ter VI. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je skladno s sodno odločbo opr. št. Psp 23/2018 in skladno z določbo 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ‑2)¹ presojalo dokončno odločbo z dne 28. 8. 2012, s katero je bila tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, priznana pravica do poklicne rehabilitacije. Poklicne rehabilitacije ni opravil, zato mu je tožena stranka dne 4. 9. 2014 izdala odločbo, da nima pravic iz invalidskega zavarovanja ter ustavila izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije s 1. 9. 2014. Da bi tožnik s predlogom za obnovo postopka (pravilno: nepravo obnovo postopka) uspel, bi moralo iz dokaznega postopka izhajati, da je bila ocena tožene stranke ob priznavanju pravice do poklicne rehabilitacije glede na celotno tožnikovo zdravstveno dokumentacijo ter ostale podatke, s katerimi je tožena stranka razpolagala v letu 2012, očitno napačna, in da bi tožena stranka morala tožniku predlog za poklicno rehabilitacijo zavrniti. Sodišče je dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca specialista psihiatra, vendar pa je njegovo izpovedbo povzelo selektivno in pri tem izpustilo ključne dele ustnega mnenja, iz katerega izhaja bistvo spora in sicer, da tožena stranka ob odločanju v letu 2012 ni mogla vedeti, da tožnik ne bo zmožen opraviti poklicne rehabilitacije. Upoštevaje tudi mnenje Zavoda A. in pa izpovedbo sodnega izvedenca, tožena stranka meni, da pozitivna ocena o tožnikovi zmožnosti za poklicno rehabilitacijo ni bila sprejeta na podlagi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Niti tožena stranka niti nihče drug ni mogel niti z visoko stopnjo prepričanja, kaj šele z gotovostjo vedeti, da bo poklicna rehabilitacija neuspešna. Če pa je temu tako, potem pa poseg v dokončno odločbo z dne 28. 8. 2012, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ni utemeljen. Če tožnik poklicne rehabilitacije ni bil zmožen opraviti (na primer iz zdravstvenih razlogov, ali zaradi svojih osebnostnih značilnosti, na katere objektivno gledano ne bi imel vpliva), bi navedeno pomenilo, da ni mogoč zaključek, da poklicne rehabilitacije ni zaključil iz neupravičenih razlogov in bi mu lahko tožena stranka na podlagi iste invalidnosti v letu 2014 morala priznati druge pravice, namesto pravice do poklicne rehabilitacije. Predmetna sodba je povsem v nasprotju z nameni in cilji sistema socialnega varstva. Sodba namreč daje sporočilo, da tožena stranka v vseh primerih, ko se pojavi najmanjši dvom v zmožnost poklicne rehabilitacije, te zavarovancem ne omogoči. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnika je namreč z 22. 8. 2012 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, vendar mu je pravico do premestitve priznalo šele od 1. 4. 2017 dalje in sicer upoštevaje učinke določbe 183. člena ZPIZ-2. Pri tem pa sodišče ni ugotavljalo, ali je v času od 22. 8. 2012 do 1. 4. 2017 prišlo do spremembe tožnikove invalidnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)² pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 7. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 5. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za razveljavitev dokončne odločbe št. ... z dne 28. 8. 2012.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 28. 8. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo, pretežno sede (vsaj dve tretjini delovnega časa), s hojo le na krajše razdalje, po ravnem terenu, brez upravljanja komand z desnim stopalom, brez vožnje motornih vozil v službene namene, po predhodni poklicni rehabilitaciji za poklice logistični tehnik, s polnim delovnim časom od 22. 8. 2012 dalje. Tožnik poklicne rehabilitacije ni opravil. Posledično je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 4. 9. 2014 odločila, da mu prenehajo pravice iz invalidskega zavarovanja.

8. Skladno z napotki pritožbenega sodišča, razvidnimi iz sodne odločbe opr. št. Psp 23/2018 z dne 15. 2. 2018 je tožena stranka presojala, ali so izpolnjeni pogoji za tako imenovano nepravo obnovo postopka. ZPIZ-2 namreč v 183. členu določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Tožena stranka je v predsodnem postopku z izpodbijanima odločbama odločila, da pogoji za razveljavitev odločbe z dne 28. 8. 2012 niso podani.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim s postavitvijo sodnega izvedenca psihiatra. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti z odločbo z dne 28. 8. 2012, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje ni bil zmožen za poklicno rehabilitacijo in za usposabljanje za drugo delo – logistični tehnik, ki bi ga glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost lahko opravljal s polnim delovnim časom. Tožnik je podpisal pogodbo o poklicni rehabilitaciji v soglasju z osebnostnimi značilnostmi, osebnostno motnjo in psihičnim stanjem, v hipu, brez premislekov, na temelju takratnega čustvenega odziva. Ob tem tudi ni imel izkušenj in vpogleda v to, kakšne zahteve bo moral izpolnjevati. Ko pa bi moral iti skozi program rehabilitacije, je dojel kakšna je njegova realna zmožnost za izpolnitev zahtev programa poklicne rehabilitacije. Zaradi izrazitosti kognitivnih motenj in rigidnosti osebnostne motnje in osebnostnih značilnosti ni bilo pričakovati, da bi bil zmožen poklicne rehabilitacije. Tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo, je podrobneje pojasnil svoje mnenje glede tožnikove zmožnosti za nastop poklicne rehabilitacije. Res je, kot to poudarja tudi tožena stranka v pritožbi, izvedenec med drugim izpovedal, da se ni moglo vedeti, da poklicne rehabilitacije ne bo zmožen, tudi sam tožnik je menil, da bo za poklicno rehabilitacijo zmožen, šele potem, ko je bil soočen z vsemi zahtevami, ki se nanašajo na poklicno rehabilitacijo, pa je bilo tožniku takoj jasno, da le-te ne bo zmogel. Tudi iz ocene Zavoda A. izhaja stališče oziroma ocena, da bo tožnik glede na njegovo osebnostno strukturo in osebnostno motnjo imel zelo hude težave v procesu edukacije oziroma izvedbe poklicne rehabilitacije.

10. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podanega izvedenskega mnenja prepričljivo izhaja ugotovitev, da pristojni organ (invalidska komisija) ni ustrezno ugotovila dejanskega stanja, torej ali je glede na tožnikovo zdravstveno stanje utemeljeno pričakovati, da bo tožnik uspešno opravil poklicno rehabilitacijo. Da je temu tako, izhaja tako iz podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz ugotovitve Zavoda A., pa tudi iz izvedenskega mnenja specialistke psihiatrinje, ki je bilo podano v zadevi V Ps 1077/2015. V takem primeru, kot je predmetni, nikakor ni mogoče od tožnika, ki je že takrat imel psihične težave pričakovati, da bo sam realno ocenil, kakšne so njegove zmožnosti za opravo poklicne rehabilitacije. Tudi če se sam strinja oziroma celo predlaga poklicno rehabilitacijo, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, to invalidske komisije nikakor ne odvezuje, da ugotovi, kakšne so realne možnosti za uspešno končanje poklicne rehabilitacije. Omenjeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo ustrezno razčiščeno, kar pomeni, da je bila odločitev sprejeta na podlagi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo zavarovanca. Sodišče je zato utemeljeno navedeno odločbo razveljavilo ter samo odločilo o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 1. 4. 2017 dalje. Odločitev je skladna s tretjim odstavkom 183. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 4. 2017 dalje.

11. Glede ostalih pritožbenih navedb in sicer, da če tožnik poklicne rehabilitacije ni bil zmožen opraviti, na primer iz zdravstvenih razlogov, bi to pomenilo, da ne gre za neupravičene razloge in da bi mu morala tožena stranka na podlagi iste invalidnosti v letu 2014 priznati druge pravice, namesto pravice do poklicne rehabilitacije, pa pritožbeno sodišče poudarja, da v sporni zadevi ni šlo za stanje, da bi se tožniku kasneje zdravstveno stanje poslabšalo in da zaradi tega ne bi bil zmožen opraviti poklicne rehabilitacije, temveč je bil že v času odločanja o priznanju omenjene pravice, nezmožen opraviti poklicno rehabilitacijo. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje tudi ni v nasprotju z nameni in cilji sistema socialnega varstva. Namen poklicne rehabilitacije je, da se zavarovanec usposobi za drug poklic ali delo. Dolžnost pristojnega organa pa je, da je ne glede na zdravstveno stanje realno pričakovati, da bo poklicna rehabilitacija uspešno izvedena. Neuspešno izvedena poklicna rehabilitacija namreč za sabo potegne hude posledice, med drugim tudi izgubo pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavarovanec v takšnem primeru na podlagi iste invalidnosti tudi ne more pridobiti nobenih pravic po tem zakonu.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče razčistiti, ali je prišlo pri tožniku v času od 28. 8. 2012 do 1. 4. 2017 do spremembe v stanju invalidnosti. Bistveno je namreč, da je bila pri tožniku od 22. 8. 2012 dalje ugotovljena III. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice pa je bila odločilna določba 183. člena ZPIZ-2, torej da se mu pravice priznajo s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi.

13. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 631/2015
• VDSS Sodba in sklep Psp 23/2018
• VDSS Sodba Psp 291/2018