VDSS Sodba Psp 333/2019

Jedro

Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 4. 2019 in sklep tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 2. 2019 ter se zadeva vrne toženi stranki v nov upravni postopek.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je upokojila leta 1995 z 20 let in 3 dnevi delovne dobe. Z odločbo, ki jo je dobila, ji pokojnina ni bila pravilno izračunana. Prosila je za popravek in kasneje še za upoštevanje treh otrok. Tudi ta odločba ni bila pravilna. Višjo pokojnino in 23 let pokojninske dobe ji je priznalo sodišče. V Nemčiji je imela dopolnjenih 6 let delovne dobe. Zaradi zdravljenja se je vrnila v Slovenijo. Dobila je zdravniško spričevalo in starostno pokojnino za 12 let pri 63 let starosti. Drugo sodišče je zahtevalo odločbo iz leta 1995. Ponudili so ji revizijo, ki pa je zaradi plačila ni mogla sprejeti. Poslali so ji sklep, naj uredi doma. Njena bolezen ji je vzela dobo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V obravnavanem primeru tožnica s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 8. 4. 2019 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep z dne 12. 2. 2019, da se ji spremeni njena pokojninska odločba.

Predmet sodne presoje je zato vprašanje, ali je toženec pravilno postopal, ko je tožničino zahtevo, ker je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno, zavrgel in ali sta citirana upravna akta, to je sklep z dne 12. 2. 2019 in dokončna odločba z dne 8. 4. 2019 pravilna in zakonita.

6. Po 11. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), če ni v ZPIZ-2 drugače določeno.

V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

7. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.

8. Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici starostna pokojnina priznana z odločbo z dne 11. 12. 1995. Ponovna odmera je bila nato opravljena s prvostopno odločbo z dne 7. 1. 2002, potrjeno z dokončno odločbo z dne 10. 5. 2002. Takšni odločbi, s katerima je tožnica pridobila pravice, sta bili kot pravilni in zakoniti potrjeni tudi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 949/2002 z dne 23. 9. 2004 in s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 577/2004 z dne 10. 2. 2006. V tožničinem primeru je bilo dokončno in pravnomočno odločeno tudi o zahtevi za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. V postopku, ki je dokončno in pravnomočno zaključen, je bilo s sklepom z dne 28. 6. 2018, potrjenim z dokončno odločbo z dne 9. 10. 2018 ugotovljeno, da drugačnega dejanskega stanja niti z izrednim pravnim sredstvom po 183. členu ZPIZ-2 tožnica ne more več uveljavljati, ker je zamudila 10-letni rok od vročitve dokončne odločbe.

9. Ker tožnica z vlogo z dne 28. 1. 2019 ponovno uveljavlja odmero starostne pokojnine in vštetje 12 let dobe, ki jo je dosegla v Nemčiji, v pokojninsko dobo, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, je toženec pravilno postopal po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP in njeno zahtevo zavrgel.

10. Na podlagi obrazloženega je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo. Iz enakih razlogov pa je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 410/2017
• VDSS Sodba Psp 253/2020
• VDSS Sodba in sklep Psp 175/2018