VDSS Sodba Psp 288/2019

Jedro

Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 111. členu ZPIZ-2, umeščenem v II. poglavje zakona, ki med drugim ureja tudi izplačevanje pokojnin. Po splošni določbi 3. odstavka 108. člena ZPIZ-2 se pravice iz invalidskega zavarovanja sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar pa izplačevanje denarne dajatve ni vezano na dan nastanka invalidnosti.

Po 1. odstavku 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Cit. določba ZPIZ-2 je kogentne narave, je povsem jasna in jo z nobeno od v teorij znanih razlagalnih metod ni dopustno interpretirati drugače. Sicer je sodna praksa že večkrat eksplicitno poudarila, da je potrebno ločiti med pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in pogoji za njeno izplačevanje. Pravico do izplačevanja invalidske pokojnine je mogoče realizirati šele po prenehanju zavarovanja. To velja tudi v primerih, ko so stranke v kategorijo invalidnosti razvrščene v sodno socialnih sporih, lahko celo za več let nazaj, če so imele lastnost zavarovanca, kot v tožnikovem primeru.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 29. 8. 2018, priznanje pravice do izplačevanja invalidske pokojnine tožniku tudi od 29. 5. 2014 do 6. 3. 2017 in odreditev, da toženec odločbo o višini invalidske pokojnine izda v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, se zavrne.

Tožnik nosi sam svoje stroške postopka."

II. Tožnik nosi sam stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo v izreku te sodbe cit. drugostopenjsko upravno odločbo z dne 29. 8. 2018 (I. tč. izreka), presodilo da je tožnik upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine tudi od 29. 5. 2014 do 6. 3. 2017 in odredilo, da je o njeni višini toženec dolžan izdati odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (II. tč. izreka). Toženca je zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne 447,98 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka). Postavilo se je na stališče, da je šlo za prostovoljno zavarovanje, ki ni bilo povezano z nobeno obliko dela, zato lastnost zavarovanca ne more biti ovira za izplačevanje invalidske pokojnine, priznane s pravnomočno sodbo I Ps 1746/2016 z dne 20. 9. 2017 že od 29. 5. 2014 dalje. V nasprotnem primeru pravnomočna sodba, s katero je tožnik uspel za nazaj, ne bi imel učinka.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno v celoti zavrne.

Sklicuje se na 111. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju¹ (ZPIZ-2), po katerem se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ker je bil tožnik do 6. 3. 2017 vključen v zavarovanje, je do izplačevanja invalidske pokojnine upravičen šele od 7. 3. 2017 dalje. Ob nastanku invalidnosti 29. 5. 2014 je imel lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za izplačilo invalidske pokojnine pa morata biti kumulativno izpolnjena invalidnost ter prenehanje zavarovanja. Opozarja na sodno prakso, ki loči priznanje pravice do invalidske pokojnine od pravice do izplačevanja, ki je vezana na prenehanje zavarovanja (sodbe VIII Ips 224/2008, VIII Ips 135/2009, VIII Ips 138/2009, VIII Ips 162/2010). Sodba VIII Ips 128/2017 ni upoštevna, saj rešuje spor o lastnosti zavarovanca in ne izplačevanje invalidske pokojnine. Končno ne soglaša s stališčem sodišča o nesmiselnosti vodenja sodnega postopka, če sodba 4 leta po izdaji ne bi imela učinka za nazaj, niti ne drži, da bi imel tožnik pogoje za starostno, temveč le za predčasno pokojnino, za starostno pa šele 6. 5. 2021. Za izplačevanje invalidske pokojnine je ključen 1. odstavek 111. člena ZPIZ-2 in ne podlaga zavarovanja (Psp 475/2014, VIII Ips 160/2013, itd.), saj je pogoj za izplačevanje pokojnine prenehanje zavarovanja (sodba VSRS VIII Ips 161/2016, VDSS Psp 697/2015).

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo po odvetniški družbi zavrača trditve tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Prvostopenjska sodba je pravilna in zakonita. V prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje se je vključil 1. 4. 2013 zaradi zavrnjene pravice do invalidske pokojnine, po sodbi I Ps 1746/2016 pa je invalid postal 29. 5. 2014. Od dneva invalidnosti dalje je upravičen do invalidske pokojnine, ne glede, da je bil prostovoljno zavarovan. Vztraja pri sklicevanju na sodbo VIII Ips 128/2017 z dne 25. 10. 2017, po kateri se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno razmerje, v katerega ne bi bilo mogoče poseči, če je za isto obdobje naknadno vzpostavljena podlaga za zavarovanje s pravnomočno sodbo. Prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je plačeval iz lastnih sredstev, je oškodovan in bi mu moral toženi zavod vplačana sredstva vrniti.

4. V laičnem odgovoru na pritožbo tudi tožnik sam poudarja, da je sodba pravilna, obširno opisuje postopek od leta 2009 naprej, ko naj bi šlo za kalvarijo, laži, in ponarejanje samega izvedenca. Prepričan je, da bi že od tedaj moral biti invalidsko upokojen, predlaga pošteno rešitev zadeve in prilaga listine od A/8 - A/12.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku² (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zadevi ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Vendar je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabljeno materialno pravo, saj sodišče ni upoštevalo določbe ZPIZ-2, ki bi jo pri presoji izpodbijanih upravnih aktov moralo uporabiti, kot pravilno poudarja tožena stranka.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

7. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi izplačevanja invalidske pokojnine od drugačnega datuma, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku. Gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 29. 8. 2018 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 30. 4. 2018. S slednjo je odmerjena invalidska pokojnina v znesku 585,75 EUR na mesec od 7. 3. 2017 do 31. 12. 2017, v višini 598,64 EUR na mesec od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 ter v višini 605,22 EUR na mesec od 1. 4. 2018 dalje. Z izpodbijanima upravnima aktoma, je ob dejstvu, da je bil tožnik do 6. 3. 2017 zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na temelju prostovoljne vključitve od 1. 4. 2013 dalje, izplačevanje invalidske pokojnine priznano od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, to je od 7. 3. 2017 dalje.

8. Tudi sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev ne ugotavlja kaj drugega kot toženi zavod v predsodnem postopku. Na podlagi listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu zaključuje, da je tožnik s pravnomočno sodbo I Ps 1746/2016 z dne 20. 9. 2017 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 29. 5. 2014 dalje, da mu je bila od istega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine, da je sodba pravnomočno postala 1. 3. 2018, da je bilo z njo odrejeno, da toženi zavod o višini in izplačevanju invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, v preostalem pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen³.

9. Obravnavani predsodni postopek se torej nanaša le na odmero in izplačevanje invalidske pokojnine po razvrstitvi tožnika v II. kategorijo invalidnosti od 29. 5. 2014 dalje in priznano pravico do invalidske pokojnine.

Materialnopravno izhodišče in pritožbena rešitev zadeve

10. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 111. členu ZPIZ-2, umeščenem v II. poglavje zakona, ki med drugim ureja tudi izplačevanje pokojnin. Po splošni določbi 3. odstavka 108. člena ZPIZ-2 se pravice iz invalidskega zavarovanja sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar pa izplačevanje denarne dajatve ni vezano na dan nastanka invalidnosti.

11. Po 1. odstavku 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Cit. določba ZPIZ-2 je kogentne narave, je povsem jasna in jo z nobeno od v teorij znanih razlagalnih metod ni dopustno interpretirati drugače. Sicer je sodna praksa že večkrat eksplicitno poudarila, da je potrebno ločiti med pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in pogoji za njeno izplačevanje⁴. Pravico do izplačevanja invalidske pokojnine je mogoče realizirati šele po prenehanju zavarovanja. To velja tudi v primerih, ko so stranke v kategorijo invalidnosti razvrščene v sodno socialnih sporih, lahko celo za več let nazaj, če so imele lastnost zavarovanca, kot v tožnikovem primeru.

12. Navedeno materialno pravno izhodišče v konkretni zadevi seveda pomeni, da je z izpodbijano sodbo toženčeva odločba z dne 29. 8. 2018 neutemeljeno odpravljena in zahtevku za izplačevanje invalidske pokojnine tudi od 29. 5. 2014 do vključno 6. 3. 2017 v nasprotju s 1. odstavkom 111. člena ZPIZ-2 nezakonito ugodeno. Pravno irelevantno je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na sodbo VIII Ips 128/2017 z dne 25. 10. 2017 iz spora o lastnosti zavarovanca, ko pa gre v predmetni zadevi za spor o izplačevanju invalidske pokojnine. Povsem zmotno je končno tudi razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da mora sodba v predmetni zadevi imeti učinek za nazaj že zato, ker tožniku v predsodnih postopkih pravica do invalidske pokojnine ni bila priznana, temveč šele s pravnomočno sodbo in se je zaradi varnosti prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje.

Kot že poudarjeno, pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojninske in pogoji za izplačevanje denarne dajatve na temelju invalidnosti, niso identični. To ima lahko za posledico daljši, celo nekajletni razkorak med datumom priznanja pravice in datumom izplačevanja, v kolikor je obstajala vključenost v zavarovanje. Sicer ni nobenega dvoma, da je imel tožnik lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja do vključno 6. 3. 2017, saj se je 1. 4. 2013 vključil v zavarovanje na temelju 25. člena ZPIZ-2. Tudi če je šlo za zavarovanje na prostovoljni podlagi, v veljavni sistemski ureditvi ni podlage za izključitev iz zavarovanja za nazaj, niti vračilo vplačanih prispevkov, kot tožnik zmotno izpostavlja v odgovoru na pritožbo.

13. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, in razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodne odločbe. Torej izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremeniti, tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske upravne odločbe zavrniti in posledično tudi vtoževano odmero in izplačevanje invalidske pokojnine od 29. 5. 2014 do 6. 3. 2017. Ob uporabi 154. člena ZPP je potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek prvostopenjske sodbe, tako da tožnik nosi sam svoje stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem.

14. Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam po pooblaščenem odvetniku priglašene stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
³ In sicer v delu, ki se je nanašal na odpravo upravnih odločb z dne 7. 2. 2013 in 3. 2. 2012, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od zgodnejšega datuma.
⁴ Na primer zadeva VIII Ips 161/2016, VIII Ips 224/2008, VIII Ips 162/2010, itd.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 266/2018
• VSRS Sodba VIII Ips 93/2019
• VDSS Sodba Psp 344/2019