VDSS Sodba Psp 14/2020

Jedro

ZDSS-1 v 1. alineji prvega odstavka 82. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Navedena določba je v bistvu namenjena zavarovancu, ki izpodbija odločbo zavoda oziroma pristojnega organa, ki je izdal dokončno odločbo v predsodnem postopku. Namen je, da se postopek z vračanjem zadev toženi stranki ne podaljšuje, torej da zavarovanec hitreje pride do pravice, ki jo uveljavlja s tožbo. V sporni zadevi se tožnik zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, ni pritožil, še celo več, sam je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, ter da zadevo vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Nadalje pa je za odločitev v zadevi odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil postopek pri toženi stranki voden skladno z določbami ZUP. Pri tem je bistveno, da so spoštovana splošna načela, določena v ZUP, kajti le ob upoštevanju splošnih načel, lahko zavarovanci ustrezno zavarujejo svoje pravice, ki jim gredo po materialnih predpisih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2018 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 5. 2018 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Naložilo ji je, da novo odločbo izda v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 783,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ v zvezi s prvim odstavkom 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)². V socialnih sporih je namreč primarno uzakonjeno meritorno sojenje. Sodišče prve stopnje pa je odločbi tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Pri tem je navedlo, da tožena stranka ni zaslišala tožnice in jo seznanila s predvideno vsebino odločitve. Tožnico je sodišče že na glavni obravnavi 26. 9. 2019 zaslišalo. Izpovedala je, da je med strankama nesporno, da je bila v obdobju od 4. 12. 2008 do leta 2018 zavarovana v Italiji. Na vprašanje, kaj bi na zaslišanju pri toženi stranki povedala, je izpovedala, da isto kot danes. Sodišče je tako v celoti izvedlo dokazni postopek in s tem ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki sodišču omogočajo sprejem meritorne odločitve glede izpodbijanih odločb tožene stranke. Sodišče je zato zmotno uporabilo določbo 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, ko je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, saj za takšno ugotovitev ni imelo pravne podlage. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno oziroma povezano z nesorazmernimi težavami. Prav tako je zmoten očitek sodišča, da je tožena stranka kršila določbo 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)³. Tožena stranka je upravni postopek ves čas vodila v slovenskem jeziku. Izpodbijani upravni odločbi sta bili izdani v slovenskem jeziku. Listina INPS, ki je bila pripeta k izpodbijani prvostopni odločbi z dne 21. 5. 2018 pa je originalni izpis zaposlitev iz evidence italijanskega nosilca pokojninskega zavarovanja. Tožena stranka tega dopisa ni bila dolžna prevajati. Poleg tega se je tožena stranka v dokončno odločbi z dne 18. 10. 2018 ustrezno sklicevala na obrazec E 205 I. Na podlagi tožničine zahteve za pridobitev pravice v Italiji ter listine INPS je italijanski nosilec pokojninskega zavarovanja izpolnil obrazec E 205 I, ki je potrjeval tožničino vključenost v obvezno zavarovanje v Italiji, vse od 4. 12. 2008 dalje. Na tem predpisanem dvojezičnem obrazcu je tožena stranka v dokončni odločbi gradila tudi svojo odločitev in s tem sanirala morebitno pomanjkljivost organa prve stopnje. Iz omenjenega obrazca je tudi razvidno, da ima tožnica v posameznem letu dopolnjenih 52 tednov zavarovanja, kar pomeni, da ima v Republiki Italiji v posameznem koledarskem letu všteto v zavarovalno dobo 12 mesecev oziroma celo leto in ne le sorazmerni del, kar je tožnica uveljavljala v pritožbi. Zaradi nepravilne odločitve sodišča je tudi nepravilna odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka, kot jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 18. 10. 2018. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ... z dne 21. 5. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnici preneha pravica do starostne pokojnine s 4. 12. 2008. Izplačevanje starostne pokojnine pa se ustavi z 21. 5. 2018. Zavod bo ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo. Drugostopenjski organ pa je posegel v prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe tako, da le-ta glasi: "Odločba območne enote A. št. ... z dne 22. 12. 2008 se spremeni tako, da zavarovanka nima pravice do starostne pokojnine."

6. Tožnici je bila z odločbo št. ... z dne 22. 12. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine od 4. 12. 2008 dalje. Tožena stranka je na podlagi evidence INPS ugotovila, da naj bi bila tožnica v Republiki Italiji v obdobju od 4. 12. 2008 do 28. 2. 2018 vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje na različnih podlagah. Prvostopenjski organ je kot pravno podlago za odločitev, da tožnici preneha pravica do starostne pokojnine s 4. 12. 2008 uporabil določbo 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)⁴ oziroma sedmi odstavek 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)⁵. Drugostopenjski organ pa je kot pravno podlago uporabil določbo prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Navedeni člen določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, kot je to tudi v sporni zadevi, odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

7. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali bi moralo sodišče samo odločiti v sporni zadevi, upoštevaje načelo polne jurisdikcije ali pa je utemeljeno obe odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

8. ZDSS-1 v 1. alineji prvega odstavka 82. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Navedena določba je v bistvu namenjena zavarovancu, ki izpodbija odločbo zavoda oziroma pristojnega organa, ki je izdal dokončno odločbo v predsodnem postopku. Namen je, da se postopek z vračanjem zadev toženi stranki ne podaljšuje, torej da zavarovanec hitreje pride do pravice, ki jo uveljavlja s tožbo. V sporni zadevi se tožnik zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, ni pritožil, še celo več, sam je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, ter da zadevo vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Nadalje pa je za odločitev v zadevi odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil postopek pri toženi stranki voden skladno z določbami ZUP. Pri tem je bistveno, da so spoštovana splošna načela, določena v ZUP, kajti le ob upoštevanju splošnih načel, lahko zavarovanci ustrezno zavarujejo svoje pravice, ki jim gredo po materialnih predpisih.

9. V sporni zadevi je drugostopenjski organ uporabil 183. člen ZPIZ-2, kjer je urejena tako imenovana neprava obnova postopka. Postavil se je na stališče, da je organ, ki je vodil postopek v zvezi s priznanjem pravice do pokojnine, očitno napačno ugotovil dejansko stanje in sicer v korist zavarovanca in da je bila zaradi tega kršena materialna določba zakona. Organ namreč naj ne bi bil seznanjen z morebitno vključitvijo tožnice v zavarovanje. ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, pa je v drugem odstavku 156. člena izrecno določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja.

10. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je glede na prakso Ustavnega sodišča, ki jo citira že sodišče prve stopnje⁶, vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta pravica posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Organ, ki je vodil postopek pa v predsodnem postopku tožnice ni vabil na obravnavo in tožnice tudi ni zaslišal, s čemer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Odločitev je utemeljeval zgolj na listinah tujega nosilca zavarovanja. Kljub temu, da je tožnica že v pritožbi opozarjala na nepravilnosti v postopku, pa drugostopenjski organ teh nepravilnosti ni odpravil.

11. Res je, da je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnico, vendar pa je kljub temu ostalo odprto vprašanje, ali je bila tožnica ravno 4. 12. 2008 vključena v zavarovanje v Republiki Italiji, kakšna je bila podlaga tega zavarovanja in ali je šlo za 8-urni delovnik ali krajši delovnik od polnega. V tem primeru pa se odpira vprašanje, ali bi bila v tem primeru, torej če je šlo za zavarovanje za krajši delovni čas od polnega, tožnica namesto starostne pokojnine, upravičena do delne pokojnine (58. člen ZPIZ-1).

12. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je utemeljeno odpravilo odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V novem postopku bo tožena stranka tožnici omogočila, da sodeluje v postopku in da v tem postopku tožena stranka tudi razčisti dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, torej ali je bilo v postopku priznanja pravice do starostne pokojnine očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo tožene stranke.

13. Ker je sodišče pravilno odločilo, je posledično tudi pravilna odločitev o povrniti stroškov postopka in so tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
³ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁶ Glej U-I-6/15-23 z dne 5. 7. 2018.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 388/2014
• VDSS sodba Psp 339/2014
• VDSS sodba Psp 458/2008