VDSS Sodba Psp 316/2019

Jedro

Dejstvo, da tožnik iz zdravstvenih razlogov več ni zmožen za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal in glede na strokovno usposobljenost šteje za njegov poklic, samo po sebi ne zadošča za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Za svoj poklic v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V ta krog je zagotovo mogoče uvrstiti tudi pomožna dela v gradbeništvu, ki jih je zavarovanec opravljal v obravnavanem primeru, si na ta način pridobil delovne izkušnje in jih glede na preostalo delovno zmožnost ob stvarnih razbremenitvah, lahko še vedno opravlja poln delovni čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo zavrnilni upravni odločbi št. ..., št. dosjeja ... z dne 20. 9. 2018 in št. ... z dne 26. 4. 2018 (I. tč. izreka), tožnika od 26. 2. 2018 še nadalje razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da se le občasno opravlja v prisilnem položaju hrbtenice, se le občasno pripogiba in ročno premešča bremena do največ 15 kg, le za psihofizično nezahtevno delo, pretežno sede, z malo hoje ter brez vsiljenega tempa in ritma dela, s polnim delovnim časom od 1. 3. 2018 dalje (II. tč. izreka). Izreklo je, da o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči toženec s posebno odločbo (III. tč. izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 26. 4. 2018 in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zavrnilo (IV. tč. izreka). Sklenilo je, da je toženi zavod tožniku dolžan povrniti 85 % stroškov, o višini pa bo izdan poseben sklep.

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Z zavrnjeno razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti od 26. 4. 2018 dalje, oprto na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v A. (fakultetna komisija), se ne strinja. Ni zadosti razjasnjeno dejansko stanje, na podlagi katerega bi bila lahko sprejeta pravilna rešitev. Sodišče sicer ugotavlja, da je po 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju¹ (ZPIZ-2) I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Vendar se v sodbi sklicuje le na medicinsko obravnavo, čeprav to ne bi smelo biti edino odločilno za oceno invalidnosti. Izvedenec je 10. 7. 2019 pojasnil, da za delo zidarja, več ni zmožen in bi ga sodišče zato glede na definicijo moralo razvrstiti v I. kategorijo, saj več ni zmožen opravljati svojega poklica. Mnenje izvedenca, da je zmožen za pomožna gradbena dela, kot so pomoč pri urejanju okolice gradbišča, varovanje gradbenih objektov, in nekatera druga ni relevantno, saj ta dela ne spadajo v poklic zidarja. Nima znanj, da bi varoval ali urejal okolico gradbišč, popravljal orodje itd. Gre za neživljenjsko odločitev, saj bi pri oceni invalidnosti poleg medicinskih kriterijev morala biti upoštevna celota splošnih in delovnih zmožnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do pavšalno zatrjevanih procesnih kršitev, niti iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno poudariti predvsem naslednje.

Predmet sodne presoje

5. V zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi z dne 26. 4. 2018 in 20. 9. 2018. Z njima je zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku od 24. 8. 2011 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da se delo opravlja le občasno v prisiljenem položaju hrbtenice, z občasnim pripogibanjem in ročnim premeščanjem bremen do največ 15 kg s polnim delovnim časom. IK 1 in IK 2 (list. št. A/4 in A/5) ob izkazanem cervikobrahialnem sindromu, bolečinah v križu z išiasom desno, debelostjo ter sindromom fibromialgije nista ugotovili takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo ocenitev popolne nezmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, temveč sta skladno ocenili, da je tožnik zaradi posledic bolezni še nadalje invalid III. kategorije, ker je zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu z že priznanimi omejitvami.

Vendar pa je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo, tožniku priznalo novo pravico na podlagi preostale delovne zmožnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pravico do invalidske pokojnine pa zakonito zavrnilo, vse iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Materialnopravno izhodišče za rešitev zadeve

6. Materialnopravno izhodišče za rešitev zadeve je podano v 126. členu ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila določena pravica pridobljena (1. odstavek), v primeru sprememb v stanju invalidnosti pa pravica preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe (2. odstavek). Pravice iz invalidskega zavarovanja, kot so invalidska pokojnina, pravica do premestitve, dela s skrajšanim delovnim časom od polnega ali poklicne rehabilitacije in ustreznih denarnih dajatev so torej pogojene z ugotovljeno kategorijo invalidnosti ter izpolnjenostjo ostalih, zakonsko predpisanih pogojev.

7. Pritožba pravilno poudarja, da invalidnost ni le medicinska, temveč tudi socialno pravna kategorija. Gre za kombinacijo medicinskih in nemedicinskih meril, ki se uporabljajo v postopku ocenjevanja³. Po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 gre pri invalidnosti za spremembe zdravstvenega stanja, ki jih več ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oz. poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti je po 1. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 mogoče razvrstiti zavarovanca, ki več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Po 64. členu ZPIZ-2 je preostala delavna zmožnost pri zavarovancu podana (invalidu II. ali III. kategorije), če lahko dela s polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oz. usposobljenosti; ali če se s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo za najmanj 4 ure dnevno; ali lahko opravlja delo najmanj 4 ure dnevno. Abstraktni dejanski stan preostale delovne zmožnosti je izpolnjen tudi v obravnavanem primeru.

Zmotno je pritožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti že zato, ker poklica zidarja zaradi sprememb v zdravstvenem stanju več ni zmožen opravljati. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem je prepričljivo dokazano, da pri njem ni popolne izgube delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, saj lahko določena dela, ki niso zidarska, ob stvarnih razbremenitvah, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, še opravlja poln delovni čas brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti.

8. Dejstvo, da tožnik iz zdravstvenih razlogov več ni zmožen za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal in glede na strokovno usposobljenost šteje za njegov poklic, samo po sebi ne zadošča za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Za svoj poklic v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V ta krog je zagotovo mogoče uvrstiti tudi pomožna dela v gradbeništvu, ki jih je zavarovanec opravljal v obravnavanem primeru, si na ta način pridobil delovne izkušnje in jih glede na preostalo delovno zmožnost ob stvarnih razbremenitvah, lahko še vedno opravlja poln delovni čas.

Dejanske okoliščine primera in odločitev pritožbenega sodišča

9. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da v predmetni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Pri tožniku je sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar le v okviru III. kategorije invalidnosti. Za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal zanesljivo ni zmožen, temveč le za drugo ustrezno delo z že priznanimi omejitvami ob razvrstitvi v III. kategorijo leta 2011. Tako lahko dela le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, občasnem pripogibanju in ročnem premeščanju bremen do največ 15 kg, ter novih dodatnih razbremenitvah, indiciranih iz zdravstvenih razlogov. Torej dela, ki psihofizično niso zahtevna, so pretežno sedeča z malo hoje ter brez vsiljenega ritma in tempa dela od 26. 2. 2018 dalje.

10. V sodno izvedenskem mnenju fakultetne komisije z dne 20. 4. 2019, v kateri sta sodelovala specialist medicine dela in ortopedije (list. 26 - 37) ter ustni izpovedi prof. dr. B.B. (list. 52 - 53) je dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za predhodno navedeno dokazno oceno. Izvedensko mnenje je podano na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda tožnika (dne 15. 4. 2019) ob upoštevanju, da ima tožnik končano poklicno gradbeno šolo in je pred prenehanjem delovnega razmerja leta 2011 opravljal delo zidarja. Izvedenca ugotavljata, da ima že dolga leta težave z vratno in ledveno hrbtenico, prekomerno telesno težo, da je voden pri ortopedih, nevrokirurgih, fiziatrih, anesteziologih zaradi bolečinskega sindroma, da je opravil MR glave, ima zmerne degenerativne spremembe na obeh kolkih z začetno sklerozo, ter blago zoženje spinalnega kanala na nivoju L3 in L4. Specialist ortopedske stroke ocenjuje, da z ortopedskega vidika gre za povsem atipično sliko in da simptomov, ugotovljenih na osebnem pregledu, ki so se kazali v zatrjevanih bolečinah po desni strani, ni mogoče povezati z znano ortopedsko boleznijo. Glede na izkazano klinično stanje, izvedenca svetujeta nevrološko diagnostiko in psihiatrično obravnavo ter nato ponovno oceno na invalidski komisiji. Prof. dr. B.B. je tudi ob zaslišanju na obravnavi 10. 7. 2019 vztrajal pri pisni oceni in še dodatno prepričljivo poudaril, da pri tožniku gibljivost znotraj prostora ni omejena, da je sicer logično prizadeta zaradi enormno povečane telesne mase ter artroze kolenskega sklepa, vendar slednja za oceno invalidnosti ni upoštevna, saj je diagnosticirana šele po pravno relevantnem datumu.

11. Sodno medicinska izvedenca tako tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj prepričljivo ocenjujeta, da pri tožniku do dokončnosti izpodbijane upravne odločbe z dne 20. 9. 2018 ni prišlo do takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Ker je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo, je sodišče ob uporabi 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo. Pritožba v tej smeri ne more biti uspešna in je potrebno potrditi IV. točko prvostopenjske sodbe.

12. Enako velja za pritožbo zoper ugoditveni del sodbe. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v okviru III. kategorije invalidnosti in potrebnih dodatnih stvarnih razbremenitev, sta zavrnilna posamična upravna akta na podlagi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁴ (ZDSS-1) utemeljeno odpravljena. Tožnik je z dnem 26. 2. 2018 zakonito razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z že priznanimi omejitvami, ter novimi dodatnimi, in sicer da gre za psihofizično nezahtevno delo, pretežno sede, z malo hoje ter brez vsiljenega tempa in ritma dela s polnim delovnim časom od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 3. 2018 dalje. Toženec je hkrati pravilno zavezan, da o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebnim posamičnim upravnim aktom.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. To velja tudi za stroškovni izrek sodbe, s katerim je izrečeno le, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 85 %, saj sodišče prve stopnje sklepa o odmeri stroškov še ni izdalo.

14. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008, 10/2017.
³ Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000; str. 292.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 328/2012
• VDSS Sodba Psp 470/2018
• VDSS sodba Psp 62/2013