VDSS Sklep Psp 118/2020

Jedro

Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne dajatve do pravnomočne rešitve o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi ali celo nemožnosti izpolnitve oziroma v zavarovanju določenega dejanskega stanja glede upnikove terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Vendar pa je hkrati osnovni namen začasne odredbe v tem, da omogoča hitro vmesno odločitev sodišča, ki ne temelji na ugotavljanju materialne resnice, temveč na hitrosti.

Sodišče prve stopnje je imelo dovolj podlage za zaključek, da je v tej fazi postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid izkazane verjetnosti obstoja terjatve, torej, da tožnica potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kot pa neobstoja le teh in da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da glasi:

"Sklep opr. št. VII Ps 220/2020 z dne 8. 4. 2020 se v delu, ki se nanaša na višino dodatka za pomoč in postrežbo spremeni tako, da se znesek 300,00 EUR zniža na znesek 150,00 EUR."

II. V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o ugoditveni začasni odredbi opr. št. VII Ps 220/2020 z dne 8. 4. 2020.

2. Sklep izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z nosilnim razlogom sodišča, da ima tožena stranka za izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo zagotovljena proračunska sredstva. Pravica iz invalidskega zavarovanja je priznana za čas, ko uživalec izpolnjuje zakonsko določene pogoje, ki so prepričljivo dokazani, saj gre za javnopravno naravo pravice in je podan javni interes za pravilno, zakonito in racionalno porabo javnih sredstev. Gre za stališče, ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije izpostavilo v večih sodnih odločbah. V konkretnem primeru ni razčiščeno niti, ali bi tožnica zmogla v primeru tožbenega neuspeha vrniti preplačane zneske. Vztraja, da je tudi v socialnih sporih potrebno za zavarovanje denarne terjatve iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ) utemeljiti in dokazati vse predpostavke. Nadalje se ne strinja s stališčem sodišča, da verjetnost terjatev obstoji na podlagi poročila zdravstvene nege Doma starejših A. z dne 25. 11. 2019. Meni, da je primerno dokazno sredstvo zgolj sodni izvedenec, saj priznanje dodatka za pomoč in postrežbo ne more pogojevati počutja tožnice, ampak temu lahko vodijo le objektivizirani medicinski razlogi in dejanske in resnične funkcionalne zmogljivosti posameznika. Tožnica ni podala nobenih navedb, da bi zaradi premalo izplačanega dodatka za pomoč in postrežbo bila o čemerkoli prikrajšana ali da bi bil prenizko priznan dodatek za pomoč in postrežbo kakorkoli povezan z nezmožnostjo mesečnega doplačevanja storitev institucionalnega varstva. Poudarja, da je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne dajatve, do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi ali celo v nezmožnosti izpolnitve, ne pa v izpolnitvi oziroma delni izpolnitvi tožbenega zahtevka. Začasna odredba pa je dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke. Vztraja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Nadalje navaja, da je sam izrek začasne odredbe oblikovan neprecizno in nepravilno. Tožnica namreč že prejema dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 1. 6. 2017 v višini 146,06 EUR. Ob upoštevanju začasne odredbe tožnici tako na mesec pripada 446,06 EUR dodatka za pomoč in postrežbo, namesto zgolj razlike od dodatka, ki ga že prejema in do višine dodatka za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno Sklep o uskladitvi zneskov dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 1. 2019 dalje (Ur. l. RS, št. 12/2019 z dne 27. 2. 2019, v nadaljevanju Sklep).

Sicer pa je zavrnilni sklep o ugovoru zoper pozitivno začasno odredbo utemeljen z odločilnimi pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Pravno podlago za pritožbeno rešitev v zadevi predstavlja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Po prvem odstavku 70. člena ZDSS-1 lahko sodišče na predlog stranke in tudi po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

6. Pritožba pravilno poudarja, da je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne dajatve do pravnomočne rešitve o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi ali celo nemožnosti izpolnitve oziroma v zavarovanju določenega dejanskega stanja glede upnikove terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Vendar pa je hkrati osnovni namen začasne odredbe v tem, da omogoča hitro vmesno odločitev sodišča, ki ne temelji na ugotavljanju materialne resnice, temveč na hitrosti.

7. Prav takšen osnovni namen je z izdajo začasne odredbe zasledovan v konkretnem primeru. Upoštevano pa je tudi, da je začasno odredbo mogoče izdati na podlagi verjetno izkazanih predpostavk, ki v ničemer ne vplivajo na končni izid spora o glavni stvari in ga tudi ne prejudicirajo (ZDSS-1 s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2005, stran 308).

8. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v obravnavani zadevi terjatev verjetno izkazana. O verjetnosti govorimo tedaj, ko so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši kot pa razlogi, ki govorijo za neresnične.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da že tožnica sama zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo najmanj za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, saj ne drži, da se je zmožna samostojno hraniti. Hrane si sama ne more razrezati, hranjene ji predstavlja napor, zato pri hranjenju potrebuje pomoč. Iz poročila zdravstvene nege Doma starejših občanov A. z dne 25. 11. 2019 (priloga A3), ki ga je v celoti povzelo že sodišče prve stopnje pa izhaja, da je tožnica pri vseh življenjskih aktivnostih odvisna od pomoči osebja in da se pri hranjenju vključuje tudi delovna terapevtka, saj tožnica ne zaužije zadosti hrane. Pri tožnici je zaznati upad kognitivnih funkcij in mišične moči zgornjih ekstremitet, kar se posledično pozna tudi pri aktivnosti hranjenja. Tožnici hranjenje predstavlja fizični in psihični napor, potrebuje asistenco in vodenje pri hranjenju.

9. Sodišče prve stopnje je v takšnih navedbah tožnice in predloženih listinskih dokazih imelo dovolj podlage za zaključek, da je v tej fazi postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid izkazane verjetnosti obstoja terjatve, torej, da tožnica potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kot pa neobstoja le teh in da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je izkazan tudi pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. V zvezi z izpodbijanjem tega pogoja pritožbene navedbe za izdajo začasne odredbe niso relevantne. Glede na tretji odstavek 270. člena ZIZ namreč upniku predpostavke iz drugega odstavka 270. člena tega zakona ni potrebno dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Naslednja predpostavka pa je v konkretnem primeru podana. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženi stranki ne more nastati večja nepopravljiva škoda iz prve alineje prvega odstavka 70. člena ZDSS-1 ne glede na to, če bi se v postopku izkazalo, da ukrep za začasno odredbo ni bil utemeljen. Pomembno je dejstvo, da toženec v konkretnem primeru ne more utrpeti hujših posledic od tistih, ki bi jih utrpela tožnica, če ne bi bila izdana zanjo ugodna začasna odredba.

11. Utemeljeno pa opozarja pritožba, da bi tožnica v primeru, da je toženi stranki naloženo plačilo 300,00 EUR, bila na podlagi dveh pravnih naslovov upravičena skupaj do 446,06 EUR dodatka za pomoč in postrežbo na mesec, namesto do 300,00 EUR, kolikor po sklepu o uskladitvi in zneskih dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 1. 2019 dalje znaša dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Ob upoštevanju citiranega sklepa je pritožbeno sodišče v skladu s tretjo točko 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je v sklepu z dne 8. 4. 2020 znesek 300,00 EUR znižalo na znesek 150,00 EUR. V tem delu je pritožba tudi utemeljena, v ostalem delu pa glede na vse obrazloženo, neutemeljena.

12. Ostale pritožbene navedbe, kot so v zvezi z neugodnim izvidom spora o glavni stvari, nastalega preplačila in vračanja preveč izplačanega dodatka za pomoč in postrežbo, racionalno ravnanje z javnimi sredstvi, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantne. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1087/2011
• VDSS sklep Pdp 851/2010
• VDSS sklep Pdp 971/2015