VDSS Sodba Psp 57/2020

Jedro

Ugotovitev začasne nezmožnosti za delo pomeni ugotovitev pravno relevantnega dejstva, ki je odločilno v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. ZZVZZ v 28. členu določa, kdo ima pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V primeru zavarovanja po podlagah, kot je bil v spornem obdobju zavarovan tožnik, pa zakon ne daje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V tem primeru tožnik niti ne izkazuje pravnega interesa za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. Posledično to pomeni, da sodišče utemeljeno ni razčiščevalo dejansko stanje v smeri, ali je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2018, v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 10. 2018 in da se ugotovi, da je tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe na delu tudi od 8. 10. 2018 do 3. 4. 2019 ter da se mu povrnejo stroški postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni zaslišalo ključne priče A.A. in tudi ni pridobilo pisne izjave zdravnika zaposlenega pri ZZZS, OE B.. Sodišče o zadevi sploh ni vsebinsko odločalo, temveč se je naslonilo le na vprašanja, ki so procesno pravne narave. Takšno postopanje sodišča je neskladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Drži, da je bilo z dokončno odločbo ugotovljeno, da je tožnik od 1. 7. 2018 dalje zmožen za delo ter da zoper takšno odločitev tožene stranke ni sprožil sodnega varstva. Vendar pa to ne pomeni, da z novo odločbo istega organa ni mogoče sprejeti drugačne odločitve in sicer v primeru, če je bil sprožen nov postopek z novimi dejstvi, ki v predhodnem postopku niso bila znana in če je zdravstveno stanje zavarovanca (tožnika) takšno, da slednji dejansko ni zmožen za delo. Izpodbijani odločbi tožene stranke sta temeljili na drugačnih dejstvih in dokazih glede tožnikovega zdravstvenega stanja. Šlo je za dejstva in dokaze, za katere je tožena stranka izvedela po dokončnosti odločbe in bi, če bi bili znani in uporabljeni v prejšnjem postopku, privedli do drugačne odločitve. Tožena stranka bi v obnovi prvotnega postopka po uradni dolžnosti odpravila omenjeni odločbi in v novem postopku ugotovila, da je tožnik nezmožen za delo od 1. 7. 2018 dalje in tudi od 8. 10. 2018 dalje. Tožnik je bil namreč v kritičnem obdobju napoten k specialistu. Na podlagi njegovih ugotovitev je tožnikova osebna zdravnica sprožila nov postopek za ugotavljanje nezmožnosti za delo od 1. 7. 2018 dalje. Osebna zdravnica je tudi sama ocenila, da je tožnik za delo nesposoben. Tožnik je v zvezi s postopki ravnal tako, kot mu je bilo svetovano. Če bi sodišče imenovalo predlagane izvedence, bi zagotovo naredilo zaključek, da tožnik ni bil zmožen za delo v spornem obdobju. Dejansko stanje je zato nepravilno ugotovljeno in sicer v posledici napačne uporabe določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v postopku ocenjevalo "krivdo" osebne zdravnice in sicer glede vprašanja, zakaj tožnik ni s tožbo izpodbijal dokončne odločbe z dne 12. 7. 2018. Tožnik je podpovprečno razgledan zavarovanec in je zaupal pojasnilom, da bo v novem postopku prejel bolniški stalež, saj je bil dejansko dela nezmožen. Ključno za tožnika pa je, da je bilo v novem postopku toliko novih dejstev, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje potrebno presojati znova. Tožnik meni, da je sodišče napačno uporabilo tudi materialno pravo in sicer določbe ZUJF in ZUTD. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 22. 10. 2018. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da bolniški stalež od 8. 10. 2018 dalje ni utemeljen.

7. V zadevi je sporno, ali je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu v času od 8. 10. 2018 do 3. 4. 2019.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik do 30. 6. 2018 v bolniškem staležu. Z navedenim dnem mu je bil bolniški stalež zaključen. Zoper drugostopenjsko odločbo z dne 12. 7. 2018 tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, kar pomeni, da je odločitev tožene stranke o zaključku bolniškega staleža, postala pravnomočna. Tožniku je že 19. 9. 2017 prenehalo delovno razmerje. Po zaključku bolniškega staleža je bil od 1. 7. 2018 dalje zavarovan na podlagi 028 pri ZRSZ, v času od 1. 10. 2018 do 31. 10. 2018 je bil zavarovan po podlagi 048 kot samoplačnik zdravstvenega prispevka in od 1. 11. 2018 dalje na podlagi 099, to je zavarovanje s strani Centra za socialno delo.

9. Ugotovitev začasne nezmožnosti za delo pomeni ugotovitev pravno relevantnega dejstva, ki je odločilno v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)² v 28. členu določa, kdo ima pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V primeru zavarovanja po podlagah, kot je bil v spornem obdobju zavarovan tožnik, pa zakon ne daje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V tem primeru tožnik niti ne izkazuje pravnega interesa za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. Posledično to pomeni, da sodišče utemeljeno ni razčiščevalo dejansko stanje v smeri, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik, torej da bi ugotavljalo, ali je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo. S tem pa tudi ni bilo nobene potrebe, da bi v tej smeri izvajalo dokaze, kot npr. postavilo izvedenca itd.

10. Posledično tudi ni odločilno vprašanje, ali je bil tožnik pravilno obveščen oziroma ali mu je bilo pravilno pojasnjeno v zvezi z vlaganjem pravnih sredstev zoper dokončno odločbo. V sporni zadevi tudi ne gre za obnovo postopka po določbah ZUP. Tožena stranka je zadevo obravnavala skladno s predlogom, kot je bil podan s strani osebne zdravnice.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 306/2016
• VDSS Sodba Psp 210/2017
• VDSS Sodba Psp 177/2019