VDSS Sodba Psp 297/2019

Jedro

V obravnavani zadevi, ko je bil zavarovanec že vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja, gre za uskladitev zavarovalnega časa in delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe iz individualnega delovnega spora. Zavarovanec je bil po podatkih matične evidence v obravnavnem obdobju sicer za poln delovni čas 40 ur tedensko zavarovan iz naslova delovnega razmerja pri drugotožniku - C.. Vendar ima, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, po pravnomočni sodbi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s prvotožnikom - B., vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Torej pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 24 ur tedensko z B., razliko 16 ur do polnih 40 ur tedensko pa je v delovnem razmerju pri C.. Prav slednja dejstva pa so edino odločilna za pritožbeno rešitev zadeve.

Z vzpostavitvijo delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24 ur tedensko, je bila namreč na podlagi 14. člena ZPIZ-2 vzpostavljena pravna podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24 ur tedensko. Za preostanek do polnega zavarovalnega časa 40 ur tedensko, torej 16 ur tedensko, je zavarovanec v obvezno zavarovanje vključen na temelju delovnega razmerja pri drugotožniku. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 potrebno za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvotožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo III. in IV. točko izreka dokončne odločbe, št. ..., št. dosjeja ... z dne 4. 2. 2019 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ima A.A. lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja v obdobju od 1. 1. 2017 do 18. 3. 2018 pri prvotožniku (v nadaljevanju B.) za krajši delovni čas 24 ur na teden in pri drugotožniku (v nadaljevanju C.) za krajši delovni čas 16 ur na teden (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek prvotožnika na spremembo dokončne odločbe, tako da se zavrne pritožba in potrdi prvostopenjska odločba oziroma na odpravo dokončne odločbe in vrnitev v ponovno upravno odločanje (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da prvotožnik drugotožniku povrne 447,98 EUR stroškov postopka in sklenilo, da prvotožnik krije svoje stroške postopka sam (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prvotožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in zavrnitve tožbenega zahtevka C. oziroma podredno predlaga razveljavitev, vrnitev v novo sojenje in povrnitev stroškov postopka.

Zaključek, da ima zavarovanec na podlagi sodbe sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za krajši delovni čas 24 ur tedensko, za razliko 16 ur pa je v delovnem razmerju pri drugotožniku, je zmoten. Z drugotožnikom je 24. 12. 2016 sklenil pogodbo, s katero je slednji prevzel delavce in z njimi sklenil pogodbe o zaposlitvi. Čeprav so delavci predhodno sklenili nove pogodbe o zaposlitvi, so kasneje prešli k novemu delodajalcu. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).¹ Bistveno je, ali gre za novo zaposlitev pri drugotožniku ali za prehod po 91. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)². Zavarovanec se je prostovoljno odločil za podpis aneksov z drugotožnikom, s katerimi je izjavil, da mu s 1. 1. 2017 preneha delovno razmerje pri njem in je s polnim delovnim časom zaposlen pri novem delodajalcu, kar je bila tudi njegova volja. Sklicevanje na razvezni pogoj je brezpredmetno.

Zavarovanec je bil od 1. 1. 2017 do 18. 3. 2018 pri drugotožniku zaposlen za poln delovni čas. Po podatkih matične evidence je bil v obvezno zavarovanje za poln delovni čas vključen na podlagi delovnega razmerja, zato ga za nazaj ni več mogoče vključevati v zavarovanje iz delovnega razmerja pri prvotožniku. Delodajalec mora vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Ker je bil zavarovancu s pravnomočno sodbo priznan obstoj delovnega razmerja, je bil pozvan nazaj na delo. Do razlike v plači ni prišlo, ker je bil zavarovanec pri drugotožniku uvrščen v višji plačni razred. 2. odstavek 76. člena in 83. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1)³ sta zmotno uporabljena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takšnega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava. V postopku ni prišlo do zatrjevanjih procesnih kršitev, niti do kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

5. Zatrjevani kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do prenosa delavca k drugemu delodajalcu, nista podani. Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je mogoče preizkusiti. Kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t. i. protispisnost pa je podana, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oz. zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Česa takega pritožba sploh ne navaja.

Opustitev dolžne opredelitve sicer lahko predstavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar le, če se sodišče ne opredeli do navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. Do navedb, ki za odločitev niso relevantne, se ni dolžno opredeljevati. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb prvotožnika. Iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, sklicevanje na 91. člen ZDR-1 zaradi domnevnega prehoda k drugotožniku, za ta socialni spor pravno sploh ni relevantno.

Predmet spora in dejanske okoliščine konkretnega primera

6. Predmet tega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb o lastnosti zavarovanca A.A. za obdobje od 1. 1. 2017 do 18. 3. 2018, izdanih na zahtevo drugotožnika na podlagi pravnomočne sodbe o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je delavcu, v tem sporu zavarovancu, podal prvotožnik, reintegraciji in reparaciji za delovno razmerje s krajšim delovnim časom pri prvotožniku.

S prvostopenjsko upravno odločbo je bilo odločeno, da A.A. nima lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri B.. Po pritožbi drugotožnika je bila prvostopenjska odločba (s I. točko izreka) odpravljena in izrečeno, da zavarovanec nima lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri C. od 1. 1. 2017 do 18. 3. 2018 za polni delovni čas 40 ur na teden (II. točka izreka), da ima lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri C. od 1. 1. 2017 do 29. 5. 2017 za poln delovni čas 40 ur na teden in od 30. 5. 2017 do 18. 3. 2018 za krajši delovni čas 16 ur na teden (III. točka izreka), ter lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri B. od 30. 5. 2017 do 18. 3. 2018 za krajši delovni čas 24 ur na teden (IV. točka izreka).

7. Po podatkih matične evidence je bil zavarovanec v obdobju od 1. 1. 2017 do 18. 3. 2018 zavarovan na temelju delovnega razmerja pri C. za poln delovni čas 40 ur na teden.⁴ Vendar je bilo v delovnem sporu med delavcem A.A. in delodajalcem B. kot toženo stranko zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove med drugim pravnomočno razsojeno⁵, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove z dne 29. 9. 2016 nezakonita; da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "višji znanstveni sodelavec" razvezana in preneha veljati; da se ugotovi, da ima A.A. z B. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer: za delovno mesto "visokošolski učitelj – izredni profesor" na B. D. za krajši delovni čas 4 ure na teden in za delovno mesto "visokošolski učitelj – docent" na B. E. za krajši delovni čas 20 ur na teden; da A.A. delovno razmerje pri B. po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2015 oziroma na delovnih mestih "visokošolski učitelj – izredni profesor" za krajši delovni čas 4 ure na teden in "visokošolski učitelj – docent" za krajši delovni čas 20 ur na teden, ni prenehalo 1. 1. 2017, ampak še traja, in mu je B. dolžna za ves čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom ter ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto visokošolski učitelj - izredni profesor s krajšim delovnim časom 4 ure na teden in na delovno mesto visokošolski učitelj - docent s krajšim delovnim časom 20 ur na teden.

8. V obravnavnem predsodnem upravnem postopku je bila pravnomočna sodba iz Pd zadeve sicer upoštevana, vendar je bilo šteto, da je podlaga za obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja s polnim delovnim časom 40 ur tedensko pri C. prenehala obstajati šele z izdajo prvostopenjske sodbe iz individualnega delovnega spora dne 29. 5. 2017. O lastnosti zavarovanca na podlagi pravnomočne sodbe iz delovnega spora je bilo zato odločeno od 30. 5. 2017 do 18. 3. 2018.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

9. Po 6. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)⁶ so v obvezno zavarovanje vključene fizične osebe ob izpolnjevanju določenih pogojev. Zavarovalno razmerje nastane ex lege na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Obvezno se zavarujejo delavci v delovnem razmerju na območju RS (1. odstavek 14. člena ZPIZ-2). Zavarovanje traja od začetka do prenehanja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (1. odstavek 22. člena ZPIZ-2). ZDR-1 delodajalca zavezuje, da delavca prijavi v obvezna zavarovanja (11. člen).

Na podlagi 1. odstavka 76. člena ZMEPIZ-1 pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev, če je bila vložena prijava v zavarovanje. Če sta sočasno vzpostavljeni dve enakovrstni pravni razmerji, na podlagi katerih bi moralo nastati zavarovalno razmerje, oseba pridobi in ohrani lastnost zavarovanca na podlagi pravnega razmerja, ki je prej nastalo (2. odstavek 76. člena ZMEPIZ-1). Skladno s 5. točko 80. člena ZMEPIZ‑1 se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca med drugim ugotavlja, če je s pravnomočno sodbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Po 81. členu ZMEPIZ-1 se postopek uvede na zahtevo posameznika, delodajalca ali po uradni dolžnosti. Lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca se ugotavlja največ od 1. 1. 2000 (3. odstavek 81. člena ZMEPIZ-1). Po uradni dolžnosti se vzpostavi z dnem nastanka pravnega razmerja, vendar največ za pet let pred dnem izdaje odločbe (4. odstavek 81. člena ZMEPIZ-1).

Glede na 1. odstavek 83. člena ZMEPIZ-1 se v primerih, če je bil s pravnomočno sodbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja, lastnost zavarovanca na tej podlagi pridobi za obdobja, v katerih zavarovanec ni bil vključen v obvezno zavarovanje. Lastnost zavarovanca se v primerih, če je bil s pravnomočno in glede plačila prispevkov izvršeno sodbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja, ugotovi tudi za obdobja, v katerih je bil zavarovanec prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ali je bil zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje (2. odstavek).

10. Načeloma lastnosti zavarovanca za nazaj po uradni dolžnosti sicer ni mogoče spreminjati, saj gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katero razen v primerih in postopkih, predpisanih z zakonom, ni dopustno posegati. Po ustaljeni sodni praksi⁷ glede na navedeno zakonsko ureditev to seveda ne velja, če je bila s pravnomočno sodbo naknadno vzpostavljena pravna podlaga za obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Že po prej veljavnem Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ)⁸ je bilo zavzeto stališče, da se v primeru, ko je s sodbo (ali sodno poravnavo) za isto obdobje naknadno vzpostavljena pravna podlaga za obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, ki ima prednost pred vsemi drugimi podlagami, kljub obstoječemu zavarovanju na drugi podlagi, prizna lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja. Ko je za isto obdobje s pravnomočno sodbo naknadno vzpostavljena nova podlaga za zavarovanje, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za izvršitev pravnomočne sodbe o vzpostavitvi delovnega razmerja. Glede na sodno prakso⁹ je tudi v ZMEPIZ-1 in ZPIZ-2 podana podlaga za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe o vzpostavitvi tega razmerja za obdobje, ko je bil zavarovanec že vključen v zavarovanje na drugi podlagi.

Splošno pravno pravilo za spremembo zavarovalne podlage ali lastnosti zavarovanca predstavlja 80. člen ZMEPIZ-1. Gre med drugim tudi za primer, ko je s pravnomočno sodbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Uskladitev podatkov z dejanskim stanjem v povezavi z ZPIZ-2 na podlagi 82. člena ZMEPIZ-1 lahko zahteva posameznik, delodajalec ali se izvede po uradni dolžnosti. Pravilna ureditev lastnosti zavarovanca se na zahtevo posameznika ali delodajalca praviloma ugotavlja največ od 1. 1. 2000. Izjemoma se glede na 83. člen ZMEPIZ-1, lahko ugotavlja oz. spreminja lastnost zavarovanca tudi pred tem datumom, če zavarovanje ni bilo vzpostavljeno oz. je bil zavarovanec prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje ali kot uživalec nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja.

Presoja pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

11. V obravnavani zadevi, ko je bil zavarovanec že vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja, gre za uskladitev zavarovalnega časa in delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe iz individualnega delovnega spora. Zavarovanec je bil po podatkih matične evidence v obravnavnem obdobju sicer za poln delovni čas 40 ur tedensko zavarovan iz naslova delovnega razmerja pri drugotožniku - C.. Vendar ima, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, po pravnomočni sodbi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s prvotožnikom - B., vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Torej pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 24 ur tedensko z B., razliko 16 ur do polnih 40 ur tedensko pa je v delovnem razmerju pri C.. Prav slednja dejstva pa so edino odločilna za pritožbeno rešitev zadeve.

Z vzpostavitvijo delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24 ur tedensko, je bila namreč na podlagi 14. člena ZPIZ-2 vzpostavljena pravna podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24 ur tedensko. Za preostanek do polnega zavarovalnega časa 40 ur tedensko, torej 16 ur tedensko, je zavarovanec v obvezno zavarovanje vključen na temelju delovnega razmerja pri drugotožniku. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 potrebno za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. Določbi 83. člena in 2. odstavka 76. člena ZMEPIZ-1, na kateri opozarja pritožnik, v obravnavani zadevi nista uporabljivi.

Le na ta način je mogoče izvršiti pravnomočno sodbo delovnega sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji za delovno razmerje s krajšim delovnim časom pri prvotožniku. Torej vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če zavarovancu delovno razmerje pri prvotožniku ne bi nezakonito prenehalo. Prvotožnik je na podlagi pravnomočne sodbe iz delovnega spora med drugim dolžan zavarovancu za čas od 1. 1. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom na delovnem mestu visokošolski učitelj - izredni profesor s krajšim delovnim časom 4 ure na teden in na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent s krajšim delovnim časom 20 ur na teden, zato ima lahko le v skladu tem pravnim razmerjem vzpostavljeno tudi lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

12. Na podlagi predhodno navedenega je sodišče prve stopnje III. in IV. točko izreka dokončne upravne odločbe kot nezakoniti pravilno odpravilo in ugotovilo, da ima A.A. lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja od 1. 1. 2017 do 18. 3. 2018 pri B. za krajši delovni čas 24 ur na teden in pri C. za krajši delovni čas 16 ur na teden. Posledično je utemeljeno zavrnilo prvotožnikov tožbeni zahtevek na spremembo dokončne upravne odločbe in potrditev prvostopenjske odločbe, oz. na odpravo dokončne odločbe in vrnitev v ponovno upravno odločanje (III. točka izreka).

13. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je tudi pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Preostala pritožnikova izvajanja, ki so bila lahko le predmet pravnomočno končanega delovnega spora, za ta socialni spor pravno niso relevantna, zato se pritožbeno sodišče glede na 1. odstavek 360. člena ZPP do njih posebej ne opredeljuje.

14. Ker prvotožnik s pritožbo ni uspel, je na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP bilo potrebno odločiti, da krije sam svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 11/2013 s spremembami.
⁴ Od 19. 3. 2018 dalje je bil vključen v zavarovanje iz naslova delovnega razmerja s prvotožnikom v trajanju 24 ur na teden in z drugotožnikom 16 ur na teden.
⁵ Sodba Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. XX Pd 173/2016 z dne 29. 5. 2017, v citiranem delu potrjena s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018. Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018 med drugim zavrnilo revizijo B..
⁶ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁷ Npr. VIII Ips 218/2014, VIII Ips 66/2015, VIII Ips 87/2015.
⁸ Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami.
⁹ Npr. VIII Ips 111/2017, VIII Ips 128/2017.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 185/2018
• VDSS Sodba Psp 154/2023
• Sodba VIII Ips 156/2009