VDSS Sodba Psp 384/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče, kot že v zadevi Psp 283/2019 z dne 30. 1. 2020, opozarja, da je mogoče pravico do zdravljenja v tujini priznati le, če so izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz prvega odstavka 44. a člena ZZVZZ. Pogoj "izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji" je nedoločen pravni pojem, saj vnaprej ne predvideva vseh pravnih položajev. Vsebina norme se zato prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša. Za interpretacijski argument pravnega standarda o izčrpanosti možnosti zdravljenja ne zadostuje le dejstvo, da je tudi v Sloveniji zagotovljena takšne vrste operacija, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 1. 2018 in št. ... z dne 27. 11. 2017, tožeči stranki je priznalo pravico do zdravljenja v tujini v A. kliniki (Švica) zaradi odprave vkleščenja hrbtenjače in povračilo stroškov postopka v višini 1.962,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda upravni akt o povračilu stroškov zdravljenja v tujini.

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da za odločitev sodišča, da so bile možnosti zdravljenja tožeče stranke v Sloveniji izčrpane, ni utemeljenih zakonskih razlogov. Sodišče se je napačno oprlo na podrobno mnenje izvedenca, v katerem so bili izpostavljeni konkretni očitki v zvezi z zdravljenjem tožeče stranke v Sloveniji, ki ni potekalo kot bi moralo. Tožena stranka je že tekom postopka opozorila, da gre očitno za vprašanje postavljanja diagnoze in vprašanje strokovnih odločitev glede nadaljnjega zdravljenja pacienta, ki presegajo okvire tega postopka. Operacije, kot je bila tožničina, se v Sloveniji izvajajo. Pri tožnici je šlo za stabilizirano stanje, ki ni indiciralo ponovnega operativnega posega. Slednje je kot priča na sodišču uspešno argumentiral lečeči specialist dr. B.B.. Izvedenec pa je ugotovil, da je bila odločitev o nepotrebnosti zdravljenja v Sloveniji nepravilna. Šlo je za drugačno odločitev, ki ni bila najbolj optimalna, zagotovo pa ni bila zmotna. Zaključek sodišča je preuranjen in bi ga sodišče lahko sprejelo le v odškodninski pravdi. Odločanje o zmoti ne bi smelo biti del tega postopka, saj se tožena stranka o tem ni mogla konkretizirano opredeljevati. Izpolnjevanje pogojev za napotitev na zdravljenje v tujino je potrebno ugotoviti ob sami napotitvi, ne pa po opravljenem zdravljenju. Izvedenec je razpolagal s celovitejšo sliko, ki v času tožničinega zdravljenja zagotovo ni bila na razpolago. Tožena stranka je sodišče opozorila, da gre pri izvedenskem mnenju za zelo strokovno vsebino, do katere se sama ne more opredeljevati, zato je predlagala pridobitev izjave priče dr. B.B.. Sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo, obrazložitev o zavrnitvi dokaza pa podalo šele v izpodbijani sodbi, čeprav je tožena stranka pravočasno grajala postopkovno kršitev že na naroku 29. 8. 2019. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je bilo kršeno načelo enakosti orožja, saj toženi stranki ni bilo dopuščeno dokazovanje s strokovnjakom, ki bi lahko edini vsebinsko oporekal strokovnim trditvam, ki jih je podal izvedenec. Stališče sodišča, da tožena stranka ni podala pravega dokaznega predloga je izrazito formalistično in nepravilno. Sodišče bi moralo samo ugotoviti, da tožena stranka smiselno predlaga njegovo ponovno zaslišanje, ki bi lahko bilo pisno ali pa ustno. Z zavrnitvijo dokaza po izjavi dr. B.B. je sodišče opustilo še zadnjo možnost poskusa objektivizacije, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Očitki izvedenca so se nanašali na lečeče specialiste in na ustanovo, kjer se je tožnica zdravila. Gre za odškodninsko odgovornost, ki ni na strani tožene stranke, zato bi lahko bili očitki izvedenca upoštevani le v odškodninski pravdi. Dr. B.B. je vztrajal, da so brazgotine logična posledica operacije, ki se je ne rešuje operativno. Ni mogoče enačiti različnih strokovnih odločitev z institutom izčrpanosti zdravljena, prav tako je odločitev za operacijo drugačna v javnem kot zasebnem sektorju, do česar se sodišče ni opredelilo. Dejansko stanje je ostalo neraziskano, zaključek o zmotnem zdravljenju pa preuranjen. Institut izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji res zapolni sodišče v konkretnem primeru, vendar zagotovo ne v primerih, za katere obstajajo druge možnosti sanacije, kot je na primer odškodninska.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila, da je v predmetni zadevi za presojo relevantno ali je bil izpolnjen pravni standard izčrpanosti možnosti zdravljenja v Sloveniji. Slednji je odvisen od stanja stroke ter možnosti, ki so bile tožnici dane za zdravljenje v Sloveniji. Izvedenec je nepristransko in strokovno ugotovil, da je bila operacija pri tožnici potrebna. Ta potreba v slovenskem zdravstvenem sistemu ni bila prepoznana, zato so bile možnosti zdravljenja za tožnico v Sloveniji izčrpane. Mnenje lečečega specialista dr. B.B. je nerelevantno, saj je bila njegova strokovna presoja napačna. Tožena stranka ni predlagala imenovanje novega izvedenca, niti ni pridobila stališč dr. B.B., če je ocenjevala, da je to potrebno. Postopanje tožene stranke ne more sanirati pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče samo preoblikovati toženkine napačne dokazne predloge. Tožena stranka je zastopana po strokovnih pooblaščencih, ki bi morali poznati pravila pravdnega postopka in dokazovanja ter podajati ustrezne dokazne predloge. Tožena stranka je v postopku močnejša stranka in ni razloga, da bi sodišče varovalo njene pravne interese in koristi. V predmetni zadevi ne gre za pravilnost oziroma nepravilnost presoje dr. B.B. ter v zvezi s tem odškodninskega sankcioniranja njegove napačne strokovne presoje. Dejstvo je, da je dr. B.B. predstavljal slovensko zdravstvo, ko je ugotovil, da je zdravljenje za tožnico končano. Tožena stranka zmotnost odločitve opraviči s tem, da gre za drugačne ali druge odločitve. Po njeni tezi pacient v končni fazi, nikoli ne bi imel pravice do plačila stroškov zdravljenja v tujini. Pomen pravice do zdravljenja v tujini se izkaže v situacijah, ko slovenska medicina nima odgovora na izziv, ki ga predstavlja določeno zdravstveno stanje. V teh primerih je zato pravilno napotiti pacienta na zdravljenje v tujino. Prav tako ne gre za vprašanje javnega in zasebnega zdravstva, ampak za omejitve slovenskega zdravstvenega sistema in odgovornost do pacientov ter njihovih pravic.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do očitanih kršitev niti do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki temeljijo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih, strinja pa se z dejanskimi ugotovitvami in pravilnimi stališči sodišča prve stopnje. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 1. 2018 ter št. ... z dne 27. 11. 2017, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke, da se ji prizna pravica do povračila celotnih stroškov, ki so ji nastali v zvezi z zdravljenjem v tujini v višini 129.629,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

7. V 44. a členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) ima zavarovanec pravico do pregleda preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja s pregledom, preiskavo ali z zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Stroški zdravstvenih storitev se povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi v kateri so bile uveljavljanje.

8. Za priznanje pravice do zdravljena v tujini po 44. a členu ZZVZZ je potrebno najprej izčrpati vse možnosti zdravljenja v Sloveniji, šele nato zavarovanca napotiti na zdravljenje v tujino.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji ugotavljalo s sodnim izvedencem nevrokirurgom. Ugotovil je, da je bila tožeča stranka januarja 2016 v Sloveniji operirana zaradi lipoma C7-TH4. Aprila 2017 so se tožnici pojavile občasne hujše nevrološke motnje, ki so se kazale kot težave z odpovedjo moči v desni nogi in hujšim vibriranjem v križu ob strnjenem sedenju. V UKC C. so tožnici predlagali le redne kontrolne preglede, opravljala je diagnostiko po priporočilu lečečih specialistov, vendar ni bilo ugotovljenega nič novega. Po priporočilu kirurga dr. D.D. je tožeča stranka odšla na diagnostiko v Švico, kjer sta bili kasneje opravljeni sporni operaciji. Izvedenec je ugotovil, da bi morali aprila 2017 pri tožnici nadaljevati z zdravljenjem, saj je tožnica izkazovala objektivno klinično¹ in radiološko poslabšanje.² Potrebovala je kirurško zdravljenje. Tožničino zdravljenje sicer še ni zaključeno, saj bo še naprej potrebovala sledenje zaradi osnovne bolezni.³ Tožničine težave aprila 2017 so bile le posredno v vzročni zvezi z tumorjem.⁴ Poslabšanje, ki je tožeči stranki povzročalo zdravstvene težave je bila posledica vkleščenja hrbtenjače po operaciji tumorja.⁵ Če se želi odstraniti brazgotine in hkrati sprostiti hrbtenjačo,⁶ je treba opraviti operacijo kot je bila izvedena 13. 9. 2017 v tujini. Ocena ob odpustu iz UKC C. 13. 4. 2017 ni bila pravilna.⁷ Opravljena preiskava v Švici je potrdila hudo vpetost hrbtenjače z zarastlinami nad duralno vrečo na mestu operacije, kar je izkazovalo ponovno poslabšanje, glede na stanje pred nekaj meseci in potrebo po operativni odstranitvi brazgotin.⁸ Z operacijo v Švici je prišlo, do izboljšanja zdravstvenega stanja,⁹ poleg tega pa se je preprečilo njegovo nadaljnje slabšanje, do katerega bi najverjetneje prišlo v naslednjih mesecih.¹⁰ Tumor se v letu po operaciji ni povečal, povečala se je le trakcija hrbtenjače.¹¹ Da je pri tožnici šlo za poslabšanje je bilo razvidno iz vsakega MR slikanja 18. 3. 2016, 15. 9. 2016 in 10. 4. 2017.¹² Tožničine težave aprila 2017 niso bile pravilno diagnosticirane, ustrezno operativno zdravljenje pa ni bilo predlagano.

10. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da je v konkretnem primeru nerelevantno dejstvo, da so takšno operacijo, kot je bila izvedena pri tožnici v tujini, opravljali v tem obdobju tudi v Sloveniji. Le teoretične možnosti zdravljenja z operacijo, do katere tožnica ni imela dostopa, pa ne zadoščajo.

11. Pritožbeno sodišče, kot že v zadevi Psp 283/2019 z dne 30. 1. 2020, opozarja, da je mogoče pravico do zdravljenja v tujini priznati le, če so izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz prvega odstavka 44. a člena ZZVZZ. Pogoj "izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji" je nedoločen pravni pojem, saj vnaprej ne predvideva vseh pravnih položajev. Vsebina norme se zato prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se nanaša. Za interpretacijski argument pravnega standarda o izčrpanosti možnosti zdravljenja ne zadostuje le dejstvo, da je tudi v Sloveniji zagotovljena takšne vrste operacija, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeni očitek v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe razumno in poglobljeno pojasnilo, zakaj na podano izvedensko mnenje ni pridobilo dodatne izjasnitve priče dr. B.B.. Za takšno postopanje ni bilo procesne podlage.¹³ Iz dokazne ocene je razvidna subjektivna moralna dokazna ocena sodišča, ki izraža objektivni koncept dokazne ocene in je tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostno preverljivo obrazložena. Dolžnost sodišča, da izvede predlagani dokaz je posledica procesne pravice stranke predlagati dokaz, ki je izpeljana iz pravice do izjave v postopku,¹⁴ vendar so procesne kavtele namenjene le strankam.¹⁵ Izvedenec je bil imenovan za uravnoteženje subjektivnosti vseh drugih dokazov. Kot odraz pravice stranke do izjave v postopku, mora biti stranki predvsem zagotovljena možnost, da predlaga dokaze, sodeluje pri izvajanju dokazov ter se izjavi o rezultatih dokazovanja. Od stranke pa je odvisno kako bo to pravico realizirala. Tožeča stranka je pravilno opozorila, da opredeljevanje do mnenja izvedenca ni naloga priče, temveč stranke. Bistveno je, da tožena stranka ni predlagala imenovanja novega izvedenca, vkolikor je izvedensko mnenje ni prepričalo, niti ni pridobila izjasnitve dr. B.B., ki bi ga lahko predložila kot del njene trditvene podlage. Nenazadnje je tožeča stranka pravilno izpostavila, da ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče varovalo pravne interese in koristi tožene stranke, saj ne gre za šibkejšo stranko.

13. Sodišče je pri ugotavljanju dejstev s področja medicinske stroke pravilno vključilo izvedenca, ki je sodišču posredoval znanje, ki ga ta nima in brez katerega odločitev v sporu ni bila mogoča. Kot strokovni pomočnik je bil vezan na sodnikova navodila. Samo nestrinjanje in nezadovoljstvo tožene stranke z izvedenskim mnenjem, pa ugotovitvam izvedenca avtomatično ne odvzame veljave ter vzpostavi vsebinski razlog za dvom v to mnenje. Značilnost izvedenca kot dokaznega sredstva je ta, da izvedenec kot neodvisna in nepristranska oseba skladno z merili Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), lahko z visokim strokovnim znanjem na podlagi svoje vednosti poda oceno in mnenje glede tožničinega zdravstvenega stanja in primernega zdravljenja v času, ko je iskala zdravniško pomoč v tujini. Z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke po naknadni pridobitvi mnenja priče dr. B.B., sodišče toženi stranki ni odvzelo niti pravice do obravnavanja niti pravico do izjave. Izkazano je, da je imela tožeča stranka objektivno možnost, da predstavi svojo zadevo, na način, ki je ni postavila v slabši položaj od nasprotne stranke.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno¹⁶ sprejeto, zlasti na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, ki je bilo nenazadnje skladno z ugotovitvami zdravstvene ustanove v Švici, ki je pri tožnici izvedla operacijo.

15. Ni utemeljen očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in o preuranjenem zaključku o zmotnem zdravljenju. Za presojo odločitve v predmetni zadevi namreč ni bistveno vprašanje zmotnega zdravljenja oziroma posledično morebitne odškodninske odgovornosti. Pojasnjeno je že bilo, da je element pravice do izjave res pravica stranke, da navaja dokaze, načelna dolžnost sodišča pa je, da te dokaze izvede. Vendar pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev (ustavno upravičena) ter ustrezno obrazložena. V predmetni zadevi tako ne gre za situacijo, da sodišče ni ugodilo substanciranemu dokaznemu predlogu, s katerim je želela tožeča stranka dokazati pravno pomembno dejstvo. Nosilni argument obrambe tožene stranke, da ugotovitev izvedenca o zmotnem zdravljenju ne predstavlja podlage priznanja pravice do zdravljenja v tujini, temveč ima lahko le osnovo za odškodninsko odgovornost tretje osebe v drugem postopku, ne vzdrži.

16. Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS/1 št. 33/91, s spremembami, v nadaljevanju Ustava RS) v prvem odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Pravica do zdravstvenega varstva kot človekova pravica pozitivnega statusa zahteva aktivno delovanje države. Za učinkovito uresničevanje te pravice je bistveno, da država posamezne pravice z ustrezno zakonodajo dovolj določno opredeli oziroma konkretizira, da jih lahko posameznik uveljavi v ustreznem postopku.¹⁷ Določbe ZZVZZ in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju Pravila) v zvezi s povračilom stroškov zdravljenja v tujini so jasne in določno opredeljene. Tako obstoji primarna zaveza sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, da zavarovancu zagotovi ustrezno zdravljenje v tujini, v kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji. Upoštevajoč dejstvo, da je sodišče s pomočjo izvedenca ugotovilo, da gre pri tožniku za izčrpanost zdravljenja v Sloveniji, je nerelevanten ugovor o zmotnem zdravljenju in morebitni odškodninski odgovornosti kirurga, ki je opravljal prvotno operacijo. V konkretnem sporu je bistveno le to, da je bila pri tožnici operacija potrebna in da so bile v Sloveniji zanjo možnosti zdravljenja in concreto izčrpane. Dejstvo ali je do tega prišlo zaradi morebitne odškodninske odgovornosti tretje osebe, za predmetni spor niso relevantne. Slednje vprašanje bo tožena stranka lahko uveljavljala v morebitnem odškodninskem sporu zoper tretjo osebo pri pristojnem sodišču. Zato gre tudi po vsebini za neustrezno dokazno temo tožene stranke o (ne) pravilnosti ravnanja lečečega operaterja. Tako ne gre za spregled sodišča, ko se posebej ni spuščalo v presojo ali je bilo ravnanje lečečega operaterja lege artis. Zmotnost ravnanja lečečega operaterja je za predmetni spor pomembna le toliko, da slednje predstavlja podlago za odločitev, da tožnici ni bila omogočena ustrezna diagnostika in posledično ustrezno zdravljenje. Zdravstveno stanje tožeče stranke je zahtevalo sporno operacijo, saj bi v odsotnosti operativnega zdravljenja pri njej prišlo do ireverzibilnih zdravstvenih težav.

17. Nenazadnje tožena stranka v pritožbi¹⁸ ugotavlja, da je imel izvedenec celovitejšo sliko o zdravstvenem stanju tožnice,¹⁹ s čimer v času tožničinega zdravljenja v Sloveniji niso razpolagali, in je imel zato boljše možnosti pri oceni kot tožena stranka v času zdravljenja. Po oceni pritožbenega sodišča zatrjevano dejstvo ni mogoče uporabiti v prid toženi stranki, temveč dokazuje, da je še toliko bolj pravilna dokazna ocena prvostopnega sodišča. Izvedenec je do svojih ugotovitev namreč prišel,²⁰ ne samo na podlagi diagnostike in posega v Švici, temveč je izpostavil, da je bilo pri tožnici takšno zdravstveno stanje, ki je izkazovalo potrebo po zdravljenju, razvidno že iz kontrolnih MR slikanj,²¹ pa tudi iz opisanega kliničnega poslabšanja ob dveh slikanjih,²² s čimer je toženka v času odločanja nedvomno razpolagala.

18. Nerazumljivo je tudi razlogovanje tožene stranke, da je pri odločitvi lečečega operaterja, ki je predstavljal slovensko zdravstvo, šlo pač za drugačno odločitev, ki morebiti ni bila najbolj optimalna, zagotovo pa ni bila zmotna. Za tožnico je bistveno le, da odločitev ni bila pravilna, saj je bilo tožnici, zaradi neustrezne diagnostike onemogočeno zdravljenje v Sloveniji. Nesprejemljivo je zatrjevanje tožene stranke, da so odločitve za operacije drugačne v javnem in zasebnem sektorju, zaradi česar je prišlo do razlike pri oceni o potrebnosti zdravljenja. Slednji argument je ne samo nepravilen, vendar celo nedopusten upoštevajoč sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji in že prej izpostavljeno pravico do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave RS.

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

20. Ker je v odgovoru na pritožbo poglobljeno odgovorjeno na očitke tožene stranke, kar je pripomoglo k odločitvi sodišča, mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer za pritožbo 375 odv. točk, 2 % materialnih stroškov 7,5 odv. točk, skupaj 382,5 odv. točk x 0,60 EUR je 229,50 EUR in 22 % DDV v višini 50,49 EUR, vse skupaj 279,99 EUR.

-------------------------------
¹ Ob kliničnem pregledu je bila prisotna poslabšana motorike in senzorika desne noge, bolečine v levi nogi ter težave z dihanjem.
² Z MR izvidi sta bili dokazani vpetost in posledična močna trakcija hrbtenjače.
³ Primarno je šlo za tumor, ki med prvo operacijo ni bil popolnoma odstranjen in je potreboval sledenje.
⁴ Le ta se v tem obdobju po operaciji ni spremenil.
⁵ Vpetost hrbtenjače je bila posledica po-operativnih krvavitev in posledičnega brazgotinjenja, ki se je stopnjevalo. Namen operacije v Švici je bilo odstraniti oziroma zmanjšati brazgotinsko tkivo in s tem sprostiti vpeto hrbtenjačo.
⁶ Jo "razbrazgotiniti" in "odkleščiti".
⁷ Da gre za stabilizirano stanje, da ponovni operativni poseg ni indiciran in da je edina potrebna terapija počitek (zaradi vpetosti hrbtenjače je pri tožnici prihajalo do funkcionalnih motenj slabšanja motorike in senzorike spodnjih okončin, predvsem desne. Zaradi vpetosti interkostalnih živcev so se pojavljale težave z dihanjem).
⁸ Zarastline, ki so nastale pri tožnici so posledica krvavitve po prvi operaciji. Šlo je za manjši po-operativni zaplet, ki je bil sicer pričakovan saj ob delni odstranitvi tumorja pogosto pride do manjših interduralnih krvavitev iz preostanka tumorja. Ob kasnejši reorganizaciji teh krvavitev so iz strdkov krvi nastale brazgotine iz fibroznega tkiva, ki so zlepile hrbtenjačo na trno ovojnico duro in jo pričele vleči nazaj.
⁹ Manj težav ima z desno nogo, lažje hodi, noga je ne mravljinči. Težave z dihanjem pa so po posegu izzvenele.
¹⁰ Poleg slabšanja moči desne noge in vedno hujših pekočih bolečin, bi se pojavljalo vedno več težav z dihanjem zaradi trakcije interkostalnih živcev v predelu prsnega koša. Ob podaljšani trakciji bi lahko prišlo do ireverzibilne okvare vlaken v hrbtenjači. Cista pred hrbtenjačo je rasla, hrbtenjača pa je bila potegnjena vedno bolj nazaj in s tem vedno bolj napeta. Ob zadnjih dveh slikanjih 18. 3. 2016 in 10. 4. 2017 je tožnica opisovala tudi klinično poslabšanje. Z operacijo, ki je bila izvedena v Švici so sprostili hrbtenjačo in tudi odstranili del preostanka tumorja, zato so zagotovo pripomogli k vsaj delni rešitvi težav.
¹¹ Brazgotinsko tkivo se v prvih mesecih povečuje, nato se širi. S krčenjem brazgotinskega tkiva je bila trakcija hrbtenjače vedno močnejša, zaradi česar je prihajalo do tožničinih zdravstvenih težav.
¹² Primerjava zdravstvenega stanja glede na predhodno slikanje.
¹³ Ugotovitev sodnega izvedenca ima čisto drugačno dokazno vrednost od ugotovitve priče, ne glede na dejstvo, da gre za izvedeno pričo.
¹⁴ Kljub načelu proste dokazne ocene je sodnik vezan na določeno logično dojemanje primera.
¹⁵ Ker priča ni stranka postopka tudi ni podlage za udejanjanje procesnih kavtel namenjenih enaki obravnavi oziroma enakosti orožji strank v postopku in posledično poštenemu postopku.
¹⁶ Da pri tožnici aprila 2017 ob slabšanju stanja in hospitalizaciji v UKC C., zdravstvene težave niso bile pravilno diagnosticirane, zaradi česar ni bilo predlagano ustrezno operativno zdravljenje. Pri tožnici bi prišlo do ireverzibilnega slabšanja zdravstvenega stanja.
¹⁷ Med najpomembnejšimi zakoni, ki zagotavljajo uresničevanje Ustavne pravice iz zdravstvenega varstva je ZZVZZ, podrobneje obseg in način uveljavljanja posameznih pravic iz OZZ določen v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Primerjaj komentar ustave RS Arhar FIDR Ljubljana, Fakulteta za Podiplomske, Državne in Evropske študije 2002, stran 549.
¹⁸ Na 4 strani.
¹⁹ Preiskave in poseg v Švici, tožničino stanje in počutje po operaciji.
²⁰ Izvedenec je moral presojati zdravstveno stanje tožeče stranke do dneva dokončne odločbe tožene stranke.
²¹ Dne 18. 3. 2016, 15. 9. 2016, 10. 4. 2017, kjer je bilo razvidno poslabšanje stanja glede na prejšnje slikanje -cista pred hrbtenjačo je rasla, hrbtenjača pa je bila potegnjena vedno bolj nazaj in s tem vedno bolj napeta.
²² Dne 18. 3. 2016 in 10. 4. 2017.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 104/2020
• VDSS Sodba Psp 548/2016
• VDSS Sodba Psp 328/2019