VDSS Sodba Psp 1/2020

Jedro

Vsaka odpoved delavca, ki je naslovljena kot izredna odpoved, ne predstavlja izredne odpovedi, ki zapade pod izjemo, na podlagi katere bi lahko tožeča stranka uveljavljala pravico do denarnega nadomestila. Po zakonski določbi se kot takšna odpoved šteje le odpoved v točno določenih primerih in po ustreznem predhodnem postopku pred odpovedjo. Delavec lahko izredno odpove pogodbo, ko predhodno pisno opomni delodajalca in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo. Odpoved brez ustreznega predhodnega postopka oziroma mimo zakonsko opredeljenih primerov v navedeni določbi, je mogoče glede posledic obravnavati le kot redno odpoved delavca. Za tak primer pa ZUTD izrecno izključuje pravice do denarnega nadomestila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2018 in odločbo ZRSZ št. ... z dne 27. 7. 2018 ter priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, o višini in obdobju izplačevanja katerega bo odločeno s posebno odločbo, ki jo je tožena stranka dolžna izdati v roku 15 dni po pravnomočnosti. Hkrati je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, posledično zaradi česar mu ni bila priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost. Sodišče prve stopnje bi moralo razloge za prenehanje delovnega razmerja presojati kot predhodno vprašanje, ne pa le ali je delavec postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Pri tožniku ne gre za voljno dejanje odpovedi, saj je želel ohraniti delovno razmerje. Če bi mu bilo ponujeno drugo delo, bi bil še vedno pripravljen sodelovati z uporabnikom, vendar pri povsem drugem delu, kot je delal na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. To potrjuje dopis z dne 6. 6. 2018. Tožnik je 21. 5. 2018 podal laično odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ker pri delodajalcu ni bilo v zadostni meri poskrbljeno za njegovo varnost in zdravje, kar spada v odgovornostno sfero delodajalca. V laični odpovedi je natančno opisal razmere, v katerih je moral pri delodajalcu delati, navedel konkretne nevarnosti za življenje in zdravje ter opisal kako mu je bila kršena pravica do odmora med delom. Ker je tožnik opozarjal na nevarne delovne razmere, prekomerno obremenitev zaradi vsiljenega tempa dela, ga je nadrejeni delovodja šikaniral. Laično odpoved je podal misleč, da je takšna oblika odpovedi pravilna in zakonita. Sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je ponudil delodajalec ni hotel podpisati. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z angažiranjem izvedenca s področja varstva pri delu, izvedenca medicinske stroke in kliničnega psihologa, ki bi potrdila navedbe tožnika, da je bil v slabem fizičnem in psihičnem stanju. Napačna je ugotovitev, da tožeča stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni izvedla predhodnega postopka, kot ga zahteva drugi odstavek 111. člena ZDR-1. Tožnik je že 14. 2. 2018 na delodajalca naslovil takšno zahtevo in prosil za premestitev na drugo delovno mesto. Ne drži, da se dopis z dne 14. 2. 2018 ne nanaša na odpravo grozeče, neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravje. Sodišče bi moralo zaslišati pričo, ki bi izpovedala, da je tožniku pojasnila, da lahko navede razloge za odpoved in obvesti inšpektorat za delo tudi po odpovedi. Kar je tožnik 6. 6. 2018 tudi storil. Kot prava neuka stranka tožnik ne razlikuje med redno in izredno odpovedjo ter pomenom odpovednega roka, ki ga je tožnik vključil z namenom, da se v vmesnem času z delodajalcem dogovori in da mu ta zagotovi ustrezne pogoje. V odpovednem roku je tožnik imel dopust. Iz tožnikovega predloga poslovnega sodelovanja z dne 6. 6. 2018 je jasno razvidno, da nadaljevanje delovnega razmerja pod dosedanjimi pogoji ni možno. To bi bilo mogoče le pri povsem drugem delu, kar bi tudi bolj ustrezalo njegovi izobrazbi in bi bilo zanj bistveno lažje. Ne glede na to, kako se imenuje tožnikova odpoved, gre po vsebini zagotovo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z razlogi na strani delodajalca iz 111. člena ZDR-1.

3. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki temeljijo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih, pravno naziranje pritožnika pa je zmotno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2018 in odločba ZRSZ št. ... z dne 27. 7. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba na odločitev organa prve stopnje, da se zavrne tožnikova zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

6. V času tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi je primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v katerih zavarovanci ne morejo uveljavljati pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti določal 63. člen Zakona o urejanju trga dela v nadaljevanju ZUTD (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami). V tretjem odstavku 3. člena je določeno, da je cilj zakona zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Določilo prvega odstavka 63. člena ZUTD določa, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Drugi odstavek 63. člena pa taksativno določa razloge prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz prejšnjega odstavka, zaradi katerih pravice do denarnega nadomestila zavarovanec ne more uveljaviti.¹ Delavec lahko v posebnih primerih delodajalčevih kršitev pravic delavca v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami, v nadaljevanju ZDR-1) poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot je določeno v 111. členu.

7. Tožeča stranka se v uvodu sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar te kršitve v nadaljevanju ne konkretizira.

8. Skladno z načelom kontradiktornosti mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča je, da te dokaze izvede. Vloga sodnega izvedenca je v sodnem postopku potrebna, ko je potrebno zagotoviti sodišču znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev v sporu ni mogoča.² Sodišče sicer ni povsem prosto pri odločitvi, katere predlagane dokaze bo izvedlo, vendar pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravna relevantna.³ Tako je pravilna utemeljitev sodišča zavrnitve dokaznih predlogov o imenovanju sodnih izvedencev v 3. točki obrazložitve sodbe.⁴ Sodišče tudi utemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu o zaslišanju zaposlene na ZRSZ v zvezi svetovanja tožniku, glede odpovedi, saj razlogi, ki so tožnika vodili pri podaji odpovedi pogodbe, za razsojo niso relevantni. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev ustavno upravičena ter ustrezno obrazložena in ravno slednje je razvidno iz postopanja sodišča prve stopnje.⁵ Pritožnikovo vztrajanje, zaradi zavrnitve dokaznega predloga o imenovanju izvedencev in priče, ni moglo biti uspešno.

9. Sodišče je pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan zakonsko določenih primerov kršitev, v katerih lahko delavec izredno odpove pogodbo. Tožnik je o zatrjevani konkretni kršitvi pisno obvestil inšpektorja šele v času teka odpovednega roka, po podaji odpovedi 21. 5. 2018. Tožnik ni dokazal trditev, da mu delodajalec ni zagotavljal varnosti in zdravja pri delu ter da je tožnik od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje.

10. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da dopis z dne 14. 2. 2018, naslovljen na A. d. d., ne potrjuje tožnikovih navedb o zahtevi na odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravje oziroma na razmere, ki jih je tožnik opisoval kasneje v odpovedi pogodbi o zaposlitvi, temveč je predvsem razvidna zahteva po prerazporeditvi na drugo ustrezno delovno mesto zaradi šikaniranja nadrejenega. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravilna ocena, da ne gre za predhodno opozorilo v smislu drugega odstavka 111. člena ZDR-1, na podlagi katerega bi delodajalec lahko ukrepal.

11. Vsaka odpoved delavca, ki je naslovljena kot izredna odpoved, ne predstavlja izredne odpovedi, ki zapade pod izjemo, na podlagi katere bi lahko tožeča stranka uveljavljala pravico do denarnega nadomestila.⁶ Po zakonski določbi se kot takšna odpoved šteje le odpoved v točno določenih primerih in po ustreznem predhodnem postopku pred odpovedjo. Delavec lahko izredno odpove pogodbo, ko predhodno pisno opomni delodajalca in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo. Odpoved brez ustreznega predhodnega postopka oziroma mimo zakonsko opredeljenih primerov v navedeni določbi, je mogoče glede posledic obravnavati le kot redno odpoved delavca. Za tak primer pa ZUTD izrecno izključuje pravice do denarnega nadomestila.

12. Pravilen je dokazni zaključek sodišča, da tožnik ni podal ne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti ni pri njemu obstajal razlog, ko ima delavec po izrecni zakonski določbi enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnega razloga. Da gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne za izredno, tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje dejstvo, da si je tožnik v svoji "izredni odpovedi po krivdi delodajalca" zagotovil odpovedni rok in odjavo iz socialnih zavarovanj šele s potekom odpovednega roka.⁷ Kot je že pravilno izpostavilo prvostopno sodišče je pri podaji izredne odpovedi potreben izkazan, ne samo zatrjevan obstoj zakonskih predpisanih razlogov na strani delodajalca, hkrati pa mora biti kumulativno izpolnjen pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi kot to določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1. Iz konkludentnega ravnanja tožeče stranke pa je bilo slednje očitno mogoče.

13. Pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu naziranju, da bi moralo sodišče pri presoji oblike odpovedi, upoštevati, da gre za laika, ki ne pozna postopkov. Iz tožnikove predhodne korespondence z delodajalcem, kot tudi nenazadnje iz tožnikove vsebine pritožbe in izpovedbe,⁸ je razvidno, da je tožeča stranka poznala razliko med osnovnimi pojmi redne oziroma izredne odpovedi. Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na svojo laičnost in sodišče spodbujati, da zaradi zatrjevane nevednosti kot navaja v pritožbi, pri presoji zakonsko določenih pogojev izredne odpovedi, spregleda, da ti niso podani oz. ugotovi, da je tožeča stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi okoliščin na strani delodajalca. Neuspešno mora tako ostati tožnikovo sklicevanje na nepoznavanje prava za morebitne opustitve oziroma nepravilno ravnanje. To dejstvo se nahaja v pravni sferi tožeče stranke, ki s tem prevzame tveganje.⁹

14. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo zatrjevanje, da bi moralo sodišče upoštevajoč sodbo VDSS Psp 216/2016 z dne 22. 9. 2016, razloge za prenehanje delovnega razmerja ugotavljati kot predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe poglobljeno in razumljivo pojasnilo zakaj temu ni tako.¹⁰

15. Nenazadnje, pa sta po oceni pritožbenega sodišča, tako upravni organ v ugotovitvenem postopku,¹¹ kot tudi sodišče v dokaznem postopku¹² ugotavljala pravno naravo odpovedi po vsebini, kar je pravno odločilno dejstvo v predmetni zadevi. Tudi iz trditvene podlage tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2019 je razvidno, da je tožnik v laični odpovedi z dne 21. 5. 2018 zatrjeval stisko zaradi šikaniranja strani nadrejenega. Slednje nakazuje na nevzdržnost povezano z izvajanjem mobinga, kar bi tožeča stranka morala uveljavljati pri pristojnem sodišču. Tožeča stranka ne more pričakovati, da v kolikor sama ni izkoristila možnosti sodnega varstva zaradi nevzdržnosti delovnega okolja obremenjenega z mobingom, bo sedaj to presojalo sodišče v socialnem sporu.

16. Tožena stranka, enako pa tudi sodišče prve stopnje, je po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je tožeči stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca delovno razmerje prenehalo po njegovi volji oziroma krivdi. Ker niso podani uveljavljanji pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče odločilo, da pritožbeni stroški tožnika, glede na priznano BPP bremenijo proračun RS.

-------------------------------
¹ Gre za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi pisnega sporazuma zaradi redne odpovedi, ki jo je podal delavec, razen v primeru ko zakon, ki ureja delovna razmerja določa, da ima delavec, kljub redni odpovedi enake pravice kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov (druga alineja) in zaradi delavčeve redne odpovedi podane delavcu iz razloga (tretja alineja ter drugi primeri ki izhajajo iz navedenega odstavka).
² Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejansko stanje se nanaša le na tista dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
³ V predmetni zadevi niso pomembna vprašanja s področja medicinske stroke oziroma s področja stroke varstva pri delu. Določilo drugega odstavka 287. člena ZPP določa, da sodišče zavrne predlagane dokaze za katere misli, da niso pomembni za odločitev.
⁴ Za katero sodišče samo ni kvalificirano in zaradi katerih bi moralo vključiti izvedence, ki bi lahko imeli pri tem primeru odločilno vlogo.
⁵ Ki je ocenilo nepotrebnost izvesti predlagane dokaze, ker dejstva ki naj bi jih dokazovali, niso pravno odločilna.
⁶ Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 178/2009 z dne 28. 9. 2010 ugotovilo, da vsaka odpoved delavca, ki je sicer opredeljena kot izredna odpoved, ne predstavlja izredne odpovedi po 112. členu ZDR. Delavec mora pred izredno odpovedjo, storiti vse potrebno, da zaposlitev obdrži. V predmetni zadevi je izkazano, da tožeča stranka ni izvedla aktivnosti v smislu prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Ker tožnik zoper delodajalca ni sprožil drugih postopkov pri pristojnem sodišču, mu ne pripada nadomestilo za primer brezposelnosti.
⁷ Priloga C1, ki potrjuje, da je bil tožnik odjavljen iz zavarovanj 20. 6. 2018 in ne že takoj po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko začne sicer učinkovati izredna odpoved (tožnik je odpoved poslal 21. 5. 2018, zadnji delovni dan pa je bil 25. 5. 2018 saj je do 20. 6. 2018 koristil dopust).
⁸ Da gre pri dopisu z dne 14. 2. 2018 za predhodno opozorilo delodajalca v smislu drugega odstavka 111. člena ZDR-1.
⁹ Ignorantia iuris nocet.
¹⁰ Načela enakopravnega obravnavanja ni mogoče razumeti v smislu, da bi moralo sodišče spoštovati odločitev v drugem identičnem primeru, kot zatrjuje pritožnik, saj je bila le-ta lahko nepravilna in nezakonita. Tudi če je bila odločitev tožene stranke v primerljivi zadevi res drugačna to ne pomeni, da bi morala tožena stranka v predsodnem postopku oziroma sodišče v sodnem postopku odločati enako tudi v drugi zadevi.
¹¹ Tožnika je pozval, da predloži vse listine in mu omogočil, da poda izjavo na zapisnik, da bi lahko ugotovil bistveno relevantna dejstva pri presoji priznanja pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost.
¹² Z zaslišanjem tožeče stranke, ugotavljalo vsebino dopisa z dne 14. 2. 2018 (A3), odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2016 in predloga glede nadaljnjega medsebojnega sodelovanja z dne 6. 6. 2018.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 127/2019
• VDSS Sodba Psp 60/2020
• VDSS Sodba Psp 234/2020