VDSS Sodba Psp 7/2020

Jedro

ZPIZ-2 v 183. členu ureja t. im. nepravo obnovo postopka. Določeno je, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero ji je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

Navedeno izredno pravno sredstvo urejeno v ZPIZ-2 omogoča odpravo posledic napak pri odločanju pri priznavanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj imajo lahko vpliv na višino priznane pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 6. 2018 in odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 11. 2018 in zahtevi za spremembo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 21. 7. 2014 ugodi tako, da se tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela, prizna pravica do delnega nadomestila v znesku 607,76 EUR na mesec od 8. 11. 2013 do 31. 1. 2018, v znesku 660,13 EUR na mesec od 1. 2. 2018 do 31. 3. 2018 ter v znesku 667,39 EUR na mesec od 1. 4. 2018 dalje ter se tožencu naloži, da tožnici obračuna premalo obračunano delno nadomestilo za februar in marec 2018 v znesku 49,90 EUR in od vključno aprila 2018 dalje v znesku 25,23 EUR mesečno, od teh zneskov odvede pripadajoče davke in prispevke ter izplača neto zneske delnega nadomestila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo ter da toženec tožnici povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se z navedbo iz predmetnega komentarja, da drugi odstavek 45. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) opredeljuje način izračuna pokojninske osnove za odmero invalidske pokojnine v primeru pridobljene krajše zavarovalne dobe od obdobja, iz katerega se po 30. členu tega zakona upoštevajo osnove za izračun pokojninske osnove. Meni, da ta določba določa le podatke, na podlagi katerih se izračuna pokojninska osnova, način izračuna pa je v povezavi s prvim odstavkom 45. člena ZPIZ-2 določen v 30. členu zakona. V primeru takšne razlage sporne določbe je bila določba drugega odstavka 45. člena ZPIZ-2 v neskladju s temeljnimi načeli pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2, posledično pa tudi z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS v povezavi s 50. členom. Citira prvi odstavek 2. člena ZPIZ-2 in poudarja, da na podlagi vplačanih prispevkov zavarovanec ob nastanku zavarovalnega primera pridobi pravico iz tega sistema. Pravice so v največji meri odvisne od trajanja zavarovalnega obdobja in od višine plač oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili plačani prispevki. Bistvo zavarovanja tako ostaja načelo vzajemnosti, ki posameznikom na podlagi enakopravnosti med zavarovanci ob enakih pogojih, priznava pravice v sorazmerju z vplačanimi prispevki. Načelo solidarnosti pa po drugi strani pomeni, da lahko posamezne skupine zavarovancev pridobijo večji obseg pravic, kot bi jim pripadal glede na plačane prispevke. Zavarovanec, ki ima daljšo zavarovalno in pokojninsko dobo in ki je v povprečju prejemal višjo plačo ter posledično vplačal višji znesek prispevkov v pokojninsko blagajno, ne bi smel prejeti nižje invalidske pokojnine kot jo prejme zavarovanec z enakimi elementi solidarnosti, ki ima krajšo zavarovalno in pokojninsko dobo in ki je v povprečju prejemal nižjo plačo ter posledično vplačal nižji znesek prispevkov v pokojninsko blagajno. Izpostavlja hipotetični primer, ki je bil že predstavljen v prvi pripravljalni vlogi in navaja, da je zaradi predhodno navedenih ugotovitev prepričana, da so z razlago določbe drugega odstavka 45. člena ZPIZ-2 kršena temeljna načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2. Citira posamezne določbe ZPIZ-2, vključno 30. in 45. člen in se postavi na stališče, da zaradi tega, ker v drugem odstavku 45. člena ZPIZ-2 ni določeno kako oziroma na kakšen način se iz teh plač oziroma nadomestil plače izračuna pokojninska osnova, potrebno upoštevati določbe, ki opredeljujejo način izračuna pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine, to so določbe iz 30. do 35. člena ZPIZ-2. Izjema, ki jo določa drugi odstavek 45. člena ZPIZ-2 je v tem, da se pri zavarovancu, ki pridobi pravico do invalidske pokojnine oziroma delnega nadomestila iz 86. člena ZPIZ-2, s krajšo zavarovalno dobo in je prejemal osnove oziroma je bil na njihovi podlagi zavarovan v obdobju, ki je krajši od obdobja iz drugega oziroma sedmega odstavka 30. člena ZPIZ-2, pokojninska osnova za odmero invalidske pokojnine izračuna v skladu s 30. členom ZPIZ-2 na podlagi osnov, ki so na voljo in od katerih so bili plačani prispevki, vendar brez upoštevanja osnov iz koledarskega leta, v katerem je uveljavljena pravica do invalidske pokojnine. Vztraja, da se v skladu s prvim in tretjim odstavkom 30. člena ZPIZ-2 izračuna pokojninska osnova iz mesečnih povprečij osnov za posamezna koledarska leta, v katerih so bili v posameznem koledarskem letu za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Iz navedenega po njenem izhaja, da je toženec pri odmeri delnega nadomestila napačno izračunal pokojninsko osnovo, saj je v izračunu pokojninske osnove upošteval tudi mesečno povprečje osnov za koledarsko leto 2002, v katerem je tožnica dopolnila le 1 mesec in 20 dni zavarovalne dobe. Meni, da brez upoštevanja določb 30. člena ZPIZ-2 izračun pokojninske osnove za odmero invalidske pokojnine ni mogoč ter da je napačna trditev sodišča prve stopnje, da se pokojninska osnova izračunava na način iz 30. člena ZPIZ-2 le, če je zavarovanec dosegel obračunsko dobo 24 let zavarovanja oziroma ustrezno krajšo računsko dobo, kot je določena v prehodnem obdobju. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

5. V obravnavanem primeru ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje utemeljene dejanske in pravne razloge, relevantne za samo odločitev. Sodišče se je izrecno opredelilo glede uporabe prvega in tretjega odstavka 30. člena ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 45. člena ZPIZ-2. Do drugih navedb in argumentov tožnice, ki niso relevantni, pa se sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Tako npr. o obstoju vsebinske razlike med pojmom mesečno povprečje osnov in pojmom osnova. Prav tako niso podane zatrjevane kršitve posameznih določb Ustave RS iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 11. 2018, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 12. 6. 2018 ter hkrati spremenil prvi odstavek tako, da je zahtevo za spremembo dokončne odločbe z dne 21. 7. 2014 po 183. členu ZPIZ-2, zavrnil, ker je ugotovil, da ni prišlo do kršitve materialnih določb zakona, niti ni bilo očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo tožnice.

7. V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 21. 7. 2014. Z navedeno odločbo je bilo tožnici priznano in odmerjeno delno nadomestilo.

8. ZPIZ-2 v 183. členu ureja t. im. nepravo obnovo postopka. Določeno je, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero ji je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

9. Navedeno izredno pravno sredstvo urejeno v ZPIZ-2 omogoča odpravo posledic napak pri odločanju pri priznavanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj imajo lahko vpliv na višino priznane pravice.

10. V sporni zadevi je toženec s pravnomočno odločbo z dne 21. 7. 2014 tožnici priznal in odmeril delno nadomestilo v znesku 607,76 EUR na mesec od 8. 11. 2013 dalje. To je od dneva, ko je tožnica v skladu z odločbo z dne 17. 10. 2013, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, pričela opravljati delo na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno.

11. Z vlogo z dne 31. 1. 2018 je tožnica uveljavljala ponovno odmero delnega nadomestila, ker je menila, da je zaradi tega, ker se je pri izračunu upoštevalo tudi koledarsko leto 2002, v katerem je bila zavarovana le 1 mesec in 20 dni, prišlo v njenem primeru do napake pri izračunu višine dejanske pokojninske osnove.

12. Pravna podlaga za odločitev je podana v ZPIZ-2 v določbah 30. člena in 45. člena, ki jih je v celoti in pravilno citiralo že sodišče prve stopnje. V drugem odstavku 45. člena ZPIZ-2 je določen način izračuna pokojninske osnove za odmero invalidske pokojnine v primeru dopolnjene krajše zavarovalne dobe od obdobja, iz katerega se po 30. členu Zakona upoštevajo osnove za izračun pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine. Citirana določba drugega odstavka 45. člena ZPIZ-2 se nanaša na vse osnove, od katerih so bili plačani prispevki, torej tudi na osnove krajše od šestih mesecev in velja za vse tiste zavarovance, ki imajo dopolnjene manj kot 24 let zavarovalne dobe oziroma krajše dobe, kot je to v prehodnem obdobju določeno za posamezno leto, konkretno za leto 2013, je to 19 let. Pomeni, če je zavarovalna doba krajša od obdobja za izračun pokojninske osnove, se za izračun osnove iz posameznega koledarskega leta upoštevajo tudi obdobja zavarovanja krajša od šestih mesecev. Gre za izjemo od splošne določbe 30. člena ZPIZ-2, ki sicer za izračun pokojninske osnove določa izpustitev obdobja krajšega od šestih mesecev. Vendar izpustitev obdobja krajšega od šestih mesecev velja le v primeru, če ima zavarovanec 24 let zavarovalne dobe oziroma zavarovalno dobo, kot je določena v prehodnem obdobju, to je 19 let v letu 2013.

13. Ker je tožnica na dan nastanka invalidnosti od 11. 11. 2002 do 8. 10. 2013 dopolnila 10 let, 10 mesecev in 28 dni in še na podlagi osebnih okoliščin po 138. členu ZPIZ-2 2 leti, 8 mesecev in 22 dni prištete dobe, skupaj torej 13 let, 7 mesecev in 20 dni dejanske zavarovalne dobe oziroma zavarovalne dobe brez dokupa, so se za izračun pokojninske osnove za odmero invalidske pokojnine (kot podlaga za odmero delnega nadomestila) pravilno upoštevale vse njene osnove od leta 2002 do vključno leta 2012. Tako tudi 1 mesec in 20 dni v letu 2002 iz razloga, ker je imela dopolnjenih manj kot 24 oziroma 19 let zavarovalne dobe. Tožnici se 1 mesec in 20 dni v letu 2002 ne bi upošteval le v primeru, če bi imela dopolnjenih 24 oziroma 19 let zavarovalne dobe.

14. Ni pa nobene podlage, da bi se ji leto 2002 ne bi upoštevalo pri dopolnjeni zavarovalni dobi brez dokupa v trajanju 13 let, 7 mesecev in 20 dni. Zmotno je razlogovanje tožnice, da drugi odstavek 45. člena ZPIZ-2 ne izključuje uporabe prvega, zlasti pa tretjega odstavka 30. člena ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec v posameznem koledarskem letu ni dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Namreč v takem primeru določba drugega odstavka 45. člena ZPIZ-2 sploh ne bi bila potrebna, ker bi za vse zavarovance, tudi za tiste, ki imajo dopolnjeno krajšo zavarovalno dobo, veljala določba 30. člena ZPIZ-2.

15. Pritožba nadalje zmotno in brez podlage razloguje, da je potrebno, ker v drugem odstavku 45. člena ZPIZ-2 ni določeno, kako in na kakšen način se iz teh plač izračuna pokojninska osnova, upoštevati določbe iz 30. člena do 35. člena ZPIZ-2 in izračunati pokojninsko osnovo, kot je določeno v 32. členu ZPIZ-2. V 32. členu ZPIZ-2 je določeno le, katera plača se upošteva za čas prejemanja denarnega nadomestila (za čas začasne zadržanosti od dela, drugi odstavek) in s katerim valorizacijskim količnikom se valorizira plača, ki je bila podlaga za izračun osnove za odmero nadomestila.

16. V predmetni zadevi je toženec pri odmeri delnega nadomestila z odločbo z dne 21. 7. 2014, ker je tožnica na dan nastanka invalidnosti dopolnila 13 let, 7 mesecev in 20 dni zavarovalne dobe oziroma pokojninske dobe brez dokupa, na podlagi določbe drugega odstavka 45. člena ZPIZ-2 upošteval vse njene osnove, od katerih so bili plačani prispevki, tako tudi 1 mesec in 20 dni v letu 2002.

17. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da pogoji za spremembo ali razveljavitev odločbe z dne 21. 7. 2014 po 183. členu ZPIZ-2 niso izpolnjeni in pravilno tožničin tožbeni zahtevek za odmero delnega nadomestila v drugačnem znesku od datuma, kot je določen v tretjem odstavku 183. člena ZPIZ-2, zavrnilo.

18. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre za neenakopravno obravnavanje oziroma kršitev ustavnih pravic enakosti. Vsem zavarovancem, ki imajo dopolnjeno krajše obdobje kot je določeno v 30. členu ZPIZ-2, se za odmero invalidske pokojnine upoštevajo vsa obdobja, od katerih so bili plačani prispevki. Do teh kršitev bi prišlo ravno v primeru, če bi sodišče pokojninsko osnovo in delno nadomestilo odmerilo na način, kot je predlagala tožnica.

19. V konkretnem primeru pa tudi niso kršena temeljna načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2.

20. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

01.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Psp 110/2023
• VDSS Sodba Psp 291/2018
• VDSS Sodba Psp 147/2019