VDSS Sodba Psp 322/2019

Jedro

Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.

Glede na to, da je odločba z dne 31. 7. 2000, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, vročena 1. 8. 2000 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 29. 9. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10-letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno zavrgel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 2. 2019 in sklepa tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2018 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje in povrnitev stroškov postopka, se zavrne."

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 2. 2019 in sklep tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 12. 2018 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 321,30 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožeči stranki z odločbo št. ... z dne 31. 7. 2000 odmerjena starostna pokojnina od 11. 5. 2000 dalje. Navedena odločba je bila tožeči stranki vročena 1. 8. 2000 in je s potekom zakonskega določenega 15-dnevnega pritožbenega roka postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je dne 25. 5. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up- 169/12-24 z dne 26. 3. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. in za ponovno odmero pokojnine. Njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine je bila z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 5. 2016 zavrnjena kot neutemeljena. Obrazloženo je bilo, da ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju z notranjim odkupom delnic nobenega od podjetij, ki so se lastninsko preoblikovali z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto osebnih dohodkov saj podatkov o tem v centralni evidenci o postopku lastninskega preoblikovanja ni. Takšna odločitev je bila potrjena kot pravilna v pritožbenem postopku pri tožencu zoper odločbo z dne 7. 10. 2016, ki je bila tožniku vročena 8. 10. 2016. Postopek je bil v zadevi pravnomočno končan, tožnik ni nadaljeval postopka. V navedenem končanem postopku se je upoštevalo, da je tožnik vlogo za revizijo podatkov o plačah in s tem za ponovno odmero pokojnine podal v roku 60 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 (Ur. l. RS, št. 30/2015). Zato je bila njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine z dne 22. 5. 2015 vsebinsko obravnavana in zavrnjena. Tožeča stranka takšne odločitve ni izpodbijala s pravnimi sredstvi, ki jih je imela na voljo. Postopek se je tako pravnomočno zaključil. Tožnik je 29. 9. 2018 ponovno vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem podatkov o plačah izplačanih v obliki obveznic in ni zahteval razveljavitve oziroma spremembe dokončne zavrnilne odločbe z dne 7. 10. 2016 po določbi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), kot zmotno navaja prvostopenjsko sodišče. Glede na tožnikov zahtevek pri tožencu je bilo s sklepom z dne 4. 12. 2018 odločeno, da se njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine zavrže, saj se je na podlagi zahtevka o isti upravni zadevi že vodil upravni postopek in je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 31. 7. 2000, ki je postala pravnomočna. Obrazloženo je bilo tudi, da v odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, ni več mogoče posegati z uporabo določbe 183. člena ZPIZ-2, ker je od vročitve upokojitvene odločbe, ki mu je bila vročena 1. 8. 2000, preteklo več kot 10 let. Tožnik ni zahteval razveljavitve oziroma spremembe dokončne zavrnilne odločbe z dne 7. 10. 2016 po določbi 183. člena ZPIZ-2, niti s tožbenim zahtevkom, kot je zmotno navajalo prvostopenjsko sodišče. Meni, da sodišče ni imelo pravne podlage, da je tožencu naložilo, da mora na podlagi 183. člena ZPIZ-2 obnoviti postopek končan z zavrnilno odločbo z dne 7. 10. 2016 in da mora slediti materialnopravnemu stališču v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 396/2018 z dne 10. 1. 2019. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tako preseglo okvir odločanja, saj predmet presoje pred sodiščem ni bila odločitev tožene stranke po vsebini, niti ne odločba z dne 7. 10. 2016, ki je bila izdana v skladu z ustavno odločbo na podlagi 183. člena ZPIZ-2 in se je z njo že vsebinsko presojala odločba iz leta 2000. Nadalje navaja, da v citirani sodbi pritožbenega sodišča, ki ne more predstavljati materialnega prava niti ustaljene sodne prakse, tudi ni bilo sporno vprašanje, ali je mogoče doseči razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe o ponovni odmeri pokojnine po 183. členu ZPIZ-2, ker pritožnica ni zamudila 60-dnevnega roka za revizijo podatkov o plači in ponovno odmero pokojnine v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, niti ni od tožničine upokojitve potekel 10-letni rok iz 183. člena ZPIZ-2. Ne gre za pravno primerljivi zadevi, zato tožencu ni mogoče očitati, da je v tožnikovem primeru kršil materialno pravo zaradi neupoštevanja prej navedene sodbe VDSS. Po prepričanju pritožbe takšna odločitev prvostopenjskega sodišča v tožnikovem primeru tudi ni v skladu z namenom odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015. Poudarja, da je za tožnika postopek ponovne odmere pokojnine v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS pravnomočno končan, ker tožnik ni nadaljeval postopka. To pa je v zadevi edino pravno pomembno, saj je potrebno v ponovnem postopku upoštevati, da gre tokrat po vsebini za ponovno zahtevo z dne 29. 9. 2018, ki je vložena po izteku 60-dnevnega roka po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS. Tožnikovo ponovno zahtevo za ponovno odmero pokojnine z dne 29. 9. 2018 je potrebno obravnavati le po določbi 183. člena ZPIZ-2 in upoštevati, da se odločba po citirani določbi ZPIZ-2 lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. V konkretnem primeru se je 10-letni rok iztekel 2. 8. 2010, zato ni pravne podlage, da bi se tožnikova upokojitvena odločba z dne 31. 7. 2000 lahko razveljavila ali spremenila in bi se mu starostna pokojnina ponovno odmerila po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ker odločitev ni pravilna tudi ni pravilno odločeno glede stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Opozoril je, da je tožena stranka z odločbo, ki jo je izdala na podlagi ustavne odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14 ponovno kršila zakonsko normo, s tem ko je izdala odločbo, ki je 14.10.2016 pravnomočna. Tako je 10-letni rok iz tega člena pričel teči dne 15. 10. 2016 in je tožeča stranka v okviru zakonsko določenega roka pravočasno vložila zahtevo za ponovno odmero pokojninske osnove. Odločba Ustavnega sodišča RS je nedvoumna. Tožena stranka je bila dolžna opraviti revizijo na zahtevo zavarovanca tožeče stranke, vendar je tožena stranka ni opravila z obrazložitvijo iz razloga, ker naj tožnik ne bi bil udeležen v notranjem odkupu A., ker naj bi se odkup delnic ne izvedel s potrdili za neizplačan del izhodiščnih plač iz 25. člena ZLPP, s čimer je tožena stranka ponovno kršila določbo 14. člena Ustave RS. Opozarja, da je tudi odločba Ustavnega sodišča RS predpis, na katerem morajo temeljiti odločitve tožene stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je toženec tožniku z odločbo ... z dne 31. 7. 2000 priznal in odmeril starostno pokojnino od 11. 5. 2000 dalje. Navedena odločba je bila tožeči stranki vročena 1. 8. 2000 in je po poteku 15- dnevnega (zakonsko določenega) pritožbenega roka postala dokončna in pravnomočna. Tožeča stranka je dne 25. 5. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. in za ponovno odmero pokojnine. Njena zahteva za ponovno odmero pokojnine je bila z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 5. 2016 zavrnjena kot neutemeljena. Z odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 10. 2016 je bila pritožba tožeča stranka zoper to odločbo zavrnjena. Ta odločba je bila tožniku vročena 8. 10. 2016, postopek pa je bil v zadevi tudi pravnomočno končan, ker tožnik po poteku 30-dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva le-tega ni uveljavljal.

7. V tožnikovem primeru se je tako postopek za ponovno odmero pokojnine v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 pravnomočno končal, ker ni nadaljeval sodnega postopka.

8. Tožeča stranka je dne 29. 9. 2018 pri tožencu na podlagi 183. člena ZPIZ-2 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem plač, ki so bile v letu 1990 in 1991 izplačane v obliki obveznic in od katerih so bili obračunani in plačani vsi davki in prispevki. Takšno zahtevo je toženec s sklepom z dne 4. 12. 2018 potrjenim z dokončno odločbo tožene stranke z dne 21. 2. 2019 zavrgel z obrazložitvijo, da se je na podlagi zahtevka o isti upravni stvari že vodil upravni postopek in je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 31. 7. 2000, ki je postala pravnomočna. Obrazloženo je bilo tudi, da v odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, tudi ni več mogoče posegati z uporabo določbe 183. člena ZPIZ-2, ker je od vročitve upokojitvene odločbe, ki je bila vročena 1. 8. 2000 preteklo več kot 10 let.

9. Predmet sodne presoje je torej citirana dokončna odločba tožene stranke 21. 2. 2019 v zvezi s sklepom z dne 4. 12. 2018.

10. Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi že odločalo.¹ Sledilo je razlogovanju tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo, tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

11. Upoštevajoč obrazloženo je razvidno, da niti iz zahteve tožeče stranke, vložene pri tožencu dne 29. 9. 2018, niti iz tožbenega zahtevka v tožbi (listovna št. 1-3) oziroma modifikaciji tožbe z dne 6. 3. 2019 (listovna št. 10-11) ni razvidno, da bi tožnik zahteval odpravo ali razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 7.10.2016 v zvezi s sklepom z dne 16.5.2016. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi izpodbijana upravna akta odpravilo in naložilo tožencu, da mora na podlagi 183. člena ZPIZ-2 obnoviti postopek končan z zavrnilno odločbo z dne 7. 10. 2016 in pri tem upoštevati materialnopravno stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. Psp 396/2018 z dne 10. 1. 2019. Pritožba pravilno opozarja, da ne gre za primerljivi zadevi, ker zadevi opr. št. Psp 396/2018 ni bilo sporno vprašanje, ali je mogoče pravnomočno odločbo, izdano na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 spremeniti po 183. členu ZPIZ-2. Sodba opr. št. Psp 396/2018 z dne 10. 1. 2019 se nanaša na odločbo toženca izdano na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 in ne more predstavljati pravne podlage za zaključek, da je toženec v tožnikovem primeru kršil materialno pravo.

12. V tožnikovem primeru je bil postopek o ponovni odmeri starostne pokojnine na podlagi ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015 že pravnomočno zaključen. Ker gre za zahtevo vloženo pri tožencu dne 29. 9. 2018 po vsebini (za ponovno) zahtevo o ponovni odmeri starostne pokojnine in spremembo odločbe o priznanju starostne pokojnine z dne 31. 7. 2000 in ne odločbe tožene stranke z dne 7. 10. 2016, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje je mogoče zadevo obravnavati le po 183. členu ZPIZ-2. Pri tem pa je bistveno, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba, ali je od upokojitvene odločbe z dne 31. 7. 2000, ki je bila tožniku vročena 1. 8. 2000 preteklo več kot 10 let.

13. Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.

14. Glede na to, da je odločba z dne 31. 7. 2000, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, vročena 1. 8. 2000 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 29. 9. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10-letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno s sklepom z dne 4. 12. 2018 potrjenim z dokončno odločbo z dne 21. 2. 2019 zavrgel.

15. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava izpodbijano sodbo v skladu z določbo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 21. 2. 2019 v zvezi s sklepom z dne 4. 12. 2018, vrnitev zadeve v novo upravno odločanje ter povrnitev stroškov postopka zavrnilo.²

16. Ker tožnik v sporu ni uspel je pritožbeno sodišče hkrati v skladu z določbo 155. člena ZPP sklenilo, da sam trpi tudi stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------
¹ Sodba Psp 326/2019 z dne 30. 1. 2020.
² Vključno s stroški postopka, saj tožnik v sporu ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 451/2017
• VDSS Sodba Psp 457/2017
• VDSS Sodba Psp 368/2017