VDSS Sodba Psp 34/2020

Jedro

Čeprav je glede na izračun plačilne sposobnosti zavezanca iz 5. odstavka 15. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) plačilna sposobnost zavezanca višja, ko so dohodki zakonca nižji, in obratno, torej se plačilna sposobnost zavezanca niža ob višanju dohodkov njegovega zakonca, ureditev plačilne sposobnost v 5. odstavku 15. člena Uredbe ni v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Zaradi preživninske obveznosti otrok upravičenca, ki so zavezani k plačilu storitev, se ob večanju dohodka zavezanca povečuje njegova plačilna sposobnost in obratno. Po 124. členu ZZZDR je namreč polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tudi po 3. točki 2. člena Uredbe je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

Prav zato, ker preživninska obveznost iz 124. člena ZZZDR ne zavezuje zakonca zavezanca, kot opozarja pritožnik, se njegov dohodek ne upošteva v celoti. Za preživljanje družine prispevata zakonca v sorazmerju s svojimi zmožnostmi (49. člen ZZZDR). Dohodek zakonca se zato v celoti upošteva pri izračunu meje socialne varnosti družine. Gre za znesek, ki mora ostati zavezancu in njegovim družinskim članom za preživljanje po plačilu prispevka (5. točka 2. člena Uredbe). Pri izračunu plačilne sposobnosti zavezanca pa se dohodek zakonca upošteva največ do polovice meje socialne varnosti družine. Zaradi plačila storitev institucionalnega varstva za upravičenca namreč ne morejo biti socialno ogroženi otroci in zakonec zavezanca za plačilo. Po 131.b členu ZZZDR ima preživljanje otrok in zakonca, ki jih je zavezanec dolžan preživljati, prednost pred preživljanjem staršev. Iz navedenih razlogov tožničino vztrajanje, da je 5. odstavek 15. člena Uredbe v nasprotju z 2. členom, URS ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb z dne 16. 1. 2017, z dne 24. 7. 2017 in z dne 7. 8. 2017 ter ugotovitev, da tožnica ni zavezanka za plačilo storitve institucionalnega varstva A.A. (I. do III. točka izreka). Sklenilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje zgolj povzema zmotno in arbitrarno stališče revizijskega sodišča, ne da bi odgovorilo na dodatne navedbe, da neustavna določba 5. odstavka 15. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba)¹ pomeni nedopustno obratno sorazmerje ne le za zakonce, temveč tudi za primer, ko ima zavezanec višje prihodke od drugega zavezanca, njuna zakonca pa različne prejemke. Plačilna sposobnost in končni prispevek zavezanca z višjimi prihodki je nižja od zavezanca z nižjimi prihodki, zato je tudi plačilna sposobnost zavezancev obratno sorazmerna s prihodki. Nedopustno je poseženo v pravico do izjave. Podana je kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Uredba ne more določati, kdo so zavezanci za plačilo. Zakonodajni okvir za določanje višine prispevka k plačilu storitev institucionalnega varstva je pomanjkljiv. Gre za vprašanje, kako se določi plačilna obveza zavezanca za preživljanje roditelja in kolikšna je. Določitev vsebine pravice do otrokove oprostitve plačila stroškov roditeljeve domske oskrbe je v nasprotju z ustavo v celoti prepuščena izvršilni oblasti. Kršen je 2. člen Ustave RS (URS).² Ker zakonec in zunajzakonski partner nista zavezana k preživljanju staršev partnerja, ni podlage za upoštevanje njegovih prihodkov pri določanju višine obveznosti preživljanja partnerja za njegove starše. Bistveno je le vprašanje, ali ima zavezanec prihodke in premoženje, ki omogočajo kritje stroškov domske oskrbe roditelja. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ter povračilo stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)³ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevane kršitve 2., 22. in 87. člena URS niso podane.

Izpodbijana sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in prepričljivimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno poudariti le še naslednje.

5. Zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ni podana. Pravici stranke do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do njih tudi opredeli. Vendar se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožničinih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu. S sklicevanjem na stališče instančnih sodišč se je opredelilo tudi do zatrjevane neustavnosti Uredbe. Kršitev dolžnosti opredelitve torej ni podana, posledično pa ni podana niti zatrjevana kršitev pravice do izjave, ki je neposredni izraz enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

6. V obravnavani zadevi gre za presojo prvostopenjskih odločb⁴ o določitvi višine oprostitev in prispevkov upravičenke ter zavezancev za plačilo storitev institucionalnega varstva za upravičenko, med drugim tudi za tožnico, ki je kot hči upravičenke skupaj z bratom in sestrama zavezanka za plačilo. Razliko med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev krije občina. Višina tožničinega prispevka oziroma oprostitve je bila upoštevaje njene dohodke in premoženje ter dohodke in premoženje njenega zakonca določena glede na plačilno sposobnost.

7. O zatrjevani neustavnosti Uredbe, ker naj bi ji bilo prepuščeno določanje pravic in obveznosti upravičencev in zavezancev, ter zatrjevani neustavnosti 5. odstavka 15. člena Uredbe se je sodna praksa, tudi revizijskega sodišča,⁵ že izrekla. Iz sistema pravnih sredstev izhaja, da je končna presoja pravilnosti in zakonitosti razlage zakonskih predpisov pridržana Vrhovnemu sodišču RS (127. člen URS), zato je pritožbeno sodišče vezano na stališča revizijskega sodišča.

8. Upravičenci in drugi zavezanci so po 1. odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV)⁶ dolžni plačati storitve institucionalnega varstva. Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo v skladu z merili Uredbe. S 3. odstavkom 100. člena ZSV je zakonodajalec Vlado Republike Slovenije pooblastil, da predpiše merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev. Dolžnost plačila storitev institucionalnega varstva in zavezance za plačilo ureja 100. člen ZSV, medtem ko Uredba določa le merila za izračun, zato ni v nasprotju z 2. niti 87. členom URS.

9. Merila, od katerih je odvisna oprostitev, so določena v 9. členu Uredbe. Storitev institucionalnega varstva je primarno dolžan plačati upravičenec. Če oskrbnina presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Višino oprostitve oziroma razliko je dolžan plačati zavezanec oziroma, če jih je več, vsi skupaj. Prispevki zavezancev se, razen v predpisanih primerih, določijo v razmerju, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost (5. odstavek 18. člena Uredbe). Plačilna sposobnost je urejena v 15. členu Uredbe. Po 5. odstavku 15. člena Uredbe je plačilna sposobnost zavezanca, katerega zakonec ali oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ima lastni dohodek, presežek ugotovljenega dohodka zavezanca, povečanega za višino ugotovljenega dohodka zakonca oziroma osebe, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, vendar ne več kot za polovico meje socialne varnosti družine, nad mejo socialne varnosti družine.

10. Čeprav je glede na izračun plačilne sposobnosti zavezanca iz 5. odstavka 15. člena Uredbe plačilna sposobnost zavezanca višja, ko so dohodki zakonca nižji, in obratno, torej se plačilna sposobnost zavezanca niža ob višanju dohodkov njegovega zakonca, ureditev plačilne sposobnost v 5. odstavku 15. člena Uredbe ni v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Zaradi preživninske obveznosti otrok upravičenca, ki so zavezani k plačilu storitev, se ob večanju dohodka zavezanca povečuje njegova plačilna sposobnost in obratno. Po 124. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)⁷ je namreč polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tudi po 3. točki 2. člena Uredbe je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

Prav zato, ker preživninska obveznost iz 124. člena ZZZDR ne zavezuje zakonca zavezanca, kot opozarja pritožnik, se njegov dohodek ne upošteva v celoti. Za preživljanje družine prispevata zakonca v sorazmerju s svojimi zmožnostmi (49. člen ZZZDR). Dohodek zakonca se zato v celoti upošteva pri izračunu meje socialne varnosti družine. Gre za znesek, ki mora ostati zavezancu in njegovim družinskim članom za preživljanje po plačilu prispevka (5. točka 2. člena Uredbe). Pri izračunu plačilne sposobnosti zavezanca pa se dohodek zakonca upošteva največ do polovice meje socialne varnosti družine. Zaradi plačila storitev institucionalnega varstva za upravičenca namreč ne morejo biti socialno ogroženi otroci in zakonec zavezanca za plačilo. Po 131.b členu ZZZDR ima preživljanje otrok in zakonca, ki jih je zavezanec dolžan preživljati, prednost pred preživljanjem staršev. Iz navedenih razlogov tožničino vztrajanje, da je 5. odstavek 15. člena Uredbe v nasprotju z 2. členom, URS ni utemeljeno.

11. Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da tožnica stroške pritožbe krije sama.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁴ Gre za molk organa, zato so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo.
⁵ Psp 327/2017, VIII Ips 133/2018.
⁶ Ur. l. RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 69/2004 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

29.05.2020

Podobni dokumenti:

• sodba II U 153/2011
• VSL sodba IV Cp 3527/2012
• VSC Sodba Cp 501/2018