VDSS Sodba Psp 339/2019

Jedro

Že Vrhovno sodišče RS se je večkrat opredelilo, da se večja aktivnost od uradne osebe zahteva pri uveljavljanju socialnih pravic, v katero spada tudi pravica iz pokojninskega zavarovanja. Upoštevajoč določbo 50. člena Ustave RS je pravica do socialne varnostni izrecno priznana kot človekova pravica. Po svoji naravi je pozitivna pravica, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države, ki mora zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju. Slednje vključuje tudi postopek pred upravnimi organi, ki predstavljajo prvi neposredni stik stranke z državo. Od uradne osebe se zahteva, da stranki zagotovi pridobitev socialnih pravic tudi z aktivnim postopanjem tako, da v okviru načela zaslišanja opozori kdaj in kako lahko pridobi določeno pravico. S tem je zadoščeno tako varstvu pravic strank kot tudi varstvu javne koristi. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji ravnanja tožene stranke glede zavrženja tožnikove vloge. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi lahko upravni organ, upoštevajoč dostopne podatke iz upravnega spisa, tožnikove vloge in sodno prakso, ugotovil, da obstoji podlaga za uveljavitev izrednega pravnega sredstva. Le tako postopanje bi tožeči stranki omogočilo učinkovito zavarovanje njenih pravic. Tožnik je namreč v vlogi opozoril, da mu pri priznanju pravice do pokojnine, v pokojninsko osnovo, niso bile vštete plače za leto 1987. Navedeno opozorilo tožnika vzpostavlja dvom v pravilno oblikovanje pokojninske osnove.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba se v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 195,52 EUR zniža na znesek 161,83 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča I. stopnje (I. točka izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo sklep tožene stranke, št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 20. 3. 2019 in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje. Toženi strank je naložilo, da v 30 dneh izda novo odločbo, s katero bo po vsebini odločila o vlogi tožeče stranke z dne 22. 10. 2018. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 195,52 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da se prvostopna sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču v novo sodno odločanje. Zmotno uporabo materialnega prava je sodišče storilo s tem, ko je odločilo, da bi tožena stranka morala vlogo z dne 22. 10. 2018, ki jo je tožena stranka zavrgla, obravnavati po vsebini. Tožena stranka meni, da v predmetni zadevi ni podlage, da bi morala tožnikovo vlogo z dne 22. 10. 2018 obravnavati skladno s 7. členom ZUP, kot vlogo po 183. členu ZPIZ-2, ne pa kot pritožbo. Določilo 7. člena ZUP nima takšnega dometa, da bi morala tožena stranka vsako vlogo, ki bi jo stranka upravnega postopka vložila po dokončnosti odločbe, obravnavati po določbi 183. člena ZPIZ-2. Vlogo, ki jo stranka naslovi kot pritožbo, mora upravni organ v prvi vrsti obravnavati kot pritožbo. Tožnik je v vlogi vloženi 22. 10. 2018 navajal le, da mu je tožena stranka namesto 17 let pokojninske dobe upoštevala zgolj 16 let, ker mu ni upoštevala leta 1987. Tega leta mu tožena stranka utemeljeno ni upoštevala, saj podatkov o teh osnovah nima, niti jih ni bilo mogoče pridobiti od stečajnega upravitelja. Tožnik vlogi z dne 22. 10. 2018 ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi vzpostavil dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je absolutno bistveno kršilo postopek, ko je toženi stranki naložilo, da v roku 30. dni izda novo odločbo, s katero bo po vsebini odločila o vlogi tožeče stranke z dne 22. 10. 2018, kar predpostavlja že opravljen predhoden formalni preizkus vloge po 183. členu ZPIZ-2, ki ga tožena stranka v pred sodnem postopku ni izvedla. Da bi formalni preizkus vloge opravilo že sodišče, pa iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kar izkazuje bistveno kršitev določb postopka, ker je ni mogoče preizkusiti. S tem je preseglo pooblastila za odločanje iz 2. odstavka 58. člena ZDSS-1, ker je tožena stranka z izpodbijanim sklepom odločala o tožnikovi vlogi z dne 22. 10. 2018 kot o pritožbi. Vloge ni obravnavala po določbi 183. člena ZPIZ-2 in ni opravila presoje ali so izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko obravnavo predmetne vloge po 183. členu. Napačna je tudi navajana pravna podlaga sodišča v 9. točki obrazložitve, saj hkrati sklicuje na 2. odstavek 81. člena ZDSS-1 in 1. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1. Obe zakonski določbi ne moreta biti podlaga izpodbijani sodbi, zato je podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu, saj je sodišče napačno priznalo tožniku stroške v vpogled v spis dne 19. 8. 2019, ki ga je ovrednotilo s 50 točkami. Gre za dejanje, ki ga mora odvetnik izvršiti z namenom seznanitve z vsebino zadeve in prve pripravljalne vloge z dne 29. 8. 2019, za katero je sodišče tožniku že priznalo 225 točk. Poleg tega je sodišče materialne stroške tožnika priznalo v višini 12,3 točke oziroma 7,38 EUR, ki jih ni zmanjšalo za polovico, kot to določa 17. člen ZOdv.

3. Pritožba zoper izpodbijano sodbo, razen v stroškovnem delu, ni utemeljena.

4. Predmet sodne presoje je sklep tožene stranke št. ... št. dosjeja ... z dne 20. 3. 2019, s katerim je tožena stranka štela tožnikovo vlogo z dne 22. 10. 2018 kot prepozno pritožbo zoper dokončno in pravnomočno odločbo št. ... v zadevi št. ... dne 10. 9. 2018 in jo zavrgla.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanjih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede izpodbijane sodbe (I. točka izreka)

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih, niti procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Za odločitev o pritožbi je namreč pomembno predvsem vprašanje pravilne uporabe temeljnega načela varstva pravic in varstva javnih koristi iz 7. člena Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP).

7. S tem v zvezi ni relevanten očitek zmotne uporabe materialnega prava pri tolmačenju 7. člena ZUP. Resolucija sveta Evrope (77/31)¹ o minimalnih standardih postopkovnega varstva zajema tudi pravico do zastopanja in pomoči. Gre za temeljno procesno pravico stranke, ki jo poleg resolucije določneje opredeljuje tudi ZUP. Načelo varstva pravic in varstva javnih koristi, ki ga ta člen ureja, odraža medsebojno povezanost poglavitnih ciljev upravnega postopka, ki naj po eni strani stranki omogoči uveljavitev njene pravice oz. pravne koristi, po drugi strani pa optimalno zavaruje javni interes. Organ varstvo pravic strank spoštuje tudi posredno, tako da na predpisan način poskrbi za ravnanje z vlogo (65. člen), za njeno dopolnitev (67. člen), predvsem pa tudi s pravilnim materialnim in procesnim vodenjem postopka (138. in 146. člen). Uradna oseba, ki vodi postopek mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (14. člen ZUP). V upravnem postopku pomoč neuki stranki ni omejena samo na dolžnost poučevanja o procesnih pravicah, temveč je uradna oseba dolžna opozoriti stranko na možnost uveljaviti pravice po materialnih predpisih (2. odstavek 5. člena ZUP).² Kadar iz okoliščin konkretnega primera ni razvidno, da je upravni organ ravnal skladno z določbami 5. člena 65. oz. 67. člena, ni podlage za pravilno zavrženje vloge kot prepozne. Za stranko namreč ne morejo nastati škodljive posledice, če upravni organ prejete vloge ni obravnaval skladno z vsemi načeli ZUP. Organ, ki vodi postopek in odloča, ves čas postopka varovati zakonite strankine pravice, ki ji gredo ali pripadajo v postopku. Pomoč neuki stranki se ne omejuje zgolj na dolžnost poučevanja o procesnih pravicah o upravnem postopku.³ Tako mora stranko opozarjati na njene pravice, ki ji gredo po predpisih in ji pomagati pri procesnih dejanjih.⁴ Glavna naloga upravnega organa je sicer zaščita javnega interesa, vendar na način najmilejšega posega v pravice posameznikov.⁵

8. Že Vrhovno sodišče RS se je večkrat opredelilo, da se večja aktivnost od uradne osebe zahteva pri uveljavljanju socialnih pravic, v katero spada tudi pravica iz pokojninskega zavarovanja.⁶ Upoštevajoč določbo 50. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami v nadaljevanju Ustava RS) je pravica do socialne varnostni izrecno priznana kot človekova pravica. Po svoji naravi je pozitivna pravica, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države, ki mora zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju. Slednje vključuje tudi postopek pred upravnimi organi, ki predstavljajo prvi neposredni stik stranke z državo. Od uradne osebe se zahteva, da stranki zagotovi pridobitev socialnih pravic tudi z aktivnim postopanjem tako, da v okviru načela zaslišanja opozori kdaj in kako lahko pridobi določeno pravico. S tem je zadoščeno tako varstvu pravic strank kot tudi varstvu javne koristi. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji ravnanja tožene stranke glede zavrženja tožnikove vloge z dne 22. 10. 2018. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi lahko upravni organ, upoštevajoč dostopne podatke iz upravnega spisa, tožnikove vloge z dne 22. 10. 2018 in sodno prakso, ugotovil, da obstoji podlaga za uveljavitev izrednega pravnega sredstva.⁷ Le tako postopanje bi tožeči stranki omogočilo učinkovito zavarovanje njenih pravic. Tožnik je namreč v vlogi z dne 22. 10. 2018 opozoril, da mu pri priznanju pravice do pokojnine, v pokojninsko osnovo, niso bile vštete plače za leto 1987. Navedeno opozorilo tožnika vzpostavlja dvom v pravilno oblikovanje pokojninske osnove, vsaj do te stopnje, da bi skladno s prej citiranimi načelom varstva pravic strank morala postopati, kot je opisano v 9. in 10. točki obrazložitve. To stališče ne more spremeniti niti navedba tožene stranke, da je že v predsodnem postopku ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji, da bi tožeči stranki upoštevala plače za leto 1987. Ob izkazanem materialno pravnem stališču tožene stranke, da se lahko skladno z določbo 3. in 4. odstavka 30. člena ZPIZ-2 upoštevajo podatki o plačah samo, če so sporočeni na obrazcih M-4, ki pa je napačno,⁸ bi morala tožena stranka upoštevajoč v 9. točki citirana določila ZUP, tožečo stranko najmanj pozvati, da se opredeli do navedb v sporni vlogi z dne 22. 10. 2018. Ne drži zatrjevanje tožene stranke, da se je prvostopno sodišče z izpodbijano odločitvijo postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka katerokoli vlogo, ki bi bila podana po poteku 15. dnevnega roka nekritično obravnavati kot zahtevo po 183. členu ZPIZ-2. Prvostopenjsko sodišče je umno in razumno pojasnilo, da je bistvena vsebina vloge, ne pa dejstvo kako stranka vlogo poimenuje. V vsakem konkretnem primeru, je potrebno upoštevajoč vse okoliščine presoditi ali obstoji dejanska kot pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko vlogo obravnavali kot zahtevo po 183. členu.

10. Prav tako ni relevanten očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana kršitev se upoštevajoč standard ustrezne obrazloženosti sodne odločbe nanaša na zatrjevano pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega sodišča v sodbi glede napotila v izreku, da mora tožena stranka po vsebini odločati o vlogi z dne 22. 10. 2018. Iz navedenega napotila, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za napotilo, kjer bi sodišče toženi stranki naložilo, da upravni organ brez formalnega preizkusa odloča po vsebini, kar naj bi izkazovalo, da je ta preizkus opravilo že sodišče, česar pa v sodbi ni obrazložilo. Napotilo sodišča⁹ je potrebno tolmačiti tako, da bo morala tožena stranka tožnikovo zahtevo z dne 22.10.2018 obravnavati kot običajno obravnava zahtevo za nepravo obnovo¹⁰ in ne procesno kot jo je.¹¹ Tožena stranka bo morala v tem postopku primarno opraviti predhodni formalni preizkus vloge po 183. členu ZPIZ-2; ugotoviti ali predlog izpolnjuje procesne pogoje za njegovo vsebinsko obravnavanje. Če bo ugotovila, da ni razlogov za zavrženje predloga, bo odločala meritorno. Da sodišče ni že samo opravilo formalnega preizkusa potrjuje tudi dejstvo, da je tudi sodišče izpostavilo, da se samo v presojo pogojev o tem, zakaj tožena stranka v pokojninsko osnovo ni upoštevala leta 1987, ni spuščalo.¹²

11. Nenazadnje je ugotoviti, da je v 9. točki obrazložitve sodbe očitno šlo za pisno pomoto pri navajanju.¹³ Tako iz izreka kot iz celotne obrazložitve je razvidno, kakšna je odločitev sodišča. Sodišče je kot pravno podlago uporabilo prvo alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami-v nadaljevanju ZDSS-1). Izpodbijani sklep tožene stranke je kot nezakonit odpravilo in naložilo toženi stranki, da sama izpelje celotni postopek. Pri novem odločanju je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava kot tudi glede vodenja postopka (formalno pravo). Sodišče se je v prvostopni sodbi opredelilo do vseh nosilnih pravnih naziranj tožeče stranke, ki so bila dovolj argumentirana in očitno neutemeljena ter slednje tudi ustrezno obrazložilo. Skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe zaradi napak, naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti.¹⁴

Glede stroškovnega dela (II. točka izreka)

12. Po preizkusu pritožbe glede stroškovnega dela v sodbi (druga točka izreka),¹⁵ je ugotoviti, da tožena stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe Odvetniške tarife (UR. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT) priglašeno postavko tožeče stranke za "vpogled v spis dne 19. 8. 2019" nepravilno ovrednotilo na 50 odv. točk. Tarifna številka 39, umeščena v XXI. poglavje OT, ureja kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna storitve za nasvete, mnenje in udeležbo na konferencah, preglede spisov in listin. V preambuli tarifne številke 39 je eksplicitno zapisano, da se storitve po tej tarifi obračunavajo, le tedaj, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. V obravnavani zadevi seveda ne gre za izpolnjen dejanski stan iz 21. poglavja OT in s tem niti za uporabljivost tarifne številke 39. V konkretnem primeru gre za sodno socialni spor, kjer je vrsta storitev in število točk za posamezne storitve urejena v 7. poglavju OT poimenovanem Postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. Za storitev v sodno socialnih sporih torej ni podlage za priglašanje niti priznavanje stroškov po tarifni številki 39. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo,¹⁶ da priglašenih stroškov za pregled spisa ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojni opravili iz tarifne številke 39, ki naj bi bili zajeti v tarifni številki 15. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče materialne stroške tožeče stranke, upoštevajoč, da je tožniku z odločbo BPP št. 353/2019 priznana brezplačna pravna pomoč za svetovanje in zastopanje v predmetnem sporu na prvi stopnji, zmanjšati. V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 v nadaljevanju ZOdv) je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Tožeča stranka je iz naslova materialnih stroškov tožeče stranke, ki jih je sodišče priznalo v višini 12,3 odv. točke oziroma 7,38 EUR upravičena le do 3,91 EUR.

13. Glede na obrazloženo je pritožbi tožene stranke potrebno ugoditi zoper stroškovni del ( II. točka izreka) in ob pravilni uporabi OT dosojenih 195,52 EUR znižati na znesek 161,83 EUR, v preostalem izpodbijanem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v (I. točka izreka ).

-------------------------------
¹ Svet Evrope, Resolucija Sveta Evrope št. (77) 31, http:/...
² Če tega ne stori krši temeljni načeli upravnega postopka varstva pravic in načelo pomoči neuki stranki.
³ Pouka o procesnih pravicah ni mogoče ločiti od pouka o materialnih pravicah, ker so prve povezane z drugimi.
⁴ Pomagati pri vložitvi vloge, pojasniti postopek v zvezi s pritožbo, jo napotiti k pristojnemu organu.
⁵ Omenjeno načelo organu tudi nalaga, da mora v primeru ko je pravica ali obvezno zajeta v različnih predpisih uporabiti tistega, ki je za stranko ugodnejši ali v primeru množičnosti uporabiti ugodnejšo razlago predpisa.
⁶ Sodba opr. št. VIII Ips 254/2015 5. 4. 2016.
⁷ To potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka že v predsodnem postopku ugotovila, da za tožnika nima podatkov o plačah za leto 1987 na obrazcih M-4, niti ni z njimi razpolagal stečajni upravitelj takratnega delodajalca.
⁸ Sodna praksa (npr. odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 224/2011, VIII Ips 61/2013) je namreč zavzela drugačno stališče od navajane; in sicer v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa nedopustno, da se ne bi upoštevale tudi plače zavarovanca za del relevantnega obdobja, ki temelji na znanih podatkih o njegovi plači.
⁹ Da mora tožena stranka po vsebini odločiti o vlogi tožeče stranke z dne 22. 10. 2018.
¹⁰ Presojati vlogo po 183. členu ZPIZ-2.
¹¹ Zavrženje tožnikove vloge.
¹² Slednje bo predmet upravnega postopka pri toženi stranki.
¹³ Tudi tožena stranka je v obrazložitvi pritožbe (5. odstavek (tretja vrstica) navajala, da bi moral organ obravnavati vlogo po določbi 182. člena ZPIZ-2, kjer je očitno prišlo do očitne pisne pomote, saj je opisovala določilo 183. člena ZPIZ-2 in ne 182. člena ZPIZ-2.
¹⁴ S sankcioniranjem teh kršitev je varovana tako pravica do pritožbe. Če ima namreč sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo ni mogoče pritožiti. S tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali brez razlogov (torej s tistim, česar ni) dialog in polemika nista mogoča in zato tudi ni mogoče uresničevati pravice do pritožbe. (Komentar k 339. členu ZPP; Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009).
¹⁵ Prvostopno sodišče je sklenilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici 195,52 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.
¹⁶ Tudi v zadevi Psp 233/2017.

Datum zadnje spremembe:

22.06.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 291/2018
• VDSS Sodba Psp 147/2019
• VDSS sodba Psp 488/2013