VDSS Sodba Psp 304/2019

Jedro

Pri definiranju pravic, izhajajočih iz načela enakosti je primarno to, da se artikulira relevantne oziroma za presojo odločujoče kriterije. Bistvo ustavne pravice je, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje. Taka interpretacija splošnega načela enakosti pa pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča, katere dejanske stane ali življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako, katera pa neenako. Pri uresničevanju splošne enakosti na področju socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota za to potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je upravičenost do pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek urejena različno, glede na različno zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka. Zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka je torej tisto, ki pogojuje obravnavo in namestitev v različne zavode.

Namen instituta pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek se odraža v dejstvu, da je lahko tisti izmed staršev otroka, ki posveti takšnemu otroku skrb pri negi in varstvu, upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Ta pravica je torej neke vrste odmena, da lahko eden od staršev zapusti trg dela. Argumentum a contrario velja, da v kolikor za otroka skrbi nekdo drug oziroma je otrok nameščen v zavod, potrebe po zapustitvi trga dela ali krajšemu delovnemu času zaradi nege in varstva tega otroka ni, posledično zaradi česar ni upravičenosti staršev takega otroka do te pravice. In ravno ta življenjski primer opredeljuje zakonski dejanski stan 85. člena ZSDP-1. Cilj instituta je tako zagotoviti denarni prejemek, ki nadomesti izpadli dohodek in omogoči staršem, ki v večini primerov znajo najboljše izvajati skrb, nego in varnost svojih otrok, da to tudi storijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški tožnice bremenijo proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. zadeve ... z dne 7. 12. 2017 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 2. 10. 2017 ter da se zadeva vrne upravnemu organu v novo upravno odločanje. Hkrati je sklenilo, da stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun RS.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je ob pravilno ugotovljenih dejanskih okoliščinah zaradi napačne materialnopravne razlage določb ZSDP-1 tožnici odvzelo pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. S tem je ogrozilo eksistenco tožnice in njene družine. Sodišče določb ZSDP-1, na katere je oprlo sodbo, ni presojalo v skladu z namenom ter v skladu z ustavnimi pravicami tožnice. Osnovni namen instituta vtoževane pravice, je omogočiti staršem, da svojim otrokom s hudo duševno ali gibalno motnjo, nudijo nego in varstvo, ki jo ti potrebujejo. Če bi bili starši takih otrok redno zaposleni, jim tega ne bi mogli zagotoviti. Sodišče je togo sledilo zgolj zakonski dikciji, ne pa tudi zakonskemu namenu. Tožničin otrok s posebnimi potrebami je nameščen v zavodu, ki zagotavlja oskrbo samo na dneve, ko poteka pouk in ko so otroci zdravi. Tisti od staršev takšnega otroka, ki mu je popolna oskrba zagotovljena samo na določene dneve (v konkretnem primeru na dneve, ko poteka pouk in če otrok ni bolan), mora otroku oskrbo na vse preostale dneve (ki lahko torej dosežejo tudi 335 dni v posameznem letu) zagotavljati sam. Do delnega plačila za izgubljeni dohodek pa tisti od staršev, čeprav je povsem jasno, da se ne more vključiti na trg dela ali pa mu je to vsaj izredno oteženo, ni upravičen. Tožeča stranka tako ne more vedeti, če in v kakšnem obsegu bo morala hčeri nuditi popolno oskrbo. S togim upoštevanjem zakonske določbe 85. člena ZSDP-1 je kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Novela ZSDP-1B, vsaj delno odpravlja neenakost med starši otrok, ki jim je z namestitvijo v zavod zagotovljenega nepretrgana popolna oskrba, ter starši, katerih otroci so nameščeni v zavod, ki zagotavlja popolno oskrbo le pogojno in na določene dneve. Sodišče je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP, saj se ni opredelilo do bistvenega vprašanja neenakega obravnavanja staršev otrok s posebnimi potrebami, glede na nameščenost v zavod. Isto kršitev je sodišče storilo, ko se ni opredelilo o tožničinem socialnopravnem položaju v presojanem obdobju, od 1. 10. 2017 do 30. 9. 2018. Ogroženost tožničinega socialnega položaja je razvidna tudi iz priznane brezplačne pravne pomoči. Ob dejstvu, da je zakonodajalec naknadno sam spremenil zakonsko določbo, na katero se nanaša izpodbijana sodba, je izkazano, da sodišče ni zasledovalo namena ZSDP-1 ter načela socialne države in pravice do socialne varnosti. Tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku ali razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sodno odločanje, podredno pa prekinitev postopka in oceno ustavnosti navedene zakonske določbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Za odločitev o pritožbi je namreč pomembno predvsem vprašanje pravilne uporabe 85. člena ZSDP-1, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Na obširno množico pritožbenih očitkov, ki ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, poudarja predvsem naslednje.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 12. 2017, s katero je zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo CSD ... z dne 2. 10. 2017. V predmetni zadevi gre za spor, ali je tožnica v obdobju od 1. 10. 2017 do 30. 9. 2018 upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek.¹

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do večkrat zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2017 s spremembami - ZPP), niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ne bi opredelilo do navedb in izvajanja, ki za razsojo zadeve niso odločilna. To še zlasti, ker gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje tožnice, pa je napačno. Ne samo, da sodba vsebuje odločilna dejstva ter pravne razloge tako da jo je mogoče preizkusiti, temveč je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče ustrezno odgovorilo na tožbene trditve tožnice.

8. Za pritožbeno rešitev zadeve je pravno odločilno, kateri zakon je glede na sporno razmerje potrebno uporabiti. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo in tolmačilo 85. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami - ZSDP-1), saj je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podan zakonski dejanski stan prvega odstavka 85. člena ZSDP-1.² Določilo prvega odstavka 83. člena določa, da je delno plačilo za izgubljeni dohodek osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena. Če eden od staršev dela s krajšim delovnim časom od polnega mu pripada sorazmerni del delnega plačila za izgubljeni dohodek, vendar pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek skladno s prvim odstavkom 85. člena ZSDP-1 nima eden od staršev ali druga oseba, če je otrok zaradi zdravljenja ali usposabljanja, vzgoje ali šolanja v zavodu oziroma zdravstveni ustanovi, v kateri ima celodnevno brezplačno oskrbo, razen če je to obdobje krajše od 30 dni v letu. Prav tako pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek nima en od staršev, če je otrok v rejništvu (drugi odstavek 85. člena ZSDP-1). Dne 28. 2. 2018 je bil res sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 14/2018, v nadaljevanju: ZSDP-1B), ki pa upoštevajoč prehodne določbe velja šele od 17. 3. 2018.³

9. Sodišče se je v prvostopni sodbi opredelilo do vseh nosilnih pravnih naziranj tožeče stranke, ki so bila dovolj argumentirana in očitno neutemeljena. Prvostopno sodišče je sodbo tudi ustrezno obrazložilo. Skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe zaradi napak, naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti.⁴ V 13., 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno poglobljeno razlogovanje sodišča o zatrjevani neenakopravni obravnavi otrok glede nameščenosti v različne zavode in s tem kršitvi 14. člena Ustave RS.⁵ Sodišče je pojasnilo kako je varovan tožničin socialnopravni položaj oziroma da ni kršena ustavna pravica tožnice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS in posledično ni nespoštovano načelo socialne države iz 2. člena Ustave RS.

10. Podrobnejšo primerjavo med zavodoma C. ⁶ in B. je sodišče podalo le, ker je citirani zavod izrecno izpostavila tožeča stranka (l. št. 20). Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da v zatrjevanem primeru ne gre za primerljivo dejansko stanje, zaradi česar tudi ne gre za neenakopravno obravnavo. Pri tem ni bistvena oblika motnje, temveč različno zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka, ki terja različno obravnavo in namestitev v različne zavode oziroma zdravstvene ustanove. Tako ni pravno relevantno dejstvo za kakšno vrsto motnje gre,⁷ bistvena je intenziteta te motnje, ki zahteva neprekinjeno in celodnevno oskrbo in namestitev v ustreznem zavodu. Že prvostopno sodišče je razumljivo pojasnilo, da določba 85. člena ZSDP-1 ni protiustavna in ne nasprotuje ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

11. Pri definiranju pravic, izhajajočih iz načela enakosti je primarno to, da se artikulira relevantne oziroma za presojo odločujoče kriterije. Bistvo ustavne pravice je, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje.⁸ Taka interpretacija splošnega načela enakosti pa pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča, katere dejanske stane ali življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako, katera pa neenako. Pri uresničevanju splošne enakosti na področju socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota za to potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke.⁹ Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je upravičenost do pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek urejena različno, glede na različno zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka. Zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka je torej tisto, ki pogojuje obravnavo in namestitev v različne zavode.

12. Da ni podana niti kršitev pravice tožnice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS in pravice do socialne države iz 2. člena Ustave RS je sodišče prepričljivo obrazložilo v 16. in 17. točki obrazložitve.¹⁰ K temu je samo dodati, da je ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic iz sistema socialne varnosti široko polje odločanja oziroma normiranja. Takšno stališče je zavzelo velikokrat pri presoji ustavne skladnosti določb zakonov s področja socialne varnosti. Ugotovilo je, da zakonske izpeljave ureditve pravice do socialne varnosti, narekujejo tudi demografske, gospodarske, javno finančne razmere ter dolgoročno vzdržnost sistemov, pri čemer je vedno potrebno ugotavljati, ali je podan stvarni razlog skladno z načelom enakosti iz 14. člena ustave. Določilo 2. člena Ustave RS je splošna določba, ki opredeljuje Slovenijo kot pravno in socialno državo. Načelo socialne države, pa ne more biti pravna podlaga za uveljavljanje kakršnihkoli samostojnih subjektivnih socialnih pravic. Konkretizacija oziroma izvedba načela socialne države je tako prepuščena zakonodajalcu.¹¹ Tudi z načinom ureditve sporne pravice v 85. členu ZSDP-1, ni kršena pravna socialna država, saj se ustavna pravica tožnice uresničuje z zakonsko ureditvijo in drugimi predpisi na področju socialne varnosti, zdravstvenega varstva in posebnega varstva določenih kategorij prebivalstva. Socialna varnost tožeče stranke in njene hčere je zagotovljena v obliki storitev in stvari tako na področju zdravstvenega zavarovanja, socialnega zavarovanja, socialnih pomoči in družinskih prejemkov ter drugih socialnih ugodnosti. ZSDP-1 res ureja pravico do družinskih prejemkov, vendar se varnost dohodka in izravnava povečanih stroškov družin z otroki z motnjami v duševnem razvoju ali gibalno ovirani otroki, ne zagotavlja le v sistemu družinskih prejemkov.¹² Tožnica tako ni uspešno dokazala kršitev pravice do socialne države iz 2. člena Ustave RS in socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, saj je upravičena do drugih socialnih pravic, za katere izpolnjuje pogoje. Tudi ni podana kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena, saj tožena stranka glede na svoj življenjski položaj ni obravnavana drugače kot druge stranke, ki se nahajajo v njej enakem pravnem položaju.

13. Glede zmotne uporabe materialnega prava, je iz obširnih pritožbenih navedb razbrati, da pritožnica sprva zatrjuje, da sodišče zakonskega določila 85. člena ZSDP-1 ni uporabilo skladno z njegovim namenom, a hkrati navaja, da takšno določilo kot je, krši, že prej naštete ustavne pravice tožeče stranke, zaradi česar bi bila potrebna ustavna presoja. Slednje naj bi potrjevala tudi kasnejša sprememba zakona, ki je po tožničini oceni sicer nezadostna, vendar izboljšuje pravni položaj oseb, ki so v takšnem položaju, kot je tožnica.

14. Predmet razlage v konkretni zadevi je pravno (zakonsko) besedilo prvega odstavka 85. člena ZSDP-1. Določila zakona se uporabljajo tako kot se glasijo in ni podvrženo razlagi tisto določilo zakona, ki je jasno. Jasnost določbe zato izključuje njeno razlago (Clarus non fit interpretatio).¹³ Pri citiranem členu ZDSP‑1 gre za jasno in določno kogentno pravno normo, ki jo je mogoče pravilno uporabiti le tako kot glasi. Razlaga je ugotavljanje vsebine, smisla in pomena namena pravnega pravila, ki je že v celoti in vnaprej vsebovano v zakonu. Naloga sodišča kot razlagalca je ostajati v mejah pravnega besedila in v mejah možnosti, ki mu jih to besedilo ponuja.¹⁴ Šele ko nastane dvom, kaj naj posamezni nedoločni ali nejasni izrazi zajemajo, nastopi vloga sodišča kot razlagalca. Tako ni mogoče slediti napačnemu razlogovanju tožene stranke, da bi moralo prvostopno sodišče odločiti skladno z namenom, ki presega gramatikalno razlago in ki ga je kot pravilnega dojela tožeča stranka. Ob prebiranju zakonske dikcije ni nikjer mogoče zaznati tiste ohlapnosti, ob kateri bi lahko sodišče vključilo razlago člena,¹⁵ kot jo opredeljuje tožnica in je skladna z njenim pravnim interesom.

15. Namen instituta pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek se odraža v dejstvu, da je lahko tisti izmed staršev otroka,¹⁶ ki posveti takšnemu otroku skrb pri negi in varstvu, upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Ta pravica je torej neke vrste odmena, da lahko eden od staršev zapusti trg dela. Argumentum a contrario velja, da v kolikor za otroka skrbi nekdo drug oziroma je otrok nameščen v zavod, potrebe po zapustitvi trga dela ali krajšemu delovnemu času zaradi nege in varstva tega otroka ni, posledično zaradi česar ni upravičenosti staršev takega otroka do te pravice. In ravno ta življenjski primer opredeljuje zakonski dejanski stan 85. člena ZSDP-1. Cilj instituta je tako zagotoviti denarni prejemek, ki nadomesti izpadli dohodek in omogoči staršem, ki v večini primerov znajo najboljše izvajati skrb, nego in varnost svojih otrok, da to tudi storijo. Opredelitev kriterijev,¹⁷ ki jih zakonodajalec določi kot mejnik za priznanje pravice, pa je povezana z možnostjo zakonodajalca, kot je že obrazloženo v tč. 12.

16. Sodišče je tako pravilno uporabilo jezikovno razlago prvega odstavka 85. člena ZSDP-1 in skladno z besednim rezultatom razlage pravilno odločilo. Novela ZSDP-1B je v 3. odstavku 85. člena res uredila možnost priznanja sorazmernega dela delnega plačila za izgubljeni dohodek, če je otrok vsaj 90 dni bival doma, pa vendar kot je pravilno obrazložilo prvostopno sodišče navedene določbe, zaradi časovnih mej izpodbijane dokončne odločbe, ni mogoče uporabiti v predmetnem socialnem sporu. Primerjava besedil prvega odstavka 85. člena ZSDP-1 in novele ZSDP-1B 85. člena pokaže, da se je podaljšalo le obdobje, ki ga lahko otrok preživi doma, pa vseeno ostane eden izmed staršev prejemnik sorazmernega dela delnega plačila za izgubljeni dohodek.¹⁸

17. Ob navedenih dejanskih materialnopravnih in ustavnopravnih razlogih je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Z njo je na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami - ZDSS-1) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zakonitih upravnih odločb in vrnitev upravnemu organu v novo odločanje.

18. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče odločilo, da pritožbeni stroški tožnice, glede na priznano BPP bremenijo proračun RS.

-------------------------------
¹ Nesporno je, da ima tožničina hči zelo hudo obliko cerebralne paralize s sliko spastične tetrapareze, kar pomeni, da je v vseh dnevnih opravilih v celoti odvisna od nege in pomoči druge osebe ter jo tako uvrščamo med težko oziroma funkcionalno težko gibalno oviranega otroka. Prav tako je nesporno, da je tožničina hči v šolskem letu 2017/2018 vpisana v B., to je zavod, kjer bo med tednom zaradi oddaljenosti od doma tudi bivala. V času počitnic, vikendov, praznikov in v primeru bolezni pa bo bivala doma, kjer bo potrebovala celotno nego in pomoč v vsakodnevnem življenju in gibanju.
² Ki je upoštevajoč izpodbijane odločbe veljal v predmetni zadevi.
³ V 11. členu je bil dodan nov tretji odstavek 85. členu, ki določa, da se ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena enemu od staršev, ki bi bil na podlagi mnenja zdravniške komisije upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek, pravica prizna v sorazmernem delu ene četrtine za obdobje enega leta, če je otrok vsaj 90 dni bival doma in če so starši dejansko skrbeli zanj v zadnjem letu pred vložitvijo vloge. Upravičenci so zavarovani skladno z 8. in 9. odstavkom 83. člena tega zakona za 10 ur tedensko.
⁴ S sankcioniranjem teh kršitev je varovana tako pravica do pritožbe. Če ima namreč sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo ni mogoče pritožiti. S tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali brez razlogov (torej s tistim, česar ni) dialog in polemika nista mogoča in zato tudi ni mogoče uresničevati pravice do pritožbe. (Komentar k 339. členu ZPP; Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009).
⁵ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami, v nadaljevanju Ustava RS
⁶ Kjer bivajo otroci z motnjami v duševnem razvoju.
⁷ Ali je to duševna ali je to gibalna motnja.
⁸ Splošno načelo enakosti je tako treba šteti kot splošno prepoved samovolje oziroma arbitrarnosti kot prepoved samovoljnega neenakega obravnavanja.
⁹ Zakonodajalec bi namreč moral nenehno ustvarjati nove norme in jih prilagajati posebnostim življenjskih položajev vedno večjega števila manjših skupin. Zaradi gostote bi tako postajale norme nepregledne, kar ima za nasledek, da jih upravičenci ne bi poznali in jih ne bi uporabili, na drugi strani pa bi jih zaradi njihove vsebinske nepopolnosti velikokrat izrabili tisti, ki jim sploh niso bile namenjene. Tako se dober namen v praksi sprevrže in namesto enakosti dobimo nepravičnost.
¹⁰ S tem, ko je sodišče ugotovilo, da lahko tožnica poleg nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana prejema tudi dodatek za nego otroka v najvišji višini, pri čemer ima tožničina hči tudi v okviru bivanja v zavodu zagotovljene določene pravice (organiziran brezplačen prevoz s strani zavoda, brezplačna namestitev in hrana ter medicinska oskrba), je pravilno zavrnilo očitke o kršitvi ustavne pravice do socialne države in socialne varnosti.
¹¹ Zakonodajalec je tisti, ki svobodno določa sistem socialne varnosti oziroma socialne zaščite v okviru ustavnih določb, načel in pravil. Socialna država je država, ki s svojo zakonodajo in drugimi aktivnostmi skrbi in je odgovorna za zadovoljevanje socialnih potreb in socialnih interesov prebivalstva.
¹² Otrok je tako dalj časa upravičen do družinske pokojnine iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, dalj časa je kot družinski član obvezno zdravstveno zavarovan...
¹³ Zakonsko določilo lahko uporabimo, če ga razumemo in iz njega izluščimo sporočilo, ki nam omogoči, da sprejmemo (oblikujemo) pravno odločitev. Gre za rekonstrukcijo zakonskega dejanskega stanu s pravno posledico. Pavčnik, Teorija prava, 2007, str. 478.
¹⁴ Če sodišče kot razlagalec ne bi ravnalo tako, ne bi šlo več za razlago normativnega pravnega akta, ampak za ustvarjanje pravnih pravil, ki pa so v pristojnosti zakonodajalca. Od tega strogega pravila lahko sodišče kot razlagalec odstopa samo v primerih pravne praznine ali pri ohlapnih določilih, katerih vsebino mora razlagalec šele razvijati in dopolnjevati.
¹⁵ Razlaga se prične lahko šele tedaj, ko se pojavijo različna stališča in dvom, ki ga je treba razrešiti.
¹⁶ Opredeljen v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1.
¹⁷ Dolžine obdobja skrbi za otroka.
¹⁸ Da je tožeča stranka z novelo zakona (čeprav v pritožbi zatrjuje, da je tudi ta ureditev protiustavna) soglašala, potrjuje dejstvo, da zoper odločbo CSD št. ... z dne 22. 10. 2018, ki je bila sprejeta na podlagi te novele in s katero je bila tožnica ponovno upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek za obdobje od 1. 10. 2018 do 19. 9. 2020 v višini 183,54 EUR bruto mesečno, ni vložila pritožbe, da bi lahko naprej uveljavila pravice, ki so ji po njenem zatrjevanju kršene.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 148/2017
• VDSS Sodba Psp 12/2018
• VDSS Sodba Psp 339/2019