<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 574/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.574.2019
Evidenčna številka:VDS00032855
Datum odločbe:16.01.2020
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:razrešitev direktorja - javni zavod

Jedro

Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa sveta tožene stranke o predčasni razrešitvi tožnika z mesta direktorja tožene stranke, ki je bil izdan na podlagi 3. in 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Po teh določbah, je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če ta pri svojem delu ne ravna po predpisih o delovnih razmerjih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi in če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Sodišče prve stopnje je preverjalo utemeljenost v sklepu navedenih razlogov, na podlagi katerih je bil tožnik predčasno razrešen z mesta direktorja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo razlike v plači med plačo direktorja in plačo svetovalca za obdobje od nezakonite razrešitve z delovnega mesta direktor do dneva izteka mandata. Tožnik je zahteval plačilo razlik v plači in ne odškodnine in ni navajal posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, kot to skuša prikazati v pritožbi. Predpostavke odškodninske odgovornosti je potrebno jasno in določno zatrjevati, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da predpostavke odškodninske odgovornosti izhajajo iz navedb in predloženih dokazov tožnika.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka delno spremeni tako, da se znesek 3.251,07 EUR zniža na 1.857,52 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišče prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklep Sveta zavoda Javnega zavoda A. z dne 15. 11. 2017 o razrešitvi tožnika stranke z mesta direktorja pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, nezakonit (točka I izreka). V točki II izreka je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati znesek razlike v plači po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2016 in aneksu št. 2 z dne 28. 12. 2017 (direktor 59. plačni razred), ter po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 1. 2018 (svetovalec 50. plačni razred), ki se uporablja od 12. 1. 2018 dalje za obdobje od 12. 1. 2018 do 11. 7. 2020 in sicer razlike v posameznih bruto mesečnih zneskih kot izhaja iz te točke, v skupnem znesku 43.889,87 EUR bruto, od bruto zneska obračunati vse prispevke in dajatve ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni. V točki III izreka, pa je tožniku naložilo, da toženki plača v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe stroške postopka v znesku 3.251,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za plačilo, do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zaradi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. alineji in pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. alineji prvega odstavka 338. člena ZPP zoper odločitev v II. in III. točki izreka sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 285. člena ZPP o materialno procesnem vodstvu. V obrazložitvi sodbe pod točko 14 je navedlo, da tožnik ni zatrjeval in tudi ne dokazal vseh štirih postavk odškodninske odgovornosti, kar je popolno presenečenje. Te kršitve do izdaje sodbe ni mogel grajati, saj ga sodišče v postopku na to ni opozorilo. Tako je sodba v tem delu zavrnitve zanjo popolno presenečenje. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče pri argumentaciji zavrnitve zahtevka (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, VIII Ips 309/2017 z dne 22. 1. 2019) je bil objavljana konec decembra, kar je nekaj dni pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. Stališče vrhovnega sodišča, da naj bi v primeru, kadar gre za poslovodno osebo oziroma direktorja po Zakonu o zavodih, šlo za pogodbeno odškodninsko odgovornost, za katero je pravna podlaga v Obligacijskem zakoniku, je v nasprotju z vsebinskim smislom Zakona o zavodih. Določbe tega zakona, ki je bil sprejet 1985 leta, niso nikoli nakazovale, da naj bi bil položaj direktorja zavoda drugačen od položaja drugih delavcev glede uveljavljanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik vztraja, da gre za delovnopravni zahtevek, ker sodišče ni vezano na pravno podlago. Četudi bi sodišče sledilo sodbi Vrhovnega sodišča RS v delu, da je potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika glede pogodbene odškodninske odgovornosti, pa tožnik trdi, da je navedel vsa relevantna dejstva, na katera opira svoj zahtevek in da gre za enoten zahtevek. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da je navedel vse predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer je protipravnost toženkinega ravnanja podana, ker je tožnika nezakonito razrešila. Tožniku je nastala škoda zaradi nezakonite razrešitve in s tem kršitve pogodbe, zato obstaja tudi vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Vzrok za nastanek škode je v toženkini sferi, toženka pa ni dokazovala, da bi se odgovornosti lahko razbremenila. Poleg tega je specifikacija škode podana na podlagi izračuna toženke. Tožbeni zahtevek povračila razlike v plači je konkretiziran in izkazan tudi kot predpostavka odškodninske odgovornosti torej škode, temu izračunu pa toženka ni nasprotovala. Tako so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Nasprotuje pa tudi odločitvi o stroških postopka.

4. Toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s prvim očitkom sveta toženke tožniku, da je kršil predpise v zvezi z zagotavljanjem pravic zaposlenim in sicer v zvezi z nepravilnostmi pri prevedbi, na podlagi katere je bilo precejšnje število zaposlenih razporejenih na delovna mesta, pa za zasedbo niso izpolnjevali pogoja izobrazbe, sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb priče B.B., ki so za razumevanje očitanih kršitev bistvenega pomena in s tem kršilo določbe pravdnega postopka. V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati nevestnega ravnanja ali malomarnosti v zvezi z nepravilnostmi pri prevedbi, navaja, da tožnika ni mogoče opravičevati s sklicevanjem na nejasna in spreminjajoča se navodila in prelaganjem odgovornosti na pristojne službe toženke. Direktor je namreč tisti, ki skrbi za zakonitost dela zavoda, zato bi moral ukrepati, saj je bil z nepravilnostmi seznanjen že leta 2009. Moral bi biti bolj aktiven pri odpravljanju napak. Če za to ni imel ustreznega znanja, bi moral to urediti na drug način. Dokazni postopek je pokazal tudi, da je bil tožnik ves čas opozarjan na nepravilnosti, pa v osmih letih ni storil nič za njihovo odpravo. Ker je razrešitev tožnika posledica njegove zavestne in načrtne odločitve, da nepravilnosti, na katere je bil od leta 2014 večkrat opozorjen, ne odpravi, je razrešitev utemeljena. Pri tem dodaja, da nastanek škode ni pogoj, saj je dovolj že možnost nastanka škode. Glede očitka v zvezi s finančnim načrtom toženka vztraja, da je tožnik s svojim ravnanjem oziroma opustitvijo ravnanj, kršil določbe Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (ZIPRS1718), ker finančnega načrta ni pravočasno posredoval v sprejem pristojnemu ministrstvu. Napačno je stališče sodišča, da iz veljavne zakonodaje ne bi izhajali roki za popravke finančnega načrta v skladu s končnimi izhodišči. Da morajo posredni uporabniki državnega proračuna posredovati sprejete finančne načrte in programe dela v soglasje pristojnemu ministrstvu v 45 dneh od prejema izhodišč izhaja iz šestega odstavka 61. člena ZIPRS1718, nepravočasnost pa je po prvem odstavku 79. člena tega zakona razlog za razrešitev. Tega se je tožnik zavedal, saj je pripravil nov finančni načrt in ne sprejetega rebalansa. Glede očitka nevestnega in malomarnega izpolnjevanja obveznosti, toženka vztraja pri tem, da je tožnik nedvomno zavajal svet toženke z navedbami, da bodo vse obveznosti izpolnjene v rokih, da je delo opravljal nevestno in malomarno, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Kljub temu, da se sodišče ni ukvarjalo z ugotavljanjem ustreznosti oziroma zakonitosti izvedenega postopka razrešitve, pa toženka poudarja, da je bil postopek izpeljan pravilno.

5. Stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in predlagata, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo tožene stranke smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi, razen v delu odločitve o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi toženke:

8. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb priče B.B., v zvezi s prvo tožniku očitano kršitvijo in sicer, da naj bi pri svojem delu dopustil in javnim uslužbencem zagotavljal pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo in s tem obremenil javna sredstva. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve pravilno povzelo izpovedi prič in se do vseh pomembnih delov njihovih izpovedi tudi opredelilo. V zadnjih dveh odstavkih je napravilo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, na podlagi katere je sprejelo pravilen zaključek. Sodišču ni potrebno v celoti povzemati izpovedi priče in se opredeliti do vsake njene navedbe. Kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšne kršitve sodišče prve stopnje ni storilo, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi si niso v nasprotju, zato se sodba da preizkusiti.

9. Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa sveta tožene stranke z dne 15. 11. 2017 o predčasni razrešitvi tožnika z mesta direktorja tožene stranke, ki je bil izdan na podlagi 3. in 4. alineje drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/1991 in naslednji). Po teh določbah, je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če ta pri svojem delu ne ravna po predpisih o delovnih razmerjih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi in če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Sodišče prve stopnje je preverjalo utemeljenost v sklepu navedenih razlogov, na podlagi katerih je bil tožnik predčasno razrešen z mesta direktorja tožene stranke.

10. V zvezi s prvo tožniku očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati, da bi pri sovjem delu dopustil in javnim uslužbencem zagotavljal pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, zlasti pa ne, da bi pri svojem delu ravnal nevestno in malomarno. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je prevedbo plač v nov plačni sistem v letu 2008 zaupal pristojni kadrovski službi toženke, ki je razpolagala z ustreznim znanjem, saj se je v ta namen tudi dodatno izobraževala. Kadrovsko službo, ki je imela težave pri prevedbi tudi zaradi neenotnih navodil ministrstva, zaradi katerih je prišlo do nepravilnih prevedb nekaterih zaposlenih, je vseskozi sprotno pozival k odpravi ugotovljenih nepravilnosti, kar izhaja iz izpovedi prič. Odredil je tudi interni nadzor, zato je svoje delo opravljal skrbno. Kljub temu, da direktor skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 31. člena ZZ organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda, vodi strokovno delo zavoda in je odgovoren za strokovnost dela zavoda, tožniku ni mogoče očitati, da je svoje delo opravljal nevestno ali malomarno, saj si je prizadeval, da bi bila prevedba plač v nov plačni sistem pri toženi stranki izvedena pravilno in zakonito.

11. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tako do izpovedi C.C., pomočnika direktorja, kot tudi do izpovedi D.D., vodje kadrovske službe, v četrtem odstavku točke 8 obrazložitve. Na podlagi izpovedi C.C., je pravilno zaključilo, da ne more slediti izpovedi priče D.D., da je tožnik želel nepravilnosti pri prevedbah opravičiti in jih ne odpraviti. Pomočnik direktorja je izpovedal, da se je res za nekatere od zaposlenih vedelo, da nimajo ustrezne izobrazbe za zasedbo delovnih mest po prevedbi, vendar pa so bili to zaposleni, ki so izvajali zahtevnejša dela oziroma naloge, ki so bile na višjem nivoju od njihove izobrazbe. Poudaril je tudi, da zaradi različnih tolmačenj, saj tedaj ni bilo jasnih navodil, nihče ni vedel, kaj je resnično pravilno. Tožnik pa ni nikoli odredil nezakonitega delovanja pri prevedbi plač na nov plačni sistem.

12. Tožena stranka je v postopku tudi zatrjevala, da ji je zaradi ravnanja tožnika nastala škoda, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je njeno zatrjevanje zgolj pavšalno, saj je ni niti specificirala po obsegu oziroma višini. Prav tako pa kakršne koli škode tudi ni dokazala, ker tudi iz izpovedi predsednika sveta tožene stranke v času tožnikove razrešitve izhaja, da tožena stranka ni nikoli izračunala višine škode, ki naj bi ji zaradi tožnika nastala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je neutemeljen tudi očitek tožniku, da naj bi s svojim ravnanjem obremenil javna sredstva in toženki povzročil finančno škodo.

13. Tako so pritožbene navedbe toženke, v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o prvi v sklepu o razrešitvi tožnika očitani kršitvi, neutemeljene.

14. Naslednja kršitev očitana tožniku je, da je ravnal v nasprotju s predpisi in splošnimi akti tožene stranke, s tem, ko je pri svojem delu kršil 6. točko (pravilno odstavek) 61. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 (ZIPRS1718, Ur. l. RS, št. 80/2016 in naslednji), ker ni upošteval rokov za posredovanje finančnega načrta pristojnemu ministrstvu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za toženo stranko ni bilo sporno, da je tožnik finančni načrt pripravil, da je bil ta na svetu zavoda tožene stranke dne 20. 4. 2017 sprejet in da ga je tožnik isti dan posredoval v soglasje ministrstvu za zdravje. To soglasja ni dalo, ker je bil v finančnem načrtu upoštevan dvig cen, pa sredstev za to še ni bilo, poleg tega pa je ministrstvo dalo še druge pripombe. Po prejemu končnih izhodišč za pripravo programov dela 2. 6. 2017 in potrditvi dodatnih sredstev v zdravstvu, ki jih je toženka pridobila v mesecu oktobru, je bil pripravljen nov oziroma rebalans finančnega načrta. Svet toženke ga na seji dne 26. 10. 2017 ni sprejel, bil pa je sprejet na seji 4. 12. 2017. Sprejet je bil v enaki vsebini, kot je bil predlagan za sprejem na seji 26. 10. 2017, kar izhaja iz tožnikove izpovedi in iz izpovedi priče, pomočnice direktorja za finančne zadeve E.E.. V zvezi z načinom sprejema finančnih načrtov je priča F.F., vodja ekonomike pri združenju G., izpovedala, da je ministrstvo za zdravje pri potrditvi finančnih načrtov delovalo zelo različno in da so bile njegove odločitve v nasprotju z veljavno zakonodajo, zato je odgovornost za nepravočasno pripravo finančnih načrtov zelo težko prevaliti na bolnišnice, ki pa morajo, kadar svet zavoda potrdi finančni načrt brez končnih izhodišč, naknadno pripraviti rebalans finančnega načrta. Izpovedala je tudi, da tožnik z vključitvijo povišanja cen v finančni načrt ni ravnal nezakonito in nepravilno, toženi stranki pa zaradi tega, ker ministrstvo ni podalo soglasja, ni nastala nobena škoda. Le priča B.B. je izpovedala, da je tožnik kršil predpise, ker v roku 45 dni po končnih izhodiščih finančnega načrta ni posredoval v soglasje ministrstvu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnik v celoti izpolnil svojo obveznost, ko je dne 20. 4. 2017 sprejeti finančni načrt posredoval v soglasje ministrstvu za zdravje. Pravilno je ugotovilo, da tožnik ni kršil določbe 61. člena ZIPRS1718, kot mu očita toženka, saj zakon ne predvideva roka, v katerem bi bilo potrebno popraviti finančni načrt, za katerega ministrstvo ni dalo soglasja, oziroma sprejeti novega in ga ponovno posredovati v soglasje. Takega roka tudi ni določilo ministrstvo v dopisu z dne 5. 5. 2017. Tudi v dopisu ministrstva z dne 2. 6. 2017, ki vsebuje navodilo javnim zavodom, ki so že pripravili Program dela in finančni načrt za leto 2017, ki je bil potrjen na svetu zavoda in posredovan v soglasje ministrstvu, da prouči vpliv končnih izhodišč na sprejete dokumente in po potrebi pristopi k pripravi rebalansa, rok ni bil določen.

15. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tudi te kršitve ni storil, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik kršil 45-dnevni rok po šestem odstavku 61. člena ZIPRS1718, kar je po drugi alineji prvega odstavka 79. člena tega zakona razlog za razrešitev direktorja.

16. Po sklepu o razrešitvi z dne 15. 11. 2017, pa naj bi tožnik nevestno in malomarno izpolnjeval odrejene ukrepe Inšpektorja za javni sektor, saj naj bi zamujal roke, ki jih je postavil inšpektor za oddajanje dogovorov, in zavajal svet tožene stranke, ker naj bi na seji sveta dne 24. 8. 2017 povedal, da bodo do postavljenega roka odpravljene vse ugotovljene nepravilnosti, naslednji dan pa je toženka prosila za podaljšanje roka. S tem ravnanjem naj bi toženki povzročil večjo škodo oziroma zanemarjal ali malomarno opravljal svojo dolžnost, zaradi tega pa so nastale ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti.

17. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve ugotovilo, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi dejansko prihajalo do večkratne zamude rokov pri izpolnjevanju ukrepov inšpektorja za javni sektor predvsem glede zamujanja rokov za oddajanje odgovorov. Ugotovilo je tudi, da že v sklepu o razrešitvi toženka ni natančneje navedla, kdaj naj bi prišlo do zamude rokov, prav tako pa ni opredelila ne škode, ki naj bi ji s tožnikovim ravnanjem nastala in tudi ne motenj, ki so oziroma bi lahko nastale. Tega tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala in tudi ne dokazala. Iz izpovedi obeh zaslišanih prič C.C. in B.B. to ne izhaja. Tožnik je zanikal, da bi na seji sveta izjavil, da je vse razrešeno, ampak je dejal, da bo v rokih poročal inšpektorju o tem, kaj je bilo pri toženki v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi narejeno, ker pa ni bilo mogoče izpolniti obveznosti preverjanja nepravilnosti tudi za tiste zaposlene, za katere nepravilnosti niso bile z inšpekcijskim nadzorom ugotovljene, je prosil za podaljšanje roka za 90 dni, čemur inšpektor ni nasprotoval, saj je poznal zahtevnost problematike.

18. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je tudi očitek tožniku, da naj bi pri svojem delu zanemarjal in nevestno opravljal svoje dolžnosti, saj da ni upošteval predpisov, zaradi česar naj bi nastale ali lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti tožene stranke in bi ji bila s tem povzročena večja škoda, zgolj pavšale, saj toženka tega očitka ni konkretizirala in škode ni opredelila. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v delu, ki se nanaša na tožnikovo nevestno in malomarno izpolnjevanje obveznosti.

19. Kot izhaja iz navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso obstajali utemeljeni razlogi za tožnikovo razrešitev, zato je izpodbijani sklep sveta toženke z dne 15. 11. 2017 nezakonit.

K pritožbi tožnika:

20. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo razlike v plači med plačo direktorja in plačo svetovalca za obdobje od nezakonite razrešitve z delovnega mesta direktor dne 12. 1. 2018 do dneva izteka mandata 11. 7. 2020. Ugotovilo je, da tožnik vtožuje razliko v plači in ne odškodnine zaradi nezakonite razrešitve z mesta direktorja. Ker gre za statusno pravno razmerje, posledic razrešitve ni mogoče odpraviti drugače kot z odškodnino po 239. in 243. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Zaradi nezakonite razrešitve in nezakonitega prenehanja pogodbe, je tožnik upravičen do povrnitve škode, ki mu je nastala zaradi neizplačanih plačil, do katerih je bil upravičen. Ker pa tožnik s tožbo ni navajal vseh štirih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti, je sodišče pravilno tožnikov zahtevek po izplačilu razlike v plačah za vtoževano obdobje zavrnilo.

21. Tožnik s pritožbo neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo določbe 285. člena ZPP o materialno procesnem vodstvu. Po tej določbi predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče sicer ni vezano na pravno podlago, je pa vezano na postavljeni zahtevek. Ker je tožnik vtoževal razliko v plači in zahtevek tudi ustrezno utemeljil, mu sodišče ne more prisoditi odškodnine za škodo, za katero ni trdil, da mu je nastala in njenega nastanka niti ni utemeljeval.

22. Tožnik je zahteval plačilo razlik v plači in ne odškodnine in ni navajal posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, kot to skuša prikazati v pritožbi. Predpostavke odškodninske odgovornosti je potrebno jasno in določno zatrjevati, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da predpostavke odškodninske odgovornosti izhajajo iz navedb in predloženih dokazov tožnika.

23. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb v zvezi z datumom objave sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 309/2017 z dne 22. 1. 2019, ki je bil le nekaj dni pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, in se zato tožnik s sodbo ni mogel seznaniti. Sodna praksa je že pred tem zavzela stališče (npr. sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 315/2017 z dne 19. 6. 2018, VDSS sodba opr. št. Pdp 423/2017 z dne 20. 7. 2017, Pdp 545/2018 in druge), da delavec, ki se zaposli pri drugem delodajalcu ne more zahtevati izplačila razlike v plači med pogodbo o zaposlitvi pri delodajalcu, kjer mu je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala in plačo po pogodbi o zaposlitvi pri novem delodajalcu, ampak lahko zahteva le odškodnino v višini razlike v plači, saj je plača vezana na obstoj delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi. V obravnavani zadevi gre za vsebinsko enak primer, čeprav je bil tožnik z novo pogodbo o zaposlitvi zaposlen pri istem delodajalcu. Tožniku je prejšnja pogodba o zaposlitvi (nezakonito) prenehala zaradi nezakonite razrešitve in s tem tudi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor. Tako je prenehala pravna podlaga za izplačilo plač tožniku po tej pogodbi.

24. Pravilno pa tožnik v pritožbi navaja, da je z nedenarnim delom tožbenega zahtevka uspel, pa tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje bi moralo to upoštevati in tožniku kot potrebne stroške priznati tudi stroške zastopanja po tar. št. 15/3 v zvezi z zadnjo alinejo tar. št. 15/1 b Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji). Tako je tožnik upravičen do povračila stroškov za vložitev tožbe v višini 300 točk po OT, za tri pripravljalne vloge po 225 točk, za pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo po 300 točk in za drugi ter tretji narok za glavno obravnavo po 150 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR, 2 % za materialne stroške do 1000 točk in 1 % za materialne stroške nad 1000 točk po 11. členu OT ter 22 % DDV znaša 1.393,55 EUR. Ta znesek je potrebno odšteti od zneska, ki ga je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožniku, tako da je tožnik v roku 15 dni dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.857,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

25. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, delno utemeljena, zato jo je sodišče prve stopnje delno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in je v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 165., 154. in 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel, tožena stranka pa ni uspela v celoti. Z odgovorom na pritožbo nasprotne stranke pa stranki k odločitvi nista bistveno pripomogli. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zavodih (1991) - ZZ - člen 31, 31/2, 31/3, 38, 38/2, 38/2-3, 38/2-4.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 239, 243.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NTU2