VDSS Sodba Psp 299/2019

Jedro

Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ.

Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Spremenjeni sodni praksi je zaradi enakega varstva pravic (22. členu Ustave), potrebno slediti tudi na drugih področjih socialne varnosti, vključno z obravnavano.

Revizijsko sodišče je (VIII Ips 187/2018) eksplicitno zapisalo, da ni pravilno večkrat zavzeto stališče na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da ne more priti do zamude v izpolnitvi obveznosti dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odmerna odločba, oziroma dokler pokojninska dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav za nazaj. Končna in izvršljiva upravna ali sodna odločba sicer predstavlja podlago za izplačilo pokojninske dajatve in lahko hkrati tudi pogoj za nastanek zamude.

Izpostavlja normativno ureditev zamude ter zakonskih zamudnih obresti v OZ, po kateri je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). Povzema 299. člen OZ, ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za zamudo, oziroma, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva, naj izpolni obveznost. Predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, če rok izpolnitve ni določen, zakon pa kot dodaten pogoj zahteva še aktivnost upnika, kot npr. sprožitev postopka ali pridobitev izvršljive odločbe o obveznosti. Pogoj za nastanek zamude ni izdaja dokončne ali izvršljive odločbe o prejemku, temveč lahko zamuda nastane že pred tem. Zavarovancu, ki mu je dajatev priznana za nazaj, pripadajo tudi zakonske zamudne obresti na zapadle a neizplačane prejemke od dneva, ko je zavod ali drug organ z izplačilom v zamudi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati 3.401,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2018 dalje do plačila v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je v 15-ih dneh dolžna tožnici povrniti 654,60 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka."

II. Tožena stranka je na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za tožnico iz naslova Bpp dolžna plačati 142,74 EUR stroškov pritožbe v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji tožena stranka v 15 dneh plača 3.401,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2017 dalje do plačila (I. tč. izreka) in izreklo, da je tožnica dolžna toženi stranki v 8-ih dneh plačati 504,90 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka). Zaključuje, da ni terjatve na temelju odškodninske odgovornosti, saj ni protipravnosti, niti iz naslova zamude, ker ni bilo zamude pri delnem plačilu za izgubljen dohodek, saj je obveznost nastala šele z izdajo odločbe CSD št. ... z dne 26. 9. 2017.

2. Sodbo izpodbija tožnica po odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri stroškovne ugoditve tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Z zaključkom sodišča, da do vtoževanega zneska ni upravičena zaradi dolžniške zamude niti odškodninske odgovornosti tožene stranke, se ne strinja. Tožena stranka je postavljena v drugačen položaj od ostalih dolžnikov in celo prevaljuje soodgovornost nanjo, ker da je imela možnost vložiti tožbo zaradi molka organa. Takšno stališče ni sprejemljivo, saj je že leta 2014 vložila zahtevo za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljen dohodek na podlagi 83. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih¹ (ZSDP), medtem ko je tožena stranka denarno dajatev nakazala šele 15. 11. 2017. Odločitev bi morala sprejeti bistveno prej, tako pa jo je prikrajšala in ji povzročila škodo. Sodba je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja ( glede na določila Ustave RS), saj drugače obravnava državo v primerjavi z ostalimi dolžniki, ki morajo ob zamudi plačati zakonske zamudne obresti. Šlo je za nepravilno in malomarno ravnanje ter dolgotrajno upravno odločanje v njeno škodo. Ni šlo za minorno zamudo temveč celo za zavestno odločitev, da se počaka na pravnomočno odločitev v drugi zadevi. O pravici ni bilo odločeno tri leta in 10 mesecev, kar je mimo vseh razumnih rokov in sodi v okvir protipravnih ravnanj iz naslova odškodninske odgovornosti.

Ker se terjatev nanaša na zamudne obresti od zneskov delnega plačila za izgubljen dohodek, je potrebno uporabiti določbo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih² (ZDSS-1), po kateri nosi tožena stranka sama svoje stroške postopka. Vtoževani znesek je akcesorna terjatev na pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek, zato je potrebno stroškovno posledico presojati po 68. členu ZDSS-1.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in glede kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku³ (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zadevi niso podane. Vendar pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje z zavrnitvijo 3.401,30 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabljeno materialno pravo iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi vtoževanih 3.401,30 EUR iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti s procesnimi obrestmi od 15. 11. 2017 dalje. Dne 6. 1. 2014 vloženo zahtevo za delno plačilo za izgubljen dohodek je center za socialno delo z odločbo dne 6. 2. 2014 zavrnil, nato pa o pritožbi ponovno odločil šele 26. 9. 2017. Tožnici je od 1. 2. 2014 do 16. 7. 2016 priznal pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek v višini 734,15 EUR mesečno, mesečni denarni zneski pa so ji bili za nazaj nakazani šele 15. 11. 2017. Odločilna dejstva iz 6. točke obrazložitve sodbe, ki niso sporna, pritožbeno sodišče ne povzema znova.

Odločanje o terjatvi na temelju odškodninske odgovornosti

6. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku prvostopenjskega, da tožnica s tožbenim zahtevkom na odškodninski podlagi ne more uspeti. Ustava Republike Slovenije⁴ (Ustava) v 26. členu sicer določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki jo pri opravljanju dejavnosti povzroči oseba ali organ s protipravnim ravnanjem. Obligacijski zakonik⁵ (OZ) tako med drugim ureja krivdno odškodninsko odgovornost na podlagi civilnega delikta. Po 1. odstavku 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Seveda morajo biti za uspešno vtoževanje odškodninske terjatve izkazani kumulativno predpisani štirje elementi, in sicer protipravno ravnanje, obstoj škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivdna odgovornost.

7. Po ustaljeni sodni praksi je o protipravnem ravnanju državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil mogoče govoriti le ob grobih kršitvah materialnega ali procesnega prava, samovoljnem ravnanju, zlorabi oblasti, korupciji ali morebitnih drugih grobih kršitvah, kar v okoliščinah konkretnega primera ni izkazano. Terjatev na temelju odškodninske odgovornosti je utemeljeno zavrnjena.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve iz naslova zakonskih zamudnih obresti

8. Drugačno razsodbo od izpodbijane utemeljuje pravilna uporaba materialnega prava zaradi zamude v izplačilu glavnične denarne dajatve.

Po naravi stvari so zamudne obresti plačilo za prepustitev rabe denarnega zneska. Izračunavajo se v odstotku od zneska glavne terjatve ter časa, v katerem zamuda traja. Po osnovnem ekonomskem smislu so nadomestilo za uporabo tujega denarja, ki naj upniku nadomesti korist, ki bi jo imel, če bi določeno vsoto lahko uporabljal. V bistvu so objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, zato je odločilen odgovor na vprašanje, ali in kdaj dolžnik zaide v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti.

9. Za terjatve civilnega prava po OZ velja, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 299. člen). Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, zahteva izpolnitev obveznosti (2. odst. 299. člena).

10. Javno pravnih dajatev iz sistema socialne varnosti že po njihovi pravni naravi ni mogoče enačiti s terjatvami obligacijskega prava. O njih se odloča s posamičnimi upravnimi akti v upravnem postopku. Do zamude v izpolnitvi denarnih dajatev tako praviloma ne pride, preden abstraktno določena pravica ni priznana s posamičnim aktom. Vendar to lahko velja le pod predpostavko, da so odločitve izdane v skladu s procesnimi pravili, npr. Zakonom o splošnem upravnem postopku⁶ (ZUP), ali kakšnim drugim postopkovnim predpisom. Nosilci obveznih socialnih zavarovanj ali drugi pooblaščeni državni organi v zamudo zaidejo z neizvršitvijo izvršljivega upravnega akta. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁷ (ZPIZ-2) ki je edini materialni predpis, ki ureja zamudne obresti (197. člen) je zavod zavezan plačati zamudne obresti, če dajatev ne izplača v 60-ih dneh od dneva, ko je postala odločba o pravici, izvršljiva.

11. Predhodno navedene predpostavke niso absolutne. Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS⁸. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ.

12. Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Spremenjeni sodni praksi je zaradi enakega varstva pravic (22. členu Ustave), potrebno slediti tudi na drugih področjih socialne varnosti, vključno z obravnavano.

13. Revizijsko sodišče je (VIII Ips 187/2018) eksplicitno zapisalo, da ni pravilno večkrat zavzeto stališče na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da ne more priti do zamude v izpolnitvi obveznosti dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odmerna odločba, oziroma dokler pokojninska dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav za nazaj. Končna in izvršljiva upravna ali sodna odločba sicer predstavlja podlago za izplačilo pokojninske dajatve in lahko hkrati tudi pogoj za nastanek zamude!

Izpostavlja normativno ureditev zamude ter zakonskih zamudnih obresti v OZ, po kateri je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti (1. odstavek 378. člena OZ). Povzema 299. člen OZ, ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za zamudo, oziroma, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva, naj izpolni obveznost. Predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, če rok izpolnitve ni določen, zakon pa kot dodaten pogoj zahteva še aktivnost upnika, kot npr. sprožitev postopka ali pridobitev izvršljive odločbe o obveznosti. Pogoj za nastanek zamude ni izdaja dokončne ali izvršljive odločbe o prejemku, temveč lahko zamuda nastane že pred tem. Zavarovancu, ki mu je dajatev priznana za nazaj, pripadajo tudi zakonske zamudne obresti na zapadle a neizplačane prejemke od dneva, ko je zavod ali drug organ z izplačilom v zamudi.

14. Predhodno materialno pravno stališče, s katerim pritožbeno sodišče v celoti soglaša, je potrebno uporabiti tudi v okoliščinah konkretnega primera, ko je prišlo do zamude v izplačilu denarne socialne dajatve.

Nobenega dvoma ni, da je bila zahteva za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljen dohodek vložena 6. 1. 2014, da je bila prvostopenjska zavrnilna odločba sicer izdana že 6. 2. 2014, ponovna odločitev v zvezi z pritožbo pa šele 26. 9. 2017. Torej po le nekaj manj kot štirih letih od vložitve zadeve, kar je absolutno nesprejemljivo in v popolnem nasprotju s procesnimi roki, v katerih so organi dolžni izdajati posamične upravne akte. V okoliščinah konkretnega primera je prišlo do zamude v izplačilu delnega plačila za izgubljen dohodek, pripadajočega za čas od 1. 2. 2014 do 16. 7. 2016 in za nazaj izplačanega šele 15. 11. 2017. Zamuda je nastopila po izdaji prvostopenjske upravne odločbe 6. 2. 2014, ki bi tedaj morala biti izvršena, če ne bi bila nezakonita in je trajala ves čas od zapadlosti vsakomesečnega zneska v plačilo do plačila v enkratnem znesku dne 15. 11. 2017. Ob izkazani zamudi v izpolnitvi denarne obveznosti je zato toženec tožnici dolžan plačati vtoževanih 3.401,30 EUR iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti, ki jih po višini sploh ni prerekal.

15. Zaradi utemeljenosti pritožbe, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP zavrnilno I. točko izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da tožnici plača 3.401,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2018 dalje. Torej v skladu z 381. členom OZ od dneva vložitve tožbe dalje.

Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 365. člena v zvezi s 154. členom ZPP spremenilo tudi stroškovno II. točko izreka sodbe, in odločilo da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

16. Glede na to, da je tožnica v sporu o glavni stvari uspela, je pritožbeno sodišče na temelju 165., 155. in 154. člena ZPP odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti 654,60 EUR EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo⁹ (OT), in sicer po tar. št. 15. za tožbo 300 točk, za pripravljalno vlogo 225 točk, udeležbo na obravnavi 300 točk in odsotnost iz pisarne 40 točk, kar skupaj znaša 865 točk, po vrednosti 0,60 za točko - 519,00 EUR, povečanih za 22 % DDV pa 633,18 EUR. K temu je prištetih še 10,32 EUR materialnih stroškov ter 11,10 EUR kilometrine, tako da skupna višina vseh stroškov, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka znaša 654,60 EUR.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo še, da je tožena stranka za tožnico na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v skladu z odločbo Bpp 432/2019 z dne 4. 10. 2019 dolžna v 15. dneh plačati 142,74 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 110/06 s spremembami.
² Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
⁴ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS št. 80/1999 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS št. 96/2012 s spremembami.
⁸ Odločba Ustavnega sodišča Up 219/97 z dne 13. 4. 2000 in ponovno v isti zadevi št. Up 190/01 z dne 26. 3. 2000.
⁹ Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 258/2020
• VDSS sodba Psp 670/2009
• VDSS Sodba Psp 126/2017