VDSS Sodba Psp 375/2019

Jedro

Ne glede na definicijo in institut pokojninske dobe brez dokupa, ki je bil uveden z ZPIZ-2, je v konkretnem primeru, ker gre za lex specialis, glede na načelo lex specialis derogat legi generali, potrebno uporabiti določbe ZPKri in upoštevati definicijo pokojninske dobe, kot je veljala v času sprejetja ZPKri (21. 10. 1996), ko je veljal ZPIZ-92, kot tudi ob upoštevanju definicije pokojninske dobe kot je veljala v času vložitve vloge za priznanje statusa političnega zapornika (28. 12. 2007), ko je veljal ZPIZ-1 in upoštevati namen ZPKri. Ta je v tem, da se bivšemu političnemu zaporniku upošteva čas, ki mu je bil priznan na podlagi sklepa posebne komisije enako kot delovno aktivnemu zavarovancu, ki je bil obvezno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu ZPKri dolžna zagotoviti država (7. člen ZPKri, 12. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ-2).

Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 28. 12. 2007, je pri presoji narave pokojninske dobe priznane na podlagi določb ZPKri, potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki dobe brez dokupa ni urejal. Takšno stališče je že zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Psp 321/2019, smiselno enako pa tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017. Iz te sodbe izhaja, da je potrebno tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine presojati po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za priznanje statusa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 1. 2019 in odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 9. 2018 in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje. Ob enem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 391,99 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da zakon o popravi krivic (Ur. l. RS. št. 70/2005 - uradno prečiščeno besedilo in 92/2007, v nadaljevanju ZPKri) ureja pravico do povrnitev škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom. Pokojninsko dobo priznano na podlagi tega zakona s sklepom posebne komisije, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje skladno z 20. členom ZPKri upošteva pri odmeri pokojnine in sicer od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice bivšemu političnemu zaporniku. Določba 6. člena zakona omogoča tudi drugačno odmero starostne pokojnine, kot je urejena z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vendar le v primeru, če je za upravičenca takšna odmera ugodnejša. V primerjavi s splošnim zakonom omogoča le drugačen način odmere starostne pokojnine. Takšna pokojninska doba pa ne vpliva na višino odmerjene pokojnine, temveč se upošteva tudi pri izpolnjevanju pogojev glede dopolnjene pokojninske dobe, ki je poleg predpisane starosti potrebna za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine se tako tudi za bivše politične zapornike presoja po predpisih iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Poudarja, da se je upravni postopek začel v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS. št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), kar pomeni, da se lahko uveljavljanje pravic presoja po prej veljavnih predpisih izključno pod pogoji iz prvega odstavka 391. člena ZPIZ- 2. Tožnik na dan 31. 12. 2012 pri starosti 54 let, 11 mesecev in 4 dni in pokojninske dobe v trajanju 37 let, 6 mesecev in 27 dni, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS. št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ker je tožnik pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine izpolnil šele po uveljavitvi ZPIZ-2, to je po določbi 29. člena, ko je dopolnil 60 let in 6 mesecev starosti ter 40 let, 10 mesecev in 21 dni pokojninske dobe, od tega 33 let, 5 mesecev in 4 dni pokojninske dobe brez dokupa, mu je toženec v skladu z njegovo zahtevo priznal pravico do izplačila 20 % predčasne pokojnine. Vztraja, da pokojninske dobe priznane po ZPKri ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa. Niti ZPKri niti ZPIZ-2 ne omogočata drugačno definicijo pokojninske dobe, priznane po ZPKri. S pojmom pokojninske dobe brez dokupa je zakonodajalec zajel obdobja aktivnosti, to je obdobja obvezne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter tako vzpostavil razlikovanje s prejšnjim pojmom delovne dobe. V pokojninsko dobo brez dokupa se tako ne upošteva noben dokup, poleg tega tudi ne prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje, razen opravljanje kmetijske dejavnosti, podaljšano zavarovanje, vsa obdobja po 189. členu ZPIZ-1, doba priznana po ZPKri, doba priznana po zakonu o žrtvah vojnega nasilja itd. Izjema sta obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje in podaljšano zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani (novela ZPIZ-E). Iz zakonodajnega gradiva kot tudi iz navedb državnega zbora in vlade je razvidno, da pojem delovna doba, ki ga je uvedel ZPIZ-1 ni vključeval le obdobij zavarovanja, pridobljenih z delom, temveč tudi številne druge dobe pridobljene na podlagi različnih zavarovalnih podlag oziroma predpisov. Med temi so bile tudi dobe, za katere prispevki niso bili plačani ali so bili plačani nižji prispevki, kot je to veljalo za posameznike, za katere je veljala obveznost zavarovanja. Prav takšen primer je tožnikov. Plačilo prispevkov za konkretni primer, enako kot za ostale primere, ki so našteti v določbi 161. člena ZPIZ-2, ni pravno relevantno. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno enačilo pokojninsko dobo priznano po ZPKri z inštitutom pokojninske dobe brez dokupa. Nasprotuje pa tudi odločitvi, da mora pri izračunu tožnikove pokojninske osnove upoštevati tretji odstavek 6. člena ZPKri. ZPKri kot poseben predpis v tretjem odstavku 6. člena omogoča ugodnejšo odmero pokojnine, to pa je ravno tiste pokojnine, ki jo prejema zgolj upravičenec, ki mu je obvezno zavarovanje prenehalo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS. št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. V obravnavani zadevi je predmet spora dokončna odločba toženca z dne 29. 1. 2019, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvo stopenjsko odločbo z dne 18. 9. 2018. S slednjo je toženec tožniku priznal pravico do izplačevanja 20 % predčasne pokojnine v znesku 119,84 EUR na mesec od 21. 7. 2018 dalje.

Iz obrazložitve dokončne odločbe izhaja, da je tožnik dopolnil 60 let in 6 mesecev starosti in 40 let, 10 mesecev in 21 dni pokojninske dobe, od tega 33 let, 5 mesecev in 4 dni pokojninske dobe brez dokupa in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne pokojnine in posledično tudi ne do izplačila 20 % starostne pokojnine. Po stališču toženca pokojninske dobe v trajanju 7 let, 5 mesecev in 17 dni, ki mu je bila priznana po ZPKri, ni mogoče upoštevati kot pokojninske dobe brez dokupa.

7. Prav slednje, ali se pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi določb ZPKri, šteje kot pokojninska doba brez dokupa, je v obravnavani zadevi sporno. S tem v zvezi je posledično sporno vprašanje ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma do izplačila 20 % starostne pokojnine.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožniku s sklepom komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. ... z dne 3. 10. 2000, priznan status bivšega političnega zapornika. Po navedenem sklepu in sklepu št. ... z dne 11. 3. 2008 (priloga A4, A5) so bila tožniku priznana v pokojninsko dobo obdobja od 3. 8. 1984 do 26. 9. 1984 (v enojnem štetju), od 27. 9. 1984 do 30. 6. 1986 (v dvojnem štetju), od 1. 7. 1986 do 15. 3. 1987 (v enojnem štetju) in od 15. 6. 1987 do 21. 12. 1988 (v dvojnem štetju), v skupnem trajanju 7 let, 5 mesecev in 17 dni. Gre za pokojninsko dobo, ki je bila tožniku priznana na podlagi določb ZPKri.

9. Glede na navedeno in ker je tožnik zahtevo za izplačilo 20 % starostne pokojnine vložil dne 20. 7. 2018 oziroma za izplačilo 20 % predčasne pokojnine dne 12. 9. 2018, je pravna podlaga za razrešitev pritožbene zadeve podana v ZPIZ-2 in ZPKri. ZPKri v 6. členu določa, da se državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti, kot tudi čas, v kateremu je bila iz tega razloga v pred kazenskem ali preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti, onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prvega odstavka tega člena v pokojninsko dobo šteje dvojno (drugi odstavek 6. člena). Bivšemu političnemu zaporniku se čas, ki ga je po 1. 1. 1966 prebil v zaporu in za druga obdobja, ki so po tem zakonu upoštevajo v zavarovalno dobo, se za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma osnove, ob katerih so bili plačani prispevki, iz zadnjega koledarskega leta pred začetkom prestajanja zaporne kazni, če je to zanj bolj ugodno (tretji odstavek 6. člena). Sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu tega zakona se zagotavljajo v državnem proračunu (7. člen ZPKri).

10. Temeljni namen ZPKri, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je, da se tistim osebam, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravno - kazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, skladno z določbo 30. člena Ustave Republike Slovenije, zagotovi pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po tem zakonu se torej bivšemu političnemu zaporniku vzpostavi pravno stanje, ki bi ga užival, če kazni zapora ne bi bilo in bi bil lahko v tem času zaposlen ali samozaposlen oziroma bil delovno aktiven. Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil cilj ZPKri v izpolnitvi obveze, ki izhaja iz 30. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa pravico do rehabilitacije in odškodnine. To določbo uresničuje zakon tako, da lahko oseba, ki izpolnjuje pogoje navedene v zakonu, zahteva pri posebni vladni komisiji, status političnega zapornika in na podlagi te ugotovitve odškodnino in priznanje takrat tako imenovane delovne dobe.

11. ZPIZ-2 v 23. točki 7. člena, ki se nanaša na pomen izrazov, glede pokojninske dobe brez dokupa določa, da gre za obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. S kasnejšima novelama (ZPIZ-2B in ZPIZ-E) je bila navedena določba spremenjena tako, da je pokojninska doba brez dokupa obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani, obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti in obdobja delovnega razmerja v tujini, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Navedeni institut pokojninske dobe brez dokupa, je bil uveden šele z ZPIZ-2, medtem ko prej veljavni predpisi iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja take določbe niso vsebovali. Po ZPIZ/92 je med drugim pokojninska doba obsegala čas, prebit v zavarovanju, ki se je všteval v zavarovalno dobo po določbah tega zakona (202. člen ZPIZ/92), v zavarovalno dobo pa se je všteval čas, ki ga je zavarovanec po dopolnjenem 15 letu starosti prebil v obveznem zavarovanju in v prostovoljnem zavarovanju (203. člen). Kot delovna doba po ZPIZ-1 se je štela doba, pridobljena tudi s prostovoljno vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanja. V primerjavi z delovno dobo po ZPIZ-1 in pokojninsko dobo po ZPIZ/92 je pokojninska doba brez dokupa določena v ZPIZ-2, bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pri opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa je zakonodajalec izhajal iz kriterijev delovne aktivnosti in višine prispevka za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki sta vgrajena v samo bistvo obveznega pokojninskega zavarovanja.

12. Ne glede na definicijo in institut pokojninske dobe brez dokupa, ki je bil uveden z ZPIZ-2, je v konkretnem primeru, ker gre za lex specialis, glede na načelo lex specialis derogat legi generali, potrebno uporabiti določbe ZPKri in upoštevati definicijo pokojninske dobe, kot je veljala v času sprejetja ZPKri (21. 10. 1996), ko je veljal ZPIZ-92, kot tudi ob upoštevanju definicije pokojninske dobe kot je veljala v času vložitve vloge za priznanje statusa političnega zapornika (28. 12. 2007), ko je veljal ZPIZ-1 in upoštevati namen ZPKri. Ta je v tem, da se bivšemu političnemu zaporniku upošteva čas, ki mu je bil priznan na podlagi sklepa posebne komisije enako kot delovno aktivnemu zavarovancu, ki je bil obvezno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu ZPKri dolžna zagotoviti država (7. člen ZPKri, 12. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ-2).

13. Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 28. 12. 2007, je pri presoji narave pokojninske dobe priznane na podlagi določb ZPKri, potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki dobe brez dokupa ni urejal. Takšno stališče je že zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Psp 321/2019, smiselno enako pa tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017. Iz te sodbe izhaja, da je potrebno tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine presojati po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za priznanje statusa.

14. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da pokojninska doba po ZPKri glede namena, ki ga zakon zasleduje, v celoti ustreza opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2. Pri pokojninski dobi, priznani na podlagi ZPKri gre za obdobje, ki je po tem specialnem predpisu priznano kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za pokojninsko dobo brez dokupa, saj doba priznana po ZPKri ni doba, ki bi bila dokupljena oziroma ne gre za obdobje, ki bi se štelo v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov. Ne gre niti za obdobja iz 189. člena ZPIZ-1 oziroma 131. člena ZPIZ-2, niti za posebno dobo po ZPIZ-2.

15. Sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku in sodbo tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem se je sklicevalo na to, da je določbe zakonov potrebno razlagati v skladu s temeljnimi ustavnimi načeli. Eno od temeljnih ustavnih načel je tudi načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave, ki za državljana pomeni predvsem varstvo zaupanja v pravo. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Pomembno je tudi, da v kolikor bi sodišče sprejelo razlago zakona, za katero se zavzema toženec, bi poseglo v citirano ustavno načelo, in izvotlilo namen citiranih določb ZPKri. Na podlagi določb ZPKri je tožnik do uveljavitve pravice do izplačila 20 % pokojnine in pred uveljavitev ZPIZ-2 na podlagi sklepov Vlade Republike Slovenije že imel priznano pravico iz pokojninskega zavarovanja, to je pokojninsko dobo v trajanju 7 let, 5 mesecev in 27 dni po definiciji in namenu, kot ga je ta imela pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Edino pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v tem primeru potrebno upoštevati dejstvo, da se tožnik v času neupravičenega odvzema prostosti in zaradi kršitve temeljnih pravic in svoboščin v obdobju od 3. 8. 1984 do 26. 9. 1984, od 27. 9. 1984 do 30. 6. 1986, od 1. 7. 1986 do 15. 3. 1987 in od 15. 6. 1987 do 31. 12. 1988, ni mogel vključiti v obvezno zavarovanje in tudi ne plačevati prispevkov. Pokojninsko dobo, ki mu je bila priznana s sklepom z dne 3. 10. 2000 in z dne 11. 3. 2008 pa je potrebno upoštevati kot dobo brez dokupa, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, je v skladu z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS. št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožbenemu zahtevku ugodilo in na podlagi 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje s konkretnimi napotki, da v roku 30 dni ponovno odloči o zahtevi tožnika glede priznanja izplačila 20 % starostne oziroma podredno predčasne pokojnine z novim upravnim aktom, ob upoštevanju, da se vsa doba priznana po ZPKri upošteva kot pokojninska doba brez dokupa ter izračun pokojninske osnove opravi ob upoštevanju tretjega odstavka 6. člena ZPKri.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob enem je v skladu z določbo 155. člena ZPP tožniku priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR. Stroški v takšnem znesku predstavljajo 375 točk po Odvetniški tarifi 15/4 in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, to je 7,5 točke oziroma skupaj 382,5 točke, kar pri vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 229,50 EUR. Ker je pooblaščenec tožnika zavezanec za DDV, je sodišče na skupni znesek v višini 229,50 EUR priznalo še 22 % DDV, to je 50,49 EUR, skupno torej 279,99 EUR. Stroške za odgovor na pritožbo v takšni višini je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, da jih plača v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 378/2019
• VDSS Sodba Psp 321/2019
• VSRS Sodba VIII Ips 45/2020