VDSS Sodba Pdp 785/2019

Jedro

Kršenje pogodbenih obveznosti načeloma res predstavlja podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga, ki je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, vendar pa ni izključeno, da delodajalec prav zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja presodi, da delo delavca ne ustreza njegovim pričakovanjem, ki jih ta utemeljeno oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa je v zvezi s tem zmotno stališče pritožbe, da delodajalcu v primeru, če oceno neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljuje prav s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti delavca iz delovnega razmerja, teh ni treba izkazati. Delodajalec mora obrazložiti in dokazati dejanski razlog za odpoved tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljanega poskusnega dela z dne 29. 11. 2017 nezakonita (I. točka izreka) ter da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi te odpovedi, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do 30. 6. 2019 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 9. 12. 2017 do 30. 6. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati osnovno plačo v bruto znesku 1.155,27 EUR ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obračun in plačilo plač do dneva odločitve sodišča (IV. točka izreka) ter zahtevek za plačilo denarnega povračila v znesku 22.019,10 EUR (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 1.160,18 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper II. točko za izpodbijanje katere nima pravnega interesa, III. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi, da ji je delovno razmerje na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi trajalo do 30. 9. 2019 (vključno z vsemi pravicami in obveznostmi, ki naj jih v plačilo naloži toženi stranki). V pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je z aneksom št. 1 prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, saj je bil ta sklenjen le zaradi izvedbe projekta "A." v obdobju od 1. 9. 2017 do 30. 6. 2019. Kot bistveno izpostavlja, da aneks ne vsebuje določil o načinu izrabe dopusta, o znesku osnovne plače in o drugih bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi. Po njenem mnenju so bile z aneksom določene le dodatne naloge za čas trajanja projekta, na kar kažejo določila, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi št. ... in da še vedno opravlja (tudi) naloge iz te pogodbe. Po njenem mnenju bi bila po izteku aneksa pri toženi stranki še vedno zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in sicer vse do poteka časa, za katerega je bila ta sklenjena (do 30. 9. 2019). Sodišče prve stopnje bi zato obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki moralo ugotoviti do tega datuma. Sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o zahtevku za obračun plač, povečanih za dodatek za delovno dobo. V tem delu zato primarno predlaga izdajo dopolnilne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. do III. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. V pritožbi navaja, da je dokazala vsaj očitke tožnici glede neupravičenih odsotnosti z delovnega mesta, glede neustreznega vodenja poročil in druge dokumentacije ter glede pomanjkljivosti pri pripravah na začetek izvajanja socialnega programa. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila dolžna dokazati prav vsako zatrjevano kršitev, saj za zakonitost odpovedi zadostuje, da delavec v času poskusnega dela pokaže osebnostne lastnosti, ki za delodajalca niso sprejemljive. To, da tožnica v tem času ni pokazala zatrjevanih izkušenj in pričakovanih osebnostnih lastnosti, je bilo ugotovljeno s strani tričlanske komisije, ki je bila zadolžena za spremljanje njenega dela. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno upoštevalo pogoje za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Kršitve delovnih obveznosti je navajala le z namenom dokazovanja navedb, da tožnica odrejenega dela ni bila zmožna opravljati. V zvezi s tem opozarja na izpovedi zakonite zastopnice B.B., da je bila tožnica na dan pričetka izvajanja socialnega programa popolnoma nepripravljena, da prostori niso bili ustrezno pripravljeni, da je bila oprema zložena še v škatlah ter da so bile mize povsem prašne, ter izpoved nadrejenega delavca C.C., da je tožnica delovno mesto zapuščala predčasno oziroma da je bila doma v času, ko bi morala biti na delovnem mestu, ter da tudi sicer ni upoštevala navodil glede obvezne prisotnosti na delovnem mestu. Navedena sta v izpovedih podrobno opisala tudi druge težave, ki jih je tožena stranka imela zaradi tožničinega dela. Izpovedala sta, da je tožena stranka glede tožničinega dela prejemala številne pritožbe in da je tožena stranka s strani ministrstva prejela zahtevo po zamenjavi tožnice na mestu vodje socialnega programa. Navedeno so v ponovljenem postopku zaslišane kot priče potrdile tudi D.D. in delavki ministrstva E.E. in F.F., čeprav se slednji predvsem zaradi časovne oddaljenosti spornih dogodkov vseh podrobnosti v zvezi s tem nista več spominjali. Izpovedi delavk ministrstva, da so imeli s toženo stranko in drugimi izvajalci kar nekaj sestankov na temo izvajanja socialnih programov ter da so bile s tem težave, sta skladni z izpovedma zakonite zastopnice B.B. in priče D.D. glede zahteve po zamenjavi tožnice na mestu vodje izvajanja socialnega programa. Izpostavlja, da jo je tožnica, kot to izhaja iz dopisa z dne 11. 12. 2017, neutemeljeno očrnila pred Ministrstvom G. Sodišču prve stopnje očita, da je odločitev sprejelo že pred dopolnitvijo postopka v skladu z napotili pritožbenega sodišča, saj so zaključki v izpodbijani sodbi enaki tistim iz razveljavljene sodbe. Sodišče prve stopnje pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo, da ji je tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi zamolčala, da pogojev za zasedbo delovnega mesta (dve leti delovnih izkušenj z ranljivimi socialnimi skupinami) ne izpolnjuje. Ker v primeru, da bi ji bilo to znano, pogodbe o zaposlitvi s tožnico ne bi nikoli sklenila, do soglasja volj niti ni prišlo, posledično pa je pogodba o zaposlitvi nična. Sodišče se do tega ni opredelilo, čeprav sta o tem izpovedali tožnica in zakonita zastopnica. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. S sodbo opr. št. Pd 2/2018 z dne 12. 10. 2018 je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo, saj je presodilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. To odločitev je utemeljilo na ugotovitvah, da v aktu o sistemizaciji za delovno mesto pomočnica direktorice pogoj poskusnega dela ni bil določen, ter da je tožena stranka tožnici v odpovedi po vsebini v resnici očitala kršitve pogodbenih obveznosti in ne neuspešno opravljenega poskusnega dela. Pritožbeno sodišče je po pritožbi tožene stranke ugodilni del prve sodbe in odločitev o stroških postopka s sklepom opr. št. Pdp 12/2019 z dne 13. 6. 2019 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da ponovno izvede potrebne dokaze, glede neizvedenih dokazov pa navede pravilne razloge za njihovo zavrnitev. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu tudi zavzelo stališče, da je bil dogovor o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi sklenjen zakonito in sodišču prve stopnje naložilo, naj očitke iz odpovedi presoja po vsebini. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu, nato pa izdalo izpodbijano sodbo.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožena stranka 29. 11. 2017 podala tožnici na podlagi 5. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V skladu s prvim odstavkom 125. člena ZDR-1 se delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorita o poskusnem delu, ki traja največ šest mesecev. Če delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi (četrti odstavek 125. člena ZDR-1).

9. Tožena stranka je odpoved utemeljevala z naslednjimi razlogi:

- da je tožnica kršila navodila o delovnem času, saj je prepozno prihajala na delo in predčasno odhajala domov, posledično pa ni dosegala polnega delovnega časa;

- da tožnica med delovnim časom ni bila vedno na delovnem mestu;

- da je bila tožnica nesamostojna in nedosledna pri izvrševanju navodil za delo oziroma da je ravnala samovoljno, na kar je bila s strani nadrejene delavke večkrat opozorjena;

- da tožnica ni vzpostavila delovišča v prostorih družbe H. d. o. o., kar je bilo ugotovljeno s strani pristojnega inšpektorata;

- da je tožnica pokazala neprimeren odnos do udeležencev socialnega programa in nestrokoven odnos do dela, na kar je toženo stranko opozorilo ministrstvo; tako je na sestanku v novembru 2017 ministrstvo toženo stranko seznanilo s tem, da s tožničinim delom niso zadovoljni in da jo je treba zamenjati.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno presodilo, da tožena stranka zatrjevanih razlogov za odpoved ni dokazala, zaradi česar odpoved ni zakonita. Glede vsakega od zatrjevanih ravnanj tožnice je izdelalo prepričljivo in ustrezno obrazloženo dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

K pritožbi tožnice:

10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnici 31. 8. 2017 v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 30. 9. 2019 za delovno mesto "pomočnica direktorja pri izvedbi ...", v sredini septembra 2017 pa še aneks št. 1 k tej pogodbi (z datumom 1. 9. 2017), s katerim je prišlo do prezaposlitve tožnice na delovno mesto "strokovni vodja projekta" za določen čas od 1. 9. 2017 do 30. 6. 2019. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da aneks ni bil veljavno sklenjen, ker ni vseboval vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena ZDR-1. Določila o načinu izrabe dopusta in znesku osnovne plače je vsebovala pogodba o zaposlitvi z dne 31. 8. 2017, ki s sklenitvijo aneksa ni prenehala veljati. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo aneksa, ki ga je tožnica prostovoljno podpisala (nasprotnega niti v pritožbi ne zatrjuje), na podlagi tretjega odstavka 49. člen ZDR-1 prišlo do sprememb tistih bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, ki so bile z aneksom dogovorjene drugače, to je glede delovnega mesta, časa in razloga, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Na pravilnost te presoje ne vpliva dejstvo, da so bile spremembe v tej smeri za tožnico manj ugodne (predvsem glede skrajšanja časa, za katerega je bila pogodba sklenjena). Glede na navedeno tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da so bile z aneksom določene le dodatne naloge za čas trajanja projekta "A.", v preostalem obsegu pa do spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Sodišče prve stopnje je ob zaključku, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki pravilno ugotovilo le do izteka časa, določenega z aneksom (do 30. 6. 2019), in ne do izteka časa, določenega v pogodbi o zaposlitvi (do 30. 9. 2019), za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

11. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni odločilo o tožbenem zahtevku za obračun plač, povečanih za dodatek za delovno dobo. Kot izhaja iz 24. točke obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje zahtevek za obračun plač nad zneskom 1.155,27 EUR in do 2.201,91 EUR ter za obračun in plačilo dodatka za delovno dobo zavrnilo že s prvo sodbo. Ker se tožnica zoper to odločitev ni pritožila, je postala v tem delu pravnomočna, posledično pa pritožba neutemeljeno predlaga izdajo dopolnilne sodbe v zvezi s tem.

K pritožbi tožene stranke:

12. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 12/2019 zavzelo stališče, da kršenje pogodbenih obveznosti načeloma res predstavlja podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga, ki je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, vendar pa ni izključeno, da delodajalec prav zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja presodi, da delo delavca ne ustreza njegovim pričakovanjem, ki jih ta utemeljeno oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa je v zvezi s tem zmotno stališče pritožbe, da delodajalcu v primeru, če oceno neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljuje prav s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti delavca iz delovnega razmerja, teh ni treba izkazati. Delodajalec mora obrazložiti in dokazati dejanski razlog za odpoved tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

13. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti podane odpovedi sprejelo na podlagi ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala nobenega od zatrjevanjih tožničinih ravnanj, na podlagi katerih je sprejela odločitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno kot odločilno šteje, da je to, da tožnica v času poskusnega dela ni pokazala potrebnih izkušenj in osebnostnih lastnosti, ugotovila tričlanska komisija, ki je bila zadolžena za spremljanje njenega dela. Navedeno še ne utemeljuje zaključka, da je bila odpoved podana zaradi zakonitega razloga.

14. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je tožnica zamujala na delo in predčasno odhajala domov ter da med delovnim časom ni bila vedno na delovnem mestu. S temi očitki je tožena stranka utemeljevala navedbe iz ocene neuspešno opravljenega poskusnega dela, da tožnica ni upoštevala navodil nadrejenih delavcev oziroma da je ravnala samovoljno. Pritožba sicer pravilno navaja, da sta o tem, da tožnica ni upoštevala navodil glede prisotnosti na delovnem mestu, izpovedala zakonita zastopnica tožene stranke B.B. in delavec C.C., vendar je sodišče prve stopnje predvsem glede na izpoved zakonite zastopnice, da se prihodi in odhodi delavcev na delo pri toženi stranki beležijo s posebnimi čipi, s katerimi delavci vstopajo v službene prostore, in z vpisi v ročno evidenco, pravilno sledilo izpovedi tožnice, ki je očitke v tej smeri zanikala. Tožena stranka bi namreč navedbe o tožničinih kršitvah delovnega časa lahko dokazala s predložitvijo evidence o izrabi delovnega časa za tožnico, pa tega ni storila.

15. Pritožbeno sodišče glede na dejanske ugotovitve, da je tožnica delo v zvezi s programom socialne aktivacije v letu 2017 šele pričela opravljati, da se je ta program po vsej državi šele vzpostavljal in da je do težav prihajalo tudi pri drugih izvajalcih, ne le pri toženi stranki, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnici kot novo zaposleni delavki ni mogoče očitati neustreznega vodenja novih programov, s čimer so imeli sicer težave tudi bolj izkušeni delavci. Tožena stranka zato v pritožbi s sklicevanjem na izpovedi zakonite zastopnice B.B. neutemeljeno vztraja, da tožnica ni pripravila vsega potrebnega za pričetek izvajanja socialnega programa.

16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje tožene stranke, da je v zvezi s tožničinim delom prejela številne pritožbe ter da je s strani Ministrstva G. (v nadaljevanju: ministrstvo) prejela celo zahtevo, naj tožnico na mestu vodje socialnega programa zamenja. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega ni dokazala. Pritožba temu nasprotuje s sklicevanjem na izpoved priče D.D., ki je bila pri toženi stranki zadolžena za kadrovske zadeve, vendar pritožbeno sodišče glede na dejstvo, da sta tedanji delavki ministrstva E.E. in F.F. kakršne koli pritožbe izrecno zoper tožničino delo in zahtevo za njeno zamenjavo v izpovedih zanikali (izpovedali sta, da so pritožbe prejemali zoper vse izvajalce socialnih programov po Sloveniji), v pravilnost izdelane dokazne ocene nima pomislekov.

17. Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da ji je tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi zamolčala, da ne izpolnjuje vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta. To naj bi po navedbah tožene stranke dokazoval dopis, ki ga je tožnica 11. 12. 2017 naslovila na ministrstvo. Sicer drži, da se sodišče do teh navedb ni opredelilo, vendar v zvezi s tem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker za odločitev niso bistvenega pomena. Pogoj dveh let delovnih izkušenj na področju dela z osebami iz ciljne skupine, ki ga tožnica naj ne bi izpolnjevala, je naveden v aneksu, ki sta ga stranki sklenili na predlog tožene stranke in na podlagi katerega je tožena stranka tožnico premestila na delovno mesto za delo na projektu, ki se je iztekel tri mesece pred časom, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi 31. 8. 2017. Tožena stranka je torej po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi tožnico sama premestila na delovno mesto, za katerega ta naj ne bi izpolnjevala pogojev, posledično pa z argumenti v tej smeri ne more utemeljevati podane ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Trditev, da jo je tožnica z neresničnimi očitki očrnila pred ministrstvom, na presojo zakonitosti odpovedi ne more imeti nobenega vpliva, saj je tožnica dopis z dne 11. 12. 2017 ministrstvu poslala po podaji izpodbijane odpovedi.

18. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialno pravno pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, v skladu s 154. členom ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe. Tožena stranka je dolžna tožnici glede na priglašen stroškovnik in po Odvetniški tarifi (OT) povrniti stroške odgovora na pritožbo v naslednji višini: za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk oziroma 225,00 EUR in za materialne stroške 7,5 točk oziroma 4,50 EUR, kar skupaj znaša 229,50 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa 279,99 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 486/2016
• VDSS Sodba in sklep Pdp 257/2018
• VDSS Sodba Pdp 255/2018