VDSS Sodba Psp 321/2019

Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prvega odstavka 6. člena v pokojninsko dobo šteje dvojno (drugi odstavek istega člena).

V tem primeru gre za lex specialis. Po načelu lex specialis derogat legi generali je potrebno uporabiti določbe navedenega predpisa, torej pokojninsko dobo, kot se je po tedanjih predpisih upoštevala pri priznanju in odmeri pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako je tudi v prvem odstavku 20. člena ZPKri določeno, da pri odmeri pokojnine upravičencu po tem zakonu upošteva tožena stranka pokojninsko dobo, priznano na podlagi tega zakona, od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice. Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 8. 9. 2003, je torej pri presoji narave pokojninske dobe potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki "dobe brez dokupa" ni urejal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Odpravita se odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 3. 2019 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 27. 2. 2019 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje."

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 3. 2019 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 27. 2. 2019 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine brez odbitkov ter izplačilo razlik med že izplačano pokojnino in starostno pokojnino brez odbitkov.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je med strankama sporno vprašanje o pravni naravi dobe, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju: ZPKri)¹. Gre za vprašanje, ali bi se morala navedena doba po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² obravnavati kot pokojninska doba brez dokupa, ki pa predstavlja obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik pri tem opozarja na določbo 161. člena ZPIZ-2, ki določa, da Republika Slovenija zagotavlja sredstva iz državnega proračuna za pokrivanje obveznosti obveznega zavarovanja, ki nastanejo zaradi priznavanja ali odmere pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod posebnimi pogoji oziroma zaradi izpada prispevkov in sicer med drugim izrecno tudi za upravičence do višjega zneska pokojnine na podlagi Zakona o popravi krivic. Upoštevaje navedeno določbo so tako prispevki za navedeno obdobje tudi priznani in plačani. Glede na to, da je tožnik pred prisilnim (in krivičnim) odvzemom prostosti bil do zadnjega dne zaposlen in plačeval vse predpisane prispevke in da je tudi v času prestajanja kazni zapora vsak dan delal po 8 ur in več, ter da se je takoj po prihodu iz zapora zaposlil, je protiustavno in nezakonito, da se mu navedeno obdobje odvzema prostosti in po ZPKri priznane pokojninske dobe 10 let 2 meseca in 27 dni na podlagi drugačne in zmotne razlage določb ZPIZ-2 (ki na novo uvaja pokojninsko dobo brez dokupa), ne šteje kot pokojninska doba brez dokupa. Pri odločanju bi bilo ZPKri potrebno upoštevati kot lex specialis in s tem tudi namen navedenega zakona, ki je vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma v odpravi posledic. Tako pa se posega v tožnikove pričakovane pravice kot tudi v ustavno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, saj tožnik ne more uveljavljati pravice do starostne pokojnine po 4. odstavku 27. člena ZPIZ-2, ki omogoča izstop iz obveznega zavarovanja pri nižji starosti, to je 60 let, pri čemer se drugi (z enako delovno dobo in starostjo) lahko starostno upokojijo brez odbitka pri odmeri pokojnine. Tožena stranka se je tudi nepravilno postavila na stališče, da za navedeno obdobje ne uporabi izračuna pokojninske osnove po tretjem odstavku 6. člena ZPKri. Na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZPKri se namreč bivšemu političnemu zaporniku čas, ki ga je po 1. 1. 1966 prebil v zaporu in za druga obdobja, ki se po tem zakonu upoštevajo v zavarovalno dobo, za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki iz zadnjega koledarskega leta pred začetkom prestajanja zaporne kazni, če je to zanj bolj ugodno. Izpodbijane odločbe tožene stranke se v tem delu sploh ne da preizkusiti, saj iz odločbe ne izhaja, da bi bila navedena doba upoštevana pri izračunu pokojninske osnove. Nadalje je potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 7. člena ZPKri, iz katerega izhaja, da se sredstva za povečane obveznosti iz pokojninskega zavarovanja zagotavljajo iz državnega proračuna. Prispevki za tožnika so bili tako vsekakor plačani iz proračuna. Vse to pa pomeni, da se obdobje, ki ga je tožnik prebil v zaporu in je v prilogi izpodbijane odločbe tožene stranke navedeno kot druga zavarovalna doba, lahko obravnava zgolj kot pokojninska doba brez dokupa. Tožena stranka je tudi nepravilno zapisala, da naj bi tožnik ob uveljavljanju pravic dopolnil 61 let in 7 mesecev. Pravilna je ugotovitev, da je tožnik ob uveljavljanju pravic dopolnil 60 let in 7 mesecev starosti. V primeru, da se ne upošteva doba, priznana po določbah ZPKri v trajanju 10 let 2 meseca in 27 dni, se ponovno vzpostavlja in ohranja nezakonito stanje, ki ga je ZPKri želel odpraviti. Z odločitvijo, kot jo je sprejela tožena stranka, je tožnik prikrajšan tako pri odbitkih (18 %) kot tudi pri izračunu pokojninske osnove. ZPKri je bil sprejet v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)³. Oba zakona imata v hierarhiji pravnih aktov enako veljavo. Določba vsebovana v ZPKri ima poseben značaj, kar pomeni, da gre za lex specialis. Z omenjeno določbo je zakonodajalec želel v 2. členu ZPKri opredeljenim kategorijam neupravičeno obsojenih oseb omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji. Specialni zakon ima tako prednost pred splošnim zakonom, ki ga v določenem delu razveljavlja, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS⁴. Bistveno je namreč dejstvo, da se zavarovancu po določbah ZPKri naknadno prizna pokojninska doba. Ker ZPKri ne vsebuje (in niti ne more vsebovati) novega instituta pokojninske dobe brez dokupa, ki ga je uvedel šele ZPIZ-2, je potrebno imeti v vidu namen ZPKri, ki je v tem, da se žrtvi oziroma političnemu zaporniku vzpostavi stanje, ki bi ga užival, brez neupravičenega izreka kazni zapora. Ne nazadnje je tožnik v času prestajanja kazni vsaj 8 ur dnevno obvezno delal, pri čemer so šli prihodki v državni proračun. Tožnik se nadalje sklicuje na 30. člen Ustave RS, kjer je določeno, da kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu, torej tudi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter pravice po določba ZPKri. Glede ustavne odločbe⁵, ki jo omenja sodišče prve stopnje, pa tožnik izpostavlja, da je Ustavno sodišče presojalo zgolj dopustnost uvedbe pokojninske dobe brez dokupa. Ni pa presojalo omenjenega vprašanja z vidika kategorije političnih zapornikov. Tožnik tako meni, da se mora obdobje časa odvzema prostosti in po ZPKri priznana pokojninska doba 10 let 2 meseca in 27 dni razlagati kot pokojninska doba brez dokupa in da s tem že izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine brez zmanjšanja po 27. členu ZPIZ-2. Iz prvega odstavka 20. člena ZPKri tudi izhaja, da se priznana pokojninska doba upošteva v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od vložitve zahteve za priznanje statusa, kar je bilo v letu 2005. To pa pomeni, da bi bilo potrebno tudi pogoje za priznanje starostne pokojnine presojati po 46. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)⁶ in ne po kasnejšem zakonu. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017. Če pritožbeno sodišče do odgovora ne pride z ustreznimi tehnikami pravne razlage, pa naj po potrebi prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti določb ZPIZ-2 glede kategorije političnih zapornikov. V nasprotnem pa pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani odločbi tožene stranke odpravi ter zadevo vrne v ponovno upravno odločanje oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje. Je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 3. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 27. 2. 2019. Z omenjeno odločbo je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine v znesku 407,03 EUR na mesec od 27. 7. 2018 dalje. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila tožniku pokojnina odmerjena na podlagi 41 let 8 mesecev in 23 dni skupne (slovenske in srbske) pokojninske dobe, od tega 31 let 5 mesecev in 26 dni pokojninske dobe brez dokupa, v višini 59,13 % najnižje pokojninske osnove (839,48 EUR) in zmanjšana za 18 %.

6. V zadevi je sporno, ali se pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi določb ZPKri šteje kot doba brez dokupa.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku s sklepom z dne 5. 4. 2005 priznan status bivšega političnega zapornika za čas od 9. 7. 1981 do 25. 10. 1984 in od 6. 2. 1985 do 3. 12. 1986. Nadalje je bilo odločeno, da se mu čas odvzema prostosti v prej navedenem obdobju všteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju (priloga sodnega spisa pod A/3).

8. Tožena stranka je v predsodnem postopku upoštevala, da gre v primeru 10 let 2 mesecev in 27 dni za drugo zavarovalno dobo, ki ima enak status kot doba z dokupom. Tako je upoštevala, da je tožnik ob prenehanju zavarovanja dopolnil 60 let starosti in ima v Sloveniji 41 let 1 mesec in 9 dni (493 mesecev) pokojninske dobe, v Srbiji 7 mesecev in 14 dni (7 mesecev) pokojninske dobe, skupaj tako 41 let 8 mesecev in 23 dni pokojninske dobe (500 mesecev). Od tega znaša pokojninska doba brez dokupa 31 let 5 mesecev in 26 dni. Tožena stranka je presodila, da so s tem izpolnjeni pogoji po 29. členu ZPIZ-2 in mu je priznala pravico do predčasne pokojnine.

9. ZPIZ-2 je v 23. točki 7. člena, ki se nanaša na pomen izrazov, najprej določal, da je pokojninska doba brez dokupa: "obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe". S kasnejšima novelama (ZPIZ-2B in ZPIZ-2E) je bila navedena določba spremenjena tako, da je pokojninska doba brez dokupa: "obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani, obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti in obdobja delovnega razmerja v tujini, vendar brez dokupa pokojninske dobe". Navedeni institut je bil tako uveden šele z ZPIZ-2, med tem ko prej veljavni predpisi iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja take določbe niso vsebovali. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS⁷ je zakonodajalec razlikoval med zavarovanci, ki so (bili) v obvezno pokojninsko zavarovanje vključeni obvezno in tistimi, ki so se v obvezno zavarovanje vključili prostovoljno. Za ureditev spornega razlikovanja je uporabil kriterija delovne aktivnosti in višine prispevka, ki sta vgrajena v samo bistvo sistema obveznega pokojninskega zavarovanja.

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prvega odstavka 6. člena v pokojninsko dobo šteje dvojno (drugi odstavek istega člena).

11. V tem primeru gre za lex specialis. Po načelu lex specialis derogat legi generali je potrebno uporabiti določbe navedenega predpisa, torej pokojninsko dobo, kot se je po tedanjih predpisih upoštevala pri priznanju in odmeri pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako je tudi v prvem odstavku 20. člena ZPKri določeno, da pri odmeri pokojnine upravičencu po tem zakonu upošteva tožena stranka pokojninsko dobo, priznano na podlagi tega zakona, od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice. Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 8. 9. 2003, je torej pri presoji narave pokojninske dobe potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki "dobe brez dokupa" ni urejal. To izhaja tudi iz sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017. Iz sodbe namreč izhaja, da je potrebno tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine presojati po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za priznanje statusa. Ne nazadnje je pri tem bistveno tudi dejstvo, da že sam ZPKri v 7. členu določa, da se med drugim sredstva za povečane obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu tega zakona zagotavljajo v državnem proračunu. Tudi ZPIZ-2 v 161. členu (pred njim pa tudi ZPIZ-1 v 232. členu) določa obveznost državnega proračuna za pokrivanje obveznosti obveznega zavarovanja, ki nastanejo zaradi priznavanja ali odmere pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod posebnimi pogoji oziroma zaradi izpada prihodkov, in sicer za čas neupravičenega kaznovanja zaradi političnih razlogov oziroma neupravičenega odvzema prostosti. Navedena določba se tako nanaša tudi na upravičence do višjega zneska pokojnine na podlagi Zakona o popravi krivic (23. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ‑2). V tem primeru je torej potrebno upoštevati dejstvo, da se tožnik v času neupravičenega odvzema prostosti (od 9. 7. 1981 do 25. 10. 1985 in od 6. 2. 1985 do 3. 12. 1986) ni mogel vključiti v obvezno zavarovanje in tudi ne plačevati prispevkov. Pokojninsko dobo, ki mu je bila priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 pa je potrebno upoštevati kot dobo brez dokupa.

12. Glede odmere pokojnine pa bo tožena stranka upoštevala tretji odstavek 6. člena ZPKri, kjer je določeno, kako se bivšemu političnemu zaporniku čas, ki ga je po 1. 1. 1966 prebil v zaporu in za druga obdobja, ki se po tem zakonu upoštevajo v zavarovalno dobo, za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki iz zadnjega koledarskega leta pred začetkom prestajanja zaporne kazni, če je to zanj bolj ugodno.

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁸ pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter na podlagi prve alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1)⁹ zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju skladno z drugim odstavkom 82. člena ZDSS-1 vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek. Prav tako ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo.

14. Ker je tožnik s pritožbo uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, po preteku navedenega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče je priznalo 375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar znaša 229,50 EUR ter 22 % DDV v znesku 50,49 EUR, skupaj torej 279,99 EUR. Priglašeni stroški za pregled dokumentacije niso utemeljeni, saj so ti stroški že zajeti v drugih postavkah.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 59/1996 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.
⁴ Glej VIII Ips 49/2005 z dne 27. 9. 2005.
⁵ Glej U I-246/13 z dne 21. 4. 2016.
⁶ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
⁷ Glej U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016.
⁸ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁹ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 219/2016
• VDSS Sodba Psp 272/2020
• VDSS Sodba Psp 375/2019