VDSS Sodba Pdp 434/2019

Jedro

Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni strogo formalen postopek z vsemi procesnimi zagotovili. S tem, ko tožena stranka tožniku ni predložila lastnih listinskih dokazov, ni bila kršena tožnikova pravica do učinkovitega zagovora. Zagovor namreč pomeni pravico delavca, da se o očitkih toženke izjasni, ta pravica pa je bila tožniku v obravnavanem primeru zagotovljena, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi predstavnik sindikata. Tožnik pravice do zagovora ni izkoristil, je pa zagovor podal v pisni obliki. Dejstvo, da se je tožnik zagovora udeležil sam (brez pooblaščenca) pa ne pomeni kršitve pravice do zagovora. Tožnik je imel dovolj časa za pripravo na zagovor, na zagovoru pa je bil udeležen tudi predstavnik sindikata.

Kadar gre za policiste, med nedopustna ravnanja sodijo tudi vožnja pod vplivom alkohola, objestna vožnja, grožnja in nedostojno vedenje nasproti javnim osebam, četudi kršitve niso bile storjene med delovnim časom. Temeljna naloga policije je med drugim varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in preiskovanje storitev kaznivih dejanj in prekrškov, zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotavljanje premoženjske koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejanj in prekrškov (4. člen Zakona o policiji). Tožnik je ravnal v nasprotju s tem, saj je sam storil prekršek, s svojo vožnjo pa tudi ogrožal osebno varnost ostalih udeležencev v prometu, škodoval ugledu policije, njegovo ravnanje bistveno odstopa od zavez iz pogodbe o zaposlitvi (da se bo vzdržal ravnanj, ki škodujejo interesom delodajalca).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 13. 4. 2016 nezakonita in se razveljavi ter se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 13. 4. 2016 in 25. 5. 2016; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela od 2. 4. 2016 do prenehanja delovnega razmerja obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska te plače pa odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak je na podlagi 118. člena ZDR-1 trajalo do vključno 3. 1. 2018 in mu je tožena stranka dolžna za ves čas delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja; obračunati 26.250,00 EUR bruto, od tega plačati davke in prispevke ter nato izplačati odškodnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka in predhodnega postopka.

S sklepom je dopustilo spremembo tožbe in postopek ustavilo v delu, kjer je tožnik v podrednem tožbenem zahtevku zahteval ugotovitev, da je delovno razmerje trajalo od 4. 1. 2018 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

2. Zoper zavrnilno sodbo in odločitev o stroških postopka vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Meni, da tožena stranka ni uspela dokazati, da se je generalni direktor z očitkom iz izredne odpovedi seznanil šele 24. 3. 2016, saj je sam na zaslišanju izpovedal, da se je z očitkom seznanil že februarja 2016. Nasprotuje zaključku sodišča, da se je z očitki seznanil šele po pridobitvi dokumenta A. policistov. Navaja, da sodba ne dosega kriterija obrazloženosti, v posledici česar je ni mogoče preizkusiti in da sodišče ni prepričljivo pojasnilo, zakaj je izpovedbe A. (tujina) policistov ocenilo kot bistveno bolj prepričljive in verodostojne od tožnikovih. Nasprotuje dokazni oceni sodišča, da ni upoštevalo očitne razlike med izpovedjo A. policistov in dopisa z dne 10. 3. 2016 glede dolžine zasledovanja, vremenskih razmer, kot tudi dejstva, da na avtocesti ni primernih mest za zaustavitev, zato se je tožnik ustavil na prvem za to primernem mestu. Sodišče tudi ni izvedlo neposrednega zaslišanja A. policistov in ju soočilo s tožnikom in s tem kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Navaja, da je sam priznal storitev treh prekrškov, vendar navedeno ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je skrajni ukrep. Uveljavlja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in jih je neutemeljeno zavrnilo, predvsem glede dejanskih vremenskih razmer na sporni dan. Uveljavlja tudi, da v fazi zagovora ni bil seznanjen z dokazi, na katerih je temeljila izredna odpoved (podatkov A. policistov). Uveljavlja, da mu ni bil v skladu z zakonom omogočen zagovor, na katerem bi bil prisoten njegov pooblaščenec. Pooblaščenec je namreč 5. 4. 2016 zaprosil za preložitev zagovora z dne 8. 4. 2016 na 7. 4. 2016, tožena stranka pa temu predlogu ni ugodila. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v delu, da je tožnik kršil 37. člen ZDR-1 in ostale določbe specialnih podzakonskih predpisov ter pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da policisti tudi v zasebnem življenju spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise in poudarja, da tožniku ni mogoče očitati kršitev določb o policijskih pooblastilih, saj ni kršil zakonskih predpisov glede izvajanja delovnih obveznosti. Dogodek izven tožnikovega delovnega časa se v službi pri tožnikovem delu ni odražal. Izpostavlja, da se dogodka ne spominja, da se ni zavedal svojih dejanj in da jih ni imel v oblasti, zato ni ravnal naklepoma oziroma hudo malomarno, kar se mu očita. Sodišče tudi ni upoštevalo, da A. policista zoper tožnika nista vložila prijave in da je tožnik dejansko storjene prekrške priznal, jih obžaloval in plačal odmerjeno globo, obljubil pa je tudi korektno ravnanje v bodoče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. ZPP v 8. členu določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno sprejelo na podlagi zaslišanja tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke, prič B.B., C.C. in D.D. Opravilo pa je tudi zaslišanje prič E.E. in F.F. po tujem sodnem organu, drugih dokazov (listinskih) ter dejstev in sprejelo prepričljivo dokazno oceno o tem, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno v celoti strinja in se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pravilno ni opravilo poizvedb glede dejanskih vremenskih razmer na dan 3. 2. 2016, saj gre za dokaz, ki ga lahko pridobi tožnik sam (in nenazadnje ga je tudi pridobil in predložil sodišču). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo A. policistov in opravilo njunega soočenja s tožnikom. A. zakonodaja prepoveduje, da bi se policiste zaslišalo izven A., zato sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo neposrednega zaslišanja prič E.E. in F.F. pred slovenskim sodiščem, temveč je na podlagi vprašanj, ki sta jih postavili obe stranki, opravilo zaslišanje preko sodišča v A. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj - ZDR-1), toženka pa je obstoj odpovednega razloga tudi dokazala. Temu ustrezno je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter napačni uporabi materialnega prava.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih trditev tožnika, ustrezno pa je obrazložilo tudi svoje stališče v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi in kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovil generalni direktor toženke (7. točka obrazložitve). V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist - starejši policist, na Policijski postaji G.;

- da je tožnik dne 1. 4. 2016 prejel obvestilo in vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2016, istega dne pa mu je bil vročen tudi sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi;

- da se je tožnik zagovora 8. 4. 2016 udeležil brez svojega pooblaščenca, podal pa je pisni zagovor;

- da je dne 28. 4. 2016 tožnik prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2016, izdano na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je dne 3. 2. 2016 na avtocesti H. (tujina) - I. z osebnim avtomobilom z vožnjo pod vplivom alkohola skoraj povzročil prometno nesrečo, da je več kot 10 kilometrov bežal pred policijsko patruljo, ki ga je ustavila zaradi prehitre vožnje in na tej relaciji ogrožal ostale udeležence v prometu, da je s svojim ravnanjem policijsko patruljo prisilil v nevarne manevre ter se kasneje pri postopku z A. policisti do le-teh nedostojno vedel, jim grozil, ter se v postopku izkazal s službeno izkaznico Slovenske policije z namenom, da bi se izognil postopku;

- da je tožnik v zagovoru pri delodajalcu priznal storitev treh prekrškov, in sicer vožnja pod vplivom alkohola, da ni zaustavil in da je bil brez vozniškega dovoljenja;

- da je bil direktor Policijske uprave J. v začetku februarja s strani A. policista K.K. po telefonu obveščen o dogodku, v katerem je bil udeležen tožnik in je na podlagi tega poslal uradno zaprosilo pristojnim A. organom, da jih seznani o dejstvih, če je do navedenega dogodka sploh prišlo in kaj se je dejansko dogajalo;

- da je Policijska uprava J. na uradno zaprosilo prejela odgovor s strani A. organov 14. 3. 2016 (B21), v katerem so pojasnili, kaj se je dogajalo dne 3. 2. 2016;

- da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2016 podana znotraj 30-dnevnega roka, ko se je generalni direktor policije seznanil z dopisom A. organov, prejetim dne 14. 3. 2016.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožena stranka z vsem, kar je očitala tožniku, seznanjena že 11. 2. 2016, ko je bila neuradno po telefonu obveščena o kršitvi tožnika. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka prejela dopis A. organov, na podlagi katerih so uradno izvedeli o dejanjih tožnika dne 14. 3. 2016. Služba Generalnega direktorja policije pa je bila seznanjena s predlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala Policijska uprava J. dne 25. 3. 2016. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2016 podana znotraj 30-dnevnega roka tudi če bi se zakoniti zastopnik tožene stranke takoj seznanil z dopisom A. organov, ki je bil prejet 14. 3. 2018, in ne šele na podlagi predloga Policijske uprave J. z dne 25. 3. 2016.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da so bile tožniku v postopku kršene pravice, ker mu tožena stranka ni omogočila vpogleda v listinsko dokumentacijo, na podlagi katere je utemeljevala svoje očitke. Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni strogo formalen postopek z vsemi procesnimi zagotovili. S tem, ko tožena stranka tožniku ni predložila lastnih listinskih dokazov, ni bila kršena tožnikova pravica do učinkovitega zagovora. Zagovor namreč pomeni pravico delavca, da se o očitkih toženke izjasni, ta pravica pa je bila tožniku v obravnavanem primeru zagotovljena, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi predstavnik sindikata B.B. Tožnik pravice do zagovora ni izkoristil, je pa zagovor podal v pisni obliki. Dejstvo, da se je tožnik zagovora udeležil sam (brez pooblaščenca) pa ne pomeni kršitve pravice do zagovora. Tožnik je imel dovolj časa za pripravo na zagovor, na zagovoru pa je bil udeležen tudi predstavnik sindikata L.

12. Tožnik priznava storitev treh prekrškov (in sicer vožnjo pod vplivom alkohola, vožnjo brez vozniškega dovoljenja in dejstvo, da se ni ustavil). Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi izpovedi prič F.F. in E.E. ogrožal udeležence v prometu (neprilagojena hitrost, vožnja cikcak) in policijsko patruljo prisilil v nevarne manevre. E.E. je izpovedal, da je vozilo tožnika skoraj trčilo v njuno v zadnjem delu predora, zaradi česar je bil prisiljen hitro zaviti na desno. F.F. pa je povedal, da sta morala večkrat močno zavirati in nenadoma zaviti, da ne bi bila porinjena s ceste. Obe priči sta skladno izpovedali o vedenju tožnika in ga opisali kot arogantnega ter o njegovih grožnjah (kaj ju čaka v Sloveniji, da se med kolegi ne ravna tako in kako bo enako ravnal z njima v Sloveniji). Skladno sta tudi izpovedali, da se je tožnik identificiral s službeno izkaznico Slovenske policije. Glede na to, da je tožnik rekel, da se med kolegi ne ravna takole, je očitno, da se je s tem, ko je pokazal službeno izkaznico, želel izogniti postopku. Tožniku so tako dokazane kršitve, očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z izjemo razdalje zasledovanja tožnika (3 km, namesto 10 km), kar pa v bistvenem ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistven je namreč dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pred policijo bežal, razlika v kilometrih pa ni velika in ne odločilna.

13. Neutemeljeno je zatrjevanje tožnika, da ni nastala nobena škoda in da gre za manjše kršitve. Ne glede na to, da zoper tožnika A. policista nista vložila prijave, je bil okrnjen ugled toženke, kar je bistvenega pomena za sodelovanje s tujimi policijami, kot je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke. Kadar gre za policiste, med nedopustna ravnanja sodijo tudi vožnja pod vplivom alkohola, objestna vožnja, grožnja in nedostojno vedenje nasproti javnim osebam, četudi kršitve niso bile storjene med delovnim časom. Temeljna naloga policije je med drugim varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in preiskovanje storitev kaznivih dejanj in prekrškov, zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotavljanje premoženjske koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejanj in prekrškov (4. člen Zakona o policiji). Tožnik je ravnal v nasprotju s tem, saj je sam storil prekršek, s svojo vožnjo pa tudi ogrožal osebno varnost ostalih udeležencev v prometu, škodoval ugledu policije, njegovo ravnanje bistveno odstopa od zavez iz pogodbe o zaposlitvi (da se bo vzdržal ravnanj, ki škodujejo interesom delodajalca). Tožnik je kršil tudi 4. člen Kodeksa policijske etike, ki določa, da policisti pri opravljanju svojega dela in v zasebnem življenju skrbijo za varovanje ter utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožnik ravnal naklepno, saj se je zavedal, da s svojim ravnanjem krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pa je ravnanje kljub temu storil in hotel storiti. Tožnik je namreč bežal pred policijskim vozilom, ki ga je želelo ustaviti, prav tako pa se je izkazal s službeno izkaznico z namenom, da se postopku izogne. Tožnik je ravnal tudi hudo malomarno, to je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Dejstvo, da v primeru alkoholiziranosti ni dovoljeno voziti avtomobila in da je pri vožnji treba spoštovati cestno prometne predpise in z vožnjo ne ogrožati drugih voznikov, je znano vsakemu povprečno skrbnemu vozniku, še toliko bolj pa to mora biti znano policistu. Prav tako je povprečno skrbnemu udeležencu v prometu znano, ali te policija s prižganimi opozorilnimi znaki zasleduje in da se je v tem primeru treba čimprej ustaviti. Neutemeljen je pri tem pritožbeni ugovor, da se tožnik ni zavedal svojih dejanj in jih ni imel v oblasti. Tožnik v dokaznem postopku ni navedel takih okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da je bila sposobnost razumevanja in obvladanja tožnika v času, ko sta imela policista postopek z njim, okrnjena, pri čemer ni prezrlo, da je kljub alkoholiziranosti bežal z avtomobilom pred policijo, ter se kasneje skliceval na dejstva, da je policist.

15. Neutemeljeno pritožba izpodbija, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da je bil v konkretnem primeru okrnjen ugled in je nastala škoda pri tujem varnostnem organu, kar je bistvenega pomena za sodelovanje s tujimi policijami, predvsem pa zaradi dejanj, ki so sledile prekršku in sicer izkazovanje s službeno izkaznico, da bi se tožnik izognil kazni, ter grožnje tujim policistom. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ugotovljena kršitev delovne obveznosti glede na njeno naravo, teže in posledice res povzročila izgubo zaupanja pri toženi stranki do te mere, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ne glede na to, da na delo tožnika pred tem dogodkom ni bilo pripomb, in kljub dejstvu, da je tožnik dogodek deloma priznal in ga obžaloval. Vsak policist je dolžan tako v delovnem okolju, kot v prostem delovnem času ravnati v skladu s predpisi, saj predstavlja organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami določeno prav preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, odkrivanje in spremljanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita, posledično pa utemeljeno zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnika. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 196/2019
• VDSS Sodba Pdp 8/2020
• VDSS Sodba Pdp 503/2017