VDSS Sklep Pdp 593/2019

Jedro

Sklepa o ustavitvi postopka ni mogoče enačiti s pravnomočno (oprostilno) sodno odločbo kazenskega sodišča, v katerem bi se meritorno odločalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti tožnika.

Delovno sodišče tudi ne bi bilo vezano na oprostilno kazensko sodbo, saj v obravnavanem primeru kaznivo dejanje ni bil element izredne odpovedi. Za kaj takega bi šlo, če bi se tožniku kot kršitev delovnih obveznosti očitala storitev kaznivega dejanja (kar pa v obravnavani zadevi ni podano). V takem primeru bi bila odločitev o izredni odpovedi pogojena s pravnomočno kazensko sodbo: tako obsodilno kot oprostilno. V konkretnem primeru tožniku kot kršitev delovnih obveznosti ni bila očitana storitev kaznivega dejanja, temveč kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, zato v tem primeru tudi morebitna oprostilna sodba ne bi vplivala na drugačno odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP (I. točka izreka), in zavrglo predlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno iz razloga storitve kaznivega dejanja, saj je v odpovedi zapisala, da je postopek izredne odpovedi pokazal, da je tožnik storil kaznivo dejanje tatvine. V predmetnem delovnem postopku je sicer delovno sodišče presodilo, da je tožnik storil očitano dejanje, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja, vendar je v kazenskem postopku tožilstvo prišlo do drugačnega zaključka in postopek zoper tožnika umaknilo, kasneje pa je od pregona odstopila tudi tožena stranka, kot subsidiarni tožilec. Zatrjuje, da se je v kazenskem postopku ugotovilo, da tožnik ni storil očitanega kaznivega dejanja, ki je bil podlaga za odpoved. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 517/2007. Meni, da je v predmetni zadevi očitek, ki se je presojal v delovnem postopku identičen tistemu, ki se je presojal v kazenskem postopku in je zato delovno sodišče pred svojo odločitvijo vezano na ugotovitev kazenskega sodišča. Tožnik se zaveda, da sodišče v kazenskem postopku ni podalo meritorne odločitve o storitvi kaznivega dejanja, saj zaradi umika upravičenih tožilcev ni bilo več možnosti za nadaljevanje postopka, kar pa ne more biti v škodo tožnika. Tožnik namreč v kazenskem postopku ni imel možnosti, da zahteva meritorno odločitev, zato je potrebno za odločitev v delovnem postopku kazensko oprostilno sodbo enačiti s sklepom o ustavitvi postopka, saj se sicer tožnika postavi v neenak položaj glede na to, ali se je kazenski postopek zaključil z meritorno sodbo ali s sklepom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlogu tožnika ugodi ter obnovi postopek pred sodiščem prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlogov za obnovo postopka zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da sklep o ustavitvi postopka v kazenskem postopku ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga lahko še uveljavljala v okviru končnega postopka. Dejstva oziroma dokazi, ki nastanejo pozneje, ne morejo biti razlog za obnovo postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP.

6. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je podan obnovitven razlog po 11. točki 394. člena ZPP. Po navedeni določbi se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Pritožba se na ta obnovitveni razlog sklicuje, ker je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom opr. št. I K 12913/2019 z dne 11. 3. 2019 sklenilo, da se postopek zoper tožnika ustavi zgolj iz razloga, ker je tožena stranka kot subsidiarni tožilec umaknila obtožni predlog zoper tožnika in sklep o ustavitvi postopka enači z oprostilno sodbo.

7. Zmotno in protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku izključno iz razloga storitve kaznivega dejanja. Tožena stranka je v postopku izredne odpovedi ugotavljala, ali je tožnik kršil delovne obveznosti z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, torej ali je kršil delovne obveznosti in dolžnosti ter ali mu je zato mogoče podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v postopku izredne odpovedi ni odločala o storitvi kaznivega dejanja, prav tako o tem niso odločala sodišča prve in druge stopnje, kakor tudi ne vrhovno sodišče v odločitvi o reviziji. Za ugotovitev elementov hujše kršitve delovne obveznosti in dolžnosti po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 namreč delodajalec ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti delavca, niti kot predhodno vprašanje. Za kršitev po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ni pogoj, da bi morala biti kazenska odgovornosti tožnika (delavca) ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, zato ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe. V konkretnem primeru se je ugotavljalo, ali je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja in se mu ni očitala storitev kaznivega dejanja. Okrajno sodišče v Mariboru je izdalo sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnika zgolj iz razloge, ker je tožena stranka kot subsidiarni tožilec umaknila obtožni predlog zoper tožnika. To je storila, ker je bila v predmetni delovno pravni zadevi revizija tožnika zavrnjena in ni imela interesa za nadaljevanje kazenskega postopka zoper tožnika. Sklepa o ustavitvi postopka ni mogoče enačiti s pravnomočno (oprostilno) sodno odločbo kazenskega sodišča, v katerem bi se meritorno odločalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti tožnika, kot zmotno meni pritožba.

8. Delovno sodišče tudi ne bi bilo vezano na oprostilno kazensko sodbo, saj v obravnavanem primeru kaznivo dejanje ni bil element izredne odpovedi. Za kaj takega bi šlo, če bi se tožniku kot kršitev delovnih obveznosti očitala storitev kaznivega dejanja (kar pa v obravnavani zadevi ni podano). V takem primeru bi bila odločitev o izredni odpovedi pogojena s pravnomočno kazensko sodbo: tako obsodilno kot oprostilno.¹ V konkretnem primeru tožniku kot kršitev delovnih obveznosti ni bila očitana storitev kaznivega dejanja, kot zmotno zatrjuje pritožba, temveč kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, zato v tem primeru tudi morebitna oprostilna sodba ne bi vplivala na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje je zato predlog tožnika za obnovo postopka po 11. točki 349. člena ZPP utemeljeno zavrnilo.

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.

-------------------------------
¹ Podobno v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 285/2009 z dne 21. 9. 2009 in VIII Ips 517/2007 z dne 12. 9. 2009.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 457/2019
• UPRS Sodba I U 351/2020-13
• VDSS sklep Pdp 549/2013