VDSS Sodba Pdp 431/2019

Jedro

Povračilo stroškov za javni prevoz na način, za katerega se zavzema tožnica (kombinacija primestnega in mestnega avtobusa), v obravnavnem primeru ne pride v poštev, glede na to, da razdalja od avtobusne postaje, tj. kraja, kamor se tožnica pripelje s primestnim avtobusom, do tožničinega delovnega mesta znaša manj kot dva kilometra (cca. 1,5 km). Pogoj dveh kilometrov razdalje za pridobitev upravičenosti do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je treba upoštevati tudi v primerih posamezne pešpoti na poti na delovno mesto (npr. ko znaša razdalja od bivališča oziroma od kraja, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma razdalja od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, manj kot dva kilometra). Zaposleni za navedene razdalje, ki so krajše kot dva kilometra, ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala izplačilo razlike v stroških za prevoz na delo in iz dela za obdobje od decembra 2012 do decembra 2015 v višini 1.152,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2015 dalje do plačila; izplačilo razlike v stroških za prevoz na delo in iz dela za obdobje od januarja 2016 do decembra 2016 v višini 384,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2017 dalje do plačila in razliko v stroških za prevoz na delo in iz dela za obdobje od januarja 2017 do decembra 2017 v višini 384,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 818,36 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. Navaja, da je sporna le še možnost uporabe javnega prevoznega sredstva v dopoldanski izmeni, ko tožnica dela od 6.30 ure do 13.10 ure. Meni, da ni pravne podlage za stališče, da mora javni uslužbenec uporabiti zgolj eno avtobusno linijo in izstopiti na prvi najbližji postaji, če je ta oddaljena manj kot 2 km do službe. V Aneksu h kolektivni pogodbi, ki zavezuje pravdni stranki, je v tretjem odstavku 5. člena določeno, da javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenilo več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. V obravnavanem primeru se tožnica z avtobusom pripelje do sedeža delodajalca, pri čemer je časovna izguba manj kot ena ura. Namesto, da tožnica izstopi na prvi najbližji avtobusni postaji primestnega avtobusa in hodi 1,5 km, se lahko z mestnim avtobusom pelje naprej, naredi polkrog in se pripelje do sedeža tožene stranke. Sodišče ni upoštevalo kombinacije primestnega in mestnega avtobusa. Poudarja, da vstopi na primestni avtobus na avtobusni postaji A. ob 5.17 uri in pride na avtobusno postajo B. ob 5.28 uri. Ob 5.56 uri z avtobusne postaje B. odpelje mestni avtobus in pripelje na avtobusno postajo C. ob 6.09 uri. Pri tem tožnica od doma do postaje A. hodi 4 minute in od postaje C. do službe 2 min. Nato počaka še 19 min na pričetek službe. Časovna izguba v eno smer znaša manj kot eno uro. To pa pomeni, da je javni prevoz možen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožnica od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, zahteva povrnitev razlike v stroških prevoza na delo in z dela, in sicer med izplačanimi stroški v obliki kilometrine in stroški javnega prevoza za obdobje od decembra 2012 do decembra 2017. Tožnica meni, da bi morala tožena stranka upoštevali kombinacijo primestnega in mestnega javnega prevoza, in sicer za razdaljo od avtobusne postaje A. do avtobusne postaje B. (primestni avtobus) in naprej do avtobusne postaje C. (mestni avtobus), saj časovna izguba znaša manj kot eno uro. Nasprotno tožena stranka meni, da tožnica nima možnosti javnega prevoza oziroma ta za tožnico pomeni več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da javni prevoz od tožničinega bivališča do sedeža delodajalca ni mogoč ob nedeljah in praznikih ter v času, ko tožnica dela v popoldanski in nočni izmeni. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija, zato je med strankama sporno le še vprašanje javnega prevoza v dopoldanski izmeni, to je v času, ko tožnica dela od 6.30 ure do 13.10 ure.

8. Stroške prevoza na delo in z dela za sporno obdobje ureja 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.), ki določa, da pripada javnemu uslužbencu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, glede na razdaljo od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, če ta razdalja znaša več kot 2 km (prvi odstavek). Zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (drugi odstavek). Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev, za javne uslužbence, za katere povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba, in funkcionarje, pa z uredbo (7. odstavek). Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl. – Aneks), ki je v spornem obdobju veljal za toženo stranko, v prvem in drugem odstavku 5. člena določa enako kot ZUJF v prvem in drugem odstavku 168. člena. V tretjem odstavku 5. člena pa Aneks določa, kdaj javni prevoz ni mogoč, in sicer, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

9. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnica tudi za dneve, ko je v spornem obdobju delala v dopoldanski izmeni, ni upravičena do povračila stroškov javnega prevoza, temveč do kilometrine, kot ji je za sporno obdobje pravilno izplačala tožena stranka. Javni prevoz na razdalji med tožničinim bivališčem in krajem opravljanja dela sicer obstoji, vendar ga ni mogoče uporabiti, saj uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas za tožnico pomeni več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer (tretji odstavek 5. člena Aneksa).1 Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da povračilo stroškov za javni prevoz na način, za katerega se zavzema tožnica (kombinacija primestnega in mestnega avtobusa), v obravnavnem primeru ne pride v poštev, glede na to, da razdalja od avtobusne postaje B. (enako velja za avtobusno postajo D.), tj. kraja, kamor se tožnica pripelje s primestnim avtobusom, do tožničinega delovnega mesta znaša manj kot dva kilometra (cca. 1,5 km). Pogoj dveh kilometrov razdalje za pridobitev upravičenosti do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je treba upoštevati tudi v primerih posamezne pešpoti na poti na delovno mesto (npr. ko znaša razdalja od bivališča oziroma od kraja, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma razdalja od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, manj kot dva kilometra). Zaposleni za navedene razdalje, ki so krajše kot dva kilometra, ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela (prim. sodbo VDSS opr. št. Pdp 29/2014).

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo - 375 točk (tar. št. 15 OT), 7,5 točk materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV, kar znaša 279,99 EUR (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Javni prevoz (primestni avtobus) od tožničinega bivališča do avtobusne postaje D. (enako velja za avtobusno postajo B.) za tožnico predstavlja več kot eno urno dnevno časovno izgubo v eno smer, saj avtobus na avtobusno postajo pripelje več kot eno uro pred tožničinim nastopom dela pri toženi stranki.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 778/2010
• VDSS sodba Pdp 1143/2010
• VDSS sodba Pdp 66/2011