VDSS Sodba Pdp 611/2019

Jedro

Tožena stranka ni bila dolžna sistemizirati novega delovnega mesta, da bi ohranila tožničino zaposlitev. Tožena stranka je bila dolžna pridobiti mnenje Komisije in preveriti, ali lahko tožnici ponudi opravljanje drugega dela v skladu z njenimi omejitvami iz invalidske odločbe oziroma ali delovno mesto lahko prilagodi tako, da bi bilo za tožnico ustrezno. Navedeno je tožena stranka storila, v postopku pred sodiščem prve stopnje je dokazala, da za tožnico drugega ustreznega dela niti s prilagoditvijo delovnega mesta nima, zlasti zaradi dodatnih omejitev, ugotovljenih s sodbo socialnega sodišča, zato obstaja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Dokazno breme, da ni bila kršena prepoved diskriminacije, je res na delodajalcu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1), vendar to breme za delodajalca nastane šele tedaj, ko delavec navede dejstva, ki opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bil razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin (prvi odstavek 6. člena ZDR-1). Obrnjeno dokazno breme (enako kot glede dokazovanja razloga za podajo odpovedi oziroma zakonitosti odpovedi)1 ne pomeni, da je delavec prost trditvenega bremena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo primarni, podredni in podpodredni tožbeni zahtevek tožnice. V primarnem zahtevku je zahtevala razveljavitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2017, ugotovitev, da delovno razmerje ni zakonito prenehalo 26. 1. 2018 in še traja, reintegracijo in reparacijo ter pravdne stroške. V podrednem zahtevku je zahtevala razveljavitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2017, ugotovitev, da delovno razmerje ni zakonito prenehalo 26. 1. 2018 in še traja, reintegracijo in reparacijo, zmanjšano za prejeta neto nadomestila za čas brezposelnosti, ter pravdne stroške. V podpodrednem zahtevku pa je zahtevala razveljavitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2017, ugotovitev, da delovno razmerje ni zakonito prenehalo 26. 1. 2018, ampak je trajalo do datuma izdaje sodne odločbe, reparacijo, denarno povračilo in pravdne stroške. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zoper zavrnilni del sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka v II. točki izreka sodbe, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin oziroma dogodkov iz časa pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (razporeditev na delo na nov tiskarski stroj, za delo na katerem ni bila zmožna, nesporazumi s toženo stranko in grožnje z odpovedjo, pojav psihičnih težav pri tožnici, nepripravljenost tožene stranke za reševanje težav invalidov, nezagotovitev drugega ustreznega dela po izdaji invalidske odločbe). Toženi stranki očita, da ni ugotavljala, ali ima delovno mesto, ki ga lahko prilagodi tako, da bo ustrezalo tožničinim omejitvam, in tudi ni ugotavljala, ali lahko sistemizira novo delovno mesto. Tožena stranka bi tožnico lahko razporedila na delo na stroju za razrez papirja, na katerem je brez težav delala prvih deset let. Odnos tožene stranke do invalidov in tožnice ni bil primeren. Zavod RS za zaposlovanje v postopku pridobitve mnenja komisije ni preveril situacije pri toženi stranki, ampak je odločil le na podlagi listin v spisu. Tožena stranka mnenj zdravnika medicine dela in pooblaščene osebe za varstvo pri delu ni predložila. Ni pravočasno predložila veljavnega akta o sistemizaciji z opisi delovnih mest. Tožena stranka v aktu o sistemizaciji nima navedenih delovnih mest, primernih za invalide, in ukrepov za ravnanje z invalidnostjo na delovnem mestu. Zato presoja, ali ima tožena stranka na voljo ustrezna delovna mesta za tožnico, ni bila mogoča. Sodišče prve stopnje se do te navedbe ni opredelilo in ni ugotavljalo, ali je tožena stranka kršila obveznosti, ki ji jih nalaga zakonodaja, izpodbijana sodba je pomanjkljivo obrazložena. Izvedenka je k izvedenskemu mnenju priložila ocene tveganja za posamezna delovna mesta, čeprav tožena stranka tega dokaza ni predložila. Sodišče prve stopnje tožnici ni dovolilo, da bi izvedenki zastavila vprašanja glede okoliščin, kako je tožena stranka zagotavljala ustrezno zaposlitev drugim invalidom, kar bi bilo bistveno za presojo diskriminacije tožnice. Velja obrnjeno dokazno breme. Tožena stranka dokazov v zvezi s tem ni predlagala, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožničine navedbe šteti za dokazane. Čeprav velja obrnjeno dokazno breme in čeprav tožnica, ki pri toženi stranki ni več zaposlena, do podatkov ne more priti, je sodišče prve stopnje od tožnice zahtevalo, da konkretizira diskriminatorna ravnanja. S tem je tožnico onemogočilo pri uveljavljanju njenih pravic. Tožnica je pravočasno opozarjala na pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ki kljub zaslišanju izvedenke niso bile odpravljene. Izvedenka ni opravila celovite in poglobljene presoje, da tožena stranka nima ustreznega delovnega mesta za tožnico. Podan je upravičen dvom v nepristranskost izvedenke, ki je trdila, da v svoji karieri še ni srečala direktorja, ki bi si tako prizadeval za zaposlitev invalida. Iz navedenih razlogov je tožnica predlagala, da se postavi novega izvedenca. Iz izvedenega postopka izhaja, da so v letu 2015 za tožnico našli ustrezno delovno mesto oziroma delovno mesto, ki bi ga bilo možno prilagoditi. Po izdani sodbi socialnega sodišča ni bilo nobenih takšnih poskusov. Tožnica ne ve, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka storila vse, kar je bilo v njeni moči. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog in da je do tožnice in do drugih invalidov ravnala korektno in zakonito. Tožena stranka je iskala možnosti za zaposlitev tožnice s premestitvijo na drugo delovno mesto ali pa s prilagoditvijo delovnega mesta, vendar možnosti za nadaljnjo zaposlitev zaradi omejitev tožnice ni bilo. Razporeditev tožnice na delo na stroju za tiskanje aluminijastih izdelkov je bila posledica poslovne odločitve tožene stranke, ki je v njeni pristojnosti. Tožena stranka je bila pripravljena po izdani invalidski odločbi delo na stroju v prvem nadstropju s tehničnimi ukrepi prilagoditi tako, da bi bilo ustrezno za tožnico, vendar zaradi priznanih dodatnih omejitev s sodbo socialnega sodišča tožena stranka dela tožnici ni mogla več zagotoviti. Tožena stranka je v postopku predložila veljaven akt o sistemizaciji, iz katerega izhaja, da so vsa delovna mesta primerna za invalide. Izvedenka je na podlagi dokumentacije in ogleda delovnih mest pravilno in nepristransko ugotovila, da ustreznega dela tožena stranka za tožnico nima. Razloga za postavitev drugega izvedenca ni bilo. Tožnico je tožena stranka obravnavala enakopravno z drugimi invalidi, konkretnih navedb tožnica v tej smeri niti ni podala. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici podala 27. 11. 2017. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 30. 11. 2001 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 15. 3. 2005 na delovnem mestu "dodelavna dela". Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 30. 9. 2014 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, z zgornjima okončinama lahko opravlja delo, pri katerem odroči ali predroči v ramenskem sklepu do 70-, pri delu naj sama določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti, delo naj opravlja le v dnevnih izmenah s polnim delovnim časom, od 24. 9. 2014 dalje. Tožnica je v zvezi z dokončno odločbo ZPIZ sprožila socialni spor pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ki je s sodbo opr. št. I Ps 524/2015 z dne 15. 9. 2016 odločilo, da ima tožnica pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, in sicer poleg tistih, ki izhajajo že iz prej navedene odločbe ZPIZ, še omejitve, da je z očali zmožna za delo, kjer kljub dodatni osvetlitvi ni potreben oster vid na bližino, kjer ni ropota nad kritičnim, vibracij na celo telo, zmožna je za delo na delovnem mestu, kjer ni potrebna slušno govorna komunikacija. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka od Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) pridobila mnenje, iz katerega izhaja, da tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela, ki bi ustrezalo njenim invalidskim omejitvam, zaradi česar obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena 1. 12. 2017 in na podlagi katere ji je delovno razmerje prenehalo 26. 1. 2018.

7. Pravno podlago tega spora, na katero se je pravilno sklicevalo sodišče prve stopnje, predstavlja prvi odstavek 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga (ki je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1) le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Primere in pogoje, pod katerimi lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu, ter postopek s Komisijo, je določen v 101., 102. in 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2006 in nasl.)¹ ter v 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl.). V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Smiselno enako določa tudi šesti odstavek 40. člena ZZRZI.

8. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker ji ni mogla ponuditi drugega ustreznega dela glede na njene omejitve zaradi invalidnosti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravne in dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni bila dolžna sistemizirati novega delovnega mesta, da bi ohranila tožničino zaposlitev. Tožena stranka je bila dolžna pridobiti mnenje Komisije in preveriti, ali lahko tožnici ponudi opravljanje drugega dela v skladu z njenimi omejitvami iz invalidske odločbe oziroma ali delovno mesto lahko prilagodi tako, da bi bilo za tožnico ustrezno. Navedeno je tožena stranka storila, v postopku pred sodiščem prve stopnje je dokazala, da za tožnico drugega ustreznega dela niti s prilagoditvijo delovnega mesta nima, zlasti zaradi dodatnih omejitev, ugotovljenih s sodbo socialnega sodišča, zato obstaja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka preverilo vsebinsko pravilnost odločitve Komisije in utemeljenost odpovednega razloga. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo morebitne postopkovne napake, storjene s strani Zavoda RS za zaposlovanje v postopku pridobitve mnenja Komisije.

10. Tožena stranka je z izvedenskim mnenjem izvedenke za medicino dela, prometa in športa ter z izpovedmi zakonitega zastopnika tožene stranke in prič dokazala, da za tožnico ni imela ustreznega dela glede na njene omejitve iz invalidske odločbe in dodatne omejitve, ugotovljene s sodbo socialnega sodišča. Ker so bili v postopku zaslišani pogodbena sodelavka tožene stranke s področja varstva pri delu A.A., zdravnica B.B., postavljena pa je bila tudi izvedenka ustrezne stroke, ni odločilno, da tožena stranka ni predložila tudi pisnih mnenj zdravnika medicine dela in pooblaščene osebe za varstvo pri delu pri toženi stranki. Neutemeljeno se tožnica v pritožbi zavzema, da bi bila tožena stranka dolžna tožnico razporediti na delo na stroju za razrez papirja, na katerem je brez težav delala prvih deset let zaposlitve pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da delo na tem stroju zaradi hrupa, dvigovanja bremen do 15 kilogramov in potrebe po dobrem vidu na blizu ob kontroli izdelkov ne ustreza tožničinim omejitvam iz invalidske odločbe in ga tudi ni mogoče ustrezno prilagoditi. Glede na to je nepomembno pritožbeno zatrjevanje, da ji tožena stranka (še pred ugotovljenimi dodatnimi omejitvami v socialnem sporu) neutemeljeno ni odredila dela na stroju za razrez papirja. Navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na tožničine težave pri delu na stroju za razrez aluminijastih pokrovčkov (češ da tega dela ni mogla opravljati) in s tem povezano opozorilo pred odpovedjo iz krivdnega razloga ter konflikte med pravdnima stranka, so prav tako z vidika presoje podane odpovedi nebistvene. Tožnica odpovedi ni prejela iz krivdnega razloga, dejstva, ki jih izpostavlja, pa ne kažejo na nedopustno ravnanje toženke v zvezi s podano odpovedjo. Kot že navedeno, tožena stranka ni bila dolžna sistemizirati delovnega mesta, ki bi bilo za tožnico ustrezno, ampak (pridobiti mnenje Komisije in) v okviru obstoječih delovnih mest preveriti, ali za tožnico glede na ugotovljeno invalidnost obstoji ustrezno delovno mesto oziroma ali se delovno mesto lahko prilagodi tako, da bi bilo ustrezno. To pa je storila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka ni predložila veljavnega akta o sistemizaciji delovnih mest. Tožena stranka je s prvo pripravljalno vlogo 13. 8. 2018 po pozivu sodišča prve stopnje predložila akt o sistemizaciji z dne 1. 1. 2012 in ob tem navedla (list. št. 77), da je veljal v novembru 2017, torej v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica tem navedbam v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje pravilno predloženi akt o sistemizaciji (B43) štelo za veljaven v spornem obdobju. Na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vplivajo zatrjevane formalne pomanjkljivosti akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (nedoločitev delovnih mest, primernih za invalide, in ukrepov za ravnanje z invalidnostjo na delovnem mestu), čeprav je bilo sicer ugotovljeno, da ima tožena stranka vsa delovna mesta določena kot primerna za invalide. Sodišču prve stopnje se zato do teh navedb tožnice ni bilo dolžno opredeljevati in zaradi tega tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da jo je tožena stranka obravnavala drugače kot ostale invalide in da bi ji sodišče prve stopnje moralo dovoliti, da v zvezi s tem izvedenki postavi vprašanja. Dokazno breme, da ni bila kršena prepoved diskriminacije, je res na delodajalcu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1), vendar to breme za delodajalca nastane šele tedaj, ko delavec navede dejstva, ki opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bil razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin (prvi odstavek 6. člena ZDR-1). Obrnjeno dokazno breme (enako kot glede dokazovanja razloga za podajo odpovedi oziroma zakonitosti odpovedi)² ne pomeni, da je delavec prost trditvenega bremena. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj pavšalno navajala, da jo je tožena stranka drugače obravnavala kot ostale invalide. Teh navedb tožnica ni z ničemer konkretizirala (da bi navedla, v primerjavi s katerim drugim invalidom je bila drugače obravnavana), kot tudi ni navedla, na podlagi katere osebne okoliščine je bila (nedopustno) drugače obravnavana. Glede na to sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni izvajalo dokazov, na podlagi katerih bi se ugotovila pravno relevantna dejstva (da ni dopustilo postavljanja vprašanj izvedenki, ki se nanašajo na ravnanje tožene stranke pri ostalih invalidih). Sodišče prve stopnje tako ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako niso podane kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS - MP, št. 7/94).

13. Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev 252. člena ZPP v zvezi s 7. in 286. členom ZPP, ko trdi, da je izvedenka mnenje izdelala (tudi) na podlagi listin (ocene tveganja delovnih mest), ki do prvega naroka niso bile predložene s strani tožene stranke. Tožnica te kršitve v pripombah na izvedensko mnenje sicer ni uveljavljala (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ima izvedenec kot pomočnik sodišča med dokaznimi sredstvi specifičen položaj, ki se kaže v njegovem aktivnem razmerju s sodnikom, saj ima ne le pravico pregledati spis, temveč tudi zahtevati od sodnika ali strank določena pojasnila, sodišče pa mora ob tem paziti, da ne pride do kršitve razpravnega načela.³ Na podlagi drugega odstavka 252. člena ZPP se lahko na zahtevo izvedenca izvedejo v skladu s 7. členom ZPP dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Tožena stranka je v obravnavanem sporu zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z utemeljenostjo poslovnega razloga, poleg tega je bila tožnica z vročitvijo sklepa o določitvi izvedenke z dne 31. 12. 2018 obveščena, da bo izvedenka opravila ogled delovnih mest pri toženi stranki in da bo morala ugotoviti, ali bi tožnica pri toženi stranki lahko opravljala delo, ki bi bilo zanjo ustrezno glede na omejitve, česar po naravi stvari izvedenka ni mogla ugotoviti brez pridobitve dodatne dokumentacije.

14. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 254. člena ZPP, ker ni postavilo drugega izvedenca za medicino dela, prometa in športa. Mnenje drugih izvedencev se v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP zahteva, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z (novim) zaslišanjem izvedenca. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca, ker izvedenka ni izvedla celovite presoje, ali ima tožena stranka ustrezno delovno mesto za tožnico, oziroma ta presoja temelji na izvedenkini pavšalni oceni, da ima tožnica preveč omejitev. Navedeno ne drži, saj iz izvedenskega mnenja izhaja natančna in konkretna ocena izvedenke, ali so delovna mesta (oziroma dela), za katera tožnica sicer izpolnjuje formalne izobrazbene pogoje, za tožnico ustrezna glede na omejitve. Zgolj dejstvo, da se tožnica ne strinja z ugotovitvami izvedenke, ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Glede pritožbene navedbe o pristranskosti izvedenke pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni zahtevala njene izločitve, pa tudi izpostavljena izpoved izvedenke, da v svoji štiridesetletni karieri specialistke medicine dela še ni srečala direktorja, ki bi kazal takšen interes za ustrezno zaposlitev delavca, kot ga je izrazil direktor tožene stranke, ni okoliščina, ki bi vzbujala dvom v njeno nepristranskost. Iz izpovedi izvedenke namreč izhaja, da takšno mnenje temelji na njeni strokovni presoji.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na izid postopka.

-------------------------------
¹ Ta se v tem delu uporablja v skladu s tretjim odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.).
² Prim. odločba VS RS VIII Ips 95/2016, tudi odločba VS RS VIII Ips 164/2017 glede diskriminacije.
³ Prim. odločba VS RS II Ips 69/2017.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 451/2010
• VDSS Sodba Pdp 445/2020
• VDSS Sodba Pdp 446/2020