<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 622/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.622.2019
Evidenčna številka:VDS00032862
Datum odločbe:09.01.2020
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:pogodba o štipendiranju - dolžnost izpolnitve obveznosti - kadrovska štipendija - javni uslužbenec

Jedro

Glede na ugotovitve, da tožnik v času od 5. 3. 2015 do 9. 3. 2015 ni vedel, ali in pod kakšnimi pogoji bo (še) zaposlen pri toženi stranki, tožena stranka zgolj s tem, da je bila pogodba sestavljena prvi dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas pripravništva, ni dokazala, da je tožnik prejel pisno zagotovilo, da bo delovno razmerje z njim sklenjeno. Bistveno je namreč, da nekdanji štipendist dobi tako pisno zagotovilo, saj le na tak način ni v negotovosti glede svojega delovnopravnega položaja. Tudi sicer se določba 1. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o štipendiranju nanaša na obdobje neposredno po prejemu pisnega obvestila o zaključku izobraževanja, in je ni mogoče tolmačiti tako, da ima štipenditor tudi kasneje ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi štipendista pred potekom dobe, za katero je zavezan ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju, na voljo 90 dni, da nekdanjemu štipendistu ali ponudi novo pogodbo v podpis ali pa mu pisno zagotovi, kdaj se bo to zgodilo. Pritožba tako neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o nepravočasni ponudbi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za čas, krajši od časa trajanja prejemanja štipendij, štipenditor ne izpolni svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, zaradi česar je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti (tudi obveznosti ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju enako dobo kot je prejemal štipendije). Sklicevanje tožene stranke, da je tožnik najprej moral opraviti pripravništvo, ne vpliva na njeno obveznost zagotoviti mu delovno razmerje skladno s pogodbo o štipendiranju, po kateri je zavezan ostati pri njej v delovnem razmerju toliko časa, kolikor je prejemal štipendije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo, da se 2. točka izreka sklepa podkomisije A., komisije B. z dne 22. 8. 2018 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 17. 10. 2018 kot nezakonita razveljavi (I. točka izreka). V ostalem je tožbo zavrglo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka 896,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožena stranka. Sklicuje se na določbo 1. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o štipendiranju v organih državne uprave, ki določa, kdaj je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti, enako pa je določilo v 9.a) in c) točki pogodbe o štipendiranju. Navaja, da iz dikcije Pravilnika in pogodbe o štipendiranju ne izhaja obveznost štipenditorja, da mora v roku 90 dni imperativno ponuditi štipendistu pogodbo o zaposlitvi, ampak zadostuje pisno zagotovilo, da bo delovno razmerje sklenjeno. Sklicuje se na ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za tožnika narejena že 6. 3. 2015, to pa je pisno zagotovilo, da bo delovno razmerje sklenjeno. Sklicuje se tudi na ugotovitev, da je bil tožnik 5. 3. 2015, 6. 3. 2015 in 9. 3. 2015 odsoten zaradi celodnevnega koriščenja ur. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je mogoče, da je tožnik koristil presežek ur in se 10. 3. 2015 vrnil na delovno mesto, če mu je delovno razmerje že 6. 3. 2015 prenehalo. Meni, da če bi tožniku dejansko prenehalo delovno razmerje in če ne bi imela že 6. 3. 2015 pripravljene pogodbe o zaposlitvi, se tožnik 10. 3. 2015 na delovno mesto ne bi mogel vrniti. Navaja, da navedenih ugotovitev sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo niti ni navedlo razlogov, zakaj ne, zaradi česar zatrjuje kršitev ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Kot pravno nesprejemljivemu nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik prost vseh obveznosti do tožene stranke že zato, ker ni izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, saj je s tožnikom po zaključenem šolanju sklenila delovno razmerje le za določen čas 8 mesecev in ne za čas trajanja prejemanja štipendij. Navaja, da je tožnik prvič sklepal delovno razmerje in je zato moral najprej opraviti pripravništvo, zaradi česar je bila najprej sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas za čas pripravništva. Graja stališče sodišča prve stopnje, da bi država s štipendisti sklepala pogodbe o zaposlitvi za čas pripravništva, ki bi trajalo toliko časa, kolikor je štipendist prejemal štipendijo. Navaja, da je čas pripravništva v organih državne uprave določen v 4. in 5. členu Pravilnika o trajanju pripravništva, načinu, poteku in programu usposabljanja pripravnikov in ga je tožena stranka pri sklepanju pogodb za določen čas trajanja pripravništva dolžna upoštevati, zaradi česar je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je toženi stranki zaradi spoštovanja določb veljavnega predpisa mogoče očitati neizpolnjevanje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih trditev tožene stranke, ustrezno pa je obrazložilo tudi svoje stališče v zvezi s tožnikovim delovnopravnim položajem 5. 3., 6. 3. in 9. 3. 2015. Ne drži, da so ugotovitve v tem delu same s seboj v nasprotju, saj je jasno zapisano, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 10. 3. 2015 sklenjena z veljavnostjo za nazaj (od 7. 3. 2015 dalje), tožnik pa do dneva podpisa te pogodbe 10. 3. 2015 ni vedel, ali in pod kakšnimi pogoji bo (še) zaposlen pri toženi stranki.

7. V predmetni zadevi je tožnik zahteval razveljavitev sklepa podkomisije A., komisije B. z dne 22. 8. 2018, s katerim je ta ugotovila, da tožnik od 5. 12. 2017 dalje nadaljuje z zaposlitvijo na ministrstvu C. (1. točka izreka sklepa), tožniku pa naložila, da mora tam na podlagi pogodbe o kadrovski štipendiji z dne 24. 5. 2007 in aneksa z dne 24. 6. 2010 ostati v delovnem razmerju še 52 mesecev, da bo zaposlen toliko mesecev (93), kot je prejemal kadrovsko štipendijo, v nasprotnem primeru pa mora vrniti sorazmerni del prejetih zneskov štipendije (2. točka izreka sklepa). Njegova pritožba zoper ta sklep je bila s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja 17. 10. 2018 zavrnjena. Bistveno v zadevi je, ali je tožena stranka kot štipenditor izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, da tožniku pravočasno ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi vsaj za čas, za katerega je kot štipendist prejemal štipendijo.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ob upoštevanju določb Pravilnika o štipendiranju v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 49/04 in nasl., v nadaljevanju: Pravilnik o štipendiranju) in določil pogodbe o kadrovski štipendiji ter aneksa k njej (listini A 6 in A 7) zavzelo pravilni stališči,

- da tožena stranka s ponudbo pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2015 (A 4) tožniku ni pravočasno predlagala sklenitve delovnega razmerja po poteku pripravništva ter

- da je tudi sicer sklenila z njim pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 6. 2014 le za določen čas 8 mesecev (za čas pripravništva), s čimer ni izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, da se tožniku zagotovi delovno razmerja vsaj za čas dobe prejemanja štipendije.

9. Tožena stranka se v pritožbi zavzema za to, da je glede na določbe Pravilnika o štipendiranju in pogodbe o kadrovski štipendiji z aneksom o tem, da mora štipenditor ali zagotoviti sklenitev delovnega razmerja v skladu s pogodbo o štipendiranju ali pa pisno zagotoviti, v kolikšnem času bo to mogoče, izpolnila svojo obveznost, saj je bila pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za tožnika narejena že 6. 3. 2015, kar je pisno zagotovilo, da bo delovno razmerje sklenjeno. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik v času od 5. 3. 2015 do 9. 3. 2015 ni vedel, ali in pod kakšnimi pogoji bo (še) zaposlen pri toženi stranki, ki jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, tožena stranka zgolj s tem, da je bila pogodba sestavljena prvi dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas pripravništva, ni dokazala, da je tožnik prejel pisno zagotovilo, da bo delovno razmerje z njim sklenjeno. Bistveno je namreč, da nekdanji štipendist dobi tako pisno zagotovilo, saj le na tak način ni v negotovosti glede svojega delovnopravnega položaja. Tudi sicer se določba 1. točke prvega odstavka 25. člena Pravilnika o štipendiranju nanaša na obdobje neposredno po prejemu pisnega obvestila o zaključku izobraževanja, in je ni mogoče tolmačiti tako, da ima štipenditor tudi kasneje ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi štipendista pred potekom dobe, za katero je zavezan ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju, na voljo 90 dni, da nekdanjemu štipendistu ali ponudi novo pogodbo v podpis ali pa mu pisno zagotovi, kdaj se bo to zgodilo. Pritožba tako neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o nepravočasni ponudbi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

10. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik prost vseh obveznosti do tožene stranke že zato, ker ni izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi vsaj za enako dobo kot je trajalo prejemanje štipendij. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na odločitvi pritožbenega sodišča v bistveno podobnih zadevah1 in zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za čas, krajši od časa trajanja prejemanja štipendij, štipenditor ne izpolni svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, zaradi česar je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti (tudi obveznosti ostati v delovnem razmerju pri štipenditorju enako dobo kot je prejemal štipendije). Sklicevanje tožene stranke, da je tožnik najprej moral opraviti pripravništvo, ne vpliva na njeno obveznost zagotoviti mu delovno razmerje skladno s pogodbo o štipendiranju, po kateri je zavezan ostati pri njej v delovnem razmerju toliko časa, kolikor je prejemal štipendije. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na določbe Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU) pravilno pojasnilo, da za opravljanje pripravništva ni obvezna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temu materialnopravnemu stališču pa pritožba ne nasprotuje. Tudi na podlagi določb Pravilnika o trajanju pripravništva, načinu, poteku in programu usposabljanja pripravnikov (Ur. l. RS, št. 28/2009) ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je kot štipenditor izpolnila svojo obveznost tožniku zagotoviti sklenitev delovnega razmerja skladno s pogodbo o štipendiranju, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi z njim sklenjena za čas trajanja pripravništva. Pravilnik namreč ne ureja vprašanja trajanja sklepanja pogodbe o zaposlitvi v primeru pripravništva, ampak le vprašanje, koliko časa traja pripravništvo, tudi sicer pa kot podzakonski akt ne more ožiti pravic kot izhajajo iz zakona (v tem primeru ZJU).

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT) pa je dolžna povrniti tožniku naslednje potrebne priglašene stroške pritožbenega postopka: nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk in 2-odstotne materialne stroške 7,5 točke, skupaj 382,50 točk oziroma glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja (0,60 EUR) 229,50 EUR. Drugi priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
1 Odločitvi opr. št. Pdp 856/2005 in Pdp 248/2009, enako stališče pa je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevah Pdp 693/2016 in Pdp 728/2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NTMx