<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 440/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.440.2019
Evidenčna številka:VDS00032850
Datum odločbe:16.01.2020
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Marko Hafner (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reparacija - nadomestilo plače

Jedro

Delavec je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi. Na ta način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi 169. člen OZ). To pomeni, da tožniku pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal. Tožnikov zahtevek za plačilo mesečnega bruto zneska 1.726,10 EUR je utemeljen, saj je bil tožnik za sporno obdobje upravičen do plačila plače, kot če bi delal, torej z zahtevanimi dodatki, kot so mu bili priznani za mesec junij 2018, ko je še delal.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se točka IV izreka sodbe, ki vključuje točko V, na novo glasi:

"IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 9. 7. 2018 dalje obračunati bruto nadomestilo plače po nezakonito odpovedani pogodbi v višini 1.726,10 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska dalje do plačila, tj. od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 560,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 5. 2018 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 27. 6. 2018 nezakonita (točka I izreka); da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 9. 7. 2018, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto carinik vodja izmene in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 9. 7. 2018 dalje do vrnitve nazaj na delo, priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja (točka III izreka) ter mu obračunati bruto nadomestilo plače po nezakonito odpovedani pogodbi v višini 1.485,46 EUR, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska dalje do plačila, tj. od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka IV izreka). Višji tožbeni zahtevek (za priznanje razlike nadomestila plače v znesku 240,64 EUR bruto, tj. do vtoževanega bruto zneska 1.726,10 EUR), pa je zavrnilo (točka V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.023,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper V. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da so dodatki za delovno dobo, stalnost in dvojezičnost t. i. stalni dodatki, ki so vezani na mesečno raven in se delavcu priznavajo, kot da bi delal. Zato ne drži zaključek sodišča, da je tožnik do navedenih dodatkov upravičen le za efektivni delovni čas. Navaja, da je osnova za odmero dodatkov tožnikova osnovna plača. Izplačilo dodatkov je izraženo s formulo: osnovna plača javnega uslužbenca x faktor. Za razliko od navedenih dodatkov so dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času t. i. spremenljivi dodatki in so odvisni od časa opravljanja dela v manj ugodnih delovnih pogojih. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da se tožnik ni vozil na delo in z dela z naslova v A.. Meni, da je sodišče nekritično ocenilo izpovedi prič in jim dalo preveliko težo. Zaslišane priče so zaradi sorodstvenega razmerja in prijateljskih vezi s tožnikom zainteresirane za izid spora in niso verodostojne. Zato bi moralo sodišče dokazne zaključke opreti na listine, ki jih je predložila tožena stranka, tj. kazensko ovadbo, dopis B. d. d. o porabi električne energije in izjavo tožnika o vračilu 10.000,00 EUR v sklepu o odložitvi kazenskega pregona. Vsaka od navedenih treh listin sama po sebi res ne zadošča za podajo izredne odpovedi, v medsebojni povezavi oziroma skupaj pa dokazujejo očitek iz odpovedi. Sodišče ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj šteje za bolj verjetne izjave tožnika in njegovih prič, ki po mnenju tožene stranke, upoštevaje splošno znane bivanjske razmere in življenjski standard niso prepričljive, čeprav je štelo za zelo verjetno, da se tožnik ni vozil na delo in z dela z naslova v A.. Po oceni tožene stranke sodišče nasprotujočih dokazov ni ustrezno ovrednotilo. Za dokazno oceno ni pomembno število dokazov, temveč njihova dokazna moč. Ker je bistveno bolj verjetno, da se tožnik ni vozil na delo in z dela z naslova v A., s čimer se je okoristil na račun delodajalca, tožena stranka vztraja, da je z zadostno stopnjo prepričljivosti dokazala obstoj odpovednega razloga. Ob upoštevanju anonimne prijave tretje osebe, vložene kazenske ovadbe, izjave tožnika k povračilu škode v višini 10.000,00 EUR, je bil po mnenju tožene stranke podan dejanski stan po prvem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih za podajo izredne odpovedi. Od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bo pridobivala dodatne dokaze, saj so že predloženi dokazi zadostni za sklepanje o obstoju odpovednega razloga. Izjave tožnika o povračilu škode 10.000,00 EUR ni mogoče razumeti drugače kot priznanja neupravičenega uveljavljanja in prejemanja povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Tožena stranka v nadaljevanju izpodbija tudi presojo sodišča, da tožena stranka ni dokazala drugega pogoja za izredno odpoved, tj. nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Prerekata navedbe iz pritožbe ter predlagata potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 11. 5. 2018, podane po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) glede očitka tožniku, da je v obdobju od leta 2011 do 2015 neupravičeno uveljavljal in prejemal stroške za prevoz na delo in z dela z naslova C., saj se na delo ni vozil s tega naslova, s čimer je oškodoval državni proračun za znesek neupravičeno prejetih potnih stroškov. Tožnik je imel na navedenem naslovu v času od 17. 12. 2010 do 31. 1. 2015 prijavljeno začasno prebivališče kot najemnik službenega stanovanja.

8. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik storil očitano kršitev in da posledično odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan. Pritožba ugotovljeno dejansko stanje neuspešno izpodbija z navedbo, da izpovedi prič, ki so tožnikovi sorodniki in prijatelji, ni mogoče upoštevati, ker so zainteresirani za izid spora. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da so priče že zgolj zaradi sorodstvenega razmerja in prijateljskih vezi manj verodostojne. Po določbi 238. člena ZPP so priče dolžne govoriti resnico. Poleg tega pri presoji dokazov sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazu, temveč velja načelo proste presoje dokazov. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posamičnem primeru glede na okoliščine oceniti, ali je stranka določeno pravno pomembno dejstvo dokazala, kar je v izpodbijani sodbi tudi storilo. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je v sporu o prenehanju delovnega razmerja dokazni standard za dokazovanje dejstev prepričanje.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje dokazne zaključke opreti zgolj na listine, ki jih je predložila tožena stranka, tj. kazensko ovadbo, dopis B. d. d. in izjavo tožnika o zavezi vračila zneska 10.000,00 EUR v sklepu o odložitvi kazenskega pregona. Te listine ne predstavljajo dokaza, da je tožnik tudi res storil kaznivo dejanje goljufije oziroma kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (z znaki kaznivega dejanja). Postopek odloženega kazenskega pregona ureja razmerje med državnim tožilcem in osumljencem v zvezi z nadaljnjim kazenskem pregonom osumljenca, v delovnopravno razmerje med tožnikom in toženo stranko pa ne posega. Prav tako podatek o porabi električne energije ne daje podlage za zaključek, da se tožnik na delo in z dela ni vozil z naslova v A., kjer je imel službeno stanovanje, za katerega je plačeval najemnino. V zvezi s tem je sodišče pravilno izvajalo še druge dokaze in se pri presoji očitane kršitve v odpovedi oprlo nanje, zlasti na izpovedi prič (tožnikove mame, sestre, brata in prijateljev), ki so potrdili izpoved tožnika o tem, da se je na delo in z dela vozil iz službenega stanovanja. Z dokazno presojo sodišča prve stopnje o nedokazanosti očitka v odpovedi, ki upošteva napotke iz 8. člena ZPP, pritožbeno sodišče soglaša. Nobena od navedenih treh listin, ki jih izpostavlja tožena stranka, sama zase ter v medsebojni povezavi ne dokazuje očitka iz odpovedi. Ne gre za dokaze, ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke, da tožnik na delo ni prihajal z naslova v A., in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1, ni s stopnjo prepričanja dokazala, da se tožnik ni vozil na delo z naslova v A. oziroma da se je dejansko vozil z drugega naslova. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

10. Ker tožena stranka ni dokazala (obstoja) razloga, zaradi katerega je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je sodišče tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi že iz tega razloga utemeljeno ugodilo. Zato na drugačno presojo v tem sporu ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka nasprotuje zaključku sodišča o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Do teh pritožbenih navedb se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti (360. člen ZPP).

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika

12. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika tako, da je toženi stranki naložilo izplačilo nadomestila plače v višini 1.485,46 EUR. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo, ker v času, ko tožnik efektivno ni opravljal dela, ni upravičen do dodatkov za delovno dobo, dvojezičnost in stalnost.

13. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se navedeni dodatki k plači priznavajo glede na efektivni delovni čas. Delavec je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi. Na ta način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 235/2014 z dne 27. 1. 2015). Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej tudi 169. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). To pomeni, da tožniku pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal. Tožnikov zahtevek za plačilo mesečnega bruto zneska 1.726,10 EUR je utemeljen, saj je bil tožnik za sporno obdobje upravičen do plačila plače, kot če bi delal, torej z zahtevanimi dodatki, kot so mu bili priznani za mesec junij 2018, ko je še delal.

14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je v celoti ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika.

15. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbe in odgovora na pritožbo – 2 x 375 točk oziroma skupaj 750 točk, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar znaša 560,00 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 126.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 169.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NTMw