VDSS Sodba Pdp 756/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

''I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 3. 4. 2018 nezakonita in se razveljavi.

II. Tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 280,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.''

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenih postopkov, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenih postopkov v višini 306,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 3. 4. 2018 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 355,15 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je napačen zaključek sodišča, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov za začasno napotitev tožnika. Tudi je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da je bila začasna napotitev oziroma premestitev opravljena v nasprotju s 24. členom KPND. Ta določba namreč za tožnikov primer ni uporabljiva, saj ni šlo za trajno premestitev. Pritožba se sklicuje tudi na 67. člen ZODPol, poudarja poseben status policistov, ki odstopa od splošne delovnopravne zakonodaje in uslužbenskega sistema. Bistveno je, da se naloge policije lahko nemoteno opravljajo. V izpodbijani odločbi so naloge tožnika konkretno opredeljene, ne gre le za prepis nalog iz ZNPPol. V odločbi tudi ni bilo potrebno obrazložiti, zakaj se napotuje ravno določenega policista. Sodišče se sklicuje na primere sodne prakse, ki pa jih ne navede. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je enkrat že odločalo o pritožbi tožene stranke, in sicer ji je s sklepom Pdp 374/019 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ocenilo, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo. Vrhovno sodišče RS je pritožbi tožene stranke zoper odločitev o vračanju zadeve na prvo stopnjo s sklepom Dsp 14/2019 ugodilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

6. Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo. Znova je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa je, upoštevaje napotke vrhovnega sodišča, ugotovilo, da ni razlogov za dopolnjevanje dokaznega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.

8. V prvem in drugem odstavku 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.) je pojasnjen pojem začasne premestitve in pojem napotitve - medtem ko se začasna premestitev nanaša na drugo delovno mesto, se napotitev nanaša na drugo določeno območje ali področje dela, z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma organizacijsko enoto na območju policijske postaje, za kar gre v tožnikovem primeru. ZODPol v šestem odstavku 67. člena določa, da za začasno premestitev ali napotitev po določbah tega člena ne veljajo omejitve zakona, ki ureja sistem javnih uslužbencev glede oddaljenosti kraja opravljanja dela od dotedanjega kraja opravljanja dela.

9. Ta določba se nanaša na drugi odstavek 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.¹), da je premestitev zaradi delovnih potreb dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Uporabljiva pa ni niti določba četrtega odstavka 24. člena KPND, ki določa, da delavca ni mogoče brez njegove privolitve razporediti v drugem kraju: - če se z delom v drugem kraju bistveno poslabšajo možnosti za varstvo in šolanje otrok, prevoz, stanovanjski in drugi življenjski pogoji delavca in njegove družine, ali - če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, ali - če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro.

10. Iz vsebine 24. člena KPND izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (prvi odstavek). V primerih iz prejšnjega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave (drugi odstavek). O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih (tretji odstavek). Pritožbeno sodišče torej znova pritrjuje pritožbi, da pogoj za zakonitost tožnikove napotitve ni njegovo soglasje po 24. členu KPND.

11. Omenjena določba 67. člena ZODPol, ki predstavlja pravno podlago za začasno napotitev uslužbencev policije na drugo delo zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, v tretjem odstavku določa, da mora odločba o tem vsebovati obrazložitev, zakaj bo z napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, čemur je tožena stranka zadostila. Kot navaja tožena stranka v pritožbi, je bistveno, da se v odločbi o začasni napotitvi določijo naloge, ki jih ima policija kot organ represije in se morajo zato nemoteno opravljati. Utemeljeno vztraja, da so v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno navedeni razlogi za začasno napotitev tožnika. Iz obrazložitve izhaja, da se tožnika začasno napoti na delo v Generalno policijsko upravo, upravo A., center B., oddelek C., referat D. (GPU CB.) zaradi nemotenega opravljanja nalog varovanja objektov. Za nemoteno izvajanje nalog varovanja objektov je predvidenih 106 delovnih mest. Ker je enota le delno zasedena, je bilo treba tožnika z izpodbijano odločbo začasno napotiti na GPU CB. Prednostno bo izvajal naloge iz 7. alineje prve točke 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.). Odločba tudi primeroma našteva, katere naloge so to. Pritožba torej pravilno uveljavlja, da izpodbijana odločba dosega standard obrazloženosti, posledično pa je možen tudi preizkus njene zakonitosti.

12. Tožnik ni uveljavljal, da v odločbi navedeni razlog za začasno napotitev ni podan, ampak da začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena KPND, kar pa ne drži. Ker njegove navedbe in dokazni predlogi niso bili podani v smeri, ali obstoji v odločbi navedeni razlog za začasno napotitev, ni razloga za raziskovanje dejanskega stanja v tej smeri. Dokazi, izvedeni v zvezi s preverjanjem kršitve 24. člena KPND, so se nanašali na ugotavljanje neodločilnih dejstev. Odločitev pritožbenega sodišča tako ne temelji na spremenjeni dokazni oceni, ampak na ugotovitvi, da že v tožnikovih navedbah ni podlage za ugoditev zahtevku po materialnem pravu, kar pomeni, da je tožba nesklepčna, posledica nesklepčne tožbe pa je neutemeljenost tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

13. Zaradi takšne odločitve o glavni stvari se je spremenil uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Toženi stranki je v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo: 200 točk za za odgovor na tožbo, 150 točk za pripravljalno vlogo, 200 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in 50 točk za trajanje tega naroka - skupno 600 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 280,00 EUR.

14. Zaradi uspeha s pritožbo zoper sodbo mora tožnik, ki krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki povrniti 250 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 153,00 EUR (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).

15. Zaradi uspeha s pritožbo zoper sklep Pdp 374/2019 mora tožnik, ki krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki povrniti še 250 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 153,00 EUR (prvi odstavek 154. in tretji odstavek 165. člen ZPP).

16. Tožnik je tako toženi stranki dolžan povrniti še 306,00 EUR pritožbenih stroškov.

-------------------------------
¹ ZJU v 22. členu dopušča možnost drugačne zakonske ureditve posameznih vprašanj za določene kategorije uradnikov oziroma javnih uslužbencev, med drugim tudi za policiste, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 374/2019
• VDSS sodba Pdp 238/2014
• VDSS sodba Pdp 712/2015