VDSS Sodba Pdp 467/2019

Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval. Kljub temu pa do položajnega dodatka oziroma dodatka za poveljevanje po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na nobeno od poveljniških dolžnosti, opredeljenih v 45. členu ZObr, pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe. V pristojnosti toženke je, da določi, katere dolžnosti oziroma enote so tiste, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela toženke, ki s svojimi notranjimi akti predvidi linijo in vsebino poveljevanja ter sama določi funkcije, v katerih je priznan dodatek za poveljevanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo 2.865,96 EUR z zamudnimi obrestmi iz naslova dodatka za poveljevanje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka 514,54 EUR v 8 dneh, po izteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik imel pristojnost poveljevanja kot načelnik A., vendar je zavrnilo zahtevek za plačilo dodatka za poveljevanje, ker po 45. členu ZObr ni bil imenovan na poveljniško dejavnost. Pri tem pa poudarja, da se toženka na to določilo ni sklicevala. Sodišče je torej odločalo mimo trditvene podlage strank in izdalo sodbo presenečenja. S tem je kršilo tožnikovo pravico do izjave, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršilo 22. člen Ustave RS. Tudi sicer stališče sodišča ne vzdrži, saj tudi po sprejetem sklepu z dne 26. 7. 2017, po katerem toženka sporni dodatek načelnikom A. izplačuje, načelnik A. ni imenovan na poveljniško dolžnost, ampak mu ta dodatek pripada na podlagi akta o imenovanju, Uredbe in sklepa o določitvi primerljivih organizacijskih ravni z dne 27. 6. 2017. Stališče sodišča je tudi materialnopravno zmotno. Tožnik je bil kot načelnik A. imenovan skladno z 48. členom ZObr in je vojaško službo izven države opravljal v skladu z 48. a členom ZObr. Na podlagi tega imenovanja skladno z 98. c členom pa mu pripada plača za delo, kot jo določa Uredba o plačah in drugih prejemkov pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti (Uredba). Poveljniški dodatek mu torej ne pripada na podlagi imenovanja na poveljniško dolžnost, temveč na podlagi Uredbe. Ta tudi nikjer ne določa, da bi moral biti imenovan na poveljniško dolžnost, da bi mu dodatek pripadal. Dodatek tudi ni namenjen ekskluzivno imenovanim poveljnikom, saj na podlagi 11. člena Uredbe pripada tudi načelnikom odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, ki niso imenovani na poveljniško dolžnost. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi, ker tožnik ni bil razporejen na nobeno izmed funkcij, za katere Uredba v 11. členu določa dodatek za poveljevanje. To sicer drži. Vendar je sodišče spregledalo, da je bil tožniku za obdobje ... so ... kot načelniku A. dodatek določen, in to s sklepom Ministrstva za obrambo RS z dne 29. 5. 2012. V tem sklepu je bilo navedeno, da mu pripada dodatek za poveljevanje. Zgolj pavšalno se je sodišče opredelilo do tožnikovih navedb, da so v letu 2011 in 2017 sporni dodatek prejemali drugi (npr. B.B.) ob enaki funkciji z enakimi nalogami in zadolžitvami kot tožnik. Ne more vzdržati tudi argumentacija sodišča, da se ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela, saj so s takim tolmačenjem kršene tožnikove ustavne pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. V kolikor pa je sodišče toženki priznalo avtonomnost pri določanju funkcij, potem bi moralo upoštevati sklep ministra z dne 29. 5. 2012 in tožniku priznati izplačilo spornega dodatka. Tožnik predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo ugotavlja, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na 45. člen ZObr, kot trdi tožnik, ampak je pojasnilo, da je potrebno pravico do dodatka za poveljevanje razumeti v smislu 45. člena ZObr, ki določa, kdo je poveljnik in torej oseba, ki opravlja poveljniško dolžnosti in ima pristojnost poveljevanja. Gre torej le za pravilno uporabo materialnega prava in ugotovitev dejstva, da tožnik ni bil poveljnik v smislu 11. člena Uredbe, kar pa je toženka ves čas zatrjevala in torej podala ustrezno trditveno podlago. Pravilno je tudi stališče sodišča, da sklep z dne 26. 7. 2017 ne more veljati za odločitev v tem sporu, saj je v sklepu določeno, kdaj začne veljati. V pristojnosti delodajalca je tudi, da določi krog oseb, ki jim pripada dodatek, v kar sodišče ne more in ne sme posegati. Toženka je tudi izrecno prerekala tožnikove navedbe, da je toženka izplačevala dodatek drugim, ki so bili na isti dolžnosti kot tožnik. Izrecno je tudi navedla, da C.C. dodatka ni izplačala. Toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 5. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je svojo odločitev oprlo na določilo 45. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), pri čemer se toženka na to določilo sploh ni sklicevala in ni podala trditvene podlage. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na 11. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.), kjer so določeni poveljniki, ki jim pripada dodatek za poveljevanje. Pri tem pa je izraz poveljnik potrebno razumeti tako, kot poveljnike opredeljuje 45. člen ZObr. Navedeno pomeni, da je bila uporaba 45. člena ZObr le pojasnjevalne narave za uporabo 11. člena Uredbe, na katero pa se je toženka ves čas sklicevala.

7. V tem sporu se presoja, ali tožniku za čas od ... do ... pripada dodatek za poveljevanje. Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o napotitvi na opravljanje nalog v mednarodno operacijo in misijo z dne ... V tej pogodbi je določen način obračunavanja in izplačevanja plače. Določeni so tudi pripadajoči dodatki, med katerimi pa dodatek za poveljevanje ni določen. V navedeni pogodbi je tudi določeno, da je tožnik upravičen do plače in drugih prejemkov skladno z Uredbo. Razporejen je bil na delovno mesto višji svetovalec ... za napotitev na MOM, na katerem bo opravljal delo in naloge načelnika A. v operaciji D. v sestavi mednarodnih sil E. Toženka je izdala dokument z dne 29. 5. 2012, s katerim je imenovala začasno skupino za delovanje v ... za potrebe napotitve na misijo, ki sta jo sestavljala tožnik kot načelnik A. in F.F. kot namestnik načelnika. V tretji točki tega dokumenta je zapisano, kateri dodatki imenovanima pripadajo. Določeno je tudi, da jima ob izpolnjevanju pogojev po Uredbi smiselno pripada tudi položajni dodatek. Vendar, kot že navedeno, ta dodatek ni bil upoštevan in določen v pogodbi z dne ...

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval. Kljub temu pa do položajnega dodatka oziroma dodatka za poveljevanje po 11. členu Uredbe ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na nobeno od poveljniških dolžnosti, opredeljenih v 45. členu ZObr, pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe. V pristojnosti toženke je, da določi, katere dolžnosti oziroma enote so tiste, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela toženke, ki s svojimi notranjimi akti predvidi linijo in vsebino poveljevanja ter sama določi funkcije, v katerih je priznan dodatek za poveljevanje.

9. Da tožniku dodatek za poveljevanje ni pripadal nenazadnje izhaja tudi iz revizijskega poročila z dne 17. 10. 2016, zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep ministra z dne 29. 5. 2012. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/2019 - UPB in nasl.) v tretjem in petem odstavku 3. člena namreč določa, da se v primeru, ko je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del pogodbe, odločbe ali sklepa. Po določbi tretjega odstavka pa se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

10. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s 155. členom ZPP in toženki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar znaša 229,50 EUR.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 894/2018
• VDSS Sodba Pdp 298/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 15/2019