VDSS Sodba in sklep Pdp 447/2019

Jedro

Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni zaslišalo prič, še zlasti, ker ni sledilo njunima pisnima izjavama. Vendar pa je sodišče tako ravnalo na izrecni predlog toženke, ki je sprva resda predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič, nato pa je na naroku izrecno navedla, da prvenstveno predlaga kot dokaz njuni pisni izjavi, ki ju je nato tudi predložila. Ker nato nobena stranka ni predlagala neposrednega zaslišanja prič, sodišče zaslišanja prič ni bilo dolžno izvesti (236. člen ZPP).

Nadalje toženka v pritožbi uveljavlja, da bi moralo biti iz sodbe razvidno, ali in kako je sodišče upoštevalo tožniku izplačano odpravnino, nakar pa sama nakaže na jasno stališče - da mora delavec v posledici nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga odpravnino vrniti. Okoliščina, ki opravičuje višjo odmero denarnega povračila pa je tudi v tem, da do sodne razveze ni prišlo na predlog delavca, ampak delodajalca, ki ga v posledici nezakonite odpovedi, vračila odpravnine in nereintegracije delavca ne more bremeniti zgolj nizko denarno povračilo v višini dveh do štirih plač, za kar se zavzema pritožba, saj bi to pomenilo, da tožnik ne bi dosegel praktično nikakršne odmene za nereintegracijo v delovno razmerje k toženki.

Neutemeljeno pa tožnik tudi glede ''pravic, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča'' poudarja, da je s praktično takojšnjo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in zgodnjo sodno razvezo zmanjšal denarne obveznosti toženke. Navedbe, da je s tem zmanjševal škodo toženki, škodoval pa sebi, niso relevantne za odmero denarnega povračila.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku podala toženka, nezakonita, zato pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008 s pripadajočimi aneksi ni prenehala in je ostala v veljavi z vsemi posledicami do 31. 5. 2018, ko se sodno razveže (I. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 5. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za čas od 8. 5. 2018 do 31. 5. 2018 priznati neprekinjeno delovno dobo in ga za ta čas prijaviti v obvezna zavarovanja po zakonu, v višini in obsegu, ki bi šli tožniku, če bi v tem času delal, v 8 dneh (II. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od 8. 5. 2018 do 31. 5. 2018 obračunati mesečno nadomestilo osnovne mesečne plače v znesku 5.275,16 EUR bruto z vsemi pripadajočimi dodatki, vključno z dodatkom za delovno dobo, neto znesek pa izplačati na osebni račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2018 do plačila (III. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 61.430,40 EUR bruto (IV. točka izreka); da se zahtevek za poziv na delo k toženki ter višji ali drugačen reparacijski zahtevek za čas od 1. 6. 2018 dalje od tožniku prisojenega v IV. točki izreka te sodbe zavrne (V. točka izreka). Sklenilo je, da bo zahtevke iz naslova plač za čas do decembra 2017 obravnavalo ločeno (VI. točka izreka); da se zaradi delnega umika tožbe glede zahtevka iz naslova nadomestila plač za čas od 8. 5. 2018 dalje postopek ustavi (VII. točka izreka) in da je toženka dolžna povrniti tožniku povrniti stroške postopka, ki se nanašajo na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja (VIII. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I., II., III., IV. in VIII. točko izreka odločbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti - izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ki so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Meni, da je dokazala obstoj odpovednega razloga. Tožnikove naloge so bile vezane le na pridobivanje nepremičnin, ne tudi na pogajanja v zvezi z nakupom zemljišč in pridobivanjem dovoljenj. Ni res, da to izhaja iz pooblastila z dne 23. 12. 2006, iz izpovedi direktorja tožene stranke in listinske dokumentacije. Sodišče je preširoko in zmotno tolmačilo tožnikove naloge. Že v času tožnikove zaposlitve je sklenila pogodbo z družbo za upravljanje investicij - A. d. o. o., za pripravo projektne dokumentacije je imela sklenjeno pogodbo z drugo družbo - B. d. o. o. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za projektanta, saj je ekonomist. Odpoved temelji na okoliščinah, ki so v marcu 2018 privedle do poslovne odločitve vodstva tožene stranke, da se da projekt C. na "stand by". Ni res, da so bile ob podaji odpovedi zaključene vse glavne naloge, vezane na nepremičninsko področje. Sodišče je preširoko tolmačilo naloge nepremičninskega področja, niti ni pristojno za presojo, ali določene naloge predstavljajo glavne naloge nepremičninskega področja projekta C. Gre za svobodno gospodarsko pobudo. ZDR-1 ne zahteva navedbe zakonskih odpovednih razlogov. Zahteva le, da delodajalec v odpovedi pisno obrazloži dejanski razlog za odpoved. Bistvo odpovedi ni, da bi delodajalec sebi in delavcu dokazoval obstoj utemeljenega odpovednega razloga. Z obrazložitvijo dejanskega razloga odpovedi delavca zgolj obvesti, zaradi katerih okoliščin mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. S tem mu da vedeti, da gre po njegovem mnenju za utemeljen razlog za odpoved. To zadošča za zakonitost odpovedi. Sodišče je ugotovilo, da je toženka tudi po odpovedi izvajala opravila na nepremičninskem področju, da ni preostala le še sklenitev pogodbe o komunalnem prispevku. Ta ugotovitev je pavšalna in se je ne da preizkusiti. Spremenjene okoliščine iz časa po podani odpovedi na zakonitost odpovedi nimajo vpliva. V času podaje odpovedi je bilo nadaljevanje s projektom C. vprašljivo. Ker razlastitev zemljišča takrat in še sedaj ni končana, je toženka ocenila, da je podpis pogodbe o opremljanju in prevzem večmilijonskih obveznosti preveč tvegano. Odločila se je, da pogodbe ne bo podpisala, dokler upravni postopek glede razlastitve ne bo pravnomočno zaključen. Zato je prenehala potreba po delu tožnika. Tudi ni bila zaključena projektna dokumentacija za novo južno povezovalno cesto, ki je obvezna sestavina pogodbe o opremljanju. Bilo je vprašljivo, če se bo trgovino lahko odprlo in če bo lahko obratovala. To je bil ključni razlog, da je prenehala potreba po pridobivanju gradbenih in drugih dovoljenj. Pavšalne so ugotovitve sodišča, da naj bi tožena stranka že v maju 2018 na MOD. vložila predlog za spremembo prostorskega akta in si v juniju in juliju prizadevala zagotoviti potrebna dovoljenja na podlagi spremenjene prostorske zakonodaje. Dne 1. 6. 2018 (tri mesece po odpovedi) je pričel veljati ZUreP-2, ki je uvedel nov institut - lokacijsko preveritev. Pred uveljavitvijo ZUreP-2 ni mogla pričeti s postopkom lokacijske preveritve. Sodišče je nekritično sledilo poudarku tožnika, da je bil zakon objavljen že 17. 11. 2017. Za izvedbo tega postopka je angažirala zunanje izvajalce (npr. pravnike in urbaniste). Tožnik tudi ni imel kompetenc za sodelovanje pri sklepanju pogodbe o opremljanju. Samo dejstvo, da je v začetni fazi projekta sodeloval pri pogajanjih z MOD. in da je bil podpisnik določenih vlog za pridobitev gradbenega dovoljenja, za rušenje nekaterih objektov na obstoječem zemljišču, ne pomeni, da je imel zadostne kompetence. Ni utemeljen očitek sodišča, da ni že v postopku odpovedi navedla, da potrebuje osebo z drugačnimi kompetencami. Šele 1. 6. 2018 je ugotovila, kakšne strokovnjake potrebuje. Tožnik nima potrebnih znanj. Sodišču očita, da ni zaslišalo priči E.E. in F.F. Dejansko stanje je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče glede III. točke izreka ni navedlo razlogov glede denarnega nadomestila za brezposelnost (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Potrebno bi bilo znižati prisojeno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. V sodbi ni navedeno, kako je sodišče upoštevalo do sodne razveze dosojena nadomestila plače višini 5.275,16 EUR. Iz sodbe bi moralo biti razvidno, ali in kako je sodišče upoštevalo izplačano odpravnino v višini 19.197,00 EUR, do katere delavec, če je odpoved ugotovljena za nezakonito, ni več upravičen. Tožnik se je na novo zaposlil v manj kot enem mesecu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Običajno denarna povračila znašajo dve do štiri plače, višja so v izjemnih primerih višje starosti, slabega ekonomskega, socialnega položaja, za kar pa pri tožniku ni šlo.

3. Tožnik v odgovoru na navedeno pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni utemeljen očitek o nezaslišanju prič F.F. in E.E. Sodišče je ravno na predlog toženke pridobilo njuni pisni izjavi prič. Opozarja še na nedopustno pritožbeno novoto, da naj bi v maju 2018 prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost, ki pa ga dejansko ni prejemal.

4. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da bo upošteval odločitev o sodni razvezi, čeprav se z razlogi zanjo ne strinja, izrecno pa izpodbija odmero denarnega povračila v višini 8 bruto plač tožnika, saj je to, glede na okoliščine zadeve, predpisane kriterije za odmero ter sodno prakso, odmerjeno prenizko. Glede kriterija "možnosti delavca za novo zaposlitev" je sodišče zgolj pavšalno navedlo, da je visoko kvalificiran strokovnjak na svojem področju z bogatimi delovnimi izkušnjami in kot relativno mlad lažje zaposljiv, ter da se je že zaposlil pri drugem delodajalcu. Ni upoštevalo, da si ni uspel najti ustrezne zaposlitve s primerljivim plačilom. Zaposlil se je v Avstriji, kar je zanj, ki ima dva otroka, neugodno, poleg tega prejema mesečno plačilo 3.120,00 EUR bruto, kar je več kot pol nižje kot pri toženi stranki. Sodišče je navedlo, da je bil pri toženi stranki zaposlen 9 let in pol, v resnici pa je zaposlitev znašala 9 let, 8 mesecev in 8 dni, upoštevaje sodno razvezo pa 9 let in 9 mesecev. Glede kriterija ''okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi'', meni, da je sodišče v premajhni meri upoštevalo medsebojna nesoglasja. Šlo je za zlorabo instituta odpovedi. Tudi bi bilo potrebno upoštevati, da mu je toženka po podaji odpovedi onemogočila nadaljevanje dela, saj mu je takoj onemogočila dostop do službenega strežnika in do delovnega mesta, kar mu je otežilo tudi sodno varstvo. Po podaji odpovedi mu je brez opozorila ukinila mobilno telefonsko številko, ki jo je uporabljal za službene in zasebne namene, šele po pozivih tožnika jo je ponovno vzpostavila. Tožnika je poskušala izigrati tudi s posredovanjem osnutkov pogodb o zaposlitvi, predmet katerih je bilo nižje plačilo za delo ter le za določen čas. Tožena stranka ga je prikrajšala za mesečno plačilo v višini cca. 7.000,00 EUR, pri čemer bi mu bila glede na zahtevnost gradnje trgovskega centra C. v G. in glede na fazo projekta, ko niso bila pridobljena niti še gradbena dovoljenja, zagotovljena še večletna zaposlitev. Sodišče je prezrlo ''pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja'' po sodbi sodišča. S praktično takojšnjo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in zgodnjo sodno razvezo je zmanjšal denarne obveznosti toženke. Ko je zmanjševal škodo toženi stranki, pa je dejansko škodoval sebi. Toženka razpolaga z zelo visokimi finančnimi sredstvi, kar omogoča višje denarno povračilo. Vrniti bo moral odpravnino, ki je poleg tega tudi davčno ugodnejše obravnavana kot denarno povračilo, zaradi česar ''izplen'' iz pravde ocenjuje na zgolj 10.000,00 EUR, od česar bo moral odšteti še odvetniške stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo denarnega povračila v višini 92.145,60 EUR bruto.

5. Tožena stranka v odgovoru na navedeno pritožbo navaja, da je odmerjeno denarno povračilo previsoko in da bi bilo potrebno upoštevati plačano odpravnino.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) pravilno izhajalo iz obrazložitve odpovedi, v kateri se je tožena stranka sklicevala na prenehanje potrebe po opravljanju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih in strukturnih razlogov na strani delodajalca. Pojasnila je, da so na projektu odprtje C. trgovskega centra v G. zaključene vse glavne naloge, vezane na nepremičninsko področje. Vodstvo na ravni jugovzhodne Evrope se je odločilo, da bo s projektom G. nadaljevalo šele po zaključenem upravnem postopku razlastitve. Edina preostala naloga, povezana z nepremičninami, je po navedbah iz odpovedi ostala sklenitev pogodbe o komunalnem prispevku z Mestno občino D. (MOD.). Ker je ta naloga povezana z zelo občutljivimi, pravnimi in tehničnimi vidiki, se je odločila, da bodo to nalogo rešili zunanji pravni svetovalci v sodelovanju s projektanti v fazi izgradnje pod neposrednim nadzorom direktorja za Srednjo in Vzhodno Evropo za nepremičnine in razvoj. Taka rešitev je zanjo učinkovitejša in stroškovno ugodnejša. Ker v prihodnosti ne načrtuje odprtja nobenega novega trgovskega centra v Sloveniji, je sprejela odločitev o ukinitvi delovnega mesta tožnika, saj to za delovni proces ni več potrebno. To pomeni, da je prenehala obstajati potreba po opravljanju dela v skladu s pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja utemeljen in resen razlog za njeno prenehanje iz poslovnih razlogov.

9. Toženka napačno razlaga drugi odstavek 89. člena ZDR-1 (da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) v zvezi z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 (da mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog odpovedi). Pravilno sicer navaja, da mora biti v odpovedi navedena dejanska (ne pa pravna) podlaga odpovedi, napačno pa meni, da že zgolj to zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga in zakonitost odpovedi. Presoja utemeljenosti (resnosti) odpovednega razloga je namreč ključno pravno vprašanje v tovrstnih sporih. S tem, ko sodišče presoja utemeljenost odpovednega razloga, tudi ne posega v svobodno gospodarsko pobudo delodajalca.

10. Sicer pa toženka prav tako napačno meni, da je dokazala obstoj odpovednega razloga. Sodišče je ustrezno obrazložilo svoj zaključek, da tega ni dokazala in presodilo, da je tožena stranka tožniku podala odpoved zaradi medsebojnih nesoglasij, ne pa zaradi obstoječega poslovnega razloga. Pri obrazložitvi tega sodišče ni storilo očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti oziroma nasprotij glede izreka ali obrazložitve. Odločilna dejstva je obrazložilo jasno in natančno, ne zgolj pavšalno, kot trdi pritožba. Navedena kršitev tako ni podana niti glede pomembnih ugotovitev sodišča v zvezi s tem, katere naloge je tožnik opravljal pri toženki, kar sicer tudi z vidika zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbija pritožba.

11. Že v sami odpovedi so bile povzete naloge tožnikovega mesta svetovalec za nepremičnine po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi: - iskanje, analiza in nakup zemljišč, - pogajanje s pristojnimi oblastmi v zvezi z nakupom zemljišča in pridobivanjem dovoljenj, - pogajanje z lastniki zemljišč. Sodišče prve stopnje pa je natančno proučilo tudi dejansko izvajanje nalog, ki jih je opravljal tožnik in zaključilo, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Pritožba napačno navaja, da je sodišče prve stopnje preširoko tolmačilo tožnikove naloge.

12. Ugotovilo je, da tožnikove naloge po odpovedani pogodbi o zaposlitvi niso bile zgolj pridobivanje nepremičnin, pač pa tudi pogajanje s pristojnimi oblastmi v zvezi z nakupom zemljišča in pridobivanjem dovoljenj. Iz sodbe izhaja, da je toženka tožniku (in sodelavcu) 23. 12. 2016 dodatno izdala obsežno pooblastilo, med drugim za podpis dokumentov in zastopanje v vseh upravnih postopkih pred državnimi in drugimi organi v Sloveniji v zvezi z izgradnjo trgovine C. v Sloveniji, za podajo potrebnih in koristnih vlog za pridobitev dovoljenj in drugih avtorizacij in soglasij, za izvedbo ali zagotovitev kakršne koli uradne ali druge registracije in plačilo vseh stroškov v zvezi s potrebnimi transakcijami, kot tudi za vsa dodatna potrebna dejanja. Tudi iz pooblastila z dne 7. 4. 2016 je sodišče razbralo, da je toženka tožnika (in sodelavca) pooblastila, da v njenem imenu podpiše pogodbo o rušitvi obstoječih zgradb in drugih konstrukcij v k. o. H. z družbo I. d. d., da izvedeta ali poskrbita za izvedbo kakršnih koli registracij pri vladnih organih ali drugje ter plačata vse takse in stroške potrebne v zvezi s to transakcijo in da izvedeta vsa dodatna dejanja. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik tudi dejansko opravljal naloge v zvezi s pridobivanjem gradbenih in drugih dovoljenj, sodeloval v postopkih za spremembo občinskih prostorskih aktov, pri sklepanju pogodb o komunalni opremljenosti in komunalnih prispevkih. Kot je utemeljeno poudarilo, tega ne potrjuje le tožnikova izpoved, ampak tudi izpoved toženkinega direktorja. Ta je izpovedal, da se je z MOD. pogajal predvsem on, a je pri tem sodeloval tudi tožnik. Izpovedal je, da je bila osnovna naloga tožnika pridobivanje zemljišč, kar pa potegne za seboj še druga administrativna opravila, v katerih je sodeloval tožnik. Ni zanikal, da je tožnik za toženko podpisal pogodbo o rušenju nekaterih objektov. Sodišče je tudi na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da se tožnikove naloge po pogodbi o zaposlitvi niso izčrpale s pridobitvijo nepremičnin, potrebnih za gradnjo trgovskega centra. Npr. iz zabeležke sestanka 2. 11. 2015 na MOD. je razbralo, da je bil na njem prisoten tudi tožnik, vsebina sestanka pa je bil komunalni prispevek in izgradnja potrebne infrastrukture za objekt C. Iz listine z dne 28. 9. 2017 je razbralo, da je toženka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za trgovski objekt C., vlogo pa je podpisal tožnik. V začetku leta 2017 je na MOD. poslal dopis v zvezi s pripravo in usklajevanjem pogodbe o opremljanju in predano PVD dokumentacijo za projekt C. Sodišče je upoštevalo še vsebino sporočil med tožnikom in F.F., ki se nanašajo na izdajo dovoljenja za rušenje, pa tudi na okvirni seznam tožnikovih nalog za leto 2018, ki vključuje tudi pridobitev uporabnega dovoljenja, sporazume z MOD. o komunalnih prispevkih in drugo.

13. Utemeljeno ni sledilo navedbi v odpovedi, da so bile ob njeni podaji na "projektu G." – odprtju C. trgovskega centra v G., zaključene vse glavne naloge, vezane na nepremičninsko področje. Upoštevalo je izpoved direktorja, da so zemljišča potrebna za izgradnjo trgovskega centra pridobili že v letu 2015. Kot je prav tako pravilno zaključilo na podlagi izvedenih dokazov, je toženka kljub podaji odpovedi še nadalje vlagala vloge in izvajala druga opravila na nepremičninskem področju, ni torej preostala zgolj še sklenitev pogodbe o komunalnem prispevku, kot neutemeljeno vztraja toženka. Da niso bile zaključene vse glavne naloge na nepremičninskem področju, izhaja tudi iz obrazložitve odpovedi, da je pri urejanju potrebnih dovoljenj prišlo do zastoja v projektu zaradi razlastitvenega postopka. Zato je toženkine navedbe, da je na tem področju prišlo do zastoja, hkrati pa naj bi bile naloge na tem področju zaključene, pravilno ocenilo kot protislovne. Pravilno je torej poudarilo, da potreba po delu, ki ga je do tedaj opravljal, ob podaji odpovedi ni prenehala.

14. Toženka sodišča ni prepričala, da naj bi bil projekt izgradnje trgovskega centra v G. v marcu 2018 docela prekinjen. Odpoved iz tega razloga je namreč podala le tožniku. Poleg tega pa je že v maju 2018 na MOD. ponovno vložila predlog za spremembo prostorskega akta in si že v juniju in juliju prizadevala zagotoviti potrebna dovoljenja skladno s spremenjeno prostorsko zakonodajo. Tudi je bilo že v letu 2017 znano, da MOD. ni uspela pridobiti parcele na povezovalni poti in da je za to potreben razlastitveni postopek, zato sodišče tega ni sprejelo kot bistven razlog za podajo odpovedi. Kot je ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in direktorja toženke ter članka z dne 5. 5. 2017, se je z razlastitvijo zapletlo že v letu 2017 in postopek razlastitve do podaje odpovedi še ni bil zaključen. Poleg v maju 2018 vložene pobude za spremembo prostorskega akta je toženka tudi 4. 6. 2018 vložila pobudo za spremembo občinskega prostorskega načrta (kar je povezano z ureditvijo cest). Dne 12. 6. 2018 je vložila dopolnitev pobude za spremembo občinskega prostorskega načrta MOD. – izvedbeni del. V zvezi s tem je med MOD. in predstavniki toženke v juliju 2018 potekalo več sestankov, dne 23. 7. 2018 pa je toženka vložila na MOD. pobudo za lokacijsko preveritev in bila glede tega pozvana, da dopolni elaborat lokacijske preveritve.

15. Toženka v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da okoliščine v zvezi s postopkom lokacijske preveritve niso pomembne, ker je bil ta postopek uzakonjen šele z Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-2, Ur. l. RS, št. 61/2017), ki naj bi začel veljati 1. 6. 2018, to pa je že čas po podaji odpovedi. Vendar pa je bil ta zakon sprejet 24. 10. 2017, v Uradnem listu je bil objavljen 2. 11. 2017, veljati je začel 17. 11. 2017 (sodišče prve stopnje je sicer na ta datum napačno vezalo objavo v Uradnem listu, kar pa niti ni bistveno), datum začetka uporabe zakona pa je bil določen s 1. 6. 2018. Sodišče zato toženki utemeljeno ni verjelo, da pred 1. 6. 2018, torej v času podaje odpovedi, ni vedela za te nove možnosti glede ureditve spornega projekta, s tem da je tudi tožnik izpovedal o tem, da je na to novo možnost sam opozarjal toženko. Toženka ni dokazala, da je bil projekt izgradnje trgovskega centra pred 1. 6. 2018, v časi odpovedi v marcu 2018, prekinjen, s 1. 6. 2018 pa nadaljevan zgolj zaradi spremenjene prostorske zakonodaje.

16. Toženka po pravilni oceni sodišča prve stopnje tudi ni dokazala, da tožnik pri (zmotno zatrjevani edini preostali) nalogi - sklenitev pogodbe o komunalnem prispevku MOD. zaradi pomanjkanja kompetenc (je ekonomist) niti ne bi mogel sodelovati in da je za to potrebovala le strokovnjake z drugih področij (pravnega in prostorskega). Iz tožnikove izpovedi, zlasti pa zapisnika sestanka na MOD. z dne 2. 11. 2015 je razbralo, da je tožnik sodeloval tudi pri tovrstnih pogodbah. Sicer pa je sodišče ugotovilo, da je sodeloval tudi pri prizadevanjih za spremembo prostorskih aktov, četudi skupaj z drugimi strokovnjaki - npr. z družbama A. d. o. o. in B. d. o. o., glede katerih je bil kontaktna oseba na strani toženke. Bil je aktivno vpet v postopke pridobivanja potrebnih dovoljenj in spreminjanja prostorskih aktov, četudi ni projektiral ali bil nadzornik. Potreba po drugačnih kadrih za opravljanje drugih nalog še ne pomeni prenehanja potrebe po delu, ki ga je opravljal tožnik.

17. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni zaslišalo prič E.E. in F.F., še zlasti, ker ni sledilo njunima pisnima izjavama. Vendar pa je sodišče tako ravnalo na izrecni predlog toženke, ki je sprva resda predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič, nato pa je na naroku 3. 10. 2018 izrecno navedla, da prvenstveno predlaga kot dokaz njuni pisni izjavi, ki ju je nato tudi predložila. Ker nato nobena stranka ni predlagala neposrednega zaslišanja prič, sodišče zaslišanja prič ni bilo dolžno izvesti (236. člen ZPP).

18. Navedeni dve priči sta v bistvenem potrdili navedbe toženke, v katerih pa, kot izhaja iz gornje obrazložitve, sodišče ni našlo podlage za ugotovitev odpovednega razloga. Ker že to zadostuje za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, niti ni odločilna ugotovitev sodišča, da je toženka tožniku podala odpoved zaradi medsebojnih nesoglasij, kar je bilo povezano s tožnikovimi zahtevami za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, toženka pa mu je ob vročitvi odpovedi prepovedala prihod na delo in zamenjala ključavnice na vhodnih vratih poslovnih prostorov. Pred tem pa mu je večkrat neuspešno ponudila sklenitev pogodb o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec za nepremičnine za nižjo plačo, nazadnje zgolj za določen čas od 1. 10. 2017 do 31. 8. 2018.

19. Kot rečeno, slednje ni odločilno za ugotovitev nezakonite odpovedi, je pa sodišče medsebojna nesoglasja upoštevalo kot bistven razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in še posebej kot okoliščino za odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Toženka neutemeljeno nasprotuje prisojenemu denarnemu povračilu v višini 8 tožnikovih plač, kar znaša 61.430,40 EUR.

20. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen 9 in pol let, da je visoko kvalificiran strokovnjak na svojem področju z bogatimi delovnimi izkušnjami, kot letnik 1974 lažje zaposljiv. Že s 1. 6. 2018 se je zaposlil pri drugem delodajalcu, pri katerem pa prejema več kot pol nižjo plačo, kot jo je prejemal pri toženki. Pri odločitvi o višini tožniku pripadajočega povračila je sodišče še upoštevalo, da toženka odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi ni podala iz poslovnih razlogov, pač pa zaradi medsebojnih nesoglasij.

21. Pritožba navaja, da v sodbi ni navedeno, kako je sodišče upoštevalo do sodne razveze dosojena nadomestila plače višini 5.275,16 EUR, kar pa ni res. Gre za odločitev o reparaciji - priznanju pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi do prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča, kar v tožnikovem primeru zajema čas od 8. 5. 2018 do 31. 5. 2018 in je tudi izrecni predmet III. točke izreka sodbe. Navedbe toženke, da bi se sodišče v zvezi s to točko izreka moralo opredeliti tudi glede denarnega nadomestila za brezposelnost, so nedopustna pritožbena novota, zato s tem v zvezi tudi ne more biti upošteven očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Nadalje toženka v pritožbi uveljavlja, da bi moralo biti iz sodbe razvidno, ali in kako je sodišče upoštevalo tožniku izplačano odpravnino v višini 19.197,00 EUR, nakar pa sama nakaže na jasno stališče - da mora delavec v posledici nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga odpravnino vrniti. Okoliščina, ki opravičuje višjo odmero denarnega povračila pa je tudi v tem, da do sodne razveze ni prišlo na predlog delavca, ampak delodajalca, ki ga v posledici nezakonite odpovedi, vračila odpravnine in nereintegracije delavca ne more bremeniti zgolj nizko denarno povračilo v višini dveh do štirih plač, za kar se zavzema pritožba, saj bi to pomenilo, da tožnik ne bi dosegel praktično nikakršne odmene za nereintegracijo v delovno razmerje k toženki.

K pritožbi tožnika

23. Kot že rečeno, je bila sodna razveza pogodbe o zaposlitvi izvedena na predlog toženke, vezana pa na datum tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožnik s pritožbo sodne razveze ne izpodbija, četudi pripominja, da se z razlogi zanjo ne strinja. Pritožbeno sodišče zavrača njegove navedbe, s katerimi se zavzema za tvišanje denarnega povračila na 92.145,60 EUR bruto, pri čemer uveljavlja zlasti napačno, prepavšalno uporabo kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 za odmero denarnega povračila.

24. Ni odločilna navedba, da naj bi sodišče napačno upoštevalo, da je bil pri toženki zaposlen 9 let in pol, namesto 9 let in 8 mesecev oziroma 9 let in 9 mesecev. Ni res, da bi moralo sodišče glede kriterija "možnosti delavca za novo zaposlitev" v večji meri upoštevati, da si ni uspel najti ustrezne zaposlitve s primerljivim plačilom, četudi poudarja, da se je zaposlil v Avstriji, kar je zanj, ki ima dva otroka, neugodno, poleg tega prejema mesečno plačilo v višini 3.120,00 EUR bruto, kar je več kot pol nižje kot pri toženki. Tudi glede ''okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi'' neutemeljeno meni, da naj bi sodišče v premajhni meri upoštevalo medsebojna nesoglasja med njim in toženko. Tako poudarjanje, da je šlo za zlorabo instituta odpovedi ne daje podlage za zvišanje denarnega povračila. Enako velja tudi glede sklicevanja na ukinitev mobilne telefonske številke, onemogočen dostop do službenega strežnika in do prostorov delovnega mesta ob podaji odpovedi, kar da mu je otežilo tudi uveljavljanje sodnega varstva. Tudi zgoraj že omenjeno posredovanje neustreznih osnutkov pogodb o zaposlitvi ne daje podlage za zvišanje denarnega povračila. Sodišče je ustrezno upoštevalo dejstvo, da ima tožnik sedaj pri novem delodajalcu nižjo plačo. Prav tako tožnik ne more uspeti z navedbami, da bi mu bila glede na zahtevnost gradnje trgovskega centra C. v G. in glede na fazo projekta, ko niso bila pridobljena niti še gradbena dovoljenja, zagotovljena še večletna zaposlitev. Neutemeljeno pa tožnik tudi glede ''pravic, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča'' poudarja, da je s praktično takojšnjo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in zgodnjo sodno razvezo zmanjšal denarne obveznosti toženke. Navedbe, da je s tem zmanjševal škodo toženki, škodoval pa sebi, niso relevantne za odmero denarnega povračila. Enako velja za navedbe, da toženka razpolaga z zelo visokimi finančnimi sredstvi, ki naj bi omogočala višje denarno povračilo. Pritožbeno sodišče se je zgoraj že opredelilo do upoštevanja tožnikove obveznosti vračanja odpravnine v posledici nezakonite odpovedi, tožnikova pritožbena navedba, da je odpravnina davčno ugodnejše obravnavana kot denarno povračilo, pa ni odločilna do te mere, da bi nalagala dvig prisojenega denarnega povračila.

25. Ker niso podani s pritožbama uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

26. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP ter peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 533/2019
• VDSS Sodba Pdp 661/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 664/2019