VDSS Sodba Pdp 327/2019

Jedro

Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica storila vsa v odpovedi očitana ravnanja. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala le ravnanja iz drugega (da na pripravljenih dokumentih sprva ni navedla imena direktorice tožene stranke) in delno tretjega sklopa očitanih kršitev (da je na enem od strokovnih kolegijev sodelavki rekla, da laže), ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po vsebini in teži ne utemeljujejo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker jih ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pravilno kot bistveno štelo okoliščino, da sodelavki, s katerima je imela tožnica najslabši odnos, nista več zaposlena pri toženi stranki. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo tudi že navedene ugotovitve o tem, da je imela tožnica z večino delavcev tožene stranke dobre in korektne odnose.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2017 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka sodbe) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi podane izredne odpovedi ni prenehalo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo (III. točka izreka sodbe); ji za čas od 1. 7. 2017 do 19. 11. 2017 priznati delovno razmerje in jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja; ji za isto obdobje obračunati plačo (pravilno: nadomestila plače) na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske (zmanjšane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2013 za dan 3. 5. 2017; da je tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno razmerje tudi za obdobje od 4. 5. 2017 do vključno 30. 6. 2017 ter od 20. 11. 2017 do poziva nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožnico s prvim dnem po prenehanju delovnega razmerja prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vključno 30. 6. 2017 ter od 20. 11. 2017 do dneva vrnitve nazaj na delo, obračunati nadomestila plače v bruto zneskih 3.227,74 EUR mesečno, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna za tožnico za obdobje od 1. 7. 2017 do 19. 11. 2017 obračunati in izplačati nadomestila plače, ki niso znižana za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti ter ji za isto obdobje izplačati zakonske zamudne obresti že od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec (V. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.821,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe v V. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v pritožbi zatrjuje obstoj nasprotja med odločitvijo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo (II. točka izreka sodbe) in odločitvijo, da ji je tožena stranka dolžna priznati delovno razmerje le za obdobje od 1. 7. 2017 do 19. 11. 2017 (IV. točka izreka sodbe). Tožena stranka bi ji morala v posledici nezakonite izredne odpovedi vzpostaviti stanje, kot da ji odpoved ne bi bila nikoli podana, kar je skladno z načelom popolne odškodnine iz Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, 97/07 in nadalj.). Sodišče prve stopnje ji neutemeljeno ni prisodilo razlike med dohodki, ki jih je prejemala, in plačo, ki bi jo v vtoževanem obdobju prejemala pri toženi stranki. Ker je pri drugih delodajalcih prejemala bistveno nižjo plačo, od katere so bili plačani ustrezno nižji prispevki, bo prikrajšana tudi ob upokojitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I. do IV. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica storila v izredni odpovedi očitana ravnanja, sodišče prve stopnje pa bi moralo ugotovljene kršitve presojati kot celoto. Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo le do prvega od skupno štirih sklopov očitanih kršitev. Odločitve, da tožnica ni huje kršila pogodbenih obveznosti, ni zadostno obrazložilo. Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da tožnici ni očitala trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni zadostno opredelilo do vsebine poročila revizijske družbe A. d. o. o. z dne 16. 1. 2017. Tožnica bi morala kot vodja projekta izgradnje brezžičnega interneta še posebej skrbno paziti na upoštevanje določb Zakona o javnem naročanju in Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Sodišče prve stopnje se glede drugega sklopa očitanih kršitev, s katerimi je tožnica kršila 34. člen ZDR-1 in Pravilnik o podpisovanju dokumentov pri toženi stranki, ni ustrezno opredelilo do zapisa B.B. z dne 31. 3. 2017. Sodišče prve stopnje se tudi ni zadostno opredelilo do elektronskih sporočil C.C., D.D., E.E. in F.F., ki dokazujejo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila četrti odstavek 7. člena ZDR-1. S tem je kršilo 22. člen Ustave RS. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica z besedami, da laže, C.C. ni užalila, je v nasprotju z ugotovitvijo, da se je delavec ob tem počutil kot nezaželena oseba. V zvezi s to kršitvijo nasprotuje tudi ugotovitvi, da zaradi tožničinega ravnanja ni trpel delovni proces. Priče G.G., C.C., D.D., E.E., H.H. in F.F. so v izpovedih smiselno potrdile, da so tožničin neprimeren odnos zoper njih in zoper direktorico tožene stranke občutile kot šikaniranje. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do zapisnika sestanka strokovnega kolegija tožene stranke z dne 28. 3. 2017, iz katerega izhaja, da je direktorica tožnico zaradi njenega neprimernega vedenja pozvala, naj kolegij zapusti. Ker tožnica tega ni želela storiti, je direktorica kolegij prekinila, posledično pa je bil zaradi tožničinega ravnanja onemogočen normalen delovni proces. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila kot pomočnica direktorice nadrejena vsem zaposlenim, iz že omenjenih elektronskih sporočil in izpovedi zaslišanih prič pa izhaja, da je zoper podrejene delavce izvajala trpinčenje na delovnem mestu. Sicer pa je po koncu obravnavanega postopka prišlo do spremenjenih okoliščin in s tem do objektivnega razloga, ki utemeljuje sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Iz zapisnika 23. seje Sveta zavoda tožene stranke z dne 28. 1. 2019, ki ga prilaga pritožbi, namreč izhaja, da bo po predlogu predsednika in članice Sveta zavoda sistemizacijo pri toženi stranki treba spremeniti tako, da bo pomočnik direktorja po novem zaposlen za določen čas, njegov mandat pa vezan na mandat direktorja. Ta predlog je bil na seji Sveta zavoda s sklepom št... tudi sprejet. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice, tožnica pa je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Stranki v odgovorih na pritožbo prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Tožena stranka je na sodišče prve stopnje 11. 7. 2019 vložila dopolnitev pritožbe, vendar pritožbeno sodišče te vloge pri odločitvi ni upoštevalo, ker je bila podana po poteku 15 dnevnega roka za pritožbo iz šestega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, 2/04 in nadalj.).

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne kršitev, ki jih izrecno uveljavljata pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka to kršitev v pritožbi uveljavlja le pavšalno in pri tem ne navede, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato pritožbeni preizkus protispisnosti niti ni mogoč.

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 20. 4. 2017. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu "pomočnik direktorja" od 22. 3. 2013 dalje. Tožena stranka ji je 10. 4. 2017 vročila pisno obdolžitev s prepovedjo opravljanja dela. Dne 14. 4. 2017 se je tožnica skupaj z zagovornikom – sindikalistom udeležila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa ji je nato 3. 5. 2017 vročila izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka podano izredno odpoved utemeljevala z obstojem razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). V skladu z navedeno določbo lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

11. Tožena stranka je v izredni odpovedi v bistvenem navedla:

- da je bila tožnica kot vodja projekta brezžičnega internetnega omreženja I. zadolžena za izvedbo javnega naročila, tehnične zahteve in zahteve za usposobljenost kadra pa so bile v javnem naročilu oblikovane tako, da potencialnim ponudnikom ni bila omogočena oddaja ponudbe za ključne dele mrežne opreme, ki ni od proizvajalca J.; da je tožena stranka (po tožnici) pri takšni zahtevi vztrajala, čeprav je bila na to pomanjkljivost v postopku opozorjena s strani potencialnega ponudnika;

- da je tožnica 31. 3. 2017 pripravila Poročilo o izvedenih ukrepih, pri čemer na koncu dokumenta ni navedla direktorice tožene stranke, ki bi dokument podpisala kot odgovorna oseba; da je 14. 12. 2016 pripravila Poslovnik kakovosti in na dokumentu direktorice tožene stranke ni navedla;

- da se je tožnica na sestanku strokovnega kolegija 21. 3. 2017 nezaželeno vedla, tako da je žalila sodelavca C.C. in mu očitala, da laže;

- da se je tožnica v obdobju do vključno 28. 3. 2017 neprimerno vedla do direktorice tožene stranke, tako da se je na tedenskih strokovnih kolegijih prepirala z njo, jo žalila glede njenih sposobnosti in vodenja, da ni upoštevala njenih ustnih navodil, da ji je stalno vpadala v besedo, popravljala zapisnike kolegija ter v zahtevi za preizkus ocene pred komisijo dne 16. 3. 2017 navedla, da je naloga direktorice v zvezi s spremembo Pravilnika o šolninah smešna.

K pritožbi tožene stranke:

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izčrpneje opredelilo le do prvega sklopa očitanih kršitev ter da ugotovljenih kršitev ni presojalo kot celote. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede vsakega od štirih sklopov očitanih kršitev izdelalo prepričljivo dokazno oceno, pri čemer je v skladu z določbo 8. člena ZPP odločitev o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sprejete dokazne zaključke je zlasti v točkah 7 do 38 sodbe tudi zadostno obrazložilo, zato tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica storila vsa v odpovedi očitana ravnanja. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala le ravnanja iz drugega (da na pripravljenih dokumentih sprva ni navedla imena direktorice tožene stranke) in delno tretjega sklopa očitanih kršitev (da je na enem od strokovnih kolegijev C.C. rekla, da laže), ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po vsebini in teži ne utemeljujejo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker jih ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP pa v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, še dodaja:

14. Tožena stranka v pritožbi glede prvega sklopa očitanih kršitev pravilno navaja, da je bila tožnica v letu 2016 imenovana v Komisijo za pripravo razpisne dokumentacije za izgradnjo brezžičnega interneta. To izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Vendar pa se je na podlagi izvedenih dokazov kot neutemeljen izkazal očitek iz odpovedi, da je tožnica vedela, da so tehnične zahteve iz javnega naročila omejujoče za potencialne ponudnike. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč tožnica pri vodenju spornega javnega naročila tesno sodelovala s strokovnjaki s tehničnega in pravnega področja, ti pa napak pri pripravi tehničnega dela razpisne dokumentacije niso zaznali. Iz dejanskih ugotovitev tudi ne izhaja, da bi strokovni sodelavci tožnico opozorili na kakršnekoli nepravilnosti v razpisnih pogojih (oz. da bi tožnica pri takšnih pogojih kljub temu vztrajala, kot ji je to očitano v izredni odpovedi). O pogoju kompatibilnosti, ki je bil z vidika onemogočanja potencialnih ponudnikov najbolj problematičen, je bilo govora že na sestanku 4. 2. 2014, na katerem je bila prisotna tudi direktorica tožene stranke G.G. Ker navedene ugotovitve potrjujejo izpovedi tožnice in prič K.K., L.L., M.M., N.N. in O.O., pritožbeno sodišče o njihovi pravilnosti nima pomislekov. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni ustrezno opredelilo do vsebine poročila revizijske družbe A. d. o. o. Iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ta dokaz pri odločitvi upoštevalo in ga tudi dokazno ocenilo, vendar pa je na podlagi izpovedi prič O.O. in M.M. zaključilo, da navedbe iz poročila ne držijo.

15. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje držijo navedbe tožene stranke, da je tožnica v marcu 2017 zavrnila navedbo imena direktorice na pripravljenih dokumentih, in da je to storila šele po posredovanju P.P. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisa B.B. z dne 31. 3. 2017, ki naj bi te navedbe dokazoval. Vendar pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju nadaljnje ugotovitve, da je bilo pri toženi stranki običajno, da se je direktorica bodisi podpisala na dno dokumenta bodisi je podpisala sklep o sprejetju dokumenta, ter ugotovitve, da je direktorica pravočasno podpisala oziroma ustrezno sprejela oba v izredni odpovedi omenjena dokumenta, pravilno presodilo, da tožničina ravnanja niso predstavljala hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

16. Glede tretjega sklopa očitanih kršitev tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je tožnica C.C. na kolegiju 21. 3. 2017 dejala, da laže, saj je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je zmotno stališče pritožbe, da ta enkraten dogodek utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še posebej ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da tožnica do C.C. ni bila žaljiva, temveč je šlo bolj za glasno debato. V zvezi s tem je neutemeljen tudi očitek iz odpovedi, da je zaradi tožničinega ravnanja na kolegiju trpel delovni proces pri toženi stranki. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč tožnica C.C. predala vso dokumentacijo, s katero je razpolagala, in ga tako ni ovirala pri njegovem delu. Pritožbeno sodišče o pravilnosti navedenih zaključkov, ki jih potrjujejo izpovedi prič R.R., S.S. in C.C., nima pomislekov, nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke pa so neutemeljene.

17. Glede četrtega sklopa očitanih kršitev tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da je tožnici v izredni odpovedi očitala trpinčenje na delovnem mestu tudi zoper podrejene delavce. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo tožnici neprimerno vedenje očitano le zoper C.C., ki ji ni bil podrejen, in zoper direktorico tožene stranke G.G. Ker očitek mobinga zoper delavce D.D., E.E. in F.F. ni bil vsebovan v pisni obdolžitvi pred izredno odpovedjo oz. v sami odpovedi, ne more biti predmet sodne presoje zakonitosti podane izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) niti kršilo 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), ko se ni izrecno opredelilo do zapisov in elektronskih sporočil omenjenih delavcev v zvezi s tem. Sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič F.F., H.H., Š.Š., T.T., U.U.,V.V., Z.Z., Ž.Ž., a.a., b.b. in c.c. pravilno ugotovilo, da je bil tožničin odnos do dela in podrejenih delavcev dober oz. vsaj korekten.

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da bi se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi moralo izčrpneje opredeliti do zapisnika 168. sestanka strokovnega kolegija tožene stranke z dne 28. 3. 2017 (v nadaljevanju: zapisnik), saj ne gre za odločilen dokaz. Pritožba v zvezi s tem navaja, da je direktorica tožene stranke tožnico zaradi neprimernega vedenja pozvala, naj kolegij zapusti, ker tožnica tega ni želela storiti, pa je direktorica kolegij prekinila. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik ugotavlja, da je direktorica po burni razpravi v zvezi s sklepom št. ..., tožnico sicer res pozvala, naj kolegij zapusti. Vendar pa iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnica na kolegiju žalila sposobnosti in vodenje direktorice ali da bi ji stalno vpadala v besedo, kot je to navedeno v odpovedi. Nasprotno, iz zapisnika je razvidno, da se je kolegij po prekinitvi kljub prisotnosti tožnice nemoteno nadaljeval, tožena stranka pa zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil zaradi ravnanja tožnice onemogočen delovni proces. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi iz zapisnikov drugih kolegijev (z dne 6. 12. 2016 in z dne 10. 1. 2017) ne izhaja, da je bilo delo pri toženi stranki otežkočeno iz razlogov na strani tožnice.

19. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne obstojijo razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. V skladu z navedeno določbo lahko sodišče v primeru, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

20. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da so odnosi s tožnico povsem porušeni ter da se je tožnica kot pomočnica direktorice neprimerno vedla tudi do podrejenih delavcev. Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pravilno kot bistveno štelo okoliščino, da G.G. in C.C., s katerima je imela tožnica najslabši odnos, nista več zaposlena pri toženi stranki. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo tudi že navedene ugotovitve o tem, da je imela tožnica z večino delavcev tožene stranke dobre in korektne odnose.

21. Tožena stranka se v zvezi z nasprotovanjem odločitvi za reintegracijo tožnice neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da sta predsednik in članica Sveta zavoda d. na 23. seji Sveta 28. 1. 2019 (to je tri dni po zaključku glavne obravnave v obravnavani zadevi) predlagala, da se pomočnika direktorja ne zaposli, vse dokler se statut in akt o sistemizaciji ne spremenita tako, da bo delovno mesto "pomočnik direktorja" sistemizirano za določen čas, mandat delavca na tem delovnem mestu pa vezan na mandat direktorja tožene stranke. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik 23. seje Sveta, ki ga tožena stranka prilaga pritožbi, ugotavlja, da je bila na seji sprejeta šele namera o spremembi sistemizacije v navedeni smeri, kar pa samo po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oz. objektivnega razloga, zaradi katerega nadaljevanje tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče.

K pritožbi tožnice:

22. Tožnica v pritožbi zmotno zatrjuje obstoj nasprotja med odločitvijo v II. točki izreka sodbe, da ji delovno razmerje na podlagi podane izredne odpovedi ni prenehalo, in odločitvijo v IV. točki izreka sodbe, da ji je dolžna tožena stranka priznati delovno razmerje (le) za čas od 1. 7. 2017 do 19. 11. 2017. Navedeni odločitvi nista v nasprotju, temveč je zavrnitev pretežnega dela tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ‒ vključno z zahtevkom za reparacijo ‒ posledica dejanske ugotovitve, da je (bila) tožnica v obdobju od 4. 5. 2017 dalje zaposlena pri drugih delodajalcih (z izjemo obdobja od 1. 7. 2017 do 19. 11. 2017, ko je bila kot brezposelna oseba prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje). Ker dvojno delovno razmerje ni dopustno, sodišče prve stopnje tožnici kljub ugotovljeni nezakoniti izredni odpovedi za obdobje, ko je bila zaposlena pri drugih delodajalcih za polni delovni čas, pravilno ni priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki. Nasprotne pritožbene navedbe tožnice so neutemeljene.

23. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo razlike med plačo, ki jo je prejemala pri drugih delodajalcih in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, če ji izpodbijana izredna odpoved ne bi nikoli bila podana. Delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači (kvečjemu odškodnino, ki pa je tožnica v obravnavani zadevi ne uveljavlja), saj lahko sodišče pravice na podlagi delovnega razmerja delavcu prizna le v okviru priznanega delovnega razmerja (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v primerljivih zadevah VIII Ips 155/2013, VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017).

24. Ker glede na vse navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi obeh strank niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP ter 154. členu ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, vsaka krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo nasprotne stranke. Tožnica sama krije strošek odgovora na dopolnitev pritožbe tožene stranke.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 392/2018
• VDSS Sodba Pdp 440/2018
• VDSS Sodba Pdp 496/2017