VDSS Sodba Pdp 389/2019

Jedro

Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Pritožbeno sodišče se torej strinja s sodiščem prve stopnje, ki je zavrnilni del sodbe oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 991,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2015 do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (plačilo 2.125,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2015 do plačila), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka 141,83 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se s stališčem, da ni konkretiziral, kaj je delal na t. i. proste dneve, označene v evidencah toženke. Sodišče se je preveč oprlo na podatke evidenc, ki jih je predložila toženka ter zaključilo, da tožniku ni bilo omogočenih zgolj 7 dni tedenskega počitka. Kršilo je ustavno pravico do enakega varstva pravic. Glede na sodno prakso in izvedeni dokazni postopek bi moralo zahtevku v celoti, ne pa le delno, ugoditi. Meni, da je določno navedel, zakaj evidence ne odražajo dejanskega stanja. Na zeleno označene proste dneve je poleg operativnih opravljal tudi ostale t. i. neoperativne naloge, kar je pojasnil v zaslišanju. Tudi priče so izpovedale o tem. Evidence odražajo le operativne, ne pa tudi drugih nalog. Za sklepčnost zahtevka zadostuje navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ni bil dolžan za vsak posamezni dan navajati, kaj je delal. Sklicuje se na podoben primer Pd 1270/2017, ko je sodišče zahtevku v celoti ugodilo, ni sledilo podatkom evidenc. Šlo je za tožniku nadrejenega, ki je v tožnikovem primeru kot priča izpovedal tako kot v svojem primeru. Gre za nesistematično obrazložitev sodb istega sodišča, za nespoštovanje sodne prakse. Do sedaj sodna praksa ni poudarjala časovne konkretizacije delovnih nalog na sporne dneve. Tožnik je poleg operativnih nalog opravljal tudi podporne, neoperativne naloge, česar evidence ne izkazujejo. Sodišče je kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je navedel, kdo mu je odrejal naloge. Nasploh je navajal tako, kot je običajno v sodni praksi. Če bi bil dejansko prost, bi lahko počel karkoli, kar pa ni bilo mogoče. Tako izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih. Tožnik je navajal delo specialista vezista in izvajanje vsakodnevnih nalog - udeleževal se je sestankov, kjer so bili vojaki seznanjeni z varnostno situacijo in nalogami, skrbel je za tehniko, čistil in vzdrževal orožje, vzdrževal vozila in se uril. Opravljal je tudi druga dela izven razporeda dela, kar je bilo povezano z organizacijo dela in bivanjem v vojaški bazi ter t. i. padalske naloge. V evidencah so bile upoštevane le operativne naloge (patruliranje, varovanje objektov), ne pa tudi neoperativne naloge (vsakodnevni sestanki, čiščenje orožja in opreme). Sodišče tega ni znalo razlikovati. Tožnik evidenc ni nikoli videl in z njimi ni bil seznanjen. Priča A.A., nadrejeni, je pojasnil, da evidence niso prave, saj niso bile podpisane. Izpovedal je še, da je tožnik lahko opravljal tudi druge naloge. Tudi B.B. je izpovedal, da je prepričan, da je tožnik na kakšen prost dan opravljal naloge. C.C. je povedal, da ni bilo mogoče zagotoviti tedenskega počitka. Navedeno kaže na resničnost tožnikovih navedb. Podana je kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. D.D. je povedal, da je bil vsakodnevno v stiku s tožnikom in je opravljal podobna dela kot tožnik. Povedal je, da je tožnik skrbel za zveze v vodu, kot edini vezist po formaciji v vodu skrbel za odhod na patruliranje in navedeno pripravljal. Skupno sta imela vsakodnevne sestanke in opravljala tudi druge naloge na operativno proste dneve. E.E. je povedal, da je bil s tožnikom v istem vodu, da so imeli vsakodnevne sestanke, da je skrbel za zveze v vodu, poleg operativnih nalog opravljal tudi ostale naloge, npr. pomagal pri servisiranju avtov. Evidence niso odraz dejanskega dela. Na dokumentu ni glave, ni podpisan, na njem ni pečata, ni knjižen v skladu s pravili pisarniškega poslovanja, ni verificiran s strani nadrejenih. V zvezi z očitkom kršitve pravice po zagotavljanju enakega pravnega varstva se tožnik znova sklicuje na sodbo IV Pd 1270/2017 in jo v določenih delih povzema. Navaja še nekaj primerov, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da je sodišče neutemeljeno odstopilo od utečene sodne prakse (npr. Pdp 214/2018, Pdp 682/2017, Pdp 277/2017, Pdp 76/2017, IV Pd 1483/2016).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je sodeloval v mirovnih silah "Joint enterprise" KFOR ... na Kosovu od 29. 10. 2014 do 30. 4. 2015, pri čemer je misijski dopust koristil od 23. 12. 2014 do 9. 1. 2015. Uveljavljal je odškodnino za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer le glede sedmih dni, v preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, kar je predmet pritožbenega preizkusa. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožnik z uveljavljanjem absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi) sodišču prve stopnje pravzaprav očita zmotne dokazne zaključke.

7. Bistven pritožbeni očitek je namreč zlasti v tem, da je sodišče pri tehtanju dokazov dalo preveliko težo evidencam toženke, saj je ravno na podlagi podatkov teh evidenc ugotovilo, da je imel tožnik le 7 dni neizkoriščenega tedenskega počitka in mu je posledično odškodnino priznalo le za toliko dni (v višini 991,76 EUR), medtem ko je v preostalem zahtevek (za plačilo še 2.125,20 EUR) zavrnilo. Glede preostalih zatrjevanih dni kršenega tedenskega počitka dni je namreč poudarilo, da tožnik ni dokazal oziroma, da niti ni podal določnih navedb o tem, kaj točno naj bi na zatrjevane dneve kršenega tedenskega počitka počel.

8. Pritožba opozarja na primere drugih tožnikov, ki so bili v tovrstnih sporih uspešnejši - kljub drugačnim podatkom iz evidenc so uspeli dokazati, da jim toženka ni zagotovila nobenega dneva tedenskega počitka. Vendar pa to ni odločilno za presojo pravilnosti obravnavane dokazne ocene. Ugotovljena dejstva so odvisna od okoliščin posameznega primera, od tožbenih navedb, predlaganih in izvedenih dokazov, načina pravdanja ipd. Tožnik torej s tega vidika (uspeha dokazovanja) neutemeljeno uveljavlja kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju pojasnjuje še nekaj novejših sprememb v sodni praksi tovrstnih sporov.

9. Tožnik posebej opozarja na primer IV Pd 1270/2017, v katerem je pripadnik, ki je bil v tožnikovem primeru zaslišan kot priča in je bil tožniku nadrejen, uspel. Vendar pa je v tem primeru dopuščena revizija (sklep VIII Dor 68/2019 z dne 16. 4. 2019) glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, da pomeni udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo in opravljanje podpornih nalog po lastni iniciativi nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku.

10. Iz nedavne sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, s katero je bila pravnomočna ugodilna sodba Pdp 672/2018 spremenjena v zavrnilno, pa že jasno izhaja, da dela, povezana z organizacijo dela in režimom bivanja v vojaški bazi (kar se nanaša npr. na nošenje uniforme, upoštevanje odrejenega urnika oziroma hišnega reda, nujnost zadrževanja v bazi) ne pomenijo kršitve tedenskega počitka. Enako velja za sestanke, glede katerih pripadniki ne navedejo določno, v čem sestanki pomenijo kršitev počitka, s tem da iz judikata izhaja, da je dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan tudi nujno za nemoteno delovanje ustroja, kot je vojaška misija.

11. Tožnik v pritožbi pojasnjuje, da so bile v omenjenih evidencah toženke upoštevane le operativne naloge (patruliranje, varovanje objektov), ne pa tudi neoperativne, podporne naloge (sestanki, čiščenje orožja in opreme). Omenja tudi nenadne, t. i. padalske naloge, vendar pa je sodišče prve stopnje tudi glede teh nalog pravilno zaključilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da jih je moral opraviti ravno na sporne dneve. Tožnikovo izpoved je ocenilo kot nedoločno/pavšalno. Pojasnilo je, da bi tožnik lahko uspel v primeru, če bi za sporne dneve podal določne navedbe in določno izpoved, kaj konkretno in v kolikšnem obsegu mu je bilo odrejeno ter s strani katere osebe. Ob izostanku določnih trditev pa sodišče tudi na podlagi izpovedi prič ni moglo sprejeti zaključka o kršenem počitku. Tožnik sicer v pritožbi opozarja na določene formalne pomanjkljivosti evidenc toženke, kar pa še ne pomeni, da so evidence povsem brez dokazne vrednosti.

12. Tudi v novejši sodbi tukajšnjega sodišča Pdp 1078/2018 z dne 29. 8. 2019 je pritožbeno sodišče, sledeč sodišču prve stopnje, poudarilo, da je na pripadniku breme dokazovanja trditev, da mu ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, s čimer izpodbija navedbe in dokaze (evidence) toženke. Tudi v tej zadevi tožnik ni bil uspešen.

13. Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Pritožbeno sodišče se torej strinja s sodiščem prve stopnje, ki je zavrnilni del sodbe oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 728/2019
• VDSS Sklep Pdp 346/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 481/2019