VDSS Sodba Pdp 450/2019

Jedro

Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost zaradi napak v postopku ocenjevanja ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala bolje, kot izkazuje ocena dobro, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni delo tožnice, ki je nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecv v plačne razrede, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je njen prispevek k delovanju tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke z dne 24. 4. 2017 in ocenjevalnega lista z dne 20. 1. 2017 ter ponovno oceno delovne uspešnosti tožnice za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 pred spremenjeno komisijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev o tem, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da njena ocenjevalka A.A. v času ocenjevanja ni imela strokovnega znanja in dobrega poznavanja delovnega procesa, njena ocena pa je subjektivna in pristranska oziroma povračilni ukrep zoper tožnico. Sklicuje se na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in zatrjuje pristranskost in nepošteno sojenje s strani sodišča prve stopnje, ki se je v postopku postavilo na stran tožene stranke. Nasprotuje dokazni oceni v zvezi z verodostojnostjo izpovedi nadrejene. Zatrjuje, da je bila žrtev mobinga ter se sklicuje na Direktivi sveta 2000/78 ES in Direktivi sveta 2000/43/ES. Oceno nezadostno pri kriteriju samostojnosti šteje za žaljivo in za napad na njeno inteligenco in moralne kvalitete s ciljem popolne diskvalifikacije. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi ocenjevalke. Graja zavrnitev zaslišanja predlaganih prič B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. Trdi, da je komisija oceno ocenjevalke potrdila na podlagi zaupanja, in ni preverila kriterijev po vsebini. Meni, da bi komisija morala ugotoviti, ali so bili upoštevani vsi kriteriji, in jih nato na podlagi ustrezne vsebinske obrazložitve ocenjevalca preizkusiti. S sklicevanjem na izpoved G.G. trdi, da to ni bilo storjeno. Zatrjuje kršitev 76. člena ZUP zaradi procesnih napak pri vodenju zapisnika o preizkusu ocene pred komisijo. Komisiji očita, da se ni opredelila do njenih trditev in trditev A.A. niti do predloženih dokazil. Pove, da podpisnica ocene H.H. na preizkusu ocene ni bila navzoča, A.A. pa ni imela pooblastila. Meni, da postopkovne kršitve ne morejo biti sanirane v postopku pred sodiščem. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede posameznih kriterijev ocenjevanja in natančno s sklicevanjem na številne listine in dele izpovedi strank in prič podaja svoje videnje poteka dogodkov. Nasprotuje ugotovitvi, da ni želela prevzemati dodatnih nalog, saj ni zavrnila del v zvezi z javnim naročilom za foto in video gradiva, uspešno pa je izvedla tudi vrsto dodatnih prvotno nenačrtovanih aktivnosti. Opozarja, da je pri obsegu dela treba upoštevati njene odsotnosti. Nasprotuje ugotovitvam o šibkem planiranju in se sklicuje na način dela pri toženi stranki, svoje odsotnosti in nižji delegirani obseg dela s strani tožene stranke. Sklicuje se na svojo izpoved o potrebi po naknadni pripravi pogodbe z I.I. Trdi, da je vodstvo zavlačevalo z dokončno potrditvijo aktivnosti in navaja, da je očitek o prestavljanju izvedbenih rokov nekonkretiziran. Pojasnjuje okoliščine v zvezi z izvajanjem posameznih projektov (J.). Trdi, da ni izgubljala naročilnic, ki bi se vrnile iz podpisa, nevrnjena naročilnica pa je odgovornost tožene stranke. Navaja, da je bila glede na dolgoletno prakso pravočasna naročilnica, izdana najkasneje na dan dogodka. Navaja, da zaradi različnih stališč vodstva nikoli ni vedela, kaj naj priloži naročilnicam, zaradi česar je prihajalo do zahtev po dopolnitvah in zamikov pri oddaji. Dalje navaja, da nikoli ni spraševala direktorice za pomoč glede ŠPICE in zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tak zaključek v nasprotju z izpovedjo H.H. in G.G. Pove, da se očitek glede ... videovsebin nanaša na leto 2015. Trdi, da je podajala predloge, ki na sestankih niso bili sprejeti, kasneje pa je bila opravičeno odsotna in je bila naloga delegirana drugim. Navaja, da je v izogib podajanju za vodstvo nesprejemljivih predlogov prosila za več informacij, da bi se uskladila z razumevanjem tega področja z vodstvom. Dalje pojasnjuje svoje delo na projektu K., zatrjuje njegovo uspešnost in izostanek analitičnih podatkov s strani tožene stranke, ki bi pokazali nasprotno. Zanika nesodelovanje na uredniških sestankih in se sklicuje na svoje opravičene odsotnosti. Pove, da znanje je prenašala, in sicer na svojo nadrejeno, sicer pa je naloge izvajala sama, ker drugače kot L.L. ni imela administrativne pomoči. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z ugotovitvijo, da tožnica neprimerno komunikacijo smatra kot opozarjanje na neprimerno vodenje. Nasprotuje ugotovitvama, da ni upoštevala nove organiziranosti pri toženi strank in da bi koga poslala na tečaj pravopisa. Navaja, da G.G. ni bila prisotna na uredniških sestankih, zato o tožničinem sodelovanju na njih ni mogla izpovedovati. V zvezi z delovanjem kot "one man band" pojasnjuje, da je svoje aktivnosti od ideje do realizacije v preteklih letih izvajala sama. Dalje navaja, da ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča o neprimernem komuniciranju in zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrača ugotovitve o prekoračitvi predvidenih stroškov za dogodek v B (tujina). Meni, da je bil cilj K., zato ni bilo potrebno navajanje tožene stranke kot so‑organizatorke. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj naj tožnica pri organiziranju dela ne bi bila izrazito uspešna. V zvezi s svojo izčrpno komunikacijo navaja, da je bila ta potrebna zavoljo sledljivosti in dokazovanja dogovorov in navodil, ki so bila pogosto kontradiktorna. Meni, da se je A.A. z njene strani počutila ogroženo. Graja zaključek sodišča, da je šlo za neprimerno komunikacijo do sodelavcev, ker je šlo za točno beleženje izrečenega. Trdi, da ji je bila samostojnost in avtonomnost odvzeta, saj ni smela naročiti niti sira v vrednosti do 100,00 EUR za pogostitev v B. (tujina). Glede izobraževanj pojasnjuje, da ni vedela, v kakšnem obsegu jih lahko predlaga, je pa izkazovala samoiniciativo za učenje in izobraževanje, leta 2016 je tudi uspešno zaključila znanstveni magisterij. Meni, da ji ni mogoče šteti v škodo, da se sektorskih sestankov ni mogla udeležiti zaradi opravičenih odsotnosti. Pojasnjuje tudi, da je bil obseg njenih nalog odvisen od dodeljenih sredstev.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka v plačilo tožnici. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, iz razlogov sodbe pa je jasno razvidno, zakaj je sodišče zaključilo, da je bila ocena tožničinega dela za leto 2016 sprejeta v zakonitem postopku ob upoštevanju predpisanih kriterijev. Pri tem pa se je izrecno ali z zavzetjem drugačnega stališča opredelilo tudi do bistvenih ugovorov tožnice ter do bistvenih delov izpovedi prič in strank, ni pa dolžnost sodišča odgovoriti prav na vsako trditev strank oziroma zavzeti stališče prav do vsakega dokaza oziroma dela izpovedi priče ali stranke. Med razlogi v izpodbijani sodbi tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. To bistveno kršitev pritožnica uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri sojenju kršilo 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe št. 4/94, Ur. l. RS, št. 33/94), saj naj bi bilo pri sojenju pristransko oziroma nepošteno. Glede na to, da ta očitek utemeljuje zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da "se je sodišče prve stopnje postavilo na stran tožene stranke", ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Temu je treba dodati le, da zgolj to, da je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno, na podlagi katere je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ne more pomeniti kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS oziroma 6. člena EKČP.

8. V pritožbi se uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem vseh prič, ki jih je predlagala tožnica (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravica do izvajanja dokazov ni neomejena, sodišče izvede le tiste dokaze, ki so potrebni in primerni za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Zaslišanje prič C.C. in B.B. je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica predlagala v zvezi s svojimi trditvami o postopkovnih nepravilnostih v postopku presoje ocene s strani komisije. Glede na to, da se tožnica ni posebej opredelila, za dokazovanje katerih pravno pomembnih dejstev naj sodišče zasliši navedeni priči, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njuno zaslišanje, saj eventualne postopkovne nepravilnosti v postopku pred Komisijo za preizkus ocene ne pomenijo samodejno nezakonitosti ocene dela oziroma razloga za njeno odpravo, pač pa bi bile take postopkovne kršitve pravno upoštevne le, če bi bilo dokazano, da so vplivale na samo oceno. Tožnica v pritožbi glede neizvedbe teh dokazov navaja, da bi priči lahko izpovedovali v zvezi s preverjanjem ocene po vsebini enako kot G.G. Če stranka za dokazovanje istega dejstva predlaga zaslišanje večjega števila prič, ne da bi pri tem specificirala, kaj konkretno naj bi posamezna priča izpovedala, potem sodišču ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če ne zasliši vsake od teh prič. Iz dokaznega predloga tožnice ne izhaja, da bi navedeni priči lahko izpovedali kaj drugega, kot je izpovedala zaslišana priča. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog z zaslišanjem D.D., ki je bila direktorica pravne prednice tožene stranke v obdobju do leta 2006, z obrazložitvijo, da kvaliteta dela tožnice v navedenih letih ni pomembna za oceno njenega dela v letu 2016. Pritožbeno sodišče soglaša, da to ni pravno pomembno, tudi, če bi navedena priča potrdila tožničine trditve v zvezi z njenimi siceršnjimi delovnimi kompetencami, bi to lahko iz neposredne zaznave storila le za obdobje, ki je več kot 10 let oddaljeno od leta ocenjevanja, zato v tem postopku to ni odločilno. Sodišče prve stopnje prav tako pravilno ni zaslišalo F.F. in E.E., saj je sprejelo tožničine trditve, da sta bili ti sodelavki skupaj z M.M. in N.N. v letu 2016 v pomoč sodelavki L.L. Glede na stališče sodišča prve stopnje, ki je sprejelo tožničino stališče, da je nemogoče v celoti primerjati njen obseg dela in obseg dela sodelavke L.L., ki je imela pomoč zunanjih sodelavcev, ni pravno relevantno za odločitev v zadevi, koliko dela je opravila sama L.L., koliko pa njena sodelavca.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožničinem zahtevku, naj se odpravi sklep z dne 24. 4. 2017 in ocenjevalni list tožene stranke z dne 20. 1. 2017 ter da naj se toženi stranki naloži ponovna ocena delovne uspešnosti tožnice za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016. Na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.), Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) ter Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/08 in nasl.) in na podlagi obsežnega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva in zavzelo pravilna pravna stališča:

- da je bila tožnica v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 zaposlena na delovnem mestu področni podsekretar v sektorju O.,

- da je bila tožnica za to obdobje s strani nadrejene A.A. ocenjena z oceno dobro (3),

- da je tožnica 27. 3. 2017 vložila ugovor zoper oceno delovne uspešnosti za leto 2016, ki ga je Komisija za preizkus ocene 24. 4. 2017 zavrnila in potrdila oceno dobro, saj je bila ta določena pravilno in korektno, tožnica namreč dela ni opravila nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja v ocenjevalnem obdobju,

- da tožnici v postopku preizkusa ocene ni bila kršena pravica do udeležbe, saj je v tem postopku komisiji podala svoje ugovore,

- da je oceno sicer podpisala direktorica tožene stranke H.H., sámo oceno pa je podala tožničina nadrejena A.A., ki je bila najbolj seznanjena z delom tožnice,

- da so imele vse tri članice komisije ustrezno univerzitetno izobrazbo, zaradi česar je bila komisija ustrezno sestavljena,

- da so bili pri ocenjevanju tožnice upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja,

- da je bila ocena na ocenjevalnem listu ustrezno opisana oziroma utemeljena ter da je pri tem ocenjevalka sledila predpisanim kriterijem,

- da tožnica ni dokazala, da je dobila oceno dobro zaradi pristranskosti njene nadrejene oziroma da so oceni botrovali osebni razlogi,

- da tožnica v postopku ni dokazala, da bi bilo njeno delo v letu 2016 pri kriterijih, pri katerih je bila ocenjena z oceno dobro (3), zadovoljivo (2) ali nezadovoljivo (1), nad pričakovanji tožene stranke.

11. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost zaradi napak v postopku ocenjevanja ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena tožničinega dela za leto 2016 objektivna in nepristranska, saj tožnica ni zmogla dokaznega bremena in ni dokazala drugače. Skladno z veljavnimi predpisi oceno dela javnega uslužbenca poda njegov nadrejeni, saj delo uslužbenca pozna, prav tako pa pozna delo organa, v katerem je uslužbenec zaposlen, in celotni delovni proces, zato lahko tudi najbolje oceni kvaliteto dela posameznega zaposlenega. Tožnica sicer nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s strokovnostjo njene nadrejene, ki jo je ocenjevala, ter trditvami, da njena ocena ni bila objektivna in nepristranska, obenem pa zatrjuje slabo organizacijo pri toženi stranki in poudarja svojo strokovnost in uspešnost pri delu. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo obširno, ustrezno in prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Dodati je treba, da je sodišče prve stopnje tisto, ki si lahko ob zaslišanju prič in strank ustvari neposredni vtis, ali priča ali stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo, detajlno in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zaslišanih prič in jih tudi ustrezno dokazno ocenilo, tako tudi izpoved tožničine nadrejene A.A. Opozoriti je treba, da so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, izpoved navedene priče pa je bila prepričljiva in skladna z izpovedmi drugih prič ter listinskimi dokazi. Glede na to je treba tožničine pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje dokazne ocene, zavrniti, saj tožnici v dokaznem postopku ni uspelo vzbuditi dvoma v objektivnost navedene ocenjevalke niti ji to ni uspelo z obsežnimi pritožbenimi trditvami o njeni nestrokovnosti in domnevni pristranskosti oziroma zatrjevanimi osebnimi razlogi, ki naj bi jo pri ocenjevanju vodili, prav tako tudi ne z navedbami o kvaliteti svojega dela in slabi organizaciji dela pri toženi stranki. Tožnica tako ni dokazala, da bi ji tožena stranka delegirala premalo delovnih nalog, da je podajala predloge, ki jih tožena stranka ni sprejela, da je prihajalo do prestavljanja rokov zaradi razlogov na strani tožene stranke, da je prejemala od nadrejenih različna oziroma nasprotujoča si navodila za delo, da je bil projekt K. s stališča tožene stranke uspešen ipd.

13. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe v zvezi z delom komisije, saj ne drži, da ta ne bi preverila upoštevanja vseh potrebnih kriterijev za oceno dela pri oceni oziroma da ni opravila svoje naloge. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz izpodbijanega sklepa komisije izhaja, da se je komisija jasno opredelila do podane ocene po vseh posameznih kriterijih in svojo odločitev obrazložila, ter da je pri svoji presoji izhajala iz navedb tožnice in njene nadrejene, ki sta jih podali na zapisnik. Glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev lahko dodatno utemeljevala tudi v okviru tega sodnega postopka, v katerem se je izkazalo, da je izpodbijana ocena tudi po vsebini pravilna, ni mogoče slediti tožničinim trditvam, da so bile v postopku napravljene takšne napake, ki so vplivale na odločitev komisije. Tako je treba zavrniti pritožbene trditve v zvezi z vodenjem zapisnika oziroma potekom postopka za preizkus ocene pred komisijo. Ne držijo niti trditve, da je komisija odločila o oceni na podlagi zaupanja oziroma da se ni opredelila do vseh dokazov, do katerih bi se morala, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je komisija opravila nalogo skladno s 17.a členom ZSPJS in oceno preizkusila. Ni pa bila njena naloga ponovno ocenjevanje tožnice, za kar se zmotno zavzema tožnica.

14. Glede pritožbene navedbe, da A.A. ni imela pooblastila za podajo ocene njenega dela za leto 2016, se pritožbeno sodišče sklicuje na 8. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je direktorica tožene stranke H.H. izpovedala, da je za to kot tožničino nadrejeno pooblastila A.A. Pritožbeno sodišče soglaša z navedeno ugotovitvijo in dodaja, da je običajno in pravilno, da oceno dela javnega uslužbenca poda njegov nadrejeni kot oseba, ki njegovo delo najbolje pozna. Na formalno zakonitost ocene dela pa ne vpliva, da jo podpiše zakoniti zastopnik delodajalca. Pritožba v tem delu torej ni utemeljena.

15. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala bolje, kot izkazuje ocena dobro, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni delo tožnice, ki je nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je njen prispevek k delovanju tožene stranke.

16. Glede na to, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ocena delovne uspešnosti za leto 2016, ki jo je podala A.A. in, ki jo je presojala Komisija za preizkus ocene, objektivna. Tožnica v pritožbi izpodbija posamezne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na primere, s katerimi je tožena stranka utemeljevala podane ocene po posameznih kriterijih iz Uredbe. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da postopek preizkusa ocene ni vsebinsko enak postopku presoje zakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga (ki je v tožničinem primeru pravnomočno končan) ali postopku presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerih sodišče preizkuša obstoj posamičnih kršitev. V postopku preizkusa ocene se, kot je bilo že navedeno zgoraj, sodišče ne spušča v presojo posameznih ravnanj, ki jih delodajalec navaja kot primere, iz katerih izhaja ustreznost podane ocene, pač pa mora preveriti zgolj, ali je pri ocenjevanju prišlo do neuporabe oziroma napačne uporabe kriterijev ali pristranskega ocenjevanja. Česa takega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče pa ugotovitvam sodišča prve stopnje pritrjuje in jih sprejema kot svoje. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da tožnica v pritožbi sicer nasprotuje posameznim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede ugotovljenih pomanjkljivosti pri njenem delu, vendar pa ne zatrjuje, da bi svoje delo opravljala nad pričakovanji, kar bi edino lahko utemeljevalo oceno, višjo od dobro (3). Tudi, če bi se kot resnične izkazale tožničine pritožbene trditve o tem, da so se posamični dogodki odvili drugače, kot jih je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo sodišče prve stopnje, to na ugotovitev primernosti ocene dobro (3) ne more vplivati, saj tožnica ni dokazala niti ni s pritožbenimi trditvami zatrjevala, da bi delo opravljala nad pričakovanji, kar bi opravičevalo višjo oceno dela za leto 2016.

17. Tudi druge pritožbene navedbe tožnice niso utemeljene oziroma ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tako je tožnica zgolj pavšalno zatrjevala, da je bila pri toženi stranki žrtev mobinga, pri čemer to niti ni bilo predmet tega individualnega delovnega spora. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju izpolnjevanja posameznih kriterijev za oceno njenega dela za leto 2016 ni upoštevalo njene opravičene odsotnosti z dela. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica stroškov pritožbe ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločilo. Tožena stranka je stroške odgovora na pritožbo sicer priglasila (materialni stroški v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV), vendar ni konkretizirala višine stroškov (višine poštnine oziroma cene fotokopij), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1085/2018
• VDSS Sodba Pdp 694/2021
• VDSS Sodba Pdp 479/2019