<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 623/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.623.2019
Evidenčna številka:VDS00032645
Datum odločbe:12.12.2019
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost dela - omejitve pri delu

Jedro

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica drugo delo kot tisto iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sekretar (VII. stopnja izobrazbe) opravljala zato, ker dela po pogodbi o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov ni bila zmožna opravljati. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do okoliščin v zvezi z dejanskim opravljanjem dela po omenjenem sklepu ni opredelilo. Sicer pa so s tem v zvezi relevantne le okoliščine glede vprašanja, ali je morebiti tožnica pri toženki že opravlja delo, skladno z omejitvami po odločbi ZPIZ.

Tožnica je v sporu izpostavljala zlasti ustreznost dela, ki ga je dejansko opravljala pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne ustreza priznanim omejitvam iz naslova invalidnosti, saj je šlo po vsebini za enostavnejša dela, ki so ustrezala V. stopnji izobrazbe, iz tožničine ocene delovne uspešnosti za leto 2017 pa prav tako ni moglo razbrati, da je opravljala ustrezno delo VII. stopnje izobrazbe. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni pomembno, kar poudarja tožnica, da je delo opravljala zelo dobro. Navedeno nima večjega pomena kot ključna ugotovitev, da toženka nima ustreznega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnici zagotovila omejitve iz naslova invalidnosti po odločbi ZPIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: 1. da se sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 13. 6. 2018 in sklep toženke z dne 11. 4. 2018 kot nezakonita razveljavita; 2. da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in ji še traja; 3. da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanja, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati mesečno nadomestilo plače ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec; 4. da je toženka dolžna tožnici obračunati in izplačati regres za letni dopust od prenehanja delovnega razmerja dalje ter ji po plačilu davkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; 5. in da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. S sklepom je zavrnilo predlog tožnice za prekinitev postopka.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je toženka postopala v skladu z zakonskimi zahtevami, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Ni sporno, da je tožnica na podlagi sklepa z dne 30. 9. 2013 opravljala druge naloge, kot tiste, za katere je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče se do tega ni opredelilo. Toženka ji je podala odpoved, ker naj ne bi bila sposobna opravljati del pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa teh del že vse od 1. 10. 2013 ni opravljala. Zato odpovedni razlog ni utemeljen. Sodišče je napačno presodilo bistvo odločitve Komisije za preizkus ocene, češ da je bila ocenjevana delovna uspešnost, ne pa delazmožnost. Ocena dokazuje, da je tožnica delo, ki ga je dejansko opravljala, opravljala zelo dobro. Torej ne drži, da ne more opravljati del pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlog ni utemeljen. Sodišče je tudi napačno odločilo, da ne bo prekinilo postopka do pravnomočne odločitve v socialnem sporu. ZPIZ je tožnico z odločbo z dne 11. 8. 2017 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti, a je odločba zgolj dokončna, saj zaradi vložene tožbe še ni pravnomočna. Glede tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Od tega je odvisna odločitev v tem sporu. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da ker tožnica ni uspela, krije stroške sama, kar pa iz izreka ne izhaja.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja utemeljene razloge za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ker je pri tem zavrnilo tudi stroškovni del zahtevka, ne drži očitek pritožbe, da izrek sodbe ne vsebuje odločitve o stroških postopka, ki jo je sodišče prve stopnje obrazložilo tako, da tožnica zaradi neuspeha v sporu sama krije svoje stroške postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2018 iz razloga nezmožnosti opravljanja del pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 98. člena ZDR-1). Pri tem je upoštevalo tudi določbe 116. člena ZDR-1, 101., 102., 103. in 104. člena prej veljavnega ZPIZ-1 ter 40. člen ZZRZI, s tem da pritožba niti ne uveljavlja zmotne uporabe teh določb, pač pa je bistvo pritožbe v vztrajanju, da tožnica v času pred odpovedjo ni opravljala del in nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ampak naloge po sklepu tožene stranke z dne 30. 9. 2013, glede katerih je bila z oceno delovne uspešnosti za leto 2017 ocenjena kot zelo dobra. Navedeno ne more privesti do tožničinega uspeha v pritožbenem postopku.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica drugo delo kot tisto iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sekretar (VII. stopnja izobrazbe) opravljala zato, ker dela po pogodbi o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov ni bila zmožna opravljati. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do okoliščin v zvezi z dejanskim opravljanjem dela po omenjenem sklepu ni opredelilo. Sicer pa so s tem v zvezi relevantne le okoliščine glede vprašanja, ali je morebiti tožnica pri toženki že opravlja delo, skladno z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 11. 8. 2017.

9. S to odločbo je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, priznana ji je bila pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kjer ne bo opravljala zelo zahtevnih, kompleksnih del, ki zahtevajo ločevanje bistvenega od nebistvenega, fleksibilnosti in odzivnosti v omejenem času, s polnim delovnim časom od 5. 1. 2017 dalje. Bistvo navedene odločbe je, da tožnica ni več zmožna za delo na svojem delovnem mestu podsekretar, toženka pa ji je bila dolžna zagotoviti pravico do premestitve. Ker je ugotovila, da to ni možno, ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

10. Tožnica je v sporu izpostavljala zlasti ustreznost dela, ki ga je dejansko opravljala pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne ustreza priznanim omejitvam iz naslova invalidnosti, saj je šlo po vsebini za enostavnejša dela, ki so ustrezala V. stopnji izobrazbe, iz tožničine ocene delovne uspešnosti za leto 2017 pa prav tako ni moglo razbrati, da je opravljala ustrezno delo VII. stopnje izobrazbe. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni pomembno, kar poudarja tožnica, da je delo opravljala zelo dobro. Navedeno nima večjega pomena kot ključna ugotovitev, da toženka nima ustreznega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnici zagotovila omejitve iz naslova invalidnosti po odločbi ZPIZ.

11. Prav tako je bila toženka dolžna upoštevati dokončno odločbo ZPIZ. Zato okoliščina, da odločba zaradi vložitve tožbe v socialnem sporu (v katerem tožnica zahteva odpravo odločbe iz razloga, ker invalidnost ni podana) še ni pravnomočna, po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni pomembna. Predmet spora ni presoja zdravstvene oziroma delovne zmožnosti tožnice, ampak pogojev za podajo odpovedi. Ne gre za relevantno predhodno vprašanje, saj je o invalidnosti že odločil pristojni organ (13. člen ZPP, 21. člen ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin predlog za prekinitev postopka v tem delovnem sporu do pravnomočne odločitve v socialnem sporu. S tem, ko sodišče prve stopnje ni počakalo na odločitev v socialnem sporu, dejansko stanje, pomembno za odločitev v tem sporu, ni ostalo nepopolno ugotovljeno, kot to zmotno meni pritožba.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen, drugi odstavek 365. člena ZPP).

13. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 98, 98/1, 98/1-4, 116.
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) - ZZRZI - člen 40.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NDY5