VDSS Sodba Pdp 619/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega obsega tožničinega dela na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II" izhajalo iz tabele in po posameznih postavkah preverilo, koliko časa in katera opravila je tožnica dejansko opravljala v spornem obdobju. Ob upoštevanju izpovedi prič in še zlasti tožničine izpovedi glede posameznih opravil je pravilno ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela delovnega mesta "samostojnega strokovnega sodelavca II" v povprečju več kot 90 % delovnega časa, zato ji v tem obsegu pripada tudi razlika v plači. Za priznanje razlike v plači za vtoževano obdobje v višjem odstotku ni podlage v izvedenih dokazih.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 90 % razlike v plači (pravilno: nadomestilu plače) za posamezne mesece od junija 2015 do novembra 2015 v bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe in od bruto zneska plačati vse prispevke in davke ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti zneskov v plačilo do plačila. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo še 10 % razlike zneskov plač od meseca julija 2013 do junija 2015 po odvodu prispevkov in davkov ter zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov teh 10 % razlik plač (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi še preostalemu delu tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je le 90 % delovnega časa opravljala delo samostojnega strokovnega sodelavca II, saj je to delo opravljala ves delovni čas. Glede na to ji pripada celotna plača tega delovnega mesta. Četudi določenih del ni opravljala, to ne pomeni, da gre za tak obseg dela, da bi se štelo, da ni opravljala vsega dela. Navaja, da sodišče ni upoštevalo dopisa tožene stranke vsem delavcem (A50), iz katerega izhaja, da bo A.A. prevzel dela in naloge samostojnega strokovnega sodelavca v B., njegovo dosedanje delo v C. kot odgovornega delavca pa bo prevzela tožnica. Pri toženi stranki so tožnico šteli za vodjo enote. Sklicuje se na dopis sekretariata tožene stranke z dne 24. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je od 1. 7. 2013 do 4. 6. 2015 opravljala dela samostojnega strokovnega sodelavca II. Izpostavlja, da v skladu s sklepom z dne 13. 4. 2015 izpit za prometnika oziroma vlakovodjo ni pogoj za zasedbo delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II", ampak je le zaželen. Poleg tega je bilo tožnici izdano pisno opozorilo z dne 19. 3. 2015, iz katerega izhaja, da je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker je opravljala druga dela, pri čemer je bilo to opozorilo izdano zgolj zato, ker je to ugotovil Inšpektor za železniški promet. Listine v spisu dokazujejo, da je tožnica delo na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II" opravljala polni delovni čas. Ker dela ni mogla opraviti v osmih urah, je vsakodnevno delala preko polnega delovnega časa. Pri pomoči drugih zaposlenih je šlo zgolj za medsebojno sodelovanje, ki je ves čas delovnega procesa nujno potrebno. Ne strinja se z odločitvijo sodišča o stroških postopka. Poudarja, da je z eno pritožbo uspela v celoti, z drugo pa deloma, medtem ko tožena stranka s pritožbo ni uspela. Uspela je tudi skoraj s celotno višino tožbenega zahtevka. Glede na to ni podlage za odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnici prisodi nadomestilo plače v odstotku, skladnem z ZZVZZ. Navaja, da sodišče ni upoštevalo 28. in 31. člena ZZVZZ, ki urejata nadomestilo plače v času bolniškega staleža. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da tožnici v letu 2014 pripada 90 % razlike med plačo na delovnem mestu, ki ga je opravljala v obsegu 90 % in plačo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi, tožnici pripada tudi 90 % razlika pri izračunu nadomestila plače. Ker je povprečna pripadajoča razlika plače v letu 2014 znašala 351,81 EUR, bi moralo sodišče tožnici iz naslova nadomestila plače prisoditi za čas od junija do avgusta 2015 samo 80 % navedene razlike, kar mesečno znaša 281,46 EUR oziroma za celotno obdobje 844,38 EUR in za obdobje od septembra do novembra 2015 90 % navedene razlike, kar mesečno znaša 316,65 EUR oziroma za tromesečje skupaj 949,95 EUR. Skupaj bi tožnici pripadala razlika nadomestila plače v višini 1.794,33 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnica od 1. 7. 2013 dalje dejansko opravljala dela in naloge delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II" oziroma vodje enote in ali je zato upravičena do prejemanja plače, ki je določena za to delovno mesto, za katerega je določena višja plača kot za delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, tj. "strokovni sodelavec II".

8. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, nazadnje s sodbo in sklepom opr. št. Ppd 898/2018 z dne 23. 1. 2019, s katero je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 6/2018 z dne 30. 5. 2018 delno razveljavilo v delu glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači za mesece od junija 2015 do novembra 2015 in odločitve o stroških postopka. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožnici za čas, ko je bila v bolniškem staležu, ni dosodilo razlike v nadomestilu plače. Poleg tega pa ob delni ugoditvi tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači v višini 90 % v izreku sodbe ni odločilo o zavrnitvi višjega zahtevka. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v zvezi z zahtevkom za plačilo 10 % nadomestila v plači za čas od julija 2013 do 3. junija 2015 štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tj. glede odločitve, da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači v višini 90 % od bruto zneskov za obdobje od julija 2013 do 3. 6. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da je od 1. 7. 2013 dalje pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu "samostojnega strokovnega sodelavca II", da ji pripadajo vse pravice iz tega delovnega mesta in da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači za čas od junija 2015 do marca 2017).

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo le še o zahtevku za plačilo razlike v nadomestilu plače za čas od junija 2015 do novembra 2015 in o preostalih 10 % zahtevka za plačilo razlike v plači za čas od julija 2013 do junija 2015. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zahtevku za plačilo razlike v nadomestilu plače za čas od junija 2015 do novembra 2015 delno ugodilo v višini 90 %, zahtevek za plačilo še preostalih 10 % razlike v plači za čas od julija 2013 do junija 2015 pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica v spornem obdobju dela na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II" ni opravljala več kot 90 % (kar ji je že bilo pravnomočno prisojeno s prvostopenjsko sodbo opr. št. Pd 6/2018), zato ji v tem obsegu pripada razlika v plači oziroma nadomestilu plače. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica, kljub temu, da je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu "strokovni sodelavec II", od 1. 7. 2013 dejansko opravljala 90 % del vodje enote, tj. delovnega mesta "samostojni strokovni sodelavec II". Tožnica je sicer zatrjevala, da je opravljala vsa opravila vodje enote, vendar ji sodišče prve stopnje ni verjelo, saj dokazni postopek teh navedb ni potrdil. Dovolj podlage za zaključek, da tožnica po odhodu vodje enote A.A., ki je zasedal delovno mesto "samostojni strokovni sodelavec II", v B., ni prevzela vseh nalog tega delovnega mesta, je imelo sodišče prve stopnje v skladnih izpovedih prič D.D., E.E., F.F., G.G. in predloženi listinski dokumentaciji. Izpoved navedenih zaslišanih prič je glede dela, ki ga je opravljala tožnica v spornem obdobju, skladna, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Tako je npr. D.D. potrdila, da je tožnica po odhodu A.A. prevzela njegove naloge in da je A.A. še vedno opravljal določena dela za njihovo enoto, zlasti dela, ki so bila povezana z izpitom, ki ga tožnica ni imela. Smiselno enako izhaja iz izpovedi E.E., ki je potrdil obstoj dogovora, da bo ob odhodu A.A. tožnica prevzela nekatera dela, ostala dela pa bo A.A. še vedno opravljal na daljavo. F.F. pa je pojasnil, da v enoti C. ni bilo odgovorne osebe v eni osebi, saj je bila tožnica odgovorna za določena dela, za določena pa je bil še vedno odgovoren A.A., ki je tožnici pomagal pri izdelavi turnusov in tehnoloških procesov. Da tožnica ni opravljala vseh del in nalog delovnega mesta vodje enote, potrjuje tudi listinska dokumentacija (npr. zapisniki sej sveta delavcev, elektronska sporočila, itd).

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega obsega tožničinega dela na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II" izhajalo iz tabele (A56) in po posameznih postavkah preverilo, koliko časa in katera opravila je tožnica dejansko opravljala v spornem obdobju. Ob upoštevanju izpovedi prič in še zlasti tožničine izpovedi glede posameznih opravil je pravilno ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela delovnega mesta "samostojnega strokovnega sodelavca II" v povprečju več kot 90 % delovnega časa, zato ji v tem obsegu pripada tudi razlika v plači. Za priznanje razlike v plači za vtoževano obdobje v višjem odstotku ni podlage v izvedenih dokazih. Nasprotne pritožbene navedbe tožnice niso utemeljene.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo obvestila tožene stranke vsem delavcem (A50), v katerem je navedeno, da bo A.A. prevzel dela in naloge "samostojnega strokovnega sodelavca II" v H., medtem ko bo njegovo dosedanje delo odgovornega delavca za lokacijo C. prevzela tožnica. Sodišče prve stopnje je pri dokaznem zaključku glede dejanskega dela tožnice v spornem obdobju upoštevalo tudi navedeni dopis, ki ga je tudi dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da četudi iz navedenega dopisa izhaja, da je bila tožnica določena za odgovorno osebo na lokaciji C., to ne spreminja dokaznega zaključka, da tožnica ni prevzela vseh nalog A.A. in da nekaterih nalog tudi dejansko ni opravljala. Enako velja za dopis sekretariata tožene stranke z dne 24. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je tožnica od 1. 7. 2013 do 4. 6. 2015 opravljala delo "samostojnega strokovnega sodelavca II" in pisno opozorilo tožene stranke z dne 19. 3. 2015, ki je bilo tožnici izdano v zvezi z ugotovitvami Inšpektorja za železniški promet.

13. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno v višini 90 % ugodilo tudi zahtevku za plačilo razlike v nadomestilu plače za čas, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, tj. od junija 2015 do novembra 2015. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje višini prisojenih zneskov, saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje oporekala le temelju zahtevka, ni pa konkretizirano oporekala njegovi višini. Potem, ko je tožnica v postopku utemeljila zahtevek po temelju in višini, tožena stranka pa mu po višini ni nasprotovala, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v pravilnost izračuna razlike v plači oziroma nadomestilu plače. V pravdnem postopku mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Glede na to, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje višini zahtevka ni nasprotovala, tega ne more uveljavljati šele v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Tožnica se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pravilna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru načelo pravičnosti narekuje, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica uspela približno s polovico tožbenega zahtevka. Tožnica ni uspela z zahtevkom za razporeditev na delovno mesto "samostojni strokovni sodelavec II" s priznanjem vseh pravic, ki so vezane na to delovno mesto od 1. 7. 2013 dalje, temveč le z 90 % zahtevka za plačilo razlike v plači za čas od julija 2013 do novembra 2015. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da je tožnica uspela v pretežnem delu, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnica v pritožbi.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Ker tožnica in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbe. Tožnica pa sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 398/2018
• VDSS Sklep Pdp 474/2017
• VDSS Sodba Pdp 610/2020