VDSS Sodba in sklep Pdp 219/2019

Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je Komisija vpogledala v Ocenjevalni list, da je dala nadrejeni možnost, da poda obrazložitev svoje ocene ter da je imel tudi tožnik možnost obrazložiti vloženo zahtevo za preizkus ocene in se izreči glede navedb nadrejene, pravilno ugotovilo, da je Komisija postopek preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala Komisija obrazloženo zavrniti vse njegove ugovore zoper oceno, ter da bi mu glede dodatnih pojasnil ocenjevalke na sestanku morala določiti dodatni rok za (pisni) odgovor, ker tega ni storila, pa naj bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti. Tovrstne obveznosti Komisije v postopku preizkusa ocene iz določbe 17.a člena ZSPJS ne izhajajo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec v ocenjevalnem listu oceno le na kratko obrazloži, saj ocenjevalni listi niso namenjeni natančnejšemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh predpisanih kriterijih. Javni uslužbenec lahko namreč v skladu z določbo 17.a člena ZSPJS zahteva preizkus ocene pred Komisijo, nadrejeni delavec, ki je oceno podal, pa ima v tem postopku možnost podano oceno izčrpneje obrazložiti v skladu s predpisanimi kriteriji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe in sklepa zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži izdelavo ocene delovne uspešnosti za tožnika za leto 2015 skladno z veljavnim ZSPJS in Prilogo III; da se razveljavi Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 z dne 29. 1. 2016; da se razveljavi Sklep št. ... z dne 1. 3. 2016. V II. točki izreka sodbe in sklepa je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na razveljavitev Poročila o opravljenem letnem razgovoru (napačno datirano z dnem 29. 1. 2015), Vabila z dne 17. 2. 2016 in Zapisnika z dne 26. 2. 2016. V III. točki izreka sodbe in sklepa je tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.681,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za vpogled v spise vseh javnih naročil za leta 2012 do 2016. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo, kot tudi se ni opredelilo do dejstva, da je nasprotoval nekaterim dokaznim predlogom tožene stranke. Sodišče prve stopnje mu neutemeljeno ni dovolilo postavljati vprašanj priči A.A. Z vsem navedenim je kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic. Navaja, da je ocenjevalka v Ocenjevalni list zapisala vsebine (skrbnost, vedrina), ki niso skladne s kriteriji za oceno delovne uspešnosti javnih uslužbencev iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. To kaže na arbitrarnost in nestrokovnost ocenjevalke. V primeru, da je predlog za članstvo B.B. v Komisiji za preizkus ocene županu podala ocenjevalka A.A., je prišlo do potencialnega konflikta interesov, ki ga v nadaljnjem postopku ni bilo mogoče sanirati. Komisija za preizkus ocene je kršila načelo kontradiktornosti, ker mu ni dala dodatnega roka za odgovor na navedbe ocenjevalke. Ker se A.A. v izpovedi ni sklicevala na nobene uradne dokumente ali evidence, je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da priča pozna delovni proces in tožnikove delovne naloge. A.A. se v Ocenjevalnem listu ni opredelila do kriterijev "rezultati dela", "druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela" in "organizacija dela", zato je izpodbijana ocena pomanjkljiva in nepravilna. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede pravilne uporabe kriterijev "strokovnost", "zanesljivost", "sodelovanje" in "organizacija dela". Drugi sodelavci so bili za isto obdobje ocenjeni z oceno "odlično", čeprav je bilo tudi v njihovem delu ugotovljenih kar nekaj napak. Razlogi sodbe glede kriterija "obseg dela" so si med seboj v nasprotju. Spoštovanje ustnih navodil nadrejene delavke bi vodilo v nezakonito ravnanje. Glede na pretekle dogodke je razumljivo, da vztraja pri pisni komunikaciji tako s sodelavci kot z nadrejeno delavko. Glede javne objave projektantskih cen na C. navaja, da je strokovno napako v zvezi s tem storil D.D., ki bi se zato moral izločiti iz Komisije za preizkus ocene. Ker tega ni storil, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dopisa, s katerim je opozoril na nastajanje nepotrebnih pravdnih stroškov. V relevantnem obdobju je opravljal delovne naloge izven okvira nalog iz pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa mu v zvezi s tem ni ponudila v podpis ustreznega aneksa.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Navaja, da tožnik obsežne trditvene podlage ni izkazal z ustreznimi dokaznimi listinami. Tožnik ni niti navajal niti izkazal, da listin, za katere je zatrjeval, da jih ima tožena stranka, ne more pridobiti sam. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prepovedalo postavljati vprašanja priči A.A. izven okvira podane trditvene podlage. Postopek preizkusa tožnikove ocene delovne uspešnosti je izvedla skladno z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Tožnik je večino nepravilnosti, s katerimi je ocenjevalka utemeljila izpodbijano oceno, v izpovedi priznal. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožnik je 1. 4. 2019 sodišču prve stopnje posredoval dopis (naslovljen kot "Pojasnilo"), v katerem po vsebini odgovarja na navedbe tožene stranke iz odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče tega dopisa pri odločitvi ni upoštevalo, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) odgovora na odgovor na pritožbo ne predvideva.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov za zavrnitev njegovih dokaznih predlogov, čeprav je že "v eni izmed dopolnitev tožbe jasno navedel, da kot dokaz za utemeljitev svojih navedb predlaga sodišču vpogled v vse spise vseh javnih naročil za leta 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016", po vsebini uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavljana kršitev ni podana. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo zato, ker ga tožnik ni ustrezno substanciral, saj ni konkretno navedel, katera dejstva bi z navedenimi listinami dokazoval. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi, temveč v okviru nasprotovanja dokazni oceni sodišča prve stopnje le pavšalno navaja, da mu sodišče prve stopnje "ni dovolilo izvedbe konkretnih dokazov (z datumi in številkami dokumentov), čeprav je predlagal vpogled v spise javnih naročil". Sodišče prve stopnje je tožnikove dokazne predloge, ki niso bili ustrezno substancirani, glede na določbo 212. člena ZPP pravilno zavrnilo, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi dokaznemu predlogu tožene stranke za vpogled v tožnikove ocenjevalne liste za leta 2009 do 2014, ker je tožnik temu nasprotoval. V skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, po lastni presoji odloča sodišče, sodišče prve stopnje pa z izvedbo ustrezno substanciranih dokaznih predlogov tožene stranke ni kršilo načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS ̶ URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.).

9. Sodišče prve stopnje tožniku na naroku za glavno obravnavo 4. 4. 2018 pravilno ni dovolilo, da bi priči A.A. postavljal vprašanja izven okvira podane trditvene podlage. Sodišče je namreč ves čas postopka dolžno skrbeti za to, da se postopek po nepotrebnem ne zavlačuje (drugi odstavek 298. člena ZPP), na podlagi tretjega odstavka 289. člena ZPP pa lahko stranki prepove določeno vprašanje (priči), če se vprašanje ne nanaša na zadevo. Kot takšna je treba šteti tudi vprašanja, ki se nanašajo na dejstva, ki s strani strank niso bila pravočasno zatrjevana.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v relevantnem obdobju zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "višji svetovalec v Službi E.". S strani tožene stranke je 29. 1. 2016 prejel Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 (v nadaljevanju: Ocenjevalni list), s katerim je bil za delo v letu 2015 ocenjen z oceno "prav dobro". Tožnik je zoper Ocenjevalni list in Poročilo o opravljenem letnem razgovoru 9. 2. 2016 vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka pravilno štela kot zahtevo za preizkus ocene delovne uspešnosti v smislu določbe prvega odstavka 17.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nadalj.). Župan tožene stranke je 17. 2. 2016 imenoval tričlansko komisijo (v nadaljevanju: Komisija), ki je tožnika in nadrejeno delavko ‒ ocenjevalko A.A. (v nadaljevanju: Ocenjevalka) povabila na sestanek. Po opravljenem sestanku v zvezi s preizkusom ocene, na katerem sta tožnik in ocenjevalka podala svoje argumente in navedbe, je komisija s sklepom z dne 1. 3. 2016 potrdila pravilnost izpodbijane ocene delovne uspešnosti. Tožnik je nato pravočasno, to je v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), vložil tožbo v obravnavani zadevi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so neutemeljene tožnikove navedbe glede domnevne pristranskosti članov Komisije. Tožnik je že v postopku na prvi stopnji pavšalno navajal, da je župan tožene stranke člane Komisije po vsej verjetnosti imenoval na predlog in da obstoji konflikt interesov, če je katerega izmed članov (pritožba v zvezi s tem omenja predvsem članico B.B.) predlagala ocenjevalka A.A. Ta okoliščina, četudi bi bila ugotovljena, sama po sebi ne bi vzbujala dvoma o nepristranskosti članice Komisije. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi se iz dela Komisije moral izločiti član D.D. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, da je bil tudi on odgovoren za strokovno napako glede objave projektantskih cen na C., s katero je ocenjevalka utemeljevala tožnikove pomanjkljivosti pri kriteriju "strokovnost", vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je član Komisije v postopku preizkusa sporne ocene ravnal pristransko, zlasti ker ni drugih indicev v tej smeri.

12. V skladu s tretjim odstavkom 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je Komisija vpogledala v Ocenjevalni list, da je dala nadrejeni možnost, da poda obrazložitev svoje ocene ter da je imel tudi tožnik možnost obrazložiti vloženo zahtevo za preizkus ocene in se izreči glede navedb nadrejene, pravilno ugotovilo, da je Komisija postopek preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala Komisija obrazloženo zavrniti vse njegove ugovore zoper oceno, ter da bi mu glede dodatnih pojasnil ocenjevalke na sestanku morala določiti dodatni rok za (pisni) odgovor, ker tega ni storila, pa naj bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti. Tovrstne obveznosti Komisije v postopku preizkusa ocene iz določbe 17.a člena ZSPJS ne izhajajo.

13. Po presoji sodišča prve stopnje je bil postopek ocenjevanja delovne uspešnosti za tožnika izpeljan pravilno, izpodbijana ocena pa je bila podana na podlagi predpisanih kriterijev, ki so bili tudi ustrezno ovrednoteni. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi pravilno uporabilo določbe ZSPJS, ki napredovanje oziroma ocenjevanje javnih uslužbencev urejajo v 16. do 20. členu, ter določbe Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nadalj., v nadaljevanju: Uredba). Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).

14. Čeprav ocenjevalka v Ocenjevalnem listu ni izrecno omenila kriterijev "rezultati dela" in "obseg dela" (eden od treh elementov kriterija "rezultati dela"), izpodbijana ocena ni nepravilna. Prav tako ni bistveno, da je glede kriterija "druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela" omenila le dva od štirih elementov ("interdisciplinarnost" in "komuniciranje") ter da je glede kriterija "kvaliteta sodelovanja in organizacija dela" izrecno omenila le element "sodelovanje". Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec v ocenjevalnem listu oceno le na kratko obrazloži, saj ocenjevalni listi niso namenjeni natančnejšemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh predpisanih kriterijih (tako tudi sodba pritožbenega sodišča Pdp 407/2016 z dne 19. 1. 2017). Javni uslužbenec lahko namreč v skladu z določbo 17.a člena ZSPJS zahteva preizkus ocene pred Komisijo, nadrejeni delavec, ki je oceno podal, pa ima v tem postopku možnost podano oceno izčrpneje obrazložiti v skladu s predpisanimi kriteriji. Zmotno je stališče pritožbe, da bi ocenjevalka pojasnila v postopku preizkusa ocene pred Komisijo lahko podala le v okviru razlogov, ki jih je zapisala v ocenjevalnem listu. V skladu z ustaljeno prakso pritožbenega sodišča lahko delodajalec podano oceno delovne uspešnosti z navajanjem dodatnih/novih razlogov obrazloži še v sodnem postopku (prim. zadeve opr. št. Pdp 541/2012 z dne 10. 10. 2012, Pdp 104/2015 z dne 16. 4. 2015 in Pdp 97/2015 z dne 17. 9. 2015).

15. Pritožba neutemeljeno opozarja, da je ocenjevalka v Ocenjevalnem listu opisovala vsebine, ki niso skladne s kriteriji po določbah Uredbe in ZSPJS. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pripis ocenjevalke v Ocenjevalnem listu, da tožnik "v kolektiv vnaša določeno mero skrbnosti, resnosti pa tudi vedrine", na pravilnost uporabe predpisanih kriterijev nima nobenega vpliva, sicer pa je ocenjevalka s tem tožnika želela le pohvaliti.

16. Pritrditi je potrebno tudi stališču sodišča prve stopnje, da iz določb ZSPJS in Uredbe ne izhaja obveznost delodajalca, da mora nadrejeni delavec o razlogih, na podlagi katerih oceni delo javnih uslužbencev, voditi kakršnekoli evidence. Bistveno je, da oceno poda ob upoštevanju predpisanih kriterijev ter da v primeru postopka preizkusa ocene navede prepričljive, objektivne razloge. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz Ocenjevalnega lista in Poročila o opravljenem letnem razgovoru ne izhaja, katere uradne evidence so bile podlaga za izpodbijano oceno. Ocena delovne uspešnosti je vedno do določene mere odraz subjektivne ocene nadrejenega delavca, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je pristranska. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je ocenjevalka dobro poznala delovni proces pri toženi stranki. A.A. je v relevantnem obdobju opravljala delo vodje Službe E. in je že kot vodja poznala delovni proces, poleg tega pa je, zaslišana kot priča, tožnikovo oceno natančno obrazložila po številnih kriterijih, kar kaže na to, da so ji bile delovne naloge tožnika dobro poznane.

17. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno presojo pravilne uporabe vsakega od predpisanih kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti javnih uslužbencev, za sprejete dokazne zaključke pa navedlo prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku podaje sporne ocene upoštevala vse predpisane elemente in kriterije ocenjevanja, uporabo in vrednotenje teh kriterijev pa tudi ustrezno obrazložila. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP pa v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, še dodaja:

18. Pritožba neutemeljeno navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe in sklepa glede kriterija "obseg dela" in glede nepravilnosti v zvezi z zamudo arhiviranja dokumentacije med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se tožnik zoper očitek nepravilnosti v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja ni imel možnosti braniti, češ da tožena stranka niti ni navedla, za kateri primer je šlo, kdo je bil vlagatelj in kdaj je bila vloga vložena. Tožnik je že v postopku pred Komisijo povedal, da je mnenje informacijske pooblaščenke spoštoval, četudi se z njim ni strinjal, iz česar sledi, da mu je bilo znano, za katero zadevo gre. Iz enakega razloga so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožniku ni jasno, v zvezi s katerim od dveh javnih naročil za OŠ F. mu je tožena stranka očitala, da je pri oddaji javnega naročila spisal napačen izrek odločitve. Tožnik je namreč tako v postopku pred Komisijo kot v sodnem postopku v zvezi s tem zatrjeval, da pravno sredstvo zoper očitano napako v izreku ni bilo vloženo kar pomeni, da je vedel, za katero zadevo gre. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno uporabila kriterije "ustvarjalnost" in "kvaliteta sodelovanja in organizacija dela". Dokazna ocena v zvezi s tem je prepričljiva in ustrezno obrazložena. Čeprav pritožba zatrjuje nasprotno, je tožena stranka pri kriteriju "zanesljivost" utemeljeno upoštevala okoliščino, da tožnik ni spoštoval internega dogovora o tem, da je treba nepredvideno (bolniško) odsotnost sporočiti tudi v Službo E., da se v čim krajšem času zagotovi ustrezno nadomeščanje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kriterijem "komuniciranje" tudi na podlagi lastnega zaznavanja, da tožnik opozoril ne sprejema najbolje oz. nanje reagira z nejevoljo, kot verodostojno ocenilo izpoved ocenjevalke, da je tožnik na enem od kolegijev izkazal nestrpnost po opozorilu glede pospešitve zadev. Pritožba tej dokazni oceni nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče o njeni pravilnosti nima pomislekov.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaposlenim v Službi E. s strani nadrejene delavke dano navodilo, naj poskrbijo za to, da postopki javnih naročil potekajo hitro in tekoče, v primeru zastoja pa ustrezno urgirajo. Tožnik je bil s tem navodilom seznanjen, vendar ga ni spoštoval oz. izvajal, kar je ocenjevalka štela kot pomanjkljivost v okviru kriterija "samostojnost". Pritožba sicer navaja, da bi spoštovanje tega navodila vodilo v nezakonita ravnanja, vendar te navedbe natančneje ne obrazloži, posledično pa se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na pravico javnega uslužbenca, da lahko odkloni izvršitev odredbe oziroma navodila, ki bi pomenila protipravno ravnanje (četrti odstavek 94. člena ZJU).

20. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika o tem, da so bili njegovi sodelavci, ki so pri delu prav tako storili nekatere napake, ocenjeni z "odlično", kar naj bi kazalo na neenako obravnavo s strani tožene stranke. Ker tožnik pri tem ne navede, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bil s strani tožene stranke deležen diskriminacije, te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti.

21. Pritožba kot bistveno izpostavlja, da je tožnik v relevantnem obdobju poleg delovnih nalog po pogodbi o zaposlitvi opravljal tudi druge delovne naloge. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in ocenjevalke, ki je imela edina celosten vpogled v delo tožnika in njegovih sodelavcev, pravilno zaključilo, da je ocenjevalka pri oceni tožnikovega dela v letu 2015 upoštevala vse delovne naloge, ki jih je opravljal (to posredno v pritožbi priznava tudi tožnik). Dejstvo, da stranki glede dodatnih delovnih nalog nista sklenili ustreznega aneksa, na pravilnost podane ocene nima nobenega vpliva, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

22. Tožnik se v pritožbi sklicuje na dopis z dne 5. 10. 2018 (na list. št. 138 v spisu), v katerem je nasprotoval odločitvi sodišča prve stopnje o preklicu in preložitvi naroka za glavno obravnavo z dne 4. 9. 2018 ter nameri sodišča za izvedbo dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje prič G.G. in D.D. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se do tega dopisa v obrazložitvi sodbe in sklepa ni izrecno opredelilo, pravilna pa je bila tudi odločitev, da bo z namenom ugotavljanja odločilnih dejstev zaslišalo pričo D.D. Glede na to, da je bil narok za glavno obravnavo 12. 10. 2018 dejansko izveden, da se je naroka udeležila pooblaščenka tožene stranke in da so se na njem izvajali dokazi, pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za ta narok upravičena do nagrade po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.). Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

23. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za razveljavitev Ocenjevalnega lista, sklepa Komisije o potrditvi ocene in za ponovno izdelavo ocene delovne uspešnosti za leto 2015 pravilno zavrnilo. Predmet sodne presoje je le ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca. Ni dopustno s posebnim tožbenim zahtevkom uveljavljati razveljavitve dokumentacije oz. listin v zvezi s postopkom ocenjevanja delovne uspešnosti, tj. poročila o opravljenem letnem razgovoru, vabila na preizkus ocene delovne uspešnosti pred komisijo in zapisnika komisije za preizkus delovne uspešnosti, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 450/2019
• VDSS Sodba Pdp 1085/2018
• VDSS Sodba Pdp 694/2021