VDSS Sodba Pdp 533/2019

Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa tudi v postopku pred sodiščem navajala in dokazovala obstoj poslovnega razloga pri družbi A. d. o. o. in ne pri sebi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku navedeni zadostni razlogi. Ker je tožena stranka tožnikov delodajalec, mora utemeljen odpovedni razlog obstajati pri njej (2. odstavek 83. člena ZDR-1). Enako velja tudi za delodajalce, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno spremeni tako, da se v točki III izreka (v povezavi s točko V) znesek nadomestila plače 1.545,49 EUR bruto zviša na 1.672,41 EUR bruto, v točki IV izreka (v zvezi s točko V) pa tako, da se znesek denarnega povračila 1.545,49 EUR bruto zviša na 1.672,41 EUR bruto, in v točki VI tako, da se glasi:

"VI. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.534,44 EUR, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obresti do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo v višini 559,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2017, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita in jo je razveljavilo (točka I izreka); da tožniku delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2017 ni prenehalo, ampak mu je trajalo do vključno 31. 10. 2017 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2017 za delovno mesto inženir v tehnologiji (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas prenehanja delovnega razmerja od 12. 10. 2017 do 31. 10 2017, tj. do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, v roku 15 dni prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezna zavarovanja, mu obračuna sorazmerni del bruto plače (izhajajoč iz povprečja plač junij - avgust 2017 v višini 1.545,49 EUR bruto), po odvodu davkov in prispevkov pa mu izplača ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. 2017 do plačila (točka III izreka), da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 1.545,59 EUR, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter mu izplača ustrezen neto znesek v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka), višji zahtevek (za obračun plače nad dosojenim sorazmernim delom plače za mesec oktober 2017 in pripadajoči dodatek za delovno dobo, po odvodu davkov in prispevkov plačilo ustreznega neto zneska, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. 2017 do plačila, plačilo denarnega povračila v višini 5.143,07 EUR bruto v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (točka V izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

Tožnik se sicer pritožuje zoper III., IV., V. in VI. točko izreka, vendar pa iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožniku v točki III namesto sorazmernega dela bruto plače od povprečja 1.545.49 EUR za obračun določi znesek 1.672,14 EUR, da mu prisodi denarno povračilo v vtoževani višini 6.688,56 EUR bruto in da stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženki naloži v plačilo pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2018 podal predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in modificiral tožbeni zahtevek. Navedel je, da je povprečna višina njegove plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, znašala 1.672,14 EUR. Te navedbe toženka v nadaljevanju postopka ni prerekala, zato sodišče ni imelo podlage, da samo opravi izračun povprečne tožnikove plače. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v najnižji zakonsko dopustni višini. Po pritožbenem stališču bi moralo v večji meri upoštevati okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, ki so v celoti in izključno na toženi stranki. Sodišče je štelo, da tožnik ni uveljavljal pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kar je napačno, saj teh pravic ni mogel uveljavljati, kar je dokazal z listinami. Zaradi te okoliščine bi moralo tožniku sodišče dosoditi višji znesek denarnega povračila. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik v preteklosti pri toženki že zaposlen, tako je skupna delovna doba, ki jo ima s toženo stranko šest let, sodišče pa je upoštevalo le sedem mesecev in enajst dni. Prav tako je napačna odločitev o stroških postopka. V obravnavani zadevi gre za spor o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in tožnik v sporu ni uveljavljal nobenih samostojnih zahtevkov, ampak se vsi zahtevki nanašajo na ta spor. Ker je sodišče tožnikovemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo v celoti, na uspeh v postopku pa tudi s sodbo prisojeni nižji zneski denarnih zahtevkov ne vplivajo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo 154. člena ZPP vse tožniku nastale stroške postopka naložiti v plačilo toženi stranki.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožnikovo pritožbo navedla, da je štela, da konkretnejše navedbe v zvezi s postavljenim zahtevkom v zvezi s tožnikovo povprečno plačo niso potrebne, saj je na splošno prerekala tožnikovo vlogo.

4. Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe navaja, da iz njenih navedb in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka obstaja zgolj in izključno zaradi zaposlovanja kadrov, ki opravljajo delo za A. d. o. o. Tako je jasno, da zmanjšanje potreb po kadrih pri tej družbi, vpliva na zmanjšanje potreb pri kadrih tožene stranke. Napačna je ugotovitev sodišča, da toženka v redni odpovedi ni pojasnila, kako poslovanje družbe A. d. o. o. vpliva na poslovanje tožene stranke, saj je delodajalec dolžan v odpovedi zgolj določno opredeliti odpovedne razloge, ki jih lahko v sodnem postopku dopolni. Po stališču toženke so v odpovedi navedeni razlogi zadostni, zato ji tudi povezave med obema družbama ni potrebno dokazovati s predložitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju, ampak je zadostno dokazovanje z zaslišanjem prič. Navaja še, da se je sodišče tudi preveč dobesedno sklicevalo na navedbe iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že v postopku je namreč pojasnila, da je v odpovedi "malce nerodno zapisano", da je odpust tožnika nujen zaradi prihranka pri stroških dela. Ta zapis je posledica tega, da je odpoved pripravil zunanji pravnik, ki ni dovolj poznal razmer pri toženi stranki, ta pa tudi ni imela ustreznega znanja, da bi pripravljeno besedilo lahko kritično presojala. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je morala tožena stranka prilagoditi novim poslovnim razmeram z reorganizacijo poslovanja in je iskala načine, da prihrani tam, kjer je možno in da lahko ta prihranek investira v razvoj na drugih segmentih svojega poslovanja. Bistveno je tudi, da toženka tožnika z novimi zaposlitvami ni nadomestila. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da mora utemeljen odpovedni razlog izkazati toženka, čeprav je tožnik delo opravljal pri A. d. o. o. V pritožbi znova poudarja, da je podan odpovedni razlog, če pri uporabniku ni potrebe po določenem delu, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožniku, utemeljena. Zgolj podredno pa se toženka pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je spregledalo namen denarnega povračila, katerega funkcija je nadomestilo za prikrajšanje, ker delavec ne bo reintegriran nazaj v delovni proces. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 234/2012 izhaja, da gre za odškodnino za bodoče ocenjeno škodo. Tožnik je takoj dobil drugo zaposlitev, zato mu ni nastala nikakršna škoda in je tožnik tudi ne zatrjuje.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in toženki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožnika v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v odločitvi o višini osnove za obračun sorazmernega dela bruto plače, osnove za izračun denarnega povračila in stroških postopka.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2017 nezakonita in jo je razveljavilo. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo 26. 9. 2017, ampak mu je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2017 do 31. 10. 2017, ko je sodišče pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa tudi v postopku pred sodiščem navajala in dokazovala obstoj poslovnega razloga pri družbi A. d. o. o. in ne pri sebi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku navedeni zadostni razlogi. Ker je tožena stranka tožnikov delodajalec, mora utemeljen odpovedni razlog obstajati pri njej (2. odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Enako velja tudi za delodajalce, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi direktorice tožene stranke B.B. zaključilo, da je dejavnost tožene stranke zaposlovanje oseb, ki dejansko opravljajo delo pri družbi A. d. o. o. ZDR-1 v 62. členu določa, da morata uporabnik in delodajalec skleniti pisni dogovor o zagotavljanju dela, zato bi morala tožena stranka vsaj tak dogovor predložiti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da povezave med tema dvema družbama ni potrebno dokazovati s pogodbami o poslovnem sodelovanju, saj je dovolj zaslišanje prič. Tožena stranka tudi ne more z izpovedmi prič dokazati, da je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku, saj mora za to dejavnost imeti dovoljenje, kar izhaja iz 1. odstavka 59. člena ZDR-1. Predvsem pa bi morala tožena stranka dokazati, da je utemeljen odpovedni razlog nastal pri njej in ne pri družbi A. d. o. o. Tožena stranka je namreč tudi v postopku pred sodiščem dokazovala le razloge, ki so nastali pri tej družbi in ne pri njej. To izhaja tudi iz izpovedi direktorice tožene stranke in prič C.C. in D.D. Izpovedali so, da je poslovodstvo tožene stranke sprejelo odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih v začetku septembra, na podlagi podatkov o poslovanju družbe A. d. o. o. Ker toženka kot tožnikov delodajalec ni dokazala, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljen razlog nastal pri njej, je odpoved nezakonita.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o "malce nerodnem zapisu" v tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dolžnost delodajalca je, da osebo, ki ji pripravlja koncept odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zadostni meri seznani z razlogi, na podlagi katerih bo delavcu odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Če "zunanji pravnik" ni dovolj poznal razmer pri toženi stranki, ga ta z razmerami ni dovolj seznanila, za poznavanje razmer pa ni potrebno pravno znanje. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje preveč formalistično bralo odpoved pogodbe o zaposlitvi, kjer je bilo kot razlog odpovedi navedeno, da je odpust tožnika nujen zaradi prihranka pri stroških dela.

11. Čeprav je tožena stranka v redni odpovedi navedla, da so poleg tožnika odpovedali pogodbo o zaposlitvi iz istih poslovnih razlogov tudi nekaj drugim delavcem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel le tožnik, tožena stranka pa je zaposlila še štiri nove delavce, pri tem pa ni pomembno, da na tožnikovo delovno mesto ni zaposlila drugega delavca, saj je tožnik prejel odpoved iz razloga prihranka pri stroških dela.

12. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbo tožnika ugotovilo, da tožnik utemeljeno uveljavlja, da tožena stranka višine njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v znesku 1.672,14 EUR ni prerekala. Tožena stranka na naroku za glavno obravnavo, na katerem je podala odgovor na 4. pripravljalno vlogo tožnika, s katero je modificiral tožbeni zahtevek in predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 s podatkom o povprečni plači, višine plače ni prerekala, ampak je le nasprotovala predlogu tožnika, da mu sodišče prisodi denarno povračilo namesto reintegracije v višini štirih plač, saj je bil tožnik zgolj dobrega pol meseca brez zaposlitve in je zato upravičen le do pol plače iz tega naslova. Tožena stranka tako višine povprečne plače, ki jo je postavil tožnik, ni prerekala, prerekala je le višino denarnega povračila (štirikratnik povprečne plače). Ker višina povprečne plače ni bila prerekana, se to dejstvo šteje za priznano in je tožnik upravičen do osnove v postavljeni neprerekani višini povprečne plače.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z višino denarnega povračila v višini ene povprečne plače. Napačno je pritožbeno stališče tožene stranke, da gre pri denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 za odškodnino za bodočo škodo, ki pa tožniku, ker se je takoj zaposlil, ni nastala, tožnik pa škode tudi ne zatrjuje. To denarno povračilo ima posebno naravo odškodnine, zato se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava. V prvi vrsti ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma pravično denarno odškodnino, ker se je delavec odpovedal reintegraciji. Tožniku zato ni bilo potrebno navajati višine škode, ki mu je zaradi nezakonite odpovedi nastala, dovolj je, da je pojasnil okoliščine. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve pravilno upoštevalo trajanje tožnikove zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi. Pravilno je upoštevalo dejstva, da tožnik ni uveljavljal pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni predložil listin, s katerimi bi dokazoval, da se ni mogel prijaviti, kar navaja v pritožbi), da se je zaposlil pri drugem delodajalcu v manj kot mesecu dni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker odpovedni razlog ni obstajal, pravilno pa je upoštevalo tudi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le dobrih sedem mesecev. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tožnikove zaposlitve pri toženi stranki iz preteklosti, saj za odmero denarnega povračila ni pomembna skupna delovna doba, ampak delovna doba zadnje zaposlitve. Bi pa sodišče prve stopnje moralo kot osnovo upoštevati neprerekani znesek povprečne plače, ki ga je z modifikacijo uveljavljal tožnik.

14. Prav tako je utemeljena pritožba tožnika v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in vsi denarni zahtevki, ki jih je s tožbo postavil tožnik, so sestavni del tega spora. Zato je sodišče prve stopnje stroške postopka odmerilo napačno. Tožena stranka v sporu ni uspela, zato je dolžna skladno s 154. členom ZPP tožniku povrniti potrebne stroške postopka (155. člen ZPP). Tožnikovi potrebni stroški so: po tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) - stroški za sestavo tožbe - 300 točk, stroški za štiri pripravljalne vloge - 4 x 225 točk, stroški za prvi narok za glavno obravnavo - 300 točk, stroški za štiri naroke za glavno obravnavo - 4 x 150 točk; urnine za porabljeni čas med zastopanjem na narokih (6. člen OT) 22 x 50 točk; dokazni predlogi in druge vloge po tar. št. 19 točka 4 - 2x 50 točk; obrazložene vloge po čl. 39 točka 3 - 2x50 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, 2 % za materialne stroške do 1.000 točk in 1 % za materialne stroške nad 1.000 točk in 22 % DDV na odvetniške stroške znaša 1.534,44 EUR. Te stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

15. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnika delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP, 154. in 155. členu ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer stroške pritožbe in odgovora na pritožbo po tar. št. 15/4 - 2x375 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, ter stroške odgovora na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 559,98 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 447/2019
• VDSS Sodba Pdp 661/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 664/2019