VDSS Sodba Pdp 402/2019

Jedro

Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče torej odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi ali v subjektivno porušenem odnosu med njim in delavcem. Upoštevajo se okoliščine in interesi na strani obeh strank (odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 7/2013, VIII Ips 294/2016, VIII Ips 255/2016, VIII Ips 156/2018). Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi (VIII Ips 305/2015, VIII Ips 283/2016, VIII Ips 54/2017). Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. To so predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je v 15 dneh dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da: (1) je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožniku 8. 6. 2018, nezakonita; (2) tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 23. 6. 2018, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, razen od 24. 6. 2018 do 24. 7. 2018, tožena stranka pa je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo; (3) je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ ter ga od 25. 7. 2018 do ponovne vrnitve na delo prijaviti v socialna zavarovanja in mu za to obdobje izplačati: a) za čas od 24. 6. 2018 do 31. 1. 2019 nadomestila plač v skupni višini 7.073,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od posameznih neto zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, ter b) za čas od 1. 2. 2019 dalje nadomestila plač v mesečnem znesku 1.628,22 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku njegove stroške v znesku 3.239,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka), svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je dokazna ocena nepopolna oziroma pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je ocenilo le tiste dokaze, za katere je štelo, da so bistveni za odločitev. Ob tem pa ni pojasnilo, zakaj preostalih izvedenih dokazov ni štelo za bistvene. Takšna površna oziroma selektivna dokazna ocena ne omogoča celovitega pritožbenega preizkusa sodbe. Sodišče namreč ni ocenilo verodostojnosti izpovedi zaslišanih pravdnih strank in vseh prič. V skladu z 8. členom ZPP bi moralo izpovedi presoditi same zase in v povezavi z drugimi dokazi. Navesti bi torej moralo, ali jim verjame in zakaj jim verjame oziroma zakaj ne.

Za pritožbeno rešitev zadeve je po stališču pritožbe bistveno, kakšne so bile tožnikove zadolžitve, predvsem ali je bil zadolžen za reševanje "A." (zadev), kakšna navodila je prejel v zvezi z njihovim reševanjem in kakšen je bil njegov odnos do dela. Tožnik je bil vodja projekta B. Kot projektni vodja je bil zadolžen za vodenje projekta od njegovega zagona do zaključka. Poskrbeti bi moral, da projekt teče, da ekipa deluje ter da ima kontrolo in nadzor nad dogajanjem. Tožniku se ni očitalo, da bi moral vse reševati sam, temveč da ni poskrbel, da se zadeve rešujejo, ker ni pristopil k vodenju projekta, temveč je obveznosti in odgovornosti samo prelagal, se jim izogibal, v sodnem postopku pa ni priznal odgovornosti. Tožena stranka je tožnika pozvala, naj poskrbi za izpeljavo projekta tudi tako, da organizira delo sodelavcev, do česar se sodišče ni opredelilo. Priča C.C. mu je dal navodilo, da ustrezno organizira reševanje "A.". Sklicevanje tožnika, da bi morala biti vsa opravila zapisana v internih pravilnikih tožene stranke, je neživljenjsko in nerealno.

Nadalje navaja, da je napačna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil zadolžen za reševanje "A.". Tožniku je bilo s strani C.C., D.D. in E.E. odrejeno reševanje "A.". Tožnik je bil seznanjen s stanjem nerešenih "A.", bodisi pisno ali ustno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel znanja za reševanje "A.", ni pravilna, saj je tožnik delo opravljal tudi na "F." oziroma Oddelku tehnične podpore. Sodišče je ocenilo, da tožnik ni bil pozvan k reševanju "A. št. ...", kar pa ne drži. Večkrat je bil pozvan, vse od avgusta 2017 dalje, da se mora vključevati v njegovo reševanje oziroma zadev, povezanih s projektom B. Vedel je, da je "A." nerešen, saj je prejel korespondenco sodelavcev, iz katere jasno izhaja, da se zadeva nanaša na projekt B. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil odgovoren za "G." v projektu B. in da je bil za to določen šele po navodilu C.C. z dne 16. 4. 2018. Tožnik je 28. 3. 2018 neupravičeno predčasno odšel z dela, o svojem odhodu pa ni nikogar obvestil. Sodišče ni upoštevalo, da časa obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni mogoče enačiti z rednim delovnim časom, ki praviloma traja 8 ur oziroma 40 ur na teden.

Glede odločitve o reintegraciji pritožba navaja, da je zaupanje med pravdnima strankama porušeno do takšne mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi zahtevku za reintegracijo je pavšalna in neobrazložena. Svojo odločitev sodišče utemeljuje s potencialno možnostjo ponovne vzpostavitve odnosov med strankama, kar pa ni odvisno le od tožene stranke, ampak tudi od odnosa drugih delavcev na tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da so se sodelavci tožniku zaradi njegovega odnosa raje izognili oziroma komunicirali z njim po elektronski pošti, zato ni mogoče pričakovati, da se bo tožnik vklopil v delovni proces. Tožnikova izjava, da bi bila njegova vrnitev edino pravo sporočilo za zaposlene in da se bodo vodje morali obnašati kot vodje, je skrajno negativna. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča na dobre odnose na začetku tožnikove zaposlitve, saj so pogoj za sklenitev delovnega razmerja. Ni bilo upoštevano, da je tožnik v sodnem postopku izjavil, da bi morala tožena stranka celotni delovni proces urediti s pravilniki, tako da bi moralo biti vse zapisano. Tožnikova pričakovanja so povsem nerealna. Pomembno je, kakšna je oseba, ki delo opravlja, čeprav tožena stranka ni zatrjevala razloga nezmožnosti nudenja dela, ker dejansko izkazuje potrebo po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik. Tožnik se že prej ni mogel vklopiti v opravljanje delovnih nalog in v kolektiv, sedaj pa bi se lahko še manj.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z 8. členom ZPP v nasprotju z načelom proste presoje dokazov sprejelo selektivno dokazno oceno. Ta določba sodišče zavezuje, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedena v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej je vestna, skrbna in analitično sintetična. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj.

7. V zvezi z zgornjim očitkom tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker se ni opredelilo do izpovedi zaslišanih pravdnih strank in (vseh) prič. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, razlogi pa si med seboj ne nasprotujejo, zato je mogoče odločitev preizkusiti. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih izpovedi prič oziroma izvedenih dokazov, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsakega dokaza, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ne šteje za relevantne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Z drugimi besedami: če sodišče pojasni, zakaj je sprejelo dokazno oceno na podlagi izvedenih dokazov, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ni upoštevalo določenega dokaza, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).

8. Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki leta 2013, po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2016 pa je opravljal delo na delovnem mestu "višji svetovalec". Tožena stranka mu je 5. 3. 2018 vročila pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi iz krivdnega razloga (A 6) po prvem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), 7. 6. 2018 pa mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A 3).

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno glede dveh kršitev od petih, in sicer ker se ni odzval na elektronsko sporočilo H.H., in ker je 9. 1. 2018 opravil nakup vinjete za lastno osebno vozilo, čeprav ni imel predhodne odobritve nadrejenega, je pritožbeno sodišče presojalo le utemeljenost očitkov iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je bilo pisno opozorilo utemeljeno.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni storil kršitev, ki se mu očitajo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot sledi:

- Tožnik se 26. 3., 27. 3. in 28. 3. 2018 ni ustrezno vključil v reševanje problema pri stranki B. (A.), ki bi ga kot oseba, ki je odgovorna za "G.", moral nemudoma pričeti reševati sam, oziroma bi moral poiskati ustrezno pomoč pri sodelavcih, niti ni obvestil tožene stranke, zlasti pa sodelavcev (I.I., J.J. in K.K.) o odsotnosti 29. 3. in 30. 3. 2018.

- Kljub tožnikovi odsotnosti so navedeni sodelavci opravili natančno analizo problema pri projektu B., rezultat pa je I.I. tožniku poslal v elektronskem sporočilu 2. 4. 2018 ter ga neposredno pozval k nadaljnjemu reševanju problema, pri čemer se tožnik na sporočilo ponovno ni ustrezno ter pravočasno odzval oziroma vključil v reševanje problema in je bil 14. 4. 2018 nadrejeni C.C. obveščen s strani L.L. iz B. o eskalaciji s strani M.M. iz "F.", ker omenjenega problema tožnik še vedno ni začel reševati.

- Tožnikova komunikacija ni bila ustrezna, nepravočasno se je vključeval v izpolnjevanje dodeljenih nalog.

- Tožnik je predčasno brez predhodne odobritve nadrejenega odšel z dela 28. 3. 2018.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in sprejelo pravna stališča, kot sledi:

- Očitek o neustrezni komunikaciji je nekonkretiziran in vključen v ostale očitke v odpovedi.

- Preostale tri očitane kršitve so vsebinsko in časovno povezane in se nanašajo na problem ("A.") št. ... Tožnik ni bil "lastnik" tega "A.", torej mu zadeva ni bila posredovana v reševanje s strani kontaktnega centra.

- "A." je bil odprt že septembra 2017, njegov "lastnik" je bil M.M., ki tožniku ni bil nadrejeni delavec, zato ga tožnik ni bil dolžan reševati.

- Tožniku je bilo šele 28. 3. 2018 prvič posredovano elektronsko sporočilo v zvezi z reševanjem tega problema; tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika že 26. 3. in 27. 3. 2018 pozvala k reševanju problema.

- Tožniku, K.K. in J.J. je 28. 3. 2018 ob 14.52 uri razvojni inženir I.I. poslal elektronsko sporočilo, v katerem jih je prosil za sporočilo, kdaj bodo prosti za telefonski razgovor ob koncu tedna, tožniku še posebej, če bi lahko vzel podatke, za katere je prosila J.J. (A 58).

- Tožnik je 28. 3. 2018 odšel v bolnišnico ob 13.59, saj mu je umiral dedek. Ob 17.29 uri je nadrejenega E.E. z elektronskim sporočilom obvestil, da bi zaradi smrti v družini prihodnji dan ostal doma. E.E. mu je ob 17.59 uri po elektronski pošti izrazil sožalje in odobril dopust. Ob 18.11 uri je bil tožnik obveščen, da se mu bodo 29. 3. 2018 kompenzirale ure (A 28), že 13. 3. 2018 pa mu je bila vnaprej dovoljena kompenzacija, torej opravičena odsotnost za petek 30. 3. 2018 (A 29).

- Glede na to, da so sledili sobota, nedelja in velikonočni ponedeljek (2. 4. 2018), tožnik od 29. 3. 2018 do vključno 2. 4. 2018 ni bil dolžan opravljati dela, zato tudi ne more biti odgovoren za kršitev, ki se nanaša na opravljanje delovnih obveznosti v tem obdobju.

- Tožnik je 28. 3. 2018 odšel z dela v bolnišnico ob 13.59 uri, kar je v skladu z gibljivim delovnim časom in obvezno prisotnostjo na delovnem mestu po Pravilniku o hišnem redu, ki določa, da je gibljivi delovni čas od 6.00 do 9.00 in od 13.00 do 23.00 in da je obvezna prisotnost na delovnem mestu med 9.00 in 13.00 uro. Tožnik za odhod z dela ob 13.59 ni potreboval odobritve nadrejenega.

- I.I. 2. 4. 2018 tožnika ni neposredno pozival k reševanju problema, saj za to tudi ni bil pooblaščen, temveč je v svojem sporočilu opisal dosedanje ugotovitve ter navedel, da naj primer prevzame podpora G. L.L. je 13. 4. 2018 vprašala C.C., kdo lahko prevzame, on pa ji je odgovoril, da je zadolžen tožnik.

- Tožnik je takoj po tem, ko mu je bilo s strani nadrejenega jasno odrejeno reševanje "A.", tega začel reševati. "A." vse do zaključka sojenja pred sodiščem prve stopnje še ni rešen. To dokazuje, da projektni vodje niso dovolj usposobljeni za reševanje "A.".

- V zvezi s "A." št. ... tožena stranka ni dokazala, da je tožnik ravnal malomarno.

12. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni kršil delovnih obveznosti na način kot se mu očita tudi v odpovedi. Glede na vsebino kršitev tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se tožniku ni očitalo, da bi moral vse reševati sam, temveč da ni poskrbel, da se zadeve rešujejo, ker ni pristopil k vodenju projekta, temveč je obveznosti in odgovornosti samo prelagal, se jim izogibal, v sodnem postopku pa ni priznal odgovornosti. Bistveno je, da je tožnik 28. 3. 2018 ob 13.59 uri odšel z dela v bolnišnico, ter je šele ob 14.52 uri prejel elektronsko sporočilo razvojnega inženirja I.I. Ker tožnik tega dne ni predčasno neupravičeno odšel z dela, za 26. 3. in 27. 3. 2018 pa tožena stranka ni dokazala, da bi ga pozvala k reševanju problema, je prvi očitek neutemeljen, saj tožnik, kot oseba, ki je po stališču tožene stranke odgovorna za G., ni bil dolžan nemudoma (to je najkasneje 28. 3. 2018) pričeti reševati zadeve sam, oziroma poiskati ustrezno pomoč pri sodelavcih. Prav tako ni bil dolžan o svoji odsotnosti 29. 3. in 30. 3. 2018 obvestiti sodelavcev (I.I., J.J. in K.K.), saj mu je bil odobren dopust oziroma kompenzacija ur. Zato v zvezi s prvim očitkom tudi niso relevantne obsežne pritožbene navedbe, da je bil tožnik vodja projekta B. ter zaradi tega zadolžen za vodenje projekta od njegovega zagona do zaključka. Če bi sodišče "na splošno" presojalo njegove zadolžitve, in ne zgolj v povezavi z očitanimi kršitvami, ki so časovno vezane na 26. 3., 27. 3. in 28. 3. 2018, bi nedopustno širilo obseg prvotne obdolžitve in opredelitve razlogov iz odpovedi.

13. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede druge kršitve, torej da je I.I. tožniku poslal 2. 4. 2018 elektronsko sporočilo, v katerem ga je pozval k nadaljnjemu reševanju problema, tožnik pa se na sporočilo ni pravočasno odzval ter vključil v reševanje problema, ter da je bil 14. 4. 2018 nadrejeni C.C. obveščen s strani L.L. iz B. o eskalaciji s strani M.M. s "F.", ker omenjenega problema tožnik še vedno ni začel reševati. Tožena stranka je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi povzela tožnikov zagovor, da se je šele 13. 4. 2018 vključil v reševanje "A.", ker je takrat dobil obvestilo nadrejenega delavca C.C., da je odgovoren za implementacijo zahtevka. Ker pa je imel tožnik obveznosti na drugih projektih, je nadrejenega prosil za določitev prioritet in nato 17. 4. 2018 pričel z implementacijo in testiranjem predlagane rešitve.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da I.I. tožnika 2. 4. 2018 ni neposredno pozival k reševanju problema, saj za to tudi ni bil pooblaščen, temveč je v svojem sporočilu opisal dotedanje ugotovitve ter navedel, da naj primer prevzame podpora G., je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je šele 13. 4. 2018 nastal položaj, ko je bil tožnik dejansko dolžan začeti z reševanjem zadeve. Zato so neutemeljeni očitki v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih tožena stranka navaja tudi v sodnem sporu, da bi se moral tožnik vključiti v reševanje že bistveno pred prejemom izrecnega navodila nadrejenega. Tudi po stališču pritožbenega sodišča obvestila I.I. z dne 2. 4. 2018 ni mogoče šteti kot odredbe tožniku, naj prične z reševanjem "A.". Bistveno je, da je "lastnik A."M.M. (šele) 12. 4. 2018 L.L. in tožnika vprašal, komu naj se predmet posreduje, L.L. pa je C.C. naslednji dan odgovoril, da je za to zadolžen tožnik. Tožniku torej za čas pred 13. 4. 2018 ni mogoče očitati neizpolnjevanja delovnih obveznosti, saj niti ni bil "lastnik A." niti ni bil pozvan k njegovemu reševanju. Glede na navedeno torej pritožba za čas od 2. 4. 2018 do 13. 4. 2018 neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni pravilno presojalo tožnikove neaktivnosti, ker bi moral poskrbeti, da projekt teče, da ekipa deluje ter da ima kontrolo in nadzor nad dogajanjem.

Glede na to, da je šele obvestilo C.C. z dne 13. 4. 2018 mogoče šteti kot poziv k reševanju "A.", niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bilo tožniku reševanje odrejeno tudi s strani D.D. in E.E. Pritožba glede na obrazloženo tudi neupravičeno očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo izpoved direktorja tožene stranke N.N., da je dal navodila podrejenim, da uredijo reševanje "A." in da je tožnik torej posredno, preko nadrejenih, dobil izrecno navodilo direktorja. Tožnik je namreč pristopil k reševanju "A. št. ...", ko je dobil navodilo nadrejenega delavca. V tem smislu so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka obrazlaga način reševanja "A.", ki poteka na več ravneh. Glede na to, da se v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni očitalo, da že pred 2. 4. 2018 ni pristopil k reševanju "A.", so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bil tožnik večkrat pozvan, vse od avgusta 2017 dalje, da se mora vključevati v njegovo reševanje oziroma reševanje zadev, povezanih s projektom B.

15. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil tretje kršitve, torej da ni predčasno zapustil dela. Tožena stranka tožniku ni očitala, da bi moral kritičnega dne, to je 28. 3. 2018, biti prisoten na delu celotnih 8 ur, preden bi zapustil delovno mesto, kot to sedaj navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom ugotovilo, da delovni čas pri toženi stranki ureja Pravilnik o hišnem redu, ki v členu 6.9. določa, da je gibljivi delovni čas od 6.00 do 9.00 in od 13.00 do 23.00 in da je obvezna prisotnost na delovnem mestu med 9.00 in 13.00 uro. Glede na to, da je tožena stranka v pisni obdolžitvi tožniku očitala (le), da je delovno mesto zapustil ob 13.59 uri, ni mogoče šteti, da je tožnik ravnal v nasprotju z navedenim členom Pravilnika. Tožnik bi kršil določbe o delovnem času le, če ne bi bil prisoten na delu od 9.00 do 13.00 ure, česar pa mu tožena stranka ni očitala. Pravilnik ne določa, da mora biti delavec vsak dan na delu prisoten 8 ur (ali več), kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, zato tožnik ni predčasno zapustil delovnega mesta.

16. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zavrnitvijo predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče torej odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi ali v subjektivno porušenem odnosu med njim in delavcem. Upoštevajo se okoliščine in interesi na strani obeh strank (odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 7/2013, VIII Ips 294/2016, VIII Ips 255/2016, VIII Ips 156/2018). Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi (VIII Ips 305/2015, VIII Ips 283/2016, VIII Ips 54/2017).¹ Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. To so predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose.²

17. Pritožba neutemeljeno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pavšalna in neobrazložena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni zatrjevala objektivne nemožnosti za nadaljevanje delovnega razmerja, saj izkazuje potrebo po delu, ki ga je opravljal tožnik. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožnikov sodelavec, ki je delo opravljal v istem prostoru pri sosednji mizi, raje s tožnikom komuniciral po elektronski pošti kot z neposredno ustno komunikacijo, je sodišče prve stopnje navedlo, da bo treba vložiti trud z obeh strani, da se ponovno vzpostavijo korektni odnosi, kot so bili na začetku tožnikove zaposlitve pri toženi stranki. Pritožba to neutemeljeno razume tako, da so dobri odnosi sami po sebi pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, temveč je sodišče prve stopnje štelo, da je mogoče korektne odnose vzpostaviti. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja ter dodaja, da tožena stranka v zvezi s tožnikovimi navedbami oziroma izpovedjo v sodnem postopku neutemeljeno potencira tožnikovo stališče, da bi morala tožena stranka delovni proces natančneje opredeliti v svojih pravilnikih. To ne pomeni, da bi se morala tožena stranka prilagajati tožnikovim kapricam, temveč je mogoče tožnikovo stališče razumeti v kontekstu siceršnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da Pravilnik o vzdrževanju in pomoči kupcem in Pravilnik o vodenju projektov nista usklajena, razlikujejo se tudi navodila ter da zato prihaja do dodatnih zapletov pri delu (npr. pri reševanju "A."). V okoliščinah konkretnega primera tudi dejstvo, da tožnik ni priznal odgovornosti za kršitve, ne pomeni, da bi kljub dokazani kršitvi nerazumno odklanjal svojo odgovornost, saj ni dokazano, da bi kršitve storil, temveč je tožnik po naravi stvari lahko utemeljeno izpodbijal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi le z izpodbijanjem pravilnosti stališč, ki jih je tožena stranka zavzela v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnikove navedbe objektivno niso bile žaljive, kot to trdi tožena stranka s tem, ko izpostavlja tožnikovo navedbo, da se bodo morali "vodje obnašati kot vodje" in da bo reintegracija pravilno sporočilo toženi stranki. Po ZDR-1 je reintegracija ne nazadnje primarna posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi delavcu. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da so se odnosi po podaji odpovedi zaradi tožnikovih ravnanj skrhali do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče.

18. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP ter peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Tožniku pa je tožena stranka ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS o povračilu stroškov odgovora na pritožbo v zadevi opr. št. VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019 dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Ti ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta znašajo 375 točk (tar. št. 15/4 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) oziroma 225,00 EUR, z upoštevanjem materialnih stroškov v višini 4,50 EUR pa skupaj 229,50 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, v primeru zamude 15‑dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 296/2019 z dne 19. 9. 2019.
² Sodba VSRS opr. št. VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 1212/2011
• VDSS sodba Pdp 455/2015
• VDSS sodba Pdp 1038/2015