VDSS Sodba in sklep Pdp 61/2020

Jedro

Pritožba z navedbo, da s strani tožnika predložena elektronska komunikacija med njim in B.B. dokazuje, da je tožnik prejel vsa plačila za opravljeno delo, smiselno uveljavlja, da ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, kar pa ni res. Korespondenca potrjuje tožnikove navedbe o tem, da je toženo stranko pozival k izplačilom. Napačna je tudi pritožbena navedba, da ročno napisana listina ne more dokazovati opravljenih ur in izplačil, sicer pa je z vidika presoje navedenega pogoja za izdajo zamudne sodbe ključno predvsem to, da listine, ki jih je predložil tožnik, ne nasprotujejo njegovim navedbam, pač pa jih potrjujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ..., datirana s 4. 1. 2019, podana s strani tožene stranke 10. 2. 2019, nezakonita in se razveljavi. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi navedene odpovedi ni prenehalo in traja do 26. 7. 2019 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega delovnega razmerja izhajajo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati plačo za januar 2019 v višini 667,00 EUR bruto ter mu plačati neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2019 do plačila, obračunati plačo za februar 2019 v višini 200,00 EUR bruto ter mu plačati neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2019 do plačila, obračunati nadure za januar 2019 in februar 2019 v višini 175,48 EUR bruto ter mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2019 do plačila, vse v roku 15 dni, in sicer s plačilom na fiduciarni račun pooblaščenca. Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 73,92 EUR bruto ter mu plačati neto znesek, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, ter da je dolžna tožniku za čas od 10. 2. 2019 do 26. 7. 2019 priznati delovno dobo, delovno razmerje in vse pravice, ki iz njega izhajajo, prijaviti tožnika v vsa socialna zavarovanja, mu za ta čas obračunati plačo, kot bi jo prejemal, če do odpovedi ne bi prišlo, ter tožniku plačati neto znesek plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni, prav tako s plačilom na fiduciarni račun pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še, da je dolžna tožniku v roku 15 dni izročiti plačilne liste za vse mesece trajanja delovnega razmerja. V presežku je zavrnilo zahtevek iz naslova denarnega povračila (za 1.260,08 EUR). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 306,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

S posebnim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo še, da mora tožniku v roku 15 dni povrniti še 84,00 EUR stroškov postopka (sodna taksa), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper navedeno zamudno sodbo (razen zoper njen zavrnilni del) in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožena stranka z vročitvijo tožbe ni bila seznanjena. Zato je njen direktor po prejemu zamudne sodbe na podlagi vpogleda v spis ugotovil, da vročilnice ni podpisal on in tudi ne A.A., ki pa imata edina pooblastilo za dvigovanje pošte za toženo stranko. Kdo naj bi prevzel tožbo 3. 6. 2019, toženi stranki ni znano. Prilaga potrdilo slovaške pošte, da sta navedeni dve osebi upravičeni prevzemati pošto za toženo stranko. Prilaga še njuni overjeni izjavi, da podpis na vročilnici z dne 3. 6. 2019 ni njun. Za vsak primer tožena stranka predlaga njuno zaslišanje ter izvedenca grafologa. Toženi stranki zaradi opustitve vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem - kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi odsotnosti vročitve tožbe tudi niso izpolnjeni ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ni šlo za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni več želel prihajati na delo, zato se je pri njem oglasil koordinator tožene stranke in se s tožnikom v prisotnosti dveh prič dogovoril za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tudi je tožnik prejel vsa plačila za opravljeno delo, kar dokazuje elektronska komunikacija med tožnikom in B.B.. Ročno napisana listina pa ne dokazuje opravljenih ur in izplačil.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe ter sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po prvem odstavku 318. člena ZPP sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zato dejanske navedbe tožene stranke, podane v tej smeri, da naj bi tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma, ter da naj bi prejel vsa plačila za opravljeno delo, niti niso upoštevne. Tožena stranka, ki ni vložila odgovora na tožbo, je z nasprotovanjem dejanski podlagi zahtevka šele v pritožbi prepozna.

7. Pritožba z navedbo, da s strani tožnika predložena elektronska komunikacija med njim in B.B. dokazuje, da je tožnik prejel vsa plačila za opravljeno delo, smiselno uveljavlja, da ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, kar pa ni res. Korespondenca potrjuje tožnikove navedbe o tem, da je toženo stranko pozival k izplačilom. Napačna je tudi pritožbena navedba, da ročno napisana listina ne more dokazovati opravljenih ur in izplačil, sicer pa je z vidika presoje navedenega pogoja za izdajo zamudne sodbe ključno predvsem to, da listine, ki jih je predložil tožnik, ne nasprotujejo njegovim navedbam, pač pa jih potrjujejo.

8. Izmed ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe pritožba problematizira zlasti osnovnega iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP – da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

9. Tožena stranka je pravna oseba iz Republike Slovaške, ki je članica EU, zato ji je sodišče tožbo v odgovor vročalo na podlagi določb Uredbe (ES) št. 1393/2007 z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah, in sicer na podlagi 4. - 11. člena - z zaprosilom organu za sprejem. Iz ti. potrdila o vročitvi ali nevročitvi pisanj izhaja, da je organ za sprejem (C.) toženi stranki tožbo s prilogami vročil 3. 6. 2019, navedeno pa izhaja tudi iz priložene vročilnice s podpisom.

10. Tožena stranka vztraja, da ji pisanje ni bilo vročeno iz razloga, ker vročilnice nista podpisala direktor tožene stranke in tudi ne A.A., ki naj bi bila edina pooblaščena za prevzem pošiljk, česar pa niti ni dokazala. V zvezi s tem je tožena stranka predložila njuni izjavi, da podpis na vročilnici z dne 3. 6. 2019 ni njun, ter izkaznico pooblaščenca z dne 27. 3. 2018, da direktor tožene stranke pooblašča A.A. za prevzem pošiljk. Vendar pa tožena stranka zgolj z navedenim ni dokazala, da sodno pisanje 3. 6. 2019 ni bilo vročeno naslovniku, torej toženi stranki, kar sicer jasno izhaja iz listin v spisu, ki se nanašajo na opravljeno vročitev. Pritožba glede tega neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi izpolnjevanje ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožnik ni uveljavljal zahtevkov, ki bi nasprotovali prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (3/3 člen ZPP). Prav tako je sodišče pravilno presodilo, da je tožba v večjem delu sklepčna – da torej iz dejstev, navedenih v tožbi (razen v manjšem delu), izhaja utemeljenost zahtevka. V zvezi s tem je upoštevalo relevantne določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 2172013 in nasl.), ki se nanašajo na nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi (med njimi tudi 118. člen ZDR-1, ki ureja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi), ter določbe, ki se nanašajo na obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za delo (44. člen ZDR-1).

12. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka – tako v zamudni sodbi, kot v sklepu o naloženem povračilu sodne takse.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe ter sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 515/2013
• VDSS Sklep Pdp 164/2018
• VDSS sklep Pdp 1343/2010