<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 690/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.690.2019
Evidenčna številka:VDS00032827
Datum odločbe:15.01.2020
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kraj opravljanja dela

Jedro

Tožnik je imel v 4. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da se kot kraj opravljanja dela štejejo vse organizacijske enote delodajalca na območju Republike Slovenije, do katerih skupna pot na delo in z dela od prebivališča delavca z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi ne traja dlje kot tri ure (prvi odstavek); da bo delavec delo opravljal praviloma v eni organizacijski enoti (drugi odstavek) in da lahko delodajalec delavca kadarkoli v času veljavnosti te pogodbe napoti na delo v katerokoli drugo organizacijsko enoto v skladu s prvim odstavkom, ne da bi bilo treba zaradi tega spreminjati to pogodbo (tretji odstavek). Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku glede na določila njegove pogodbe o zaposlitvi ne bi bil utemeljen, če bi ob odpovedi obstajala potreba po opravljanju njegovega dela (tj. dela na delovnem mestu vodje kateregakoli oddelka) v kakšni drugi organizacijski enoti, v kateri bi tožnik glede na prvi odstavek 4. člena pogodbe lahko opravljal delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 12. 2018, poziv nazaj v delovno razmerje in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne mesečne plače v višini 3.252,00 EUR bruto, plačilom davkov in prispevkov ter plačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse za obdobje od 9. 1. 2019 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka, v II. točki izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da mu je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi v resnici podala zaradi nedoseganja zahtevane profitabilnosti in prometa oddelka spalnic, za kar je bil zadolžen po pogodbi o zaposlitvi. Ob tem se sklicuje na izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke A.A. in prič B.B. ter C.C. ter elektronsko sporočilo z dne 28. 8. 2018. Reorganizacija oddelka spalnic je bila fiktivna. Naloge, ki naj bi jih generalna vodja spalnic prevzela od tožnika, je že prej opravljala sama. Tožnikovo delo ni bilo razdeljeno med druga delavca, ampak je tožnika nadomestil njegov namestnik. Delovno mesto vodja oddelka, na katerem je bil zaposlen tožnik, ni bilo ukinjeno, zato bi ga tožena stranka lahko razporedila na katerikoli oddelek. Odpoved pogodbe o zaposlitvi bi lahko podala kateremukoli od vodij oddelkov, ki so poslovali še slabše od oddelka spalnic. Tožena stranka ni navedla zakonitega razloga, zakaj je odpoved podala ravno tožniku, izbira je bila nepoštena in diskriminatorna. Tožnika bi lahko razporedila na oddelek blagajn, na katerem se je pokazala potreba po delu vodje v času podaje odpovedi tožniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je obstajal utemeljen poslovni razlog. Izvedeni dokazi ne potrjujejo navedb tožnika o zlorabi instituta odpovedi ali o drugem dejanskem razlogu za odpoved. Tožnikove naloge so bile dejansko prenesene na njegovega namestnika in generalnega vodjo za spalnice, kar so potrdili izvedeni dokazi. Šlo je za individualno odpoved, zato tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Delovno mesto, na katerega je bila razporejena delavka D.D., ni isto delovno mesto kot tisto, na katerem je bil zaposlen tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 10. 12. 2018. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 16. 5. 2002, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2015 na delovnem mestu vodja oddelka. Delo je opravljal na oddelku spalnic v PE E.

7. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga, saj je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot razlog navedla, da je 10. 12. 2018 s sklepom zmanjšala število izvajalcev na delovnem mestu vodja oddelka tako, da je ukinila pozicijo vodje oddelka spalnic v PE E., ki mu je promet upadel za 11,5 %, profitabilnost pa za 98 %, in reorganizirala delo tako, da je dela in naloge ukinjene pozicije vodje oddelka prerazporedila na generalno vodjo za spalnice in na namestnika vodje, zaradi česar je iz ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi s tožnikom.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka upad prometa in profitabilnosti očitala tožniku osebno in da je bil to dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je razvidno iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka odpoved utemeljila na ekonomskem in organizacijskem poslovnem razlogu in ne na razlogu nesposobnosti, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Iz izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke A.A. in prič B.B. ter C.C. ne izhaja, kot prikazuje tožnik v pritožbi, da bi tožena stranka tožniku osebno očitala slabe rezultate oddelka spalnic in da bi bil to dejanski razlog za odpoved. Navedene priče so izpovedale o obstoju ekonomskega in organizacijskega razloga in niso potrdile, da bi bil za slabe poslovne rezultate odgovoren tožnik. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil tožnik po pogodbi o zaposlitvi zadolžen za zagotavljanje prometa in profitabilnosti oddelka spalnic, saj to iz opredelitve nalog delovnega mesta vodje oddelka ne izhaja. Tožnik neutemeljeno opozarja na elektronsko sporočilo z dne 28. 8. 2018 (A30), saj iz njega ni razvidno, da bi tožena stranka tožniku osebno očitala slab poslovni rezultat oddelka spalnic. V zvezi s tem so neutemeljeni tudi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP), saj se je sodišče prve stopnje do izvedenih dokazov opredelilo, v izpodbijani sodbi pa navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila dela vodje oddelka spalnic v PE E., ki jih je opravljal tožnik, razporejena na druga dva zaposlena, in sicer na generalnega vodjo za spalnice B.B. in na namestnika vodje oddelka F.F. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je B.B. sama opravljala delo, ki ga naj bi prevzela od tožnika. B.B., je zaslišana kot priča, izpovedala, da je prevzela tožnikove naloge, ki se jih da opravljati iz G., in sicer izplačilo stimulacij prodajalcem, potrjevanje in pošiljanje podatkov v program H., plače, naročanje blaga za E. in osnovno postavitev oddelka. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi generalni vodja že prej opravljal te naloge, kot neutemeljeno navaja tožnik. V pritožbi tožnik konkretno izpostavlja le nalogo odrejanja zadolžitev drugim delavcem, glede katere pa priča ni izpovedala, da jo je prevzela od tožnika. Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegov namestnik F.F. prevzel preostali del tožnikovih nalog, ki jih je bilo treba opravljati v E., in sicer reševanje reklamacij, negativnih zalog, stare zaloge, censke liste, premike blaga iz skladišča, pripravljanje predloga urnikov, odklepanje in zaklepanje poslovalnice, vklapljanje in izklapljanje alarma, odnašanje denarja v sef, posest ključev trgovine in sodelovanje pri inventuri z B.B.. Navedeno izhaja iz skladnih izpovedi prič F.F., C.C., I.I., o inventuri pa pričajo tudi listinski dokazi (A28, B12, B16). Ker je del tožnikovih nalog prevzela B.B. in ker F.F. še vedno opravlja svoje naloge, ki jih je opravljal že prej, se izkaže za neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je F.F. v celoti nadomestil tožnika. Zgolj dejstvo, da je F.F. od tožnika prevzel naloge, ki naj bi bile značilne za vodjo oddelka (odklepal in zaklepal je trgovino, imel je šifro sefa in varnostnega sistema, nosil je denar v sef), ne omogoča drugačnega zaključka. Zatrjevana formalna zaposlitev F.F. na mestu namestnika vodje ni bistvena, saj ni bil zaposlen na delovnem mestu vodje oddelka kot tožnik, poleg tega je F.F. to delo dejansko opravljal že prej. Bistveno ni niti, ali F.F. uporablja pisarno tožnika, čeprav iz njegove izpovedi izhaja, da ima v tožnikovi pisarni računalnik, dela pa tudi kot prodajalec, smiselno enako izhaja iz izpovedi B.B., ki prav tako uporablja tožnikovo pisarno, kadar je v E.

10. Tožnik je imel v 4. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da se kot kraj opravljanja dela štejejo vse organizacijske enote delodajalca na območju Republike Slovenije, do katerih skupna pot na delo in z dela od prebivališča delavca z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi ne traja dlje kot tri ure (prvi odstavek); da bo delavec delo opravljal praviloma v organizacijski enoti E. (drugi odstavek) in da lahko delodajalec delavca kadarkoli v času veljavnosti te pogodbe napoti na delo v katerokoli drugo organizacijsko enoto v skladu s prvim odstavkom, ne da bi bilo treba zaradi tega spreminjati to pogodbo (tretji odstavek). Glede na opredelitev tožnikovega delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi (vodja oddelka) in glede na navedeno opredelitev kraja opravljanja dela je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali bi tožena stranka tožnika lahko zagotovila delo vodje oddelka v kakšni drugi organizacijski enoti znotraj omejitve iz prvega odstavka 4. člena pogodbe o zaposlitvi (konkretno v G.). Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku glede na določila njegove pogodbe o zaposlitvi ne bi bil utemeljen, če bi ob odpovedi obstajala potreba po opravljanju njegovega dela (tj. dela na delovnem mestu vodje kateregakoli oddelka) v kakšni drugi organizacijski enoti, v kateri bi tožnik glede na prvi odstavek 4. člena pogodbe lahko opravljal delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, tem ugotovitvam pa tožnik v pritožbi ne oporeka, da tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v organizacijski enoti G. ni zaposlila nobenega novega delavca na delovnem mestu vodja oddelka, da so bila vsa ta delovna mesta že zasedena.

11. Ker je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga enemu delavcu (ne za večje število delavcev), tožena stranka ni bila dolžna določiti in upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala, da je odločitev, da pogodbo o zaposlitvi odpove tožniku, temeljila na objektivnih in na delu temelječih razlogih, predvsem na dejstvu, da je pozicijo vodje oddelka spalnic v PE E., zasedal prav tožnik.

12. Neutemeljeno tožnik v pritožbi izpostavlja delovno mesto vodja blagajne, na katerega je bila od 1. 1. 2019 do 30. 6. 2019 razporejena delavka D.D., ki je prej opravljala delo na delovnem mestu prodajalec - blagajnik. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je "blagajna" eden izmed oddelkov pri toženi stranki. Iz primerjave opisa nalog vodja oddelka v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi (A2) in nalog vodje blagajne v aneksu k pogodbi o zaposlitvi navedene delavke (B27) jasno izhaja, da ne gre za isto delovno mesto. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je imel tožnik navedene naloge: poznavanje dela, dokumentacije, uporaba sistema J., priprava inventure, naloge v zvezi z razporejanjem zaposlenih, odklepanjem in zaklepanjem trgovine po razporedu, dosegljivostjo na telefon in odzivnik, imenovanjem in usposobitvijo namestnika, mentoriranjem in spremljanjem dela zaposlenih in rezultatov, individualnimi razgovori z zaposlenimi, izobraževanji in izpopolnjevanjem zaposlenih, v zvezi z reševanjem pritožb strank, skrbeti je moral za urejenost oddelka, pravilno postreženost strank, razstavljenost artiklov, vestno ravnati z zalogo, izvajati načrt oglaševanja in organizirati lokalne promocijske dogodke. Delavka D.D. pa je v okviru svojega delovnega mesta vodja blagajne opravljala naloge, povezane z gotovinskim in negotovinskim poslovanjem ter vodenjem blagajne v tesnem sodelovanju z vodji oddelki. Slednje dodatno jasno kaže, da ona sama ni bila ena izmed vodij oddelka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da razporeditev D.D. na delovno mesto vodje blagajne ne pomeni, da je še naprej obstajala potreba po tožnikovem delu.

13. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku pravilna in zakonita. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki stroškov pritožbenega postopka nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NDYw