VDSS Sklep Pdp 606/2019

Jedro

Pritožba glede na načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP utemeljeno nasprotuje apriornemu stališču sodišča prve stopnje, da imajo posredni dokazi "že sami po sebi manjšo dokazno vrednost od neposrednih dokazov". Zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko naj bi tožnica v izredni odpovedi očitana dejanja storila zoper posebej občutljivo skupino ljudi (zoper otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju) in ko glede izvedbe neposrednega dokaza obstojijo resni pomisleki (po mnenju tožene stranke bi zaslišanje učencev za njih lahko predstavljalo nepotreben in prekomeren stres ter nepotrebno obremenitev, poleg tega bi otroci zaslišanje lahko razumeli kot kazen za to, da so učiteljem povedali, kaj se dogaja), ni dopustno že na načelni ravni pripisati šibkejše dokazne vrednosti posrednim dokazov, še posebej če so ti številni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo, da je izredna odpoved o zaposlitvi z dne 14. 12. 2018, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 6. 2006, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ji od 14. 12. 2018 dalje vzpostavitvi delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi ter ji za čas nezakonite odpovedi plačati plačo, ki jo je prejemala pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto zneske od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od zapadlosti do plačila (III. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem je tožnica na nadomestila plače in regres za letni dopust zahtevala obračun, odvod in plačilo davkov in prispevkov (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.707,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (razen zoper odločitev v IV. točki izreka o zavrženju dela tožbe) se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijani del razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču očita, da je s stališčem o različni vrednosti posameznih vrst dokazov kršilo 8. člen ZPP in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Glede na načelo proste presoje dokazov ne drži, da imajo posredni dokazi manjšo dokazno moč od neposrednih, sicer pa sodišče neposrednih dokazov sploh ni izvedlo. Meni, da se sodišče v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2018, saj ne gre za primerljivo zadevo. Navaja, da je izpodbijana odločba zanjo pomenila popolno presenečenje. S sklicevanjem na tožničine navedbe v tožbi in drugi pripravljalni vlogi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je tožnica dokazni predlog za postavitev izvedenca pedopsihiatra podala le podredno. Če je sodišče presodilo, da je izvedba tega dokaza za odločitev bistvenega pomena, bi ga po mnenju tožene stranke glede na določbo 213. člena ZPP moralo izvesti. Ker tega ni storilo, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da ni aktivno delovalo v smeri dopolnitve nepopolnih navedb strank glede pomembnih dejstev oziroma da ni poskrbelo za to, da bi se sporni predmet vsestransko raziskal, s čimer je kršilo dolžnost materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Ker jo je sodišče na ta način prikrajšalo za dokazovanje dejstev, ki so bila za odločitev odločilnega pomena, je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. S sklicevanjem na odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 46/2010, Ustavnega sodišča RS Up-181/98 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2880/2006 uveljavlja, da sodišče ne sme skrivati svoje ocene, da predlagani dokazi ne zadoščajo za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, predvsem če je ta ocena v nasprotju z vtisom, ki sta si ga na podlagi poteka dokaznega postopka ustvarili stranki. Meni, da bi ji sodišče moralo nakazati, da neposredno zaslišanje prizadetih otrok predstavlja ključni dokaz v zadevi, saj je bila sama prepričana, da za ugotovitev pravno odločilnih dejstev zadostujejo številni drugi z njene strani predlagani dokazi. Če bi ji bilo znano nasprotno stališče sodišča, bi zaslišanje otrok gotovo predlagala. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi zato, ker sodišče ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje razredničarke 7. razreda A.A., česar ni ustrezno obrazložilo. Starši, z izjemo priče B.B., so v resnici izpovedali le to, da jim otroci glede tožničinega vedenja niso ničesar povedali, kar ne dokazuje, da tožnica očitanih kršitev ni storila. Uveljavlja, da bi se sodišče v obrazložitvi odločbe moralo opredeliti do vsakega izmed sedemnajstih sklopov očitanih kršitev. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da se ni opredelilo do izpovedi vseh prič ter da ni navedlo razlogov o tem, zakaj je sledilo le izpovedim nekaterih prič. Sodišče je z njene strani predlagane priče zmotno ocenilo kot neverodostojne, pri čemer ni nepomembno, da so vsi delavci tožene stranke strokovnjaki na področju dela z otroki z motnjami v duševnem razvoju. Stališče sodišča, da bi otroci o tožničinih ravnanjih, ki so predmet izredne odpovedi, gotovo povedali staršem, je v nasprotju z dokazno oceno izpovedi priče C.C. Priča je namreč izpovedovala ravno o tem, kar ji je glede tožničinega vedenja zaupala hči D.D., vendar ji sodišče ni verjelo. Nasprotuje presoji sodišča, da bi bila tožničina izjava D.D. in njeni sošolki, da hodita kot kokoški, lahko podana tudi v ljubkovalnem tonu. Sodišče se je pristransko postavilo na stran tožnice. Do očitanih kršitev iz 7. alineje izredne odpovedi se ni opredelilo, čeprav pregledovanje elektronske pošte, portala Youtube in Facebook profila v delovnem času gotovo predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. alineji 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Nasprotuje odločitvi sodišča glede reintegracije tožnice. V zvezi s tem opozarja, da je sodišče ugotovilo utemeljenost več očitanih kršitev ter da je ravnatelj verodostojno izpovedal o neprimernem odnosu tožnice do nekdanjih sodelavcev. Sodišče pri tej odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo zapisnikov sestanka ravnatelja s starši E.E., F.F.in C.C., ki kaže na to, da tožničin odnos do otrok s posebnimi potrebami resnično ni bil primeren. Pojasnjuje, da učencev v sodni postopek ni želela pritegniti, ker po njenem mnenju ti ne smejo biti obremenjeni s kadrovskimi odločitvami šole, poleg tega bi sodelovanje v sodnem postopku lahko razumeli kot kazen. Meni, da bi bilo zaslišanje otrok strokovno upravičeno le v primeru, če resničnost očitkov iz odpovedi ne bi bilo mogoče dokazati na noben drug način, vendar takšna situacija v obravnavani zadevi ni bila podana.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljen je namreč pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati razredničarko 7. razreda A.A., razlogi, ki jih je navedlo za zavrnitev tega dokaznega predloga, pa niso prepričljivi oziroma pravilni. Tožena stranka je zaslišanje te priče pravočasno predlagala za potrditev svojih navedb o tem, da so učenci 7. razreda svoje pripombe in pomisleke glede tožničinih ravnanj, ki so ji bila nato očitana v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaupali svoji razredničarki (A.A.). Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga zmotno utemeljilo z ugotovitvijo, da sta o tem, kaj naj bi otroci povedali svojima razredničarkama, izpovedali že razredničarka 6. razreda G.G. in pomočnica ravnatelja H.H., vendar pa izpovedima navedenih prič ni sledilo. Toženi stranki je tako z zavrnitvijo tega dokaznega predloga odvzelo možnost nadaljnjega dokazovanja dejstev, ki jih z drugimi dokaznimi sredstvi ni uspela dokazati, kar utemeljuje pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na drugačno presojo ne vpliva okoliščina, da je bila A.A. v času postopka pred sodiščem prve stopnje v bolniškem staležu. Ker je bilo njeno zaslišanje predlagano v zvezi z dejstvi, ki so odločilnega pomena, podaljšanje spora zaradi izvedbe tega dokaza ne bi nerazumno poseglo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

6. Tožena stranka je 17. 12. 2018 tožnici, ki je bila pri njej zaposlena na delovnem mestu "Defektolog v oddelku vzgoje in izobraževanja" na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2006, vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2018 zaradi razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka večine očitanih kršitev iz izredne odpovedi ni dokazala, je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, vključno z zahtevkom za reparacijo in reintegracijo, v pretežni meri ugodilo. Taka odločitev je vsaj preuranjena.

7. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala naslednje kršitve:

- da je učenko ... 8. 11. 2018 zmerjala z žaljivkami, da je "neumna in prizadeta", ko sta s sošolko trgali papir za slikico trganke, nato pa ji je 8. 11. 2018, ko je učence pri pouku naravoslovja peljala na sprehod, naročila, naj brez ustavljanja teče 10 krogov, sicer bo dobila "cvek" ali jo bo peljala k ravnatelju, pri čemer ji je tudi grozila z neopravičeno uro; da je med sprehodom istega dne učenkama ... in ... rekla, da hodita kot goski in da se bo z njima vrnila v šolo, ostale učence pa bo pustila zunaj;

- da je 14. 11. 2018, ko so učenci pri dopolnilnem pouku gledali risanke, z odprto dlanjo po glavi udarila učenca ..., ki je imel na glavi kapuco in mu kapuco potegnila z glave; ko so jo njegovi sošolci vprašali, zakaj ga je udarila po glavi, jim je rekla, da bo poklicala policijo, ker lažejo; da je učencu ..., ki je potožil, da ga zaradi njenega udarca boli glava, rekla, da laže, da ga ni udarila, da bo poklicala policijo in njegove starše ter da bo vsem povedala, da laže, k čemur je še dodala: "Zdaj pa vem, zakaj si prišel k nam iz I.";

- da je 14. 11. 2018 učenki ..., ko se je smejala risanki, rekla, da je "prizadeta";

- da je 15. 11. 2018 od dveh učenk, za kateri je vedela, da sta bili pred tem na sestanku v ravnateljevi pisarni, po tem, ko je od njiju in od ostalih učencev, ki so bili prisotni v ravnateljevi pisarni, zahtevala, naj ji poročajo o vseh stvareh, o katerih so se pogovarjali, zahtevala, da naj se ravnatelju opravičita in ju nagovarjala k izjavi, da v resnici učencem ne govori grdih besed in da se ji morajo zaradi svojih besed opravičiti;

- da je učence v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 večkrat žalila in zmerjala z žaljivkami, kot so "usrani mulci", "prizadeti" in "neumni", da je na njih kričala, njihova vprašanja pa večkrat ignorirala ter jim odgovarjala le z "bodite tiho";

- da je v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učencem v podaljšanem bivanju dovolila in jih celo ves čas vzpodbujala, naj domačo nalogo prepisujejo, to ravnanje pa naj bi ves čas ponavljala;

- da v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učencem pri pouku NAR večkrat ni dala zadolžitve oziroma jim je naročila le, naj prepisujejo v zvezke, sama pa je med tem časom pregledovala svojo elektronsko pošto ali Facebook profil; da je enako zadolžitev dala učencem tudi pri pouku slovenščine, tehnike in tehnologije ter med poukom podaljšanega bivanja, sama pa je vmes spremljala vsebine na portalih Youtube in Facebook, kar so videli vsi učenci na tabli, saj je bil računalnik povezan s projektorjem;

- da je učencem v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 večkrat grozila, da jim bo dala cvek, če ne bodo ubogali, da jih bo peljala k ravnatelju ali poklicala policijo;

- da je v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učencu ... rekla, naj gre stran od nje, da ji dela sramoto in da je "mona", ostalim učencem pa večkrat zabrusila, da se ji ne da ukvarjati z njimi;

- da v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učencem v podaljšanem bivanju večkrat ni pregledala nalog, kljub njihovim vprašanjem pa jim ni želela pomagati; da je učencu ... zabrusila: "Bodi tiho in si poišči v učbeniku!", učenki ... pa, da jo bo "vrgla skozi okno";

- da je v obdobju med 1. 9. 2018 in 9. 11. 2018 učencu ..., ki se je zaradi ponavljajočih se težav v odnosu s tožnico izpisal iz podaljšanega bivanja, rekla, naj "spizdi ven"; ker je omenjeni učenec pomagal sošolcu pri domači nalogi, ga je večkrat poslala čakat pred razred, kjer naj bi stal več kot pol ure, vse dokler ni prišel kombi, s katerim je odhajal domov;

- da je po tem, ko se je učenec ... 9. 11. 2018 izpisal iz podaljšanega bivanja zaradi ponavljajočih se težav v odnosu z njo, pred ostalimi učenci izjavila: "Hvala bogu, da ga več ne bo. Zdaj se znebimo samo še ... in ..., pa bo lepo.";

- da se je v času od 1. 9. 2018 dalje z učencem ... med poukom večkrat pogovarjala v italijanščini in grdo govorila o ostalih učencih, v pogovorih z njim pa večkrat uporabljala besedne zveze, kot so "va fanculo" in "štronco"; da je učencu ... rekla, da je "bastardo";

- da je v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učenca ... zgrabila za roko, ga odvlekla pred pisarno svetovalne delavke in ga tam postavila v kolono, čeprav je le sedel v kotičku pred ravnateljevo pisarno, kar je bilo učencem po kosilu dovoljeno;

- da je v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učencu ..., ko je ta sošolki ... pomagal pri obuvanju, rekla, da bo učenko ... obula ona, ker ji je ... vseeno pomagal, pa je šla do njega in ga od zadaj udarila po glavi;

- da je učence v obdobju med 19. 9. 2018 in 6. 12. 2018 različno obravnavala ‒ učencem ..., ... in ... naj bi narekovala rešitve domače naloge, učencu ... pa je večkrat dovolila igrati igrice na računalniku, čeprav še ni dokončal domače naloge, kar ostalim učencem ni bilo dovoljeno; takšno ravnanje je ves čas ponavljala;

- da je na učence med poukom v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 večkrat kričala, jih žalila in jih ignorirala, zaradi česar jim ni bilo prijetno, saj so se je bali, v podaljšanem bivanju pa se niso počutili dobro; takšno ravnanje je ves čas ponavljala, kar je nesprejemljivo in v nasprotju s pravili profesionalne skrbnosti.

8. Pritožba glede na načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP utemeljeno nasprotuje apriornemu stališču sodišča prve stopnje, da imajo posredni dokazi "že sami po sebi manjšo dokazno vrednost od neposrednih dokazov". Zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko naj bi tožnica v izredni odpovedi očitana dejanja storila zoper posebej občutljivo skupino ljudi (zoper otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju) in ko glede izvedbe neposrednega dokaza obstojijo resni pomisleki (po mnenju tožene stranke bi zaslišanje učencev za njih lahko predstavljalo nepotreben in prekomeren stres ter nepotrebno obremenitev, poleg tega bi otroci zaslišanje lahko razumeli kot kazen za to, da so učiteljem povedali, kaj se dogaja)¹, ni dopustno že na načelni ravni pripisati šibkejše dokazne vrednosti posrednim dokazov, še posebej če so ti številni. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem zmotno sklicuje na stališča iz zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 195/2018, saj ne gre za primerljivo zadevo. V navedeni zadevi je namreč sodišče prve stopnje izvedlo tako neposredne kot posredne dokaze, nato pa po presoji vseh dokazov skupaj močnejšo dokazno vrednost pripisalo prvim, v obravnavani zadevi pa neposredni dokazi, ki so po oceni sodišča prve stopnje predstavljali ključne obremenilne dokaze (zaslišanje otrok, zoper katere naj bi tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve), niso bili izvedeni.

9. Pritožbeno sodišče predvsem glede na povzete pomisleke tožene stranke glede zaslišanja učencev, ki jih je izpostavila že v odgovoru na tožbo, ne dvomi, da je bila prepričana, da bo utemeljenost očitkov iz izredne odpovedi uspela dokazati s številnimi drugimi (posrednimi) dokazi in da zato zaslišanje učencev, do katerih naj bi se tožnica neprimerno vedla, ni nujno potrebno. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi jo sodišče prve stopnje, ki je nasprotno ocenilo, da bi bilo zaslišanje učencev za odločitev bistvenega pomena (7. točka obrazložitve sodbe), na to v okviru materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP lahko opozorilo. Ker tega ni storilo, temveč je svoja stališča o tem razkrilo šele v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pritožba utemeljeno navaja, da je sprejeta odločitev zanjo presenečenje.

10. Sodišče prve stopnje je kot neverodostojne ocenilo izpovedi ravnatelja ter prič H.H., J.J. in G.G., ki so vsi strokovnjaki s področja dela z otroki z motnjami v duševnem razvoju in so bili v kritičnem obdobju z učenci v tesnem vsakodnevnem stiku, na drugi strani pa je izpoved tožnice, ki je očitke iz izredne odpovedi zavrnila kot neutemeljene, ocenilo kot "izjemno prepričljivo in življenjsko". Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da taka dokazna ocena ni prepričljiva. Sodišče prve stopnje je splošni zaključek o neutemeljenosti pretežnega dela očitkov iz izredne odpovedi zmotno oprlo na ugotovitev, da tožnica "očitno rada dela z otroki". To samo zase ne dokazuje, da očitanih kršitev ni storila. Sicer pa pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja na izpoved priče C.C. da ji je hči D.D. povedala, da se je tožnica do njih grdo obnašala, da je nekaterim učencem naročila, da morajo v zvezek prepisati zelo veliko snovi, drugi pa so morali prepisati manj, ter da so se (v razredu) skupinsko dogovorili za povijanje rok, ker jim je "pri tožnici" neprijetno. Sodišče prve stopnje izpovedi te priče ni sledilo, saj naj ne bi bilo izkazano, kaj je hčerka D.D. neposredno zaznala in kaj je povedala glede na skupinski sestanek pri ravnatelju oziroma kako je ta sestanek vplival na njeno dojemanje poteka dogodkov. To je v neskladju s prej navedenim stališčem sodišča prve stopnje, da na neutemeljenost očitanih kršitev kaže tudi ugotovitev, da otroci o tožnici očitanem neprimernem vedenju niso povedali staršem. Glede izpovedi priče C.C. je nepravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, ali je tožnica izjavo učenkama, da hodita kot goski oziroma kokoški, morda podala v šaljivem ali celo ljubkovalnem tonu. Tožnica navedb v smeri, da očitanega ni izrekla v žaljivem kontekstu, ni podala, temveč je v navedbah in izpovedi (stran 11 zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 6. 2019) zanikala, da bi te besede sploh izrekla.

11. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (I. do III. in V. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku zasliši predlagano pričo A.A. in po potrebi (ponovno) izvede še druge predlagane dokaze, nato pa na podlagi celovite presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ob upoštevanju navedenih stališč pritožbenega sodišča ponovno presodi, ali so očitki iz izredne odpovedi utemeljeni. Pri tem naj se opredeli do vsake izmed očitanih kršitev oziroma sklopa kršitev, saj pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do nekaterih očitkov (npr. glede očitka, da je tožnica v delovnem času pregledovala elektronsko pošto, portal Youtube in svoj Facebook profil) ni ustrezno opredelilo. V primeru, da bo presodilo, da izpodbijana izredna odpoved ni zakonita, naj pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za reintegracijo oziroma predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 upošteva stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi VIII Ips 101/2017 z dne 19. 12. 2017, da pri odločitvi o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja delavcev v vzgojno‒pedagoškem procesu bistveno okoliščino predstavlja zaupanje med vsemi udeleženci, kar vključuje tudi starše, ki bodo v primeru reintegracije delavcu zaupali varstvo svojih otrok. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji v tej smeri zatrjevala, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče tudi zaradi številnih očitkov tožnici v zadnjih letih s strani sodelavcev, staršev in učencev.

12. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, odločbo prve stopnje s sklepom razveljaviti, in zadevo vrniti istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo nekaterih kršitev (pomanjkljivosti v zvezi z materialnim procesnim vodstvom ter neopredelitvijo do vseh v odpovedi očitanih kršitev) jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Tudi sicer bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in bolj ekonomična za stranke, saj imata obe bivališče oziroma sedež v K. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, temveč ravno nasprotno ‒ postopek bi se podaljšal zaradi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ Predvsem glede na časovno oddaljenost očitanih kršitev je tudi vprašljivo, ali bi bili otroci glede na svojo starost in lažje motnje v duševnem razvoju o pravno odločilnih dejstev v tej zadevi sposobni verodostojno izpovedati.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 511/2018
• VDSS Sklep Pdp 912/2016
• VDSS Sklep Pdp 1035/2016