VDSS Sodba Pdp 503/2019

Jedro

Izplačilo dodatka za delovno dobo je zakonska obveznost, ki se ji delodajalec ne more izogniti, ne glede na to, ali je delavec sporočil delodajalcu o trajanju skupne delovne dobe. Poleg tega je bilo v četrtem odstavku 70. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije določeno, da lahko delavec uveljavlja pravico do dodatka za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe na podlagi predložene delovne knjižice oziroma izpisa o obdobjih zavarovanj, ki ga izda Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, kar delavec predloži delodajalcu ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, o čemer ga mora delodajalec predhodno obvestiti. Po navedeni določbi je bila torej tožena stranka tista, ki bi morala tožnika predhodno obvestiti, da predloži delodajalcu dokazila o trajanju skupne delovne dobe.

Dokazno breme v zvezi s pravilnim obračunom in izplačilom plač je na delodajalcu, ki se je v pogodbah o zaposlitvi zavezal izplačevati plačo delavcu na njegov bančni račun. Tožena stranka ni priložila nobenih prepričljivih dokazil za trditev o plačevanju "na roke" in o višini teh plačil. Zgolj pavšalna izpoved tožene stranke, da je bilo tožniku nekaj izplačano v gotovini, ne da bi navedla kraj in čas izplačila, ob zanikanju tožnika ne zadošča za dokaz o plačilu vtoževanega zneska.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati razliko neto plače za:

- september 2013 v znesku 317,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2014 do plačila;

- november 2013, obračunane od razlike bruto zneska 62,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2014 do plačila;

- december 2013, obračunane od razlike bruto zneska 219,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2014 do plačila;

- julij 2015, obračunane od razlike bruto zneska 240,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 8. 2015 do plačila;

- avgust 2015, obračunane od razlike bruto zneska 180,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 9. 2015 do plačila;

- julij 2016, obračunane od razlike bruto zneska 270,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 8. 2016 do plačila,

vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Zavrne se, kar je tožeča stranka zahtevala več, tj. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko neto plače za:

- julij 2013, obračunane od razlike bruto zneska 136,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2014 do plačila;

- september 2013, obračunane od razlike do bruto zneska 680,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2014 do plačila;

- avgust 2016, obračunane od razlike bruto zneska 175,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 9. 2016 do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v znesku 61,10 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku izplačati razliko neto plače, obračunane ob bruto zneskov za posamezne mesece, ki so navedeni v točki I izreka, ter mu obračunati dodatek za delovno dobo v skupnem bruto znesku 3.342,93 EUR in izplačati neto znesek, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek iz naslova dodatka za delovno dobo pa je zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi višji zahtevek iz naslova razlik v plači (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je tožnik v zvezi z odsotnostjo z dela izpovedal, da je koristil proste dneve zaradi obiskov zdravnika oziroma neodložljivih osebnih opravkov, kar pomeni, da gre za primer odsotnosti z dela brez nadomestila plače po 57. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. Iz izpovedbe tožnika in plačilnih listov je razvidno, da gre za odobreno odsotnost z dela brez nadomestila plače oziroma neplačano odsotnost. Za ta čas je tožena stranka poravnala prispevke za tožnika iz naslova socialne varnosti. Ker je tožnik izpovedal, da je za opravljeno delo prejel plačilo, je zmoten zaključek sodišča, da mu tožena stranka ni izplačala akontacije plače v neto znesku 317,00 EUR na roke. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da tožnik ni upravičen do dodatka za skupno delovno dobo, saj v času zaposlitve pri toženi stranki ni predložil dokazila o predhodnih zaposlitvah. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel napačen podatek o skupni delovni dobi. Izpisek obveznih zdravstvenih zavarovanj, ki ga je tožnik priložil v tožbi, ne dokazuje skupne delovne dobe in ni ustrezen dokaz v tem sporu. Ni obveznost delodajalca, da iz podatkov o skupni zavarovalni dobi ugotavlja skupno delovno dobo delavca. Poleg tega je bil tožnik dolžan obvestiti toženo stranko o trajanju skupne delovne dobe, česar pa kljub zakonski obveznosti iz 36. člena ZDR-1 ni storil. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, koliko znaša skupna delovna doba tožnika. Ker v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede razlike v plači, sicer pa je izpodbijana odločitev o dajatveni obveznosti tožene stranke do tožnika materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo. Stranki sta sklenili pogodbi o zaposlitvi, v katerih je bilo določeno, da je tožnik upravičen do plačila osnovne plače, povečane za dodatke in delovno uspešnost, in da se delovna uspešnost in dodatki tožniku izplačujejo na osnovno plačo in se med seboj ne izključujejo, razen če zakon ne določa drugače. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku obračunala in izplačala dodatek, do katerega je bil upravičen glede na skupno delovno dobo in katerega višina (0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe) je bila v spornem obdobju določena v Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl.) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl.).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik do dodatka ni upravičen, ker tožene stranke v času zaposlitve ni obvestil o trajanju skupne delovne dobe. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da je izplačilo dodatka za delovno dobo zakonska obveznost, ki se ji delodajalec ne more izogniti, ne glede na to, ali je delavec sporočil delodajalcu o trajanju skupne delovne dobe. Poleg tega je bilo v četrtem odstavku 70. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl.) določeno, da lahko delavec uveljavlja pravico do dodatka za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe na podlagi predložene delovne knjižice oziroma izpisa o obdobjih zavarovanj, ki ga izda Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, kar delavec predloži delodajalcu ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, o čemer ga mora delodajalec predhodno obvestiti. Po navedeni določbi je bila torej tožena stranka tista, ki bi morala tožnika predhodno obvestiti, da predloži delodajalcu dokazila o trajanju skupne delovne dobe. Ker je notifikacijsko dolžnost opustila prav tožena stranka, v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik do izplačila dodatka ni upravičen, ker ji v času zaposlitve ni predložil ustreznega dokazila o prejšnjih zaposlitvah.

7. Sodišče prve stopnje je dolžino skupne delovne dobe ugotovilo na podlagi izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj. Ni bistveno, kaj je tožnik zatrjeval glede trajanja skupne delovne dobe, saj se je sodišče pravilno oprlo na podatke iz listine, ki jo kot relevantno določa že citirana določba 70. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. Sodišče je pravilno naložilo toženi stranki, da je tožniku dolžna obračunati bruto razlike v plači ob upoštevanju dodatka na delovno dobo v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni navedlo trajanja skupne delovne dobe, saj je v točki 19 obrazložitve jasno navedlo višino odstotka po posameznih letih, iz česar je mogoče ugotoviti dolžino skupne delovne dobe. Izpodbijano sodbo je v tem delu mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnik je v vlogah izrecno zanikal plačilo zneska 317,00 EUR, ki ga je tožena stranka odtegnila od plače za mesec september 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala izplačila navedenega zneska. Dokazno breme v zvezi s pravilnim obračunom in izplačilom plač je na delodajalcu, ki se je v pogodbah o zaposlitvi zavezal izplačevati plačo delavcu na njegov bančni račun. Tožena stranka ni priložila nobenih prepričljivih dokazil za trditev o plačevanju "na roke" in o višini teh plačil. Zgolj pavšalna izpoved tožene stranke, da je bilo tožniku nekaj izplačano v gotovini, ne da bi navedla kraj in čas izplačila, ob zanikanju tožnika ne zadošča za dokaz o plačilu vtoževanega zneska. V takem primeru ne gre, kot uveljavlja pritožba tožene stranke, za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni prejel neto zneska 317,00 EUR, ni podana.

9. Utemeljena pa je pritožba glede plačila razlik v plači za čas odsotnosti z dela v trajanju 32 ur za julij 2013, 88 ur za september 2013 in 40 ur za avgust 2016. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za izplačilo razlik v plači ugodilo, ker tožena stranka ni dokazala, da jo je tožnik zaprosil za neplačano odsotnost z dela, kdaj jo je zaprosil, za kateri dan je zaprosil, razlog za odsotnost in da se je tožena stranka s tem strinjala. Tožnik tudi ni podpisal izjave, da se mu dovoli odtegljaje od plače. Po presoji sodišča prve stopnje je takšno neizplačilo plače v nasprotju z določbo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), ki določa, da lahko delodajalec delavcu zadrži izvrševanje plače samo v zakonsko določenih primerih.

10. Nepravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da pravno podlago za presojo utemeljenosti zahtevka predstavlja 136. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vprašanje zakonitosti zadrževanja izplačevanja plače se nanaša na primere, ko je delavec upravičen do izplačila plače za opravljeno delo, pa mu je delodajalec ne izplača oziroma jo zadrži. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje (ne)dovoljenega zadrževanja plače, temveč za vprašanje upravičenosti do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela, zato določba 136. člena ZDR-1 za odločitev v tem sporu ni relevantna.

11. Napačno je tudi stališče prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plačo oziroma nadomestilo plače za sporno obdobje zgolj zaradi tega, ker tožena stranka ni dokazala, da jo je tožnik zaprosil za neplačano odsotnost z dela, kdaj jo je zaprosil in za kateri dan jo je zaprosil. Ni bistveno, ali je tožnik zaprosil oziroma podpisal izjavo, da se mu dovoli odtegljaj iz plače, temveč razlog odsotnosti z dela. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja na izpoved tožnika, da je bil odsoten z dela zaradi obiskov zdravnika oziroma neodložljivih osebnih opravkov, kar je primer odsotnosti z dela brez nadomestila plače po določbah 49. oziroma 57. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, na katero se v obrazložitvi sklicuje že sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju navedenega tožnikov zahtevek za izplačilo neto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela ni utemeljen.

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno uspela (z zneskom 675,17 EUR od izpodbijanega zneska 5.306,77 EUR), zato ji je tožnik na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 469,99 EUR pritožbenih stroškov (375 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter 190,00 EUR takse za pritožbo), zato ji je tožnik, glede na pritožbeni uspeh (13 %), dolžan povrniti 61,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 269/2006
• VDSS sodba Pdp 669/2013
• VDSS sodba Pdp 500/2016