VDSS Sodba Pdp 718/2019

Jedro

Stališče tožnika v pritožbi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017 ne vpliva na reintegracijski zahtevek, ni pravilno. Res je, da se skladno s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1 v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, vendar pa je v obravnavanem primeru do prenehanja (nove) pogodbe o zaposlitvi prišlo že z (zakonito) odpovedjo z dne 27. 7. 2017. Pogodba o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017 je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena, na njeni podlagi so se izvrševale pravice in obveznosti. To pa pomeni, da jo je tožena stranka zaradi tožnikovih kršitev delovnih in drugih pogodbenih obveznosti lahko odpovedala in da je tožniku na tej podlagi 11. 8. 2017 (zakonito) prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ne glede na to, da je bilo kasneje ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove tožniku nezakonita, tožnika, ki mu je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo, ni mogoče vrniti nazaj na delo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v III. točki izreka tako, da se zahtevek za plačilo denarnega povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 30. 4. 2003 ni prenehala veljati 20. 1. 2017, temveč je veljala do 11. 8. 2017 (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 6. 1. 2017 do 11. 8. 2017 priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 in mu izplačati razliko med plačo, ki bi jo prejel po pogodbi z dne 30. 4. 2003 in plačo, ki jo je prejel po pogodbi z dne 20. 1. 2017, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca v roku 8 dni (II. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini ene bruto povprečne plače v obdobju oktober 2016 - december 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za poziv nazaj na delo od 11. 8. 2017 dalje po pogodbi z dne 30. 4. 2003 in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2002 od 11. 8. 2003 dalje (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.077,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugodi reintegracijskemu zahtevku in premoženjskim zahtevkom oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se, da reintegracija ni mogoča, ker je bila v času odpovedi z dne 27. 7. 2017 pogodba o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017 še vedno v veljavi. Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS je ponovno stopila v veljavo pogodba o zaposlitvi za delo voznika reševalnega vozila z dne 30. 4. 2013, nova pogodba o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017 pa se šteje za razvezano. Tožniku je bila naknadno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki pa sedaj v vsakem primeru ne bi več veljala, ker bi se štela za razvezano. Četudi je tožena stranka lahko veljavno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017, pa to ne more biti razlog za to, da reintegracija po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 ni več mogoča. Ne glede na to, ali je bila pogodba o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017 pred izdajo sodbe Vrhovnega sodišča RS krivdno odpovedana, bi bila najkasneje z dnem izdaje sodbe Vrhovnega sodišča RS, tj. 7. 5. 2019, razvezana in bi prenehala veljati ter bi oživela pogodba o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003. To pomeni, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 v vsakem primeru oživela 7. 5. 2019. Ne strinja se, da delovnega razmerja med strankama po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 ni mogoče podaljševati po 11. 8. 2017. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 11. 8. 2017, ker mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, za katero se je izkazalo, da sploh ne bi smela biti sklenjena, ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 1. 2017 nezakonita. Tožena stranka mu je torej odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki na dan odločanja sodišča prve stopnje v tem postopku v nobenem primeru ne bi veljala. Tega dne je bila ponovno v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003. Glede na to ni ovire, da bi sodišče ponovno vzpostavilo delovno razmerje na podlagi pogodbe zaposlitvi z dne 30. 4. 2003. Ker je sodišče tak zahtevek zavrnilo, je kršilo 22. in 49. člen URS. Podredno navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 veljala do 11. 8. 2017. Pogodba o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 je ponovno oživela z dnem odločitve Vrhovnega sodišča RS, tj. 7. 5. 2019, zato bi moralo sodišče delovno razmerje z vsemi pravicami priznati vsaj do tega dne. Ne strinja se z višino prisojenega denarnega povračila, saj sodišče pri odločitvi ni upoštevalo kriterijev, kot izhajajo iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Poleg tega je obrazložitev v 10. točki sodbe nerazumljiva. Meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi vsaj 10 povprečnih plač. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da vse zahtevke zavrne, III. točko sodbe pa razveljavi oziroma podrejeno razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 119/2018 z dne 7. 5. 2019 vložila ustavno pritožbo in da se zoper prvostopenjsko sodbo pritožuje za primer, če bo sodba Vrhovnega sodišča RS razveljavljena. Nadalje navaja, da je odločitev v II. točki izreka sodbe napačna, ker sodišče ni upoštevalo, da je pogodba z dne 30. 4. 2003 na podlagi odpovedi s ponudbo nove prenehala veljati šele 20. 1. 2017, na kar je opozorila v vlogi z dne 26. 8. 2019. Tožnik je v obdobju od 6. 1. 2017 do 20. 1. 2017 prejemal plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003. Nadalje navaja, da je tožnik s priznanjem vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 do 11. 8. 2017 povsem repariran. Delovno razmerje pa bi mu v vsakem primeru prenehalo 11. 8. 2017 zaradi zakonito podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zato ni upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče samo pojasnjuje, da delovnega razmerja na dan 11. 8. 2017 ni razvezalo zaradi ugotovitve obstoja okoliščin iz 118. člena ZDR-1, ampak je zgolj ugotovilo njegovo prenehanje, saj je delovno razmerje med strankama prenehalo že z zakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017. Poleg tega tožnik zahtevka za denarno povračilo ni postavil, zato je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Prisojeni znesek denarnega povračila je previsok, saj tožniku pripada zgolj v simbolični vrednosti 1,00 EUR. Pri zapisu zavrnitve zahtevka v IV. točki izreka je prišlo pri zapisu datuma 11. 8. 2003 do očitne pomote, saj bi moralo sodišče zavrniti zahtevek tožnika za čas po 11. 8. 2017 in ne po 11. 8. 2003. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev, razen pri odločitvi o sodni razvezi in denarnem povračilu.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 na delovnem mestu voznika reševalnega vozila. Tožena stranka mu je 6. 1. 2017 odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu v podpis ponudila novo pogodbo za delovno mesto voznika reševalca II z dne 20. 1. 2017. Tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal.

8. V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že predhodno odločalo o pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko sodbo z dne 28. 6. 2018, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 6. 1. 2017, za ugotovitev neveljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu voznik reševalec II, za ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med toženo stranko in tožnikom z dne 30. 4. 2003, za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, vključno s plačilom razlike v plači od 6. 1. 2017 do ponovnega nastopa dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sodbo opr. št. Pdp 607/2017 z dne 14. 2. 2018 je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 119/2018 z dne 7. 5. 2019 sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 6. 1. 2017. V preostalem delu, tj. glede odločitve o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku, pa je sodbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je bila sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožena stranka ni upoštevala določbe 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013 s spremembami) o posebnem varstvu tožnika kot predstavnika delavcev in pred tožnikovo odpovedjo ni pridobila soglasja delavcev, ki so ga izvolili v svet zavoda.

9. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka, pri katerem je tožnik vztrajal tudi v ponovljenem postopku. Tožena stranka je tožniku 27. 7. 2017 odpovedala (novo) pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017 iz krivdnih razlogov. Na podlagi te odpovedi je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 11. 8. 2017. Tožnik je zakonitost redne odpovedi izpodbijal v sodnem postopku, vendar neuspešno. S prvostopenjsko sodbo opr. št. Pd 185/2017, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 907/2018 z dne 28. 2. 2019, je bil tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi zavrnjen. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 11. 8. 2017 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017, glede katere je bilo v delovnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je zakonita, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da vrnitev tožnika na delo k toženi stranki ni mogoča, zato je njegov zahtevek za reintegracijo pravilno zavrnilo. Nasprotne pritožbene navedbe tožnika niso utemeljene.

10. Stališče tožnika v pritožbi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2017 ne vpliva na reintegracijski zahtevek, ni pravilno. Res je, da se skladno s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1 v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, vendar pa je v obravnavanem primeru do prenehanja (nove) pogodbe o zaposlitvi prišlo že z (zakonito) odpovedjo z dne 27. 7. 2017. Pogodba o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017 je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena, na njeni podlagi so se izvrševale pravice in obveznosti. To pa pomeni, da jo je tožena stranka zaradi tožnikovih kršitev delovnih in drugih pogodbenih obveznosti lahko odpovedala in da je tožniku na tej podlagi 11. 8. 2017 (zakonito) prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ne glede na to, da je bilo kasneje ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove tožniku nezakonita, tožnika, ki mu je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo, ni mogoče vrniti nazaj na delo.

11. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je reparacijski zahtevek tožnika utemeljen le do dneva prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je do 11. 8. 2017 (II. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 6. 1. 2017 utemeljeno priznalo reparacijo v višini plače oziroma razlike v plači, ki bi jo prejel, če mu pogodba o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 ne bi zakonito prenehala. V kolikor pa je tožnik v obdobju od 6. 1. 2017 do 20. 1. 2017 že prejel plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003, to pomeni zgolj to, da mu tožena stranka za ta čas ne bo plačala razlike v plači, saj do razlike v plači po odpovedani in novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi sploh ni prišlo. Glede na to so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu zahtevek zavrniti, neutemeljene.

12. Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi in priznanju denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003 razvezalo z dnem 11. 8. 2017 in tožniku skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 priznalo denarno povračilo v višini ene tožnikove plače. Določba 118. člena ZDR-1 omogoča, da v primeru spora, če se ugotovi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca nezakonita, sodišče odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča je torej eden izmed načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi (77. člen ZDR-1) in s tem delovnega razmerja, ki pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo 11. 8. 2017 na drug zakonit način, z redno odpovedjo, glede katere je bilo v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je zakonita. Ker instituta sodne razveze v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti, posledično tožniku tudi ne pripada denarno povračilo.

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo denarnega povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker sprememba izpodbijanega dela sodbe na odmero stroškov ne vpliva (spor glede prenehanja delovnega razmerja), pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev na prvi stopnji ni poseglo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa v skladu z določbo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje pritožbene stroške, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 844/2017
• VDSS Sodba Pdp 559/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 571/2018