VDSS Sodba in sklep Pdp 671/2019

Jedro

Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim in ko pripravlja opremo za naloge naslednjega dne, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih in priprava opreme za naslednji dan pomenita opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi njen izpodbijani del.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep potrdi.

III. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača 2.936,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2014 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (139,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas od 23. do 28. 12. 2014) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne 1.005,40 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa krije sama (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Sklicuje se na ugotovitev, da tožniku na dneve, ko naj bi bil prost, operativnih nalog ni odrejala. Graja zaključek, da tožniku dnevi tedenskega počitka niso bili zagotovljeni, ker se je kot pripadnik SV moral tudi na dneve, ko naj bi bil prost, držati pravil hišnega reda, je moral stalno biti dosegljiv na telefon, se je moral udeleževati delovnih sestankov, na katerih so dobili navodila za naslednji dan in je moral biti stalno v pripravljenosti v smislu dosegljivosti. Poudarja, da to ne more šteti kot efektivno delo oziroma ne pomeni opravljanja dela za delodajalca, zaradi česar ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Opozarja na podobne zadeve, ki so v obravnavi pred Vrhovnim sodiščem RS in na vprašanja iz dopuščenih revizij. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 21/2018 in na stališča v zvezi s posebnim pravnim in dejanskim položajem pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo na mednarodnih misijah v tujini. Navaja, da pripravljenost ne predstavlja posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela, enako velja za upoštevanje pravil hišnega reda. Meni, da je v zvezi z vprašanjem, ali je pri opravljanju vojaške službe v tujini že nošenje uniforme delovna obveznost, treba prekiniti sodni postopek in sodišču EU zastaviti predhodno vprašanje. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik moral biti stalno dosegljiv na telefon, tega namreč ni zatrjeval niti o tem izpovedoval, zato je podana kršitev iz prvega odstavka 339. v povezavi s 7. členom ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi če bi tožnik moral biti dosegljiv na zasebni telefon, to po njenem mnenju ne pomeni opravljanja dela. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava glede opredelitve srečevanja in informiranja pripadnikov glede navodil za naslednji dan kot delovnega sestanka in s tem opravljanja dela za delodajalca. Po njenem mnenju obstaja razlika med uradnim, formalnim sestankom, ki je vnaprej sklican, ima dnevni red in se na njem sprejema sklepe, ter neformalnimi srečanji (na hodniku in v bivalnih prostorih pripadnikov). Pove, da tožnik ni zatrjeval niti tega ni ugotovilo sodišče, da bi se na proste dneve moral po ukazu nadrejenega udeležiti uradnega, formalnega in vnaprej predvidenega sestanka z dnevnim redom. Sklicuje se na izpoved A.A., da sestanki na prosti dan niso bili obvezni ter da se je na tak dan tožnik sestanka udeležil po lastni volji. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP in bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, glede stališča sodišča prve stopnje, da je bilo glede tožnikovih sovojakov, ki so delali v enakih okoliščinah na isti misiji, pravnomočno ugotovljeno, da niso imeli zagotovljenih prostih dni. Trdi, da je tožniku zagotavljala tedenski počitek in o tem redno vodila mesečne evidence dnevne delovne obremenjenosti, iz njih pa so jasno razvidni dnevi tedenskega počitka za tožnika, kar je potrdil tudi A.A. Trdi, da se je s predložitvijo evidenc, ki so njen uradni dokument, dokazno breme glede (ne)zagotavljanja prostega dne na misiji ponovno prevalilo na tožnika, ki bi moral dokazati, kaj konkretno in v kakšnih časovnih okvirih je delal za delodajalca vsak dan, ki ga je tožena stranka zavedla kot prostega. Meni, da takšnega trditvenega in dokaznega bremena tožnik ni zmogel, pri čemer se sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava do predloženih evidenc sploh ni opredelilo, dejansko stanje pa je ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno. Navaja, da pripadniki na misiji opravljajo različne delovne naloge, stvar dokaznega postopka in dokazne ocene v vsakem individualnem delovnem sporu pa je, ali je tožnik na dneve, ki so v evidenci zavedeni kot prosti, res opravljal delo. Navaja, da tožnik upoštevaje prevalitev dokaznega bremena ni zatrjeval, kaj konkretno, v kakšnih časovnih okvirih in po čigavem ukazu je delal na prosti dan, tožena stranka pa je uspela dokazati, da je na misiji KFOR ... dneve tedenskega počitka vnaprej predvidevala in jih tudi dejansko zagotavljala. Priglaša stroške pritožbe.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 140,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Zoper sklep se tožena stranka pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se razveljavi. Navaja, da je v predmetni zadevi uspeh tožnika, s tem pa tudi obveznost tožene stranke, da mu povrne strošek sodne takse, odvisen od odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi zoper sodbo.

5. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki nanju odgovarja in predlaga njuno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeti odločitvi pa sta tudi materialno pravno pravilni.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

9. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka na misiji na Kosovu. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

11. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ko je ugotovilo, da tožena stranka tožniku v času napotitve na vojaško misijo na Kosovu (KFOR ...) v vsakokratnem obdobju sedmih zaporednih dni ni zagotovila pravice do izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj neprekinjenih 24 ur.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil povsem prost, bil je na razpolago delodajalcu in je imel nekatere zadolžitve. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na vodenje mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti, iz katere naj bi bili jasno razvidni dejanski dnevi tedenskega počitka za tožnika, kar je potrdil tudi kot priča zaslišani A.A. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna. Prvostopenjsko sodišče je zato glede na trditve tožnika utemeljeno preverjalo, ali je bil tožnik kot pripadnik SV takrat dejansko res prost vseh obveznosti in to najmanj 24 neprekinjenih ur, oziroma ali na označene proste dneve dejansko ni imel nobenih delovnih obveznosti, ali je opravljal delo za delodajalca oziroma ali je bil v času evidentiranih prostih dni na razpolago delodajalcu. Tudi če je pripadnik mesečne evidence podpisal (kar tožnik v predmetnem individualnem delovnem sporu zanika) to glede na okoliščine njihovega podpisovanja in naravo dela v vojski ni zadosten dokaz, da mu je bil neprekinjeni 24 urni tedenski počitek zagotovljen. Tako podpisa pripadnika ni mogoče šteti za brezpogojno potrditev oziroma strinjanje pripadnika s podatkom v evidenci. Nenazadnje ni verjetno, da bi imeli ob podpisovanju pripadniki možnost preverjati pravilnost evidenc oziroma podatkov o prostih dneh.

14. Pritožba sicer utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da določene dolžnosti oziroma opravila ne pomenijo opravljanja dela na vojaški misiji v tujini (upoštevanje pravil hišnega reda in druga opravila, povezana s posebnim pravnim in dejanskim položajem pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo na mednarodnih misijah v tujini). Prav tako pravilno opozarja, da tožnik ni zatrjeval, da je moral biti stalno dosegljiv na telefon, niti ni o tem izpovedoval. Vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj je tožnik zatrjeval, da se je obvezno moral vsak večer udeleževati sestankov, na katerih je dobi navodila v zvezi z nalogami naslednjega dne, ter da je moral tudi na dneve, ki so bili po evidencah prosti, pripravljati opremo za naslednji dan. Tožena stranka je prerekala tožnikove trditve o obveznih sestankih in trdila, da četni in vodni sestanki niso potekali vsak dan ter da so bili večerni sestanki le kratko informiranje ter da niso bili obvezni za tiste, ki so bili tisti dan prosti zaradi počitka. Trditev tožnika o obveznosti priprave opreme za naslednji dan tožena stranka ni prerekala, izpoved priče A.A. pa ne more nadomestiti pravočasno podanih trditev o tem pravno pomembnem dejstvu.

15. Tožnik je izpovedoval, da je na misiji opravljal naloge strelca ter da se je moral vsak dan po večerji udeležiti sestanka in pripraviti opremo za naslednji dan, če so npr. imeli patruljo, se je bilo pred tem treba pripraviti. Dalje je izpovedal, da so delali na varovanju B. in baze od petka do petka v t. i. ruskem turnusu, na dan, ko ni bilo varovanja, usposabljanja in patrulj, pa je imel vsak večer sestanek, na katerem je bila udeležba obvezna, na katerem je bilo povedano, kakšne naloge bodo opravljali naslednji dan in kaj rabijo za naslednji dan, nato pa so si pripravili opremo za naslednji dan. Njegovo izpoved v zvezi s tem je potrdil kot priča zaslišani sodelavec C.C. ter pisana izjava D.D., ki si je na misiji delil s tožnikom sobo. Iz pisnih izjav prič E.E., ki je bil poveljnik kontingenta, in F.F., ki je bil njegov namestnik, izhaja le, da naj bi evidence odražale dejansko stanje ter da naj bi bil prosti dan tedenskega počitka pripadnikom na misiji zagotovljen, nista pa ničesar zapisala o obveznosti udeležbe na večernih sestankih niti o obvezni pripravi opreme za naslednji dan. Res je sicer A.A., ki je bil poveljnik prvega motoriziranega voda, izpovedal, da sestanki na proste dneve pripadnikov niso bili obvezni, vendar je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi, da so delovni sestanki potekali vsak dan, da je tožnik na njih prejemal navodila za naslednji dan in da je tožnik verjel, da je udeležba na njih obvezna. Za odločitev v zadevi ni bistveno, ali je šlo za formalne sestanke (z vnaprejšnjim sklicem, dnevnim redom in zapisnikom), sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je (tudi) z udeležbo na sestankih tožnik opravljal delo za toženo stranko oziroma je bil na razpolago svojemu delodajalcu. Trditev tožene stranke, da se je tožnik sestankov na dneve, ko je bil po evidenci prost, udeležil po lastni volji, kar je potrdil kot priča zaslišani A.A., je nelogična že zato, ker so se na teh sestankih določale delovne naloge za naslednje dni, kar je bilo za pripadnika bistvenega pomena, torej se ga je moral udeležiti oziroma ga ni mogel preskočiti. Iz dokaznega postopka ne izhaja, kako naj bi ta pripadnik sicer izvedel za naloge naslednjega dne, tako tožnik kot njegova sodelavca pa so izpovedali, da so bili sestanki zanje obvezni in da so se jih vsakodnevno udeleževali. Ker tožena stranka ni podala ustreznih trditev o tem, kako in kdaj naj bi A.A. (ki niti ni bil tožnikov neposredni nadrejeni, saj je izrecno izpovedal, da sta bili med njim in tožnikom v liniji poveljevanja še dve osebi) oziroma drugi nadrejeni obvestil tožnika oziroma pripadnike, ki so bili prosti, da se večernih sestankov ni treba udeleževati, pritožbeno sodišče soglaša z dokazno presojo sodišča prve stopnje o obvezni in za opravljanje dela nujni udeležbi pripadnikov na vsakodnevnih sestankih. Stališče tožene stranke, da tožnikova morebitna udeležba na sestankih na dneve, ko naj bi bili prosti, sploh ne pomeni opravljanje dela za delodajalca, pa je zmotno, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa neutemeljene. Glede na odsotnost nasprotnih trditev, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je moral tožnik tudi na prosti dan pripraviti opremo za naslednji dan, kar nedvomno tudi predstavlja opravljanje dela za delodajalca in pomeni prekinitev 24-urnega tedenskega počitka.

16. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

17. Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec).

18. Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim in ko pripravlja opremo za naloge naslednjega dne, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih in priprava opreme za naslednji dan pomenita opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.

19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi neomogočenja tedenskega počitka na misiji KFOR ..., je pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi strošek za plačano sodno takso.

20. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

23. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 729/2019
• VDSS Sodba Pdp 692/2019
• VDSS Sodba Pdp 89/2020