<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 278/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.278.2019
Evidenčna številka:VDS00032626
Datum odločbe:21.11.2019
Senat:Edo Škrabec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Nada Perič Vlaj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:neprava obnova postopka - neupravičena obogatitev - invalidska pokojnina

Jedro

Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka morajo biti hkrati izpolnjeni pogoji: obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V konkretnem primeru je še vedno obstajala pravna podlaga za izplačevanje delne invalidske pokojnine od 4. 4. 2012 v nižjem znesku (207,25 EUR) in šele od 1. 3. 2007 pravna podlaga za izplačevanje delne invalidske pokojnine v višjem znesku (275,80 EUR), zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez pravne podlage, kot to določa 190. člen OZ. To pa v konkretnem primeru pomeni, da ni bil izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve oziroma obogatitve, zaradi česar tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica svoje stroške pritožbe krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 4.044,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov razlike med izplačano in priznano delno invalidsko pokojnino do plačila. Obenem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je podlaga predmetnega zahtevka institut neupravičene obogatitve. Poudarja, da sodišče ni pravilno oziroma sploh ni uporabilo pravilne materialne podlage. V delu, ki je zares pomemben tako za procesne kot materialne pravice, je podalo skopo in pavšalno obrazložitev. Zaradi tega se sodbe ne da preizkusiti, saj nima obrazloženih razlogov o odločilnih dejstvih. V danem primeru gre za neupravičeno pridobitev, določeno v 190. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Predvsem se sklicuje na sodbo Cp 226/2017 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 390/2013, saj je pri njej z odločbo toženca z dne 28. 2. 2017 odpadla pravna podlaga, ki je nastala na podlagi odločbe z dne 21. 9. 2012. Toženec je bil s prenizkimi zneski, ki jih je izplačeval po citirani odločbi, obogaten. Tožnica ne ugovarja veljavnosti omenjenih odločb, ampak uveljavlja svojo pravico do premalo izplačanih zneskov. Toženec ni izplačal nekaj, do česar je bila tožnica upravičena. Tako je toženec v razmerju do tožnice obogaten, kar je osnovni princip obogatitvenega zahtevka. Drži, da je tožnica ves čas prejemala denarne zneske s strani toženca na podlagi trenutno veljavnega pravnega temelja. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Meni, da bi sodišče moralo plačilo stroškov postopka naložiti tožencu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da se je ne bi moglo preizkusiti, saj vsebuje vsa pravno relevantna dejstva, vključno pravno relevantna dejstva v zvezi z utemeljenostjo tožničinega tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve oziroma obogatitve.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, z odločbo št. ... z dne 24. 2. 2012 priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, v krajšem delovnem času od polnega, 4 ure dnevno od 1. 2. 2012 dalje. Na podlagi te odločbe je bila tožnici z odločbo toženca št. ... z dne 21. 9. 2012 priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 207,25 EUR na mesec od 4. 4. 2012 dalje. Zoper citirano odločbo, ki ji je bila vročena 25. 9. 2012, tožnica ni vložila pritožbe ter je zato postala dokončna in pravnomočna. Dne 3. 2. 2017 je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za ponovno odmero delne invalidske pokojnine zaradi dela na drugem ustreznem delu in povečanja le-te za 30 %. Toženec je z odločbo št. ... z dne 28. 2. 2017 na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), v nadaljevanju ZPIZ-2 zahtevi za ponovno odmero delne invalidske pokojnine ugodil in odločil, da se odločba z dne 21. 9. 2012 spremeni tako, da ima tožnica pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 275,80 EUR na mesec od 1. 3. 2017 dalje. Hkrati je odločil še, da ta odločba prične učinkovati s 1. 3. 2017.

7. V postopku tako imenovane neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2, je bila torej z odločbo z dne 28. 2. 2017 potrjeno z odločbo z dne 12. 6. 2017, odločba toženca z dne 21. 9. 2012 spremenjena tako, da je bila tožnici pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 3. 2017 priznana v višjem znesku v višini 275,80 EUR. Ni pa bila delna invalidska pokojnina tožnici v takšnem znesku priznana za nazaj od 4. 4. 2012 (to je od dneva, ko ji je bila delna invalidska pokojnina priznana z odločbo z dne 21. 9. 2012 v nižjem znesku, v višini 207,25 EUR). Z izpodbijanima odločbama z dne 28. 2. 2017 in z dne 12. 6. 2017 je bilo izrecno odločeno, da odločba učinkuje od 1. 3. 2017 dalje. To je v skladu s 183. členom ZPIZ-2 od prvega naslednjega meseca podani zahtevi za ponovno odmero delne invalidske pokojnine (3. 2. 2017).

8. Navedeno pomeni, da je odločba z dne 28. 2. 2017, potrjena z dokončno odločbo z dne 12. 6. 2017, s katero je toženec tožnici priznal višjo delno invalidsko pokojnino, učinkovala od 1. 3. 2017 dalje, torej za naprej. S citiranima odločbama ni bila odpravljena odločba z dne 21. 9. 2012, niti niso bile odpravljene pravne posledice, ki so iz nje nastale. Toženec je tako pravno podlago za izplačevanje delne invalidske pokojnine v znesku 275,80 EUR na mesec imel v odločbi z dne 28. 2. 2017 oziroma v odločbi z dne 12. 6. 2017 od 1. 3. 2017 dalje, ni pa imel podlage za izplačevanje delne invalidske pokojnine v takšnem znesku za nazaj. Za nazaj od 4. 4. 2012 je toženec za izplačevanje delne invalidske pokojnine v znesku 207,25 EUR imel v odločbi z dne 21. 9. 2012. Tako za izplačevanje delne invalidske pokojnine od 4. 4. 2012 oziroma za nazaj v takšnem znesku pravna podlaga ni odpadla.

9. Glede na obrazloženo zato vtoževanega učinka o izplačilu delne invalidske pokojnine v višjem znesku za nazaj, ni mogoče doseči z uporabo instituta, neupravičene obogatitve iz 190. člena OZ, na podlagi katerega je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene vrednosti.

Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka morajo biti hkrati izpolnjeni pogoji: obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V konkretnem primeru je še vedno obstajala pravna podlaga (odločba z dne 21. 9. 2012) za izplačevanje delne invalidske pokojnine od 4. 4. 2012 v nižjem znesku (207,25 EUR) in šele od 1. 3. 2007 pravna podlaga za izplačevanje delne invalidske pokojnine v višjem znesku (275,80 EUR), zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez pravne podlage, kot to določa 190. člen OZ. To pa v konkretnem primeru pomeni, da ni bil izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve oziroma obogatitve, zaradi česar tožbeni zahtevek ni utemeljen.

10. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo, je pravilno v skladu s 154. členom ZPP odločilo tudi o stroških postopka. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 183.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NDI2