VDSS Sodba Pdp 595/2019

Jedro

Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik; pritožnik), da ji je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna v roku 15 dni plačati znesek 6.207,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadalje da ji je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati znesek 1.268,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2019 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške po odmeri sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka) in tožniku naložilo, da tožencu v roku 15 dni povrne pravdne stroške po odmeri sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da naj sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo naslovnega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpodbijana sodba je napačna, naslovno sodišče pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je delovalo zelo pristransko, ker je svojo odločitev v celoti oprlo na izpovedbo toženca, medtem ko je zavrnilo potek dogajanja kot ga zatrjuje pritožnik ter ni pozvalo toženca, da naj se opredeli do škodnih dogodkov, čeprav so informativni dokazi izjemoma dovoljeni in kar bi tožniku sploh omogočilo nepristransko sojenje.

Glede škodnega dogodka z dne 3. 4. 2017 tožnik zatrjuje, da iz predloženih dokumentov izhaja, da je toženec ta dan vozil priklopno vozilo .... Iz CMR z dne 3. 4. 2017 izhaja, da je bil prevoz tovora opravljen z vozilom ... (okvirček 23 CMR). Tožnik zatrjuje, da je toženec v obdobju od 5. 3. 2017 do 8. 4. 2017 vozil tovorno vozilo, ki je bilo sestavljeno iz vlečnega vozila... in priklopnega vozila..., vse to pa izhaja iz A.-ovega izpisa in iz CMR z dne 6. 4. 2017, ki je v slovenskem jeziku. Poleg tega je toženec šele na prvem naroku podal trditev v smeri, da na kritični dan sploh ni vozil priklopnega vozila ..., prej pa je v vlogah zatrjeval le, da ni poškodoval prikolice ... in tako svoje trditve prilagaja postopku. Tožnik pojasnjuje, da je v dokaznem postopku pomotoma priložil najemno pogodbo za vozilo registrske oznake ... (A10), čeprav je toženec resnično poškodoval priklopno vozilo z registrsko oznako .... Tožnik je to pomoto popravil tekom dokaznega postopka in morebitna napaka tožnika ne pomeni, da tožnik prilagaja svoje navedbe sodnemu postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo dovoliti izjemo od prepovedi informativnih dokazov ter tožencu naložiti, da opiše škodni dogodek, saj tožnik ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Prav tako sodišče ni zaslišalo B.B., ki bi lahko izpovedal, da je toženec dne 3. 4. 2017 vozil priklopno vozilo z registrsko številko ... ter kakšne so bile poškodbe vozila in kako so bile odpravljene. Tožnik v pritožbi še navaja, da se je toženec sam prijavil na razpisano delovno mesto, predložil je potrdilo, da ima zahtevane dvoletne izkušnje kot profesionalni voznik v mednarodnem prometu, pridobil je Kodo 95 in opravil še usposabljanje pri tožniku ter bi zato kot voznik moral ravnati s profesionalno skrbnostjo. Zahtevek tožnika ni zastaran, saj se mora za škodni dogodek z dne 3. 4. 2017 uporabiti 5- letni zastaralni rok. Za regresni zahtevek bi šlo, če tožnik poškodovanega vozila ne bi imel v najemu. Najemna pogodba za vozilo z registrsko oznako ... namreč določa, da so vsi stroški, povezani z najemom vozila, to je vzdrževanje in poprava napak, stroški najemnika, torej tožnika. Škoda je bila tako povzročena neposredno tožniku in ne najemodajalcu, odškodninski zahtevki za škodo, ki je bila povzročena delodajalcu, pa v skladu z določili ZDR-1 zastarajo v 5 letih.

Glede škodnega dogodka z dne 19. 1. 2018 pritožnik navaja, da je v prvi pripravljalni vlogi prišlo do strojepisne napake, ko je tožnik kot datum škodnega dogodka zapisal 18. 1. 2018, sodišče pa je zato v obrazložitvi sodbe navedbe tožnika glede škodnega dogodka z dne 19. 1. 2018 štelo za neverodostojne, kar je neutemeljeno, ker datum škodnega dogodka med strankama ni sporen. Datum škodnega dogodka je naveden tudi na fotografiji poškodovanega vozila, na kateri je kot datum poškodbe vozila lastnoročno napisan datum 19. 1. 2018, ki ga je potrdil tudi toženec v svojih vlogah. Tožnik zatrjuje, da je toženec svojo trditveno podlago glede nastanka škodnega dogodka (tj. noč, slaba vidljivost, uporaba vzvratnih ogledal) podal šele v svoji izpovedbi na glavni obravnavi in ne že prej v postopku v svojih vlogah, zato so te navedbe izven trditvene podlage toženca in jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Pritožnik tudi trdi, da toženca zavezuje profesionalna skrbnost, saj je (nasprotno kot je ugotovilo sodišče) poklicni voznik, ker je v svoji pripravljalni vlogi sam zapisal, da ima vozniško dovoljenje in ustrezno kategorijo za vožnjo motornega vozila ter opravljen izpit iz temeljnih kvalifikacij in je zato kot delavec usposobljen za delo voznika v cestnem prometu. Sodišče je napačno zaključilo, da ni podana huda malomarnost toženca, saj za to toženec ni podal trditvene podlage, izdana sodba pa v tem delu za tožnika predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče je nadalje spregledalo tudi dejstvo, da se je toženec na primopredajni zapisnik (vozila itd.) lastnoročno podpisal in zraven dopisal, da bo plačal vse, kar bo polomil. Toženec tega zapisa ni prerekal, zato se mora to dejstvo šteti za dokazano, vendar se sodišče do tega dejstva sploh ni opredelilo. S tem v zvezi je napačna tudi odločitev sodišča, da ne zasliši priče B.B. in ne postavi izvedenca avtomobilske stroke glede višine škode.

Glede škodnih dogodkov z dni 11. 2. 2017 in 26. 7. 2017 pritožba navaja, da je sodišče oprlo svojo odločitev na izpovedbo toženca, ki je izven njegove trditvene podlage. Toženec je na prvem naroku navedel le, da je kazen bila dejansko plačana s kartico tožeče stranke, da je toženec vozil v posadki skupaj z C.C. ter da je avstrijska policija kaznovala C.C. s 400,00 EUR in toženca s 300,00 EUR kazni, omenjeni znesek pa je bil že odbit tožencu od plače. Pritožnik navaja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 5. 2019 ne izhaja, da je bil tožnik na naroku opozorjen, da prilaga listine iz Avstrije, niti da je sporno, da do kazni ni prišlo v Italiji. Čeprav je toženec izpovedal, da je enkrat prejel kazen v Avstriji, je po navedbah tožnika jasno, da ne gre za kazen, ki se vtožuje s predmetno tožbo. Da je toženec kazni povzročil v Italiji, izhaja iz izjave zakonite zastopnice tožnika z dne 15. 5. 2019 in čeprav je tožnik predložil izpiske računov s kartice avstrijske družbe D., to ne spremeni dejstva, da so bile kazni povzročene v Italiji. Kartico D. se lahko uporabi kjerkoli, tako kot bančno kartico, in za zaključek sodišča, da do prekrškov v Italiji ni prišlo, v spisu ni nikakršne podlage. Tako sodba omenjenega sodišča predstavlja za tožnika sodbo presenečenja. Pritožnik navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da iz računov D. ne izhaja niti s kakšnim namenom je bila kartica uporabljena. Iz računa D. z dne 11. 2. 2017 jasno izhaja, da gre za "Dogodek z dne 11. 2. 2017, KZ: ..., odmori/PW: ok po naročilu gospod E.E.", iz računa z dne 26. 7. 2017 pa jasno izhaja, da gre za "Dogodek z dne 28. 7. 2017, KZ: ..., Arnoldstein Hohe + Tachokarte po zahtevku gospod F.F.". Prav tako je bilo po pritožnikovih navedbah jasno in nesporno, da je bil toženec v dnevih 11. 2. 2017 in 26. 7. 2017 v Italiji, saj je bilo iz predloženih dokumentov in navedb tožnika jasno, da je bilo tovorno vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, v zvezi z delom zaupano tožencu in če je samo on vozil vozilo, tega toženec tudi ni zanikal ter je tako lahko samo on storil prekršek. Pritožnik graja tudi zaključek sodišča, da iz sodnega prevoda računa D. z dne 26. 7. 2017, v slovenskem prevodu sledi, da se je dogodek, ki je bil temelj za transakcijo, zgodil dne 28. 7. 2017, saj sodišče ni upoštevalo elektronskega sporočila s strani sodnega tolmača. Trditve tožnika o tem, za katere prekrške so bile izdane vtoževane kazni v Italiji, toženec ni prerekal, zato bi jih naslovno sodišče moralo šteti za priznane. Prav tako pritožnik graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo eno plačilo izvedeno po zahtevku F.F., drugo pa po navodilu E.E., kar kaže na to, da kartice ni uporabil toženec, saj takšne ugotovitve ne ustrezajo ugotovljenemu dejanskemu stanju. Omenjeni osebi sta namreč pri tožniku zadolženi, da voznikom pomagata in jih usmerjata v primeru težav na cesti. Delo opravljata na sedežu tožnika in se z delavci pogovarjata po telefonu ter kontaktirata družbo D. v primeru, da je potrebno sprostiti sredstva na kartici D.. Iz navedenega dejstva, to je, kdo je uporabil kartico D., pa sodišče prve stopnje po zatrjevanju tožnika ne bi smelo izpeljati zaključka, da toženec ni storil prekrška. Tožnik poudarja, da na račun, ki ga izda D., skoraj vedno napiše ime delavca, ki je kazen povzročil, kar izhaja tudi iz fotografij škode, ki so bile priložene kot dokaz in kar je potrdila tudi zastopnica tožnika v svoji izjavi z dne 15. 5. 2019.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prave stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede škodnega dogodka z dne 3. 4. 2017

6. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi škodnega dogodka z dne 3. 4. 2017, to je zaradi škode, ki jo je povzročil toženec na priklopnem vozilu z registrsko oznako ... na obravnavani datum. Tožnik je za opravljanje dejavnosti najel navedeno priklopno vozilo, za kar je sklenil najemno pogodbo z gospodarsko družbo G. d. o. o. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve sodbe), tožnik kot najemnik odgovarja za vso škodo, ki nastane na najetih vozilih in jo je povrnil lastniku, izkazati pa mora odškodninski zahtevek do toženca (to je delavca, ki je poškodoval najeto vozilo) in izkazati, da je povrnil škodo lastniku najetega vozila. Tretji odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01 in naslednji; v nadaljevanju: OZ) določa regresno pravico tistega, ki je oškodovancu povrnil škodo katero je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, da zahteva od delavca povrnitev plačanega zneska. Po izrecni določbi OZ takšna regresna pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana (četrti odstavek 147. člena OZ). Tožnik je kot datum nastanka škode zatrjeval 3. 4. 2017, tožbeni zahtevek zoper delavca za povrnitev plačanega zneska pa je vložil dne 27. 1. 2018. Tožnik pa v tožbi ni zatrjeval, da je škodo tudi povrnil družbi G. d. o. o. in kdaj jo je povrnil, prav tako tega ni zatrjeval po ugovoru zastaranja regresnega zahtevka, ki ga je uveljavljal toženec. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z zastaranjem regresne terjatve ocenilo, da če je do škode res prišlo in je bila škoda povrnjena družbi G. d. o. o., je regresna terjatev že zastarala, saj je od samega škodnega dogodka do regresnega zahtevka poteklo več kot 6 mesecev (13. točka obrazložitve sodbe) in s takšno oceno soglaša tudi pritožbeno sodišče. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ). Institut zastaranja predstavlja materialnopravne določbe, vendar pa ugovor zastaranja sodišče upošteva samo na ugovor strank (tretji odstavek 335. člena OZ), in sicer najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP). Toženec je ugovor zastaranja pravočasno podal v svoji pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2018 (list. št. 21-28), zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo in odškodninski zahtevek za povrnitev škode v višini 1.960,00 EUR utemeljeno zavrnilo (13. točka obrazložitve sodbe).

7. Zgrešeno je pravno naziranje pritožnika, da bi moralo sodišče uporabiti določbo prvega odstavka 177. člena ZDR-1, po kateri je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzroči škodo, dolžan le-to škodo povrniti delodajalcu in upoštevati zastaralni rok za odškodninske terjatve. Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila z registrsko oznako ... zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ ter v tem delu sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje (točke 10-12 obrazložitve izpodbijane sodbe) glede pomanjkljive tožnikove trditvene podlage glede predpostavk odškodninske obveznosti, vendar ta vprašanja glede na zastaranje tožnikovega zahtevka niso bistvena. Isto velja za pritožbene očitke o bistvenih procesnih kršitvah, to je, da bi moralo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku narediti izjemo od prepovedi informativnega dokaza za rešitev predmetnega spora.

Glede škodnega dogodka z dne 19. 1. 2018

9. Pritožbeno sodišče glede škodnega dogodka dne 19. 1. 2018 ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izvedlo vse potrebne dokaze in ostale kot nepotrebne zavrnilo, svojo odločitev za zavrnitev dokazov pa je ustrezno obrazložilo v točkah 3 - 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je prav tako opredelilo do tožnikovih navedb in navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, pomembnih za pravilno odločitev o zahtevku tožnika.

10. Sodišče prve stopnje je zaslišalo toženca v zvezi s tožbenimi navedbami, da je do škodnega dogodka prišlo pri zavijanju ob vzvratni vožnji, kjer je toženec zadel ob zid ali drug predmet in bi moral biti pri vzvratni vožnji bolj previden, to je uporabljati stranska ogledala (povzetek 15. točke obrazložitve sodbe). Toženec je pri zaslišanju priznal poškodbo vozila, vendar je zanikal, da bi do poškodbe vozila prišlo naklepno ali iz hude malomarnosti, ker je šlo za parkiranje v temi, pozno zvečer in ob slabi vidljivosti, pri tem pa je uporabil stranska ogledala (16. točka obrazložitve sodbe). V izpovedbi toženca gre torej za odgovor toženca na navedbe tožnika in zato tožencu ni mogoče očitati, da ni podal trditvene podlage za svoj odgovor pri zaslišanju na glavni obravnavi. Sodišču je po načelu proste presoje dokazov prepuščeno, kako bo posamezni dokaz presodilo (8. člen ZPP), pri tem pa dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se skladno z navedenim strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bil toženec ob parkiranju pazljiv in uporabljal stranska ogledala, zato mu ni mogoče očitati hudo malomarnega ali naklepnega ravnanja. Ob tem je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi če bi bil toženec poklicni voznik, mu glede na navedene okoliščine ni mogoče očitati hudo malomarnega ravnanja (16. točka obrazložitve sodbe).

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja v delu sodbe, ko sodišče prve stopnje ugotovi, da tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti do učinkovitega izjavljanja v postopku (VSRS sodba II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018). Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče odločitev sprejelo na pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka (v pričakovanju drugačne pravne ocene) ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene (sodba VDSS Pdp 202/2019 z dne 3. 7. 2019). Svojo okvirno pravno oceno je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pred prvim narokom za glavno obravnavo razkrilo strankam v programu vodenja postopka in jih seznanilo, v okviru katerih predpisov bo vodilo postopek (list. št. 56): to so določbe ZDR-1, OZ, Sporazum med vlado RS in Svetom ministrov BiH o zaposlovanju državljanov BiH v RS; ZPP in ZDSS-1 kot procesno pravo; sodna praksa v zvezi z relevantnimi vprašanji. Zgolj zato, ker sodišče ne sledi pravnim naziranjem tožnika, pa ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja in je takšen pritožbeni očitek neutemeljen.

12. Pritožba po mnenju pritožbenega sodišča nadalje tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do zapisa toženca na primopredajnem zapisniku dne 15. 9. 2017, ko je toženec (dostavek v tujem jeziku) zapisal, da bo plačal vse, kar bo polomil. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod (drugi odstavek 226. člena ZPP), kar je sodišče primerno utemeljilo v prvostopenjski sodbi (6. točka obrazložitve). Pritožba tudi popolnoma spregleda, da je sodišče prve stopnje tožnika pred prvim narokom za glavno obravnavo izrecno opozorilo, da listin v tujem jeziku ne po upoštevalo (list. št. 56).

13. Glede škodnega dogodka z dne 19. 1. 2018 se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je zaradi neobstoja krivde, tj. neobstoj namena ali hude malomarnosti, kot predpostavke odškodninske obveznosti tožbeni zahtevek neutemeljen.

Glede škodnega dogodka dne 11. 2. 2017 in dne 26. 7. 2017

14. Pritožbeno sodišče glede škodnega dogodka dne 11. 2. 2017 in dne 26. 7. 2017, ko je tožnik utrpel škodo zaradi dveh storjenih prekrškov toženca, ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izvedlo vse pravočasno predlagane potrebne dokaze in ostale kot nepotrebne zavrnilo, svojo odločitev za zavrnitev dokazov pa je ustrezno obrazložilo v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Pritožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo njegove pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2019. Iz pravdnega spisa izhaja, da je sodišče tožniku na prvem naroku za glavno obravnavo odobrilo dodaten rok, da dopolni svoje dokazno gradivo in sicer mu je odobrilo dodatni rok da predloži dokazilo o smeri vožnje toženca dne 3. 4. 2017 in dokazilo o tem, da tožencu od plače ni bila odtegnjena kazen, ob tem pa je tožnika tudi poučilo, da bo po poteku treh dni po naroku za glavno obravnavo prekludiran (listovna številka 57, prva in druga stran). Tožnik je dne 20. 5. 2019 vložil novo pripravljalno vlogo, v kateri je podal nove navedbe glede škodnega dogodka dne 11. 2. 2017 in dne 26. 7. 2017, uporabe tahografske kartice in dokazna predloga zaslišanja prič F.F. in E.E.. S tem je presegel napotek sodišča prve stopnje z glavne obravnave in zato po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje takšnih novot utemeljeno ni upoštevalo, kar je tudi obrazložilo v 6. točki obrazložitve sodbe. Prekluzijsko pravilo nalaga strankam, da do konca prvega naroka za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja (prvi odstavek 286. člena ZPP). Izjemoma lahko stranke novote navajajo tudi kasneje v postopku, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (četrti odstavek 286. člena ZPP). Sodišče je prosto pri presoji, ali dopusti v procesnem zakonu dopuščene izjeme. Očitek, da je sodišče tako storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tako neutemeljen.

16. Pritožba glede škodnih dogodkov dne 11. 2. 2017 in dne 26. 7. 2017 graja tudi vsebinsko presojo sodišča in zatrjuje, da so tožbene navedbe, da je toženec povzročil škodna dogodka v Italiji (ob tem je toženec na zaslišanju zanikal, da bi ga v zadnjih treh letih kadarkoli ustavila italijanska policija) podprta z izjavo zakonite zastopnice toženca z dne 15. 5. 2019 in z računoma družbe D., zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je do prekrškov prišlo v Avstriji. Takšen zaključek za pritožnika pomeni sodbo presenečenja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje v točkah 19 do 22 obrazložitve sodbe, to je, da tožnik ni dokazal, da je toženec s kartico D. v Italiji dne 11. 2. 2017 plačal globo v višini 738,00 EUR (s stroški obdelave) in dne 26. 7. 2017 plačal globo v višini 530,00 EUR (s stroški obdelave). V pravdnem postopku je tožnik tisti, ki postavlja trditve, jih podpre z dokazi in v resničnost trditev prepriča sodišče. V kolikor neko odločilno dejstvo ostane nedokazano, pa se ta nedokazanost dejstva šteje v škodo stranke, kateri je to dejstvo v korist (povezanost trditvenega in dokaznega bremena, 215. člen ZPP). V konkretnem primeru na resničnost tožnikovih trditev kažeta le posredna dokaza, to sta računa družbe D. z dne 1. 8. 2017 in z dne 15. 2. 2017 (A25), ki pa ne predstavljata celovitega in zaključenega indičnega kroga, na podlagi katerega bi bilo mogoče tožnikovemu odškodninskemu zahtevku ugoditi. Skladno z navedenim tožnik ni dokazal nastanka škodnega dogodka, kar je ena od predpostavk odškodninske obveznosti in je prvostopenjsko sodišče njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je glede zatrjevanega škodnega dogodka dne 11. 2. 2017 in dne 26. 7. 2017 prišlo do sodbe presenečenja. Sodišče prve stopnje je pravno podlago strankama na primeren način razkrilo pred prvim narokom za glavno obravnavo, kot je pritožbeno sodišče že opisalo v točki 11 obrazložitve te sodbe. Pri presoji predpostavk odškodninske obveznosti pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni odstopalo od zakonskih predpostavk, kot so določene po 131. členu OZ.

18. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 161/2020
• VDSS sklep Pdp 995/2012
• VDSS sodba Pdp 750/2014