VDSS Sodba Pdp 695/2019

Jedro

Toženec je bil v delovnem razmerju pri tožnici in temeljna obveznost delodajalca iz delovnega razmerja je zagotavljanje plačila (44. člen ZDR-1) in zagotavljanje dela (43. člen ZDR-1). Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tožnica je tožencu plačevala plačo v višini 80 % osnove za neopravljene ure dela zaradi pomanjkanja dela. V skladu z drugim odstavkom 138. člena ZDR-1 ima delavec v primeru čakanja na delo pravico do nadomestila plače v višini 80 %. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL28237/2017 z dne 3. 4. 2017 razveljavilo še v preostalem delu, tako da je ta sedaj v celoti razveljavljen (I. točka izreka) in zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 377,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati regres za letni dopust v ustreznem neto znesku glede na bruto znesek 400,00 EUR s pogodbenimi obrestmi od neto zneska v višini 2,25 % obrestne mere od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako dobljenega zneska pogodbenih obresti od 31. 3. 2017 dalje in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 17. 4. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo bruto zneska regresa za letni dopust (namesto neto), zakonske zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za čas od 17. 4. 2014 do vključno 30. 3. 2017; znesek 2.654,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 do plačila; pogodbenih obresti od zneska 2.103,45 EUR v višini 2,25 % obrestne mere od 16. 7. 2013 do 31. 3. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 496,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka vlaga zoper zavrnilni del navedene sodbe pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma ustrezno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico. Tožnica je tožencu za leto 2013 z dne 14. 6. 2013 obračunala in izplačala regres za letni dopust v bruto znesku 800,00 EUR. Ker pa je tožencu delovno razmerje pri tožnici dne 16. 7. 2013 prenehalo, zahteva tožnica od toženca vračilo sorazmernega dela regresa za letni dopust. Dejstvo, da je tožnica tožencu osebno izplačala le neto znesek regresa, medtem ko je od bruto zneska regresa odvedla davek pristojnemu davčnemu organu, ne pomeni, da od toženca ne more zahtevati celotnega denarnega zneska izplačila regresa, to je bruto zneska. Nasprotuje tudi obrazložitvi sodišča, da od toženca neutemeljeno zahteva tudi plačilo 22 % DDV. Sklicuje se na dogovor o poplačilu dolga z dne 16. 7. 2013. Meni, da bi ji sodišče moralo priznati plačilo preveč izplačanega regresa s strani tožene stranke do višine bruto zneska vključno z zneskom obračunanega in plačanega 22 % DDV. Glede vračila plače za neopravljene ure navaja, da so bili ukrepi dogovorjeni na ravni družbe ter usklajeni s sindikatom delavcev, s katerim je bil dne 1. 3. 2014 podpisan sklep o razporeditvi delovnega časa. Dne 11. 3. 2013 pa je s sindikatom podpisan dogovor, po katerem se za čas prerazporeditve delovnega časa za neopravljene ure plačuje akontacija v višini 80 % osnove. Toženec je imel v času od 1. 3. 2013 do 16. 7. 2013 neopravljenih 512 ur, kar sta pravdni stranki sporazumno ugotavljali v dogovoru o plačilu dolga št. 1/2013. Že dne 6. 3. 2013 pa sta pravdni stranki sklenili tudi soglasje za pobot, v katerem se je toženec obvezal, da bo v primeru prenehanja delovnega razmerja povrnil vso preveč nakazano akontacijo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tožnica ne bi zagotavljala dela svojim zaposlenim. Razlog so bile razmere na trgu, ko je sicer tožnica imela dovolj dela, do zastoja pa je prihajalo s strani investitorjev, ki niso uspeli pravočasno zagotavljati uvedbe v delo in nadaljevanja del, posledično pa plačevanja pogodbenih obveznosti za že izvedena dela. Meni, da takšna odločitev sodišča postavlja v neenak položaj ostale zaposlene in sili tožnico v bistveno manj socialne in ostrejše ukrepe, to je odpuščanje zaposlenih. Podpisan je bil sklep o prerazporeditvi delovnega časa in dogovor, po katerem se za čas prerazporeditve delovnega časa za neopravljene ure plačuje akontacija v višini 80 % osnove, pri čemer bi ure, ko delavci niso delali, oddelali v času, ko bi delo bilo. Zaposleni so s tem ohranjali svoje dohodke bistveno nad višino minimalne plače, ukrepi pa so veljali za celotno družbo in so se izvajali za vse zaposlene. V kolikor zaposleni ne bi podpisali soglasja o pobotu po dogovoru s sindikatom, zaposlenim tožeča stranka te akontacije ne bi izplačevala. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za vračilo plače za neopravljene ure v znesku 2.103,45 EUR kot tudi glede vračila regresa v bruto znesku in plačila 22 % DDV. Posledično nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških in uspehu v pravdi. Priglašam pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS. št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa v nadaljevanju odgovarja.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica tožencu za leto 2013 dne 13. 6. 2013 obračunala in izplačala regres za letni dopust v bruto znesku 800,00 EUR. Ker pa je tožencu delovno razmerje pri tožnici dne 16. 7. 2013 prenehalo, je od toženca zahtevala vračilo sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 400,00 EUR bruto, saj se je k vračilu tega zneska regresa v dogovoru zavezal tudi toženec. Ker je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 16. 7. 2013, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil od tožnice upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do 6/12, torej do bruto zneska 400,00 EUR. Zaradi prenehanja delovnega razmerja toženca med koledarskim letom je tako odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, zato je toženec dolžan tožnici povrniti preveč izplačan regres. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica upravičena do vračila bruto zneska regresa, saj je bil tožencu izplačan le neto znesek regresa, medtem ko je od bruto zneska regresa tožnica odvedla davke pristojnemu davčnemu organu. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je ničen dogovor med strankama v delu glede vračila bruto zneska regresa namesto zgolj neto zneska, saj je tožnica tožencu izplačala le neto znesek regresa. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je toženec dolžan plačati 22 % DDV na navedeni znesek regresa (88,00 EUR), saj tožnica tožencu ni zaračunavala dobave blaga ali storitev in tudi ni bilo pravne podlage za izstavitev računa za vračilo regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je tako pravilno tožencu naložilo, da je dolžan tožnici vrniti regres za letni dopust v ustreznem neto znesku regresa glede na bruto znesek 400,00 EUR.

6. Tožnica od toženca zahteva plačilo zneska 2.103,45 EUR, skupaj z 22 % DDV na ta znesek ter s pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za 512 neopravljenih ur, kar izhaja iz Dogovora in vtoževanega računa. Pravdni stranki sta 7. 3. 2013 tudi podpisali soglasje za pobot, v katerem je toženec soglašal, da mu delodajalec izplačano akontacijo za čas nedela pobota z izplačilom plač v mesecih, ko bo toženec delal, kar pomeni, da bo takrat za opravljeno delo prejel plačo v višini razlike med dejansko plačo in že izplačano akontacijo. Soglašal je tudi, da v primeru prenehanja delovnega razmerja delodajalec izplačano akontacijo pobota z izplačilom plač, ki mu še pripadajo do prenehanja delovnega razmerja, če pa ne bo mogoče povrniti celotnega dolgovanega zneska, pa bo moral toženec vrniti preveč izplačano akontacijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta Dogovor in soglasje za pobot nična v delu, v katerem se je toženec tožnici zavezal v primeru prenehanja delovnega razmerja povrniti plačo oziroma nadomestilo plače za čas, ko mu tožnica ni zagotavljala dela.

7. Toženec je bil v delovnem razmerju pri tožnici in temeljna obveznost delodajalca iz delovnega razmerja je zagotavljanje plačila (44. člen ZDR-1) in zagotavljanje dela (43. člen ZDR-1). Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tožnica je tožencu plačevala plačo v višini 80 % osnove za neopravljene ure dela zaradi pomanjkanja dela. V skladu z drugim odstavkom 138. člena ZDR-1 ima delavec v primeru čakanja na delo pravico do nadomestila plače v višini 80 %. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače, kot je v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek za vračilo plače za neopravljene ure dela v znesku 2.103,45 EUR, pravilno pa tudi ugotovilo, da sta dogovor in soglasje za pobot nična v delu, v katerem se je toženec zavezal v primeru prenehanja delovnega razmerja povrniti plačo oziroma nadomestilo plače, ko mu tožnica ni zagotavljala dela, saj je takšen dogovor v nasprotju s citiranimi določili ZDR-1.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Psp 186/2009
• VDSS sodba Pdp 422/2013
• VDSS sodba Pdp 563/2014